Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Otroci, pri katerih so težave prepoznane in so morda tudi že prejeli ustrezno odločbo o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, ki šolam pomaga zagotoviti primerne prilagoditve in včasih tudi individualne učne ure, imajo več možnosti za uspešno sodelovanje in doseganje vsaj osnovne ravni znanja. Najtežje je tistim, pri katerih vemo, da težave so, a odločbe še nimajo, hkrati imajo pa tudi doma nespodbudno okolje in nimajo nikogar, ki bi jim znal pomagati. Taki otroci pogosto obupajo in ne vemo, kako se bodo lahko uspešno vrnili v šolski ritem, ko bo šolanje spet potekalo v šolah, skrbi specialno pedagoginjo Martino Opaka Lešnjak.
Šolanje na daljavo frustrira otroke, učitelje in starše. To so dolgoročne posledice. Ko se otrok enkrat neha truditi, ker ne vidi več smisla, ga je težko dobiti nazaj. Najtežje je tistim, ki so (še) brez odločb
"Pouk na daljavo nekaterim zelo ustreza, sploh če imajo doma zanesljivo pomoč bližnjih, a taki so v manjšini. Številni pa imajo že težave s priklopom, vzpostavljanjem zvez, pošiljanjem priponk, z delitvijo zaslona med reševanjem nalog," opisuje specialna pedagoginja na OŠ Jožeta Moškriča v Ljubljani Martina Opaka Lešnjak. "Večina težko ohranja motivacijo, obveznosti naredijo na hitro, samo toliko, da je, ne moremo pa jih pritegniti k nekoliko višji ravni znanja."
Otroci, ki imajo zelo različne učne težave, v šoli dobijo tako pomoč učiteljev, sošolcev kot tudi specialnih pedagogov, sploh če imajo z odločbo priznane posebne potrebe (PP) in zagotovljene prilagoditve oz. tudi dodatne ure individualne pomoči. V lanskem šolskem letu je tako odločbo imelo več kot 13.000 šolarjev. Nekateri so vključeni v šole s prilagojenim programom, velika večina pa obiskuje običajne šole, a z dodatno pomočjo. Šole sicer skušajo zagotoviti to pomoč tudi na daljavo, a v resnici zelo velikanski delež časa, truda in specialnopedagoških prijemov pade na ramena staršev: "Mislim, da smo staršem otrok s posebnimi potrebami zdaj naložili malce pretežko delo. Nekaterih sploh ni doma in se morajo zanesti na to, kar zmoremo sami z njihovimi otroki na daljavo. Nekateri so doma, a morajo ob svojem delu pri otroku nadomestiti še to, kar sicer delamo specialni pedagogi, čeprav za to nimajo znanj. A še nekaj je pomembno – gre za drug odnos. Odnos med učiteljem in učencem je povsem drugačen, kot je med mamo in otrokom, kar vidim tudi pri sebi. Z učenci, s katerimi delam na daljavo, sem potrpežljiva, umirjena, spoštljiva, svojim otrokom pa sem predvsem mama: tudi vzkipim, zahtevam preveč, sem včasih zmedena, otroci odgovarjajo nazaj … Tako da verjamem, da starši, ki delajo s svojimi otroki, težko igrajo učitelja, kaj šele specialnega pedagoga," je razumevajoča sogovornica.
Če je to težko celo staršem, ki imajo pedagoško žilico, čas in razumejo snov, ki jo otroci obravnavajo, kaj je s tistimi, ki nimajo nič od tega, delajo v izmenah, morda ne govorijo jezika, ne obvladajo več snovi, ki so se je morda nazadnje učili pred vsaj tremi desetletji?
"Največ takih otrok smo izgubili, na pol izgubili ali pa jih izgubljamo. Taki samo sporočijo, da mami ne razume, da sami ne razumejo, da ne vedo, kako in kaj … Dobivamo sicer zelo dragoceno pomoč prostovoljcev, tudi iz ZPM Moste, ki skušajo otroke spremljati in motivirati na daljavo, da lahko vsaj približno sledijo vsaj bistveni snovi. Izkušnja iz spomladanskega dela šolanja na domu nam je pokazala, da so nekateri otroci močno nazadovali, zato smo se vrnitve v šole zelo veselili. A ti otroci se niso vrnili enaki, kot smo jih poznali pred zaprtjem. To so dolgoročne posledice. Ko se otrok enkrat neha truditi, ker ne vidi več smisla, ga je težko dobiti nazaj."
In kaj zdaj, ko je jasno, da se večina otrok v tem koledarskem letu ne bo več vrnila v šole in ko napovedi kažejo, da so pred njimi še dolgi tedni šolanja na daljavo? Nekaterim otrokom, kot rečeno, šolanje na daljavo celo bolj ustreza, a tudi tukaj so skrite pasti: "Nekateri so se povsem navezali na svoje starše in ne iščejo več moje pomoči. Gre za otroke, ki so bili že v osnovi manj samostojni in smo se zelo trudili, da so začeli delati sami. In se bojim, da bodo ob nenehni starševski pozornosti v tej samostojnosti nazadovali."
Šolanje na daljavo je za večino otrok s posebnimi potrebami velik izziv in velika težava, ki postane še večja, kadar otrok živi v okolju, ki je vse prej kot spodbudno:
"Otroci s posebnimi potrebami, ki živijo v nespodbudnih okoljih, se nam pospešeno izgubljajo, ne uspe nam jih pridobiti, sami ne znajo ali ne zmorejo narediti skoraj ničesar. Ne gre le za šolanje, pogosto se v takih družinah tudi ne bere, ne gleda izobraževalnih oddaj, se ne pogovarja o življenjskih problemih, gre za večplastno kulturno prikrajšanost. Ti otroci strašansko nazadujejo. Ko smo se septembra pogovarjali z njimi, so se številni zelo bali, da bi šolanje spet potekalo na daljavo, nekateri so jokali, ko so izvedeli, da bomo spet vse delali na daljavo. Ker je to taka frustracija. Res se mi zdi, da beseda frustracija najbolje opisuje naše trenutno delo in njihovo počutje," opisuje Martina Opaka Lešnjak.
Frustracija je vse večja tudi pri starših, ki ne zmorejo več biti učitelj, specialni pedagog, gospodinja, kuhar, zaposleni, šef, direktor, vodja, morda tudi negovalec in terapevt hkrati. In je frustracija za učitelje, ki so skorajda vse našteto, zraven pa bi morali biti še izumitelji najboljšega načina poučevanja na daljavo, čeprav jih tega ni nihče učil. In ki v dveh mescih šolanja na daljavo niso dobili odgovora, ali smejo iz učnih načrtov kar koli izpustiti. "Osnovnošolski program je predpisan, v učnih načrtih so na Zavodu za šolstvo zdaj označili teme, ki so primernejše za šolanje na daljavo, a z opombo, da to ne pomeni, da se druge sme izpustiti," navaja sogovornica.
Tisti otroci, ki so jim potrebe po prilagoditvah in pomoči že odrejene tudi z odločbami, pa so vsem težavam navkljub v boljšem položaju, kot so otroci, ki težave imajo, a iz kakršnih koli razlogov odločb (še) nimajo: "Ti so precej bolj prepuščeni samim sebi. Na naši šoli sicer imamo nekaj prostovoljcev, ki pomagajo tudi otrokom brez odločb, a nam je to pomoč uspelo zagotoviti v zadnjih dveh tednih. Ti otroci so si do zdaj že nabrali takšne zaostanke, da težko spremljajo tekočo učno snov, saj so zamudili vsaj tri tedne. Zato so pri njih težave zagotovo še večje."
Edina rešitev, ki za večino otrok pomeni bistveno bolj primeren način šolanja, je torej vrnitev v šole, je prepričana specialna pedagoginja Martina Opaka Lešnjak: "Še vedno je bolje, da imamo šolanje na daljavo kot pa nobenega šolanja, a to je res kratkoročna rešitev za ohranjanje učne kondicije in utrjevanje snovi, ki so jo že vzeli v šoli. Toda zdaj dejansko že jemljemo novo snov, ki jo bodo nekateri dobro usvojili, nekateri pa ne. In tu se poglablja ta razkorak. Poleg tega se bojim, da se bodo nekateri naučili snov napačno, ker ne morejo dobiti takojšnje povratne informacije," skrbi specialno pedagoginjo.
"Dobro vprašanje. Mi se bomo trudili po najboljših močeh, a kar delamo, sama občutim samo kot gašenje požara. Kjer vzplamti kakšen problem, ga poskusimo rešiti, a požar še kar gori. Tukaj je res edina rešitev, da se čim prej vrnemo v šole. Dokler se še da kaj nadoknaditi."
To so požari, ki morda res tlijo in niso videti veliki, a je njihov učinek na nekatere otroke, sploh tiste iz nespodbudnih okolij, ki živijo v pomanjkanju in nimajo dostopne pomoči, lahko nepopravljivo uničujoč. Zato je skrajno skrajni čas, da strokovnjaki vseh strok, ne le epidemiološke, znova prevrednotijo, katere vse skupine v naši družbi so v tej epidemiji najranljivejše.
546 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Otroci, pri katerih so težave prepoznane in so morda tudi že prejeli ustrezno odločbo o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, ki šolam pomaga zagotoviti primerne prilagoditve in včasih tudi individualne učne ure, imajo več možnosti za uspešno sodelovanje in doseganje vsaj osnovne ravni znanja. Najtežje je tistim, pri katerih vemo, da težave so, a odločbe še nimajo, hkrati imajo pa tudi doma nespodbudno okolje in nimajo nikogar, ki bi jim znal pomagati. Taki otroci pogosto obupajo in ne vemo, kako se bodo lahko uspešno vrnili v šolski ritem, ko bo šolanje spet potekalo v šolah, skrbi specialno pedagoginjo Martino Opaka Lešnjak.
Šolanje na daljavo frustrira otroke, učitelje in starše. To so dolgoročne posledice. Ko se otrok enkrat neha truditi, ker ne vidi več smisla, ga je težko dobiti nazaj. Najtežje je tistim, ki so (še) brez odločb
"Pouk na daljavo nekaterim zelo ustreza, sploh če imajo doma zanesljivo pomoč bližnjih, a taki so v manjšini. Številni pa imajo že težave s priklopom, vzpostavljanjem zvez, pošiljanjem priponk, z delitvijo zaslona med reševanjem nalog," opisuje specialna pedagoginja na OŠ Jožeta Moškriča v Ljubljani Martina Opaka Lešnjak. "Večina težko ohranja motivacijo, obveznosti naredijo na hitro, samo toliko, da je, ne moremo pa jih pritegniti k nekoliko višji ravni znanja."
Otroci, ki imajo zelo različne učne težave, v šoli dobijo tako pomoč učiteljev, sošolcev kot tudi specialnih pedagogov, sploh če imajo z odločbo priznane posebne potrebe (PP) in zagotovljene prilagoditve oz. tudi dodatne ure individualne pomoči. V lanskem šolskem letu je tako odločbo imelo več kot 13.000 šolarjev. Nekateri so vključeni v šole s prilagojenim programom, velika večina pa obiskuje običajne šole, a z dodatno pomočjo. Šole sicer skušajo zagotoviti to pomoč tudi na daljavo, a v resnici zelo velikanski delež časa, truda in specialnopedagoških prijemov pade na ramena staršev: "Mislim, da smo staršem otrok s posebnimi potrebami zdaj naložili malce pretežko delo. Nekaterih sploh ni doma in se morajo zanesti na to, kar zmoremo sami z njihovimi otroki na daljavo. Nekateri so doma, a morajo ob svojem delu pri otroku nadomestiti še to, kar sicer delamo specialni pedagogi, čeprav za to nimajo znanj. A še nekaj je pomembno – gre za drug odnos. Odnos med učiteljem in učencem je povsem drugačen, kot je med mamo in otrokom, kar vidim tudi pri sebi. Z učenci, s katerimi delam na daljavo, sem potrpežljiva, umirjena, spoštljiva, svojim otrokom pa sem predvsem mama: tudi vzkipim, zahtevam preveč, sem včasih zmedena, otroci odgovarjajo nazaj … Tako da verjamem, da starši, ki delajo s svojimi otroki, težko igrajo učitelja, kaj šele specialnega pedagoga," je razumevajoča sogovornica.
Če je to težko celo staršem, ki imajo pedagoško žilico, čas in razumejo snov, ki jo otroci obravnavajo, kaj je s tistimi, ki nimajo nič od tega, delajo v izmenah, morda ne govorijo jezika, ne obvladajo več snovi, ki so se je morda nazadnje učili pred vsaj tremi desetletji?
"Največ takih otrok smo izgubili, na pol izgubili ali pa jih izgubljamo. Taki samo sporočijo, da mami ne razume, da sami ne razumejo, da ne vedo, kako in kaj … Dobivamo sicer zelo dragoceno pomoč prostovoljcev, tudi iz ZPM Moste, ki skušajo otroke spremljati in motivirati na daljavo, da lahko vsaj približno sledijo vsaj bistveni snovi. Izkušnja iz spomladanskega dela šolanja na domu nam je pokazala, da so nekateri otroci močno nazadovali, zato smo se vrnitve v šole zelo veselili. A ti otroci se niso vrnili enaki, kot smo jih poznali pred zaprtjem. To so dolgoročne posledice. Ko se otrok enkrat neha truditi, ker ne vidi več smisla, ga je težko dobiti nazaj."
In kaj zdaj, ko je jasno, da se večina otrok v tem koledarskem letu ne bo več vrnila v šole in ko napovedi kažejo, da so pred njimi še dolgi tedni šolanja na daljavo? Nekaterim otrokom, kot rečeno, šolanje na daljavo celo bolj ustreza, a tudi tukaj so skrite pasti: "Nekateri so se povsem navezali na svoje starše in ne iščejo več moje pomoči. Gre za otroke, ki so bili že v osnovi manj samostojni in smo se zelo trudili, da so začeli delati sami. In se bojim, da bodo ob nenehni starševski pozornosti v tej samostojnosti nazadovali."
Šolanje na daljavo je za večino otrok s posebnimi potrebami velik izziv in velika težava, ki postane še večja, kadar otrok živi v okolju, ki je vse prej kot spodbudno:
"Otroci s posebnimi potrebami, ki živijo v nespodbudnih okoljih, se nam pospešeno izgubljajo, ne uspe nam jih pridobiti, sami ne znajo ali ne zmorejo narediti skoraj ničesar. Ne gre le za šolanje, pogosto se v takih družinah tudi ne bere, ne gleda izobraževalnih oddaj, se ne pogovarja o življenjskih problemih, gre za večplastno kulturno prikrajšanost. Ti otroci strašansko nazadujejo. Ko smo se septembra pogovarjali z njimi, so se številni zelo bali, da bi šolanje spet potekalo na daljavo, nekateri so jokali, ko so izvedeli, da bomo spet vse delali na daljavo. Ker je to taka frustracija. Res se mi zdi, da beseda frustracija najbolje opisuje naše trenutno delo in njihovo počutje," opisuje Martina Opaka Lešnjak.
Frustracija je vse večja tudi pri starših, ki ne zmorejo več biti učitelj, specialni pedagog, gospodinja, kuhar, zaposleni, šef, direktor, vodja, morda tudi negovalec in terapevt hkrati. In je frustracija za učitelje, ki so skorajda vse našteto, zraven pa bi morali biti še izumitelji najboljšega načina poučevanja na daljavo, čeprav jih tega ni nihče učil. In ki v dveh mescih šolanja na daljavo niso dobili odgovora, ali smejo iz učnih načrtov kar koli izpustiti. "Osnovnošolski program je predpisan, v učnih načrtih so na Zavodu za šolstvo zdaj označili teme, ki so primernejše za šolanje na daljavo, a z opombo, da to ne pomeni, da se druge sme izpustiti," navaja sogovornica.
Tisti otroci, ki so jim potrebe po prilagoditvah in pomoči že odrejene tudi z odločbami, pa so vsem težavam navkljub v boljšem položaju, kot so otroci, ki težave imajo, a iz kakršnih koli razlogov odločb (še) nimajo: "Ti so precej bolj prepuščeni samim sebi. Na naši šoli sicer imamo nekaj prostovoljcev, ki pomagajo tudi otrokom brez odločb, a nam je to pomoč uspelo zagotoviti v zadnjih dveh tednih. Ti otroci so si do zdaj že nabrali takšne zaostanke, da težko spremljajo tekočo učno snov, saj so zamudili vsaj tri tedne. Zato so pri njih težave zagotovo še večje."
Edina rešitev, ki za večino otrok pomeni bistveno bolj primeren način šolanja, je torej vrnitev v šole, je prepričana specialna pedagoginja Martina Opaka Lešnjak: "Še vedno je bolje, da imamo šolanje na daljavo kot pa nobenega šolanja, a to je res kratkoročna rešitev za ohranjanje učne kondicije in utrjevanje snovi, ki so jo že vzeli v šoli. Toda zdaj dejansko že jemljemo novo snov, ki jo bodo nekateri dobro usvojili, nekateri pa ne. In tu se poglablja ta razkorak. Poleg tega se bojim, da se bodo nekateri naučili snov napačno, ker ne morejo dobiti takojšnje povratne informacije," skrbi specialno pedagoginjo.
"Dobro vprašanje. Mi se bomo trudili po najboljših močeh, a kar delamo, sama občutim samo kot gašenje požara. Kjer vzplamti kakšen problem, ga poskusimo rešiti, a požar še kar gori. Tukaj je res edina rešitev, da se čim prej vrnemo v šole. Dokler se še da kaj nadoknaditi."
To so požari, ki morda res tlijo in niso videti veliki, a je njihov učinek na nekatere otroke, sploh tiste iz nespodbudnih okolij, ki živijo v pomanjkanju in nimajo dostopne pomoči, lahko nepopravljivo uničujoč. Zato je skrajno skrajni čas, da strokovnjaki vseh strok, ne le epidemiološke, znova prevrednotijo, katere vse skupine v naši družbi so v tej epidemiji najranljivejše.
Začelo se je že tretje šolsko leto, zaznamovano z epidemijo, ki je zelo močno posegla v življenja otrok in mladostnikov. Na posledice, ki bodo nedvomno večplastne in dolgoročne, smo neštetokrat opozorili. Poletne počitnice težav seveda niso izbrisale, kar so še posebej občutili spremljevalci na letovanjih, sploh v tistih skupinah, kjer so bili otroci z nakopičenimi stiskami. Ker so se s temi vrnili tudi v šolske klopi, so lahko izkušnje poletnih vzgojiteljev zagotovo v pomoč učiteljem, ki se bodo z njimi srečevali v šolah.
Le še v urah štejemo trajanje letošnjih poletnih počitnic, v katerih je bilo druženje otrok in mladostnikov z vrstniki še posebej pomembno. Zanj so bili namreč poldrugo leto močno prikrajšani, zato so se ga močno veselili tudi tisti, ki živijo v spodbudnih okoljih in s šolanjem na daljavo niso imeli večjih težav. Letovanja so priložnost za sprostitev, a tudi za razmislek, kaj se otrokom dogaja in kakšni vstopajo v novo šolsko leto. Odmik od doma kamorkoli, kjer so se otroci in mladi lahko družili in se sprostili, je bil letos še posebej dragocen. Hvala prav vsem, ki ste s SMS z geslom BOTER5 ali BOTER10, poslanim na številko 1919 omogočili, da so lahko bili na letovanjih v hribih, na morju, v taborniških druženjih ali na potovanju tudi otroci iz programa Botrstvo. V naših oddajah jih bomo spremljali tudi v prihajajočem šolskem letu.
Urška je dolgoletna vzgojiteljica na letovanjih ZPM Ljubljana Moste - Polje. Letos je bila vodja že štirih letovanj, prvega med prvomajskimi počitnicami, ko so bile posledice nekajmesečnega šolanja na daljavo pri otrocih zelo žive. Bistveno več je agresije, otroci so izgubili velik del veščin reševanja težav, vzpostavljanja medsebojnih stikov, nepričakovano velike spremembe se kažejo tudi pri telesni pripravljenosti. In kot še nikoli doslej je strah pred šolo in neuspehom ostal v njih tudi po začetku počitnic.
Zaupanje v delo humanitarnih organizacij in posameznikov je temeljni, a najbolj krhek del humanitarnosti tako za tiste, ki pomoč sprejemajo, kot za tiste, ki so jo pripravljeni ponuditi. Po desetletju obstoja je Botrstvo zagotovo najbolj zaupanja vreden humanitarni program za otroke pri nas. To dokazujejo ne le dolgoletni donatorji in skupaj zbranih več kot 21 milijonov evrov donacij, pač pa tudi neodvisne revizije. In Botrstvo, tako kot celotna organizacija ZPM Ljubljana Moste - Polje, kjer ga vodijo, so med redkimi humanitarci, ki so že nekaj let pod profesionalnim in neodvisnim revizorskim nadzorom, poudarja pobudnica in predsednica nadzornega sveta Botrstva Milena Štular.
Konec pouka prinaša le varljiv občutek, da je z njim tudi konec vseh stisk in posledic neprimernih in nesorazmernih ukrepov, ki so jih bili v času šolanja na daljavo deležni mladi. Počitnice so zato priložnost, da mladim pomagamo, a so tudi past, da bi mladi težave še intenzivneje reševali s pomočjo ždenja pred zasloni, z alkoholom, drogami ali drugimi oblikami zasvojenosti. Tudi na to opozarja tokratna sogovornica, članica strokovne skupine Slovenske krovne zveze za psihoterapijo, dolgoletna terapevtka v Drogart svetovalnici in zdravnica Mina Paš.
Pravkar končano šolsko leto z vsemi posebnostmi in absurdi je razgalilo že dolgo znane slabosti in slepe ulice slovenskega šolstva. A zdi se, da najbolj nenavadno šolsko leto v zgodovini samostojne države ni dobilo nobene prave evaluacije. Duševno stanje otrok se namreč ne spremlja tako sistematično kot telesno, zato je pozornost na stiske mladih med šolami zelo raznolika. V OŠ Lava v Celju so jih sistematično spremljali in beležili že od decembra lani. Kljub temu jih na agresijo, nestrpnost, napetost in apatičnost otrok nič ni moglo zares pripraviti, priznava ravnateljica Marijana Kolenko.
S še zadnjimi ustnimi izpiti svoje šolanje na srednjih šolah končujejo dijaki zaključnih letnikov, ki so bili od marca lani v šoli le nekaj tednov. Kljub temu matura poteka v skoraj nespremenjeni različici. Predvsem za dijake, ki so to priprave na maturo morali opraviti v težjih okoliščinah, je bila matura izjemno zahteven preizkus z grenkim priokusom.
Že skoraj četrt stoletja je 15. junij svetovni dan ozaveščanja o nasilju nad starejšimi, ki kljub temu pogosto ostaja neodkrito in zamolčano. Strokovnjaki ocenjujejo, da je prijavljen le vsaj 24. primer. Večjo raziskavo o nasilju nad starejšimi pri nas so pred nekaj leti naredili v Inštitutu Antona Trstenjaka. Takrat je v 70 odstotkih prevladovalo verbalno nasilje, z nekaj manj kot 15 odstotki telesno in z dobrimi desetimi odstotki ekonomsko nasilje. Večina starostnikov je nasilje doživela doma, v veliki večini so bili povzročitelji družinski člani ali znanci, kar 90 odstotkov povzročenega nasilja nad starostniki pa je bilo nehotenega.
Matura,finalno dejanje srednješolskega izobraževanja, je že v polnem teku, kljub temu, da je za letošnjimi maturanti dobro leto skrajno neobičajnega poteka šolanja. Čeprav so strokovnjaki, učitelji, dijaki in starši opozarjali, da proces učenja nikakor ni primerljiv, so odločevalci ostali neomajni. Matura poteka z minimalnimi spremembami in ob popolnem neupoštevanju tega, v kako različnih razmerah, okoliščinah in duševnih stanjih so dijaki preživeli več kot leto dni.
Nesprejemljiv je način, kako smo ravnali z otroki. Nevarna iluzija je, da so otroci vse te mesece počivali, velika napaka pa, če bomo ocenjevanja in popravne izpite raztegnili čez poletje.
Med 11.000 vključenimi v program Botrstvo je tudi Klemen, mlad košarkar, ki je mamo izgubil kmalu po rojstvu, očeta pa v najbolj občutljivih najstniških letih, prav sredi pomembnega tekmovanja. Na lastno željo je s svojo ekipo vztrajal do konca tekmovanja. Košarka mu je bila v tolažbo tudi v času, ko se je življenje brez staršev povsem spremenilo, a je finančno postajala vse večji zalogaj. Zaradi velikega talenta in vztrajnosti je bil leta 2017 izbran med prejemnike sredstev dobrodelne dražbe športnih copat Luke Dončića.
Razstava o zgodbah otrok, ki jim je program Botrstvo s pomočjo botrov in donatorjev že pomagal do boljše prihodnosti in o zgodbah, ki še čakajo na tako priložnost, je osrednji dogodek ob deseti obletnici tega najbolj prepoznavnega programa pomoči za otroke.
Šolsko leto, ki je v tako veliki meri potekalo na daljavo, je nedvomno prineslo veliko posledic. Za nekatere otroke in mladostnike celo olajšanje, večina bo čez čas nanj gledala kot na zanimiv čas posebnih preizkušenj. Nedvomno pa bo del otrok in mladostnikov še dolgo čutil negativne posledice slabih materialnih in socialnih razmer, nasilja, zanemarjanja, tudi prikrajšanosti za pomoč, po vrnitvi v šole pa tudi nerazumevanje za vse stiske, ki so se nabrale. Prav zato so pri ZPM LJ Moste Polje pred zadnjim poglavjem tega šolskega leta s posebnim pozivom opozorili na velikokrat prikrite stiske in pozvali naj bo šola predvsem dejavnik varnosti in ne dejavnik še večjih stisk.
Zoomifikacija življenja je bolj kot katerokoli generacijo prizadela mlade, takoimenovani digitalni domorodci so pred zasloni preživeli več časa, kot kadarkoli prej. V prvem valu vsak šolski dan v povprečju kar 7 ur, v drugem valu še več. Željo po učenju in življenju v živo so po letu dni izrazili tudi javno, tako na družbenih medijih kot tudi v javnem prostoru. Mladi torej želijo in potrebujejo stik v živo, raziskave pa kažejo, da mladi niso le potrošniki vsebin in zasvojeni uporabniki, temveč so stvari precej bolj kompleksne.
Epidemija je otroke in mladostnike še bolj prikovala k računalnikom, tablicam in pametnim telefonom, saj so ti postali nujno orodje za šolanje. Nekateri otroci so se prvič srečali s sodobno tehnologijo, drugim so splet in socialna omrežja dobro poznana. Miha Kramli, terapevt in vodja centra za zdravljenje zasvojenosti v novogoriškem zdravstvenem domu, opaža več zlorab sodobne tehnologije, ko so otroci in mladostniki čas pred računalniki, namesto za učenje, izkoriščali za zabavo.
Skoraj natanko leto dni v naših oddajah nenehno opozarjamo, da epidemija nikakor ne prizadeva le tistih, ki so okuženi ali bi jih okužba z virusom lahko ogrozila, pač pa da med najranljivejše skupine nedvomno sodijo tudi otroci in mladi. Nenehnim opozorilom navkljub pa so rezultati raziskave med študenti, ki so razkrili, da vsak četrti razmišlja o samomoru, minuli teden močno presenetili javnost.
Mojca Rodič je novomeškim romskim otrokom 13 let pomagala kot članica nevladnih organizacij, v tem šolskem letu pa na novomeški osnovni šoli Drska tudi njim nudi dodatno strokovno pomoč. Izkušnje, nabrane v neposrednem delu v romskem naselju, ji olajšajo razumevanje, kako drugačne življenjske okoliščine, jezikovne prepreke in vrednotenje izobrazbe otrokom nastavljajo komajda premostljive ovire. Telefonski klici ali komuniciranje prek družabnih omrežij so najpomembnejši načini, kako otrokom dati občutek, da šola nanje ni pozabila. Večina za kakovostno šolanje na daljavo namreč doma nima primerne računalniške in druge opreme, a četudi bi jo imeli, jim katastrofalne internetne povezave, neznanje uporabe programske opreme in pomanjkanje pomoči bližnjih onemogoča, da bi bili zares deležni šolanja na daljavo in povezovanja s sošolci, ki vse našteto imajo. Izkušnje v zadnjem letu pa so dokazale, da je prav sposobnost pomoči in podpore v domačem okolju, izobraženost staršev, pomoč sorojencev ali bližnjih, pa tudi odnos družine do izobrazbe kot vrednote, ključen dejavnik pri tem, ali bodo otroci, sploh mlajši in pa tisti z učnimi težavami, zmogli tovrstno šolanje. Romski otroci naštetega praviloma nimajo, in zato je šola zanje še pomembnejši prostor.
Protikoronski ukrepi, ki dobro leto krojijo življenje prav vsem, imajo za otroke in mlade zelo velike in tudi daljnosežne posledice. To kažejo tudi klici na svetovalni telefon TOM telefon, namenjen prav tej starostni skupini. Pred nekaj tedni so analizo klicev zadnjega leta predstavili javnosti in rezultati se precej skladajo z ugotovitvami naše današnje sogovornice, svetovalke otrokom in mladostnikom, ki ostaja anonimna, saj anonimnost njej in vsem klicateljem zagotavljajo pravila te svetovalne linije.
Skupno poročilo Evropske mreže za boj proti revščini EAPN ni le še ena akademska zbirka podatkov. Gre za zbir izkušenj iz terena, zbranih pri številnih neodvisnih nevladnih organizacijah, ki že dobri dve desetletji delujejo z roko v roki z ljudmi, ki so revščino izkusili. In prav neposredne izkušnje z uporabniki njihovih programov kažejo, da bo epidemija še poglobila revščino na evropskih tleh. Pri pripravi poročila za leto 2020, ki je bilo predstavljeno pred kratkim, so s svojimi izkušnjami s terena prvič sodelovale tudi humanitarne organizacije iz Slovenije, med drugim tudi ZPM Ljubljana Moste Polje, pod okriljem katere poteka tudi Botrstvo.
15-letna Lana se bori s hudo boleznijo mišic,13-letni Miji življenje kroji epilepsija, 8-letni Lars pa je otrok s hudimi težavami v duševnem razvoju in nikoli ne bo mogel samostojno živeti. Ob tem se je njihovemu očetu zdravstveno stanje po poškodbi, s katero je vrsto let lahko celo hodil v službo, tako poslabšalo, da je zaradi neobvladljivih bolečin še komaj pokreten in je že invalidsko upokojen.
Neveljaven email naslov