Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Otroci, pri katerih so težave prepoznane in so morda tudi že prejeli ustrezno odločbo o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, ki šolam pomaga zagotoviti primerne prilagoditve in včasih tudi individualne učne ure, imajo več možnosti za uspešno sodelovanje in doseganje vsaj osnovne ravni znanja. Najtežje je tistim, pri katerih vemo, da težave so, a odločbe še nimajo, hkrati imajo pa tudi doma nespodbudno okolje in nimajo nikogar, ki bi jim znal pomagati. Taki otroci pogosto obupajo in ne vemo, kako se bodo lahko uspešno vrnili v šolski ritem, ko bo šolanje spet potekalo v šolah, skrbi specialno pedagoginjo Martino Opaka Lešnjak.
Šolanje na daljavo frustrira otroke, učitelje in starše. To so dolgoročne posledice. Ko se otrok enkrat neha truditi, ker ne vidi več smisla, ga je težko dobiti nazaj. Najtežje je tistim, ki so (še) brez odločb
"Pouk na daljavo nekaterim zelo ustreza, sploh če imajo doma zanesljivo pomoč bližnjih, a taki so v manjšini. Številni pa imajo že težave s priklopom, vzpostavljanjem zvez, pošiljanjem priponk, z delitvijo zaslona med reševanjem nalog," opisuje specialna pedagoginja na OŠ Jožeta Moškriča v Ljubljani Martina Opaka Lešnjak. "Večina težko ohranja motivacijo, obveznosti naredijo na hitro, samo toliko, da je, ne moremo pa jih pritegniti k nekoliko višji ravni znanja."
Otroci, ki imajo zelo različne učne težave, v šoli dobijo tako pomoč učiteljev, sošolcev kot tudi specialnih pedagogov, sploh če imajo z odločbo priznane posebne potrebe (PP) in zagotovljene prilagoditve oz. tudi dodatne ure individualne pomoči. V lanskem šolskem letu je tako odločbo imelo več kot 13.000 šolarjev. Nekateri so vključeni v šole s prilagojenim programom, velika večina pa obiskuje običajne šole, a z dodatno pomočjo. Šole sicer skušajo zagotoviti to pomoč tudi na daljavo, a v resnici zelo velikanski delež časa, truda in specialnopedagoških prijemov pade na ramena staršev: "Mislim, da smo staršem otrok s posebnimi potrebami zdaj naložili malce pretežko delo. Nekaterih sploh ni doma in se morajo zanesti na to, kar zmoremo sami z njihovimi otroki na daljavo. Nekateri so doma, a morajo ob svojem delu pri otroku nadomestiti še to, kar sicer delamo specialni pedagogi, čeprav za to nimajo znanj. A še nekaj je pomembno – gre za drug odnos. Odnos med učiteljem in učencem je povsem drugačen, kot je med mamo in otrokom, kar vidim tudi pri sebi. Z učenci, s katerimi delam na daljavo, sem potrpežljiva, umirjena, spoštljiva, svojim otrokom pa sem predvsem mama: tudi vzkipim, zahtevam preveč, sem včasih zmedena, otroci odgovarjajo nazaj … Tako da verjamem, da starši, ki delajo s svojimi otroki, težko igrajo učitelja, kaj šele specialnega pedagoga," je razumevajoča sogovornica.
Če je to težko celo staršem, ki imajo pedagoško žilico, čas in razumejo snov, ki jo otroci obravnavajo, kaj je s tistimi, ki nimajo nič od tega, delajo v izmenah, morda ne govorijo jezika, ne obvladajo več snovi, ki so se je morda nazadnje učili pred vsaj tremi desetletji?
"Največ takih otrok smo izgubili, na pol izgubili ali pa jih izgubljamo. Taki samo sporočijo, da mami ne razume, da sami ne razumejo, da ne vedo, kako in kaj … Dobivamo sicer zelo dragoceno pomoč prostovoljcev, tudi iz ZPM Moste, ki skušajo otroke spremljati in motivirati na daljavo, da lahko vsaj približno sledijo vsaj bistveni snovi. Izkušnja iz spomladanskega dela šolanja na domu nam je pokazala, da so nekateri otroci močno nazadovali, zato smo se vrnitve v šole zelo veselili. A ti otroci se niso vrnili enaki, kot smo jih poznali pred zaprtjem. To so dolgoročne posledice. Ko se otrok enkrat neha truditi, ker ne vidi več smisla, ga je težko dobiti nazaj."
In kaj zdaj, ko je jasno, da se večina otrok v tem koledarskem letu ne bo več vrnila v šole in ko napovedi kažejo, da so pred njimi še dolgi tedni šolanja na daljavo? Nekaterim otrokom, kot rečeno, šolanje na daljavo celo bolj ustreza, a tudi tukaj so skrite pasti: "Nekateri so se povsem navezali na svoje starše in ne iščejo več moje pomoči. Gre za otroke, ki so bili že v osnovi manj samostojni in smo se zelo trudili, da so začeli delati sami. In se bojim, da bodo ob nenehni starševski pozornosti v tej samostojnosti nazadovali."
Šolanje na daljavo je za večino otrok s posebnimi potrebami velik izziv in velika težava, ki postane še večja, kadar otrok živi v okolju, ki je vse prej kot spodbudno:
"Otroci s posebnimi potrebami, ki živijo v nespodbudnih okoljih, se nam pospešeno izgubljajo, ne uspe nam jih pridobiti, sami ne znajo ali ne zmorejo narediti skoraj ničesar. Ne gre le za šolanje, pogosto se v takih družinah tudi ne bere, ne gleda izobraževalnih oddaj, se ne pogovarja o življenjskih problemih, gre za večplastno kulturno prikrajšanost. Ti otroci strašansko nazadujejo. Ko smo se septembra pogovarjali z njimi, so se številni zelo bali, da bi šolanje spet potekalo na daljavo, nekateri so jokali, ko so izvedeli, da bomo spet vse delali na daljavo. Ker je to taka frustracija. Res se mi zdi, da beseda frustracija najbolje opisuje naše trenutno delo in njihovo počutje," opisuje Martina Opaka Lešnjak.
Frustracija je vse večja tudi pri starših, ki ne zmorejo več biti učitelj, specialni pedagog, gospodinja, kuhar, zaposleni, šef, direktor, vodja, morda tudi negovalec in terapevt hkrati. In je frustracija za učitelje, ki so skorajda vse našteto, zraven pa bi morali biti še izumitelji najboljšega načina poučevanja na daljavo, čeprav jih tega ni nihče učil. In ki v dveh mescih šolanja na daljavo niso dobili odgovora, ali smejo iz učnih načrtov kar koli izpustiti. "Osnovnošolski program je predpisan, v učnih načrtih so na Zavodu za šolstvo zdaj označili teme, ki so primernejše za šolanje na daljavo, a z opombo, da to ne pomeni, da se druge sme izpustiti," navaja sogovornica.
Tisti otroci, ki so jim potrebe po prilagoditvah in pomoči že odrejene tudi z odločbami, pa so vsem težavam navkljub v boljšem položaju, kot so otroci, ki težave imajo, a iz kakršnih koli razlogov odločb (še) nimajo: "Ti so precej bolj prepuščeni samim sebi. Na naši šoli sicer imamo nekaj prostovoljcev, ki pomagajo tudi otrokom brez odločb, a nam je to pomoč uspelo zagotoviti v zadnjih dveh tednih. Ti otroci so si do zdaj že nabrali takšne zaostanke, da težko spremljajo tekočo učno snov, saj so zamudili vsaj tri tedne. Zato so pri njih težave zagotovo še večje."
Edina rešitev, ki za večino otrok pomeni bistveno bolj primeren način šolanja, je torej vrnitev v šole, je prepričana specialna pedagoginja Martina Opaka Lešnjak: "Še vedno je bolje, da imamo šolanje na daljavo kot pa nobenega šolanja, a to je res kratkoročna rešitev za ohranjanje učne kondicije in utrjevanje snovi, ki so jo že vzeli v šoli. Toda zdaj dejansko že jemljemo novo snov, ki jo bodo nekateri dobro usvojili, nekateri pa ne. In tu se poglablja ta razkorak. Poleg tega se bojim, da se bodo nekateri naučili snov napačno, ker ne morejo dobiti takojšnje povratne informacije," skrbi specialno pedagoginjo.
"Dobro vprašanje. Mi se bomo trudili po najboljših močeh, a kar delamo, sama občutim samo kot gašenje požara. Kjer vzplamti kakšen problem, ga poskusimo rešiti, a požar še kar gori. Tukaj je res edina rešitev, da se čim prej vrnemo v šole. Dokler se še da kaj nadoknaditi."
To so požari, ki morda res tlijo in niso videti veliki, a je njihov učinek na nekatere otroke, sploh tiste iz nespodbudnih okolij, ki živijo v pomanjkanju in nimajo dostopne pomoči, lahko nepopravljivo uničujoč. Zato je skrajno skrajni čas, da strokovnjaki vseh strok, ne le epidemiološke, znova prevrednotijo, katere vse skupine v naši družbi so v tej epidemiji najranljivejše.
551 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Otroci, pri katerih so težave prepoznane in so morda tudi že prejeli ustrezno odločbo o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, ki šolam pomaga zagotoviti primerne prilagoditve in včasih tudi individualne učne ure, imajo več možnosti za uspešno sodelovanje in doseganje vsaj osnovne ravni znanja. Najtežje je tistim, pri katerih vemo, da težave so, a odločbe še nimajo, hkrati imajo pa tudi doma nespodbudno okolje in nimajo nikogar, ki bi jim znal pomagati. Taki otroci pogosto obupajo in ne vemo, kako se bodo lahko uspešno vrnili v šolski ritem, ko bo šolanje spet potekalo v šolah, skrbi specialno pedagoginjo Martino Opaka Lešnjak.
Šolanje na daljavo frustrira otroke, učitelje in starše. To so dolgoročne posledice. Ko se otrok enkrat neha truditi, ker ne vidi več smisla, ga je težko dobiti nazaj. Najtežje je tistim, ki so (še) brez odločb
"Pouk na daljavo nekaterim zelo ustreza, sploh če imajo doma zanesljivo pomoč bližnjih, a taki so v manjšini. Številni pa imajo že težave s priklopom, vzpostavljanjem zvez, pošiljanjem priponk, z delitvijo zaslona med reševanjem nalog," opisuje specialna pedagoginja na OŠ Jožeta Moškriča v Ljubljani Martina Opaka Lešnjak. "Večina težko ohranja motivacijo, obveznosti naredijo na hitro, samo toliko, da je, ne moremo pa jih pritegniti k nekoliko višji ravni znanja."
Otroci, ki imajo zelo različne učne težave, v šoli dobijo tako pomoč učiteljev, sošolcev kot tudi specialnih pedagogov, sploh če imajo z odločbo priznane posebne potrebe (PP) in zagotovljene prilagoditve oz. tudi dodatne ure individualne pomoči. V lanskem šolskem letu je tako odločbo imelo več kot 13.000 šolarjev. Nekateri so vključeni v šole s prilagojenim programom, velika večina pa obiskuje običajne šole, a z dodatno pomočjo. Šole sicer skušajo zagotoviti to pomoč tudi na daljavo, a v resnici zelo velikanski delež časa, truda in specialnopedagoških prijemov pade na ramena staršev: "Mislim, da smo staršem otrok s posebnimi potrebami zdaj naložili malce pretežko delo. Nekaterih sploh ni doma in se morajo zanesti na to, kar zmoremo sami z njihovimi otroki na daljavo. Nekateri so doma, a morajo ob svojem delu pri otroku nadomestiti še to, kar sicer delamo specialni pedagogi, čeprav za to nimajo znanj. A še nekaj je pomembno – gre za drug odnos. Odnos med učiteljem in učencem je povsem drugačen, kot je med mamo in otrokom, kar vidim tudi pri sebi. Z učenci, s katerimi delam na daljavo, sem potrpežljiva, umirjena, spoštljiva, svojim otrokom pa sem predvsem mama: tudi vzkipim, zahtevam preveč, sem včasih zmedena, otroci odgovarjajo nazaj … Tako da verjamem, da starši, ki delajo s svojimi otroki, težko igrajo učitelja, kaj šele specialnega pedagoga," je razumevajoča sogovornica.
Če je to težko celo staršem, ki imajo pedagoško žilico, čas in razumejo snov, ki jo otroci obravnavajo, kaj je s tistimi, ki nimajo nič od tega, delajo v izmenah, morda ne govorijo jezika, ne obvladajo več snovi, ki so se je morda nazadnje učili pred vsaj tremi desetletji?
"Največ takih otrok smo izgubili, na pol izgubili ali pa jih izgubljamo. Taki samo sporočijo, da mami ne razume, da sami ne razumejo, da ne vedo, kako in kaj … Dobivamo sicer zelo dragoceno pomoč prostovoljcev, tudi iz ZPM Moste, ki skušajo otroke spremljati in motivirati na daljavo, da lahko vsaj približno sledijo vsaj bistveni snovi. Izkušnja iz spomladanskega dela šolanja na domu nam je pokazala, da so nekateri otroci močno nazadovali, zato smo se vrnitve v šole zelo veselili. A ti otroci se niso vrnili enaki, kot smo jih poznali pred zaprtjem. To so dolgoročne posledice. Ko se otrok enkrat neha truditi, ker ne vidi več smisla, ga je težko dobiti nazaj."
In kaj zdaj, ko je jasno, da se večina otrok v tem koledarskem letu ne bo več vrnila v šole in ko napovedi kažejo, da so pred njimi še dolgi tedni šolanja na daljavo? Nekaterim otrokom, kot rečeno, šolanje na daljavo celo bolj ustreza, a tudi tukaj so skrite pasti: "Nekateri so se povsem navezali na svoje starše in ne iščejo več moje pomoči. Gre za otroke, ki so bili že v osnovi manj samostojni in smo se zelo trudili, da so začeli delati sami. In se bojim, da bodo ob nenehni starševski pozornosti v tej samostojnosti nazadovali."
Šolanje na daljavo je za večino otrok s posebnimi potrebami velik izziv in velika težava, ki postane še večja, kadar otrok živi v okolju, ki je vse prej kot spodbudno:
"Otroci s posebnimi potrebami, ki živijo v nespodbudnih okoljih, se nam pospešeno izgubljajo, ne uspe nam jih pridobiti, sami ne znajo ali ne zmorejo narediti skoraj ničesar. Ne gre le za šolanje, pogosto se v takih družinah tudi ne bere, ne gleda izobraževalnih oddaj, se ne pogovarja o življenjskih problemih, gre za večplastno kulturno prikrajšanost. Ti otroci strašansko nazadujejo. Ko smo se septembra pogovarjali z njimi, so se številni zelo bali, da bi šolanje spet potekalo na daljavo, nekateri so jokali, ko so izvedeli, da bomo spet vse delali na daljavo. Ker je to taka frustracija. Res se mi zdi, da beseda frustracija najbolje opisuje naše trenutno delo in njihovo počutje," opisuje Martina Opaka Lešnjak.
Frustracija je vse večja tudi pri starših, ki ne zmorejo več biti učitelj, specialni pedagog, gospodinja, kuhar, zaposleni, šef, direktor, vodja, morda tudi negovalec in terapevt hkrati. In je frustracija za učitelje, ki so skorajda vse našteto, zraven pa bi morali biti še izumitelji najboljšega načina poučevanja na daljavo, čeprav jih tega ni nihče učil. In ki v dveh mescih šolanja na daljavo niso dobili odgovora, ali smejo iz učnih načrtov kar koli izpustiti. "Osnovnošolski program je predpisan, v učnih načrtih so na Zavodu za šolstvo zdaj označili teme, ki so primernejše za šolanje na daljavo, a z opombo, da to ne pomeni, da se druge sme izpustiti," navaja sogovornica.
Tisti otroci, ki so jim potrebe po prilagoditvah in pomoči že odrejene tudi z odločbami, pa so vsem težavam navkljub v boljšem položaju, kot so otroci, ki težave imajo, a iz kakršnih koli razlogov odločb (še) nimajo: "Ti so precej bolj prepuščeni samim sebi. Na naši šoli sicer imamo nekaj prostovoljcev, ki pomagajo tudi otrokom brez odločb, a nam je to pomoč uspelo zagotoviti v zadnjih dveh tednih. Ti otroci so si do zdaj že nabrali takšne zaostanke, da težko spremljajo tekočo učno snov, saj so zamudili vsaj tri tedne. Zato so pri njih težave zagotovo še večje."
Edina rešitev, ki za večino otrok pomeni bistveno bolj primeren način šolanja, je torej vrnitev v šole, je prepričana specialna pedagoginja Martina Opaka Lešnjak: "Še vedno je bolje, da imamo šolanje na daljavo kot pa nobenega šolanja, a to je res kratkoročna rešitev za ohranjanje učne kondicije in utrjevanje snovi, ki so jo že vzeli v šoli. Toda zdaj dejansko že jemljemo novo snov, ki jo bodo nekateri dobro usvojili, nekateri pa ne. In tu se poglablja ta razkorak. Poleg tega se bojim, da se bodo nekateri naučili snov napačno, ker ne morejo dobiti takojšnje povratne informacije," skrbi specialno pedagoginjo.
"Dobro vprašanje. Mi se bomo trudili po najboljših močeh, a kar delamo, sama občutim samo kot gašenje požara. Kjer vzplamti kakšen problem, ga poskusimo rešiti, a požar še kar gori. Tukaj je res edina rešitev, da se čim prej vrnemo v šole. Dokler se še da kaj nadoknaditi."
To so požari, ki morda res tlijo in niso videti veliki, a je njihov učinek na nekatere otroke, sploh tiste iz nespodbudnih okolij, ki živijo v pomanjkanju in nimajo dostopne pomoči, lahko nepopravljivo uničujoč. Zato je skrajno skrajni čas, da strokovnjaki vseh strok, ne le epidemiološke, znova prevrednotijo, katere vse skupine v naši družbi so v tej epidemiji najranljivejše.
Kako se mladi spominjajo karantene dve leti po tem, ko so bili zaprti med štiri stene svoje sobe?
19 slovenskih nevladnih organizacij, ki delujejo za osebe in z osebami z izkušnjo revščine in izključenosti, je tudi letos pripravilo poročilo o revščini v Sloveniji. To poročilo je sestavni del letnega poročila, ki ga 31 nacionalnih mrež in 13 evropskih organizacij pripravi v okviru Evropske mrežo za boj proti revščini (EAPN). Tudi letošnje poročilo je pokazalo številne sistemske pomanjkljivosti na katere nevladniki opozarjajo že vsaj desetletje. Tem se zdaj pridružuje vse večji problem revnih zaposlenih in pa skokovito naraščanje težav z nasiljem in z duševnim zdravjem. Podrobneje s predstavnikom slovenske EAPN, Goranom Lukićem iz Delavske svetovalnice
Letos zaznamujemo 30. obletnico uvedbe subvencionirane študentske prehrane. V tem času se je z boni marsikaj spremenilo, a razlog za obstoj je še vedno omogočiti študentkam in študentom dostop do tople in zdrave prehrane, ne glede na njihov socialni status. Po obdobju dveletnega zaprtja, ko se povečujejo stroški živil in dela, se število ponudnikov takšne prehrane zmanjšuje, hkrati pa se bosta z novim letom povišali tudi višini cene obroka in subvencije. V oddaji Botrstvo Kaja Ravnak skupaj s študentko inšpektorico Márijo Pávlosko in svetovalcem za področje subvencionirane študentske prehrane na Študentski organizaciji Slovenije Maticem Bérom raziskuje razloge za hipno stanje v ureditvi študentske prehrane.
Letos zaznamujemo 30. obletnico uvedbe subvencionirane študentske prehrane. V tem času se je z boni marsikaj spremenilo, a razlog za obstoj je še vedno omogočiti študentkam in študentom dostop do tople in zdrave prehrane, ne glede na njihov socialni status. Po obdobju dveletnega zaprtja, ko se povečujejo stroški živil in dela, se število ponudnikov takšne prehrane zmanjšuje, hkrati pa se bosta z novim letom povišali tudi višini cene obroka in subvencije. V oddaji Botrstvo Kaja Ravnak skupaj s študentko inšpektorico Márijo Pávlovsko in svetovalcem za področje subvencionirane študentske prehrane na Študentski organizaciji Slovenije Maticem Bérom raziskuje razloge za hipno stanje v ureditvi študentske prehrane.
Kar polovica vseh duševnih motenj se začne že do 14. leta in kar 75 odstotkov pred 25. letom starosti, zato je normalizacija teme duševnega zdravja med mladimi, pa tudi na splošno, ključnega pomena. Če so namreč stiske prepoznane in priznane pravočasno, če o njih lahko govorijo, če dobijo pravočasno pomoč in tisti, ki to potrebujejo, tudi ustrezno zdravljenje, je porast duševnih motenj mogoče preprečiti: Če ne, bo epidemija duševnih stisk in motenj tudi za mlade dolgoročno bistveno usodnejša kot je bila epidemija koronavirusne bolezni.
Z vsako novo in vse višjim zneskom na položnici se poglablja stiska ljudi, ki tudi ob rednih plačah ne zmorejo več poplačevati niti najosnovnejših stroškov. O tem pričajo zgodbe ljudi, ki so se po pomoč prisiljeni obrniti na humanitarne organizacije. Kako jim lahko pri tem pomaga Botrstvo?
Družine tudi s plačo ali dvema ne zmorejo več plačati vseh stroškov.
Skorajšnji začetek novega šolskega leta je zaznamoval tudi delo sodelavcev programa Botrstvo. Vse poletje so namreč prejemali prošnje za pomoč pri nabavi šolskih potrebščin, a tudi za nakup hrane in plačilo vse višjih položnic. Večina paketov in šolskih torb z osnovnimi potrebščinami je že razdeljenih družinam, ki brez te pomoči »brezplačnega šolanja« otrokom ne morejo več zagotoviti. Zbrali smo nekaj utrinkov, razmišljanj in tudi strahov staršev pred jesenjo.
Zbirna oddaja o doživljanju tega študijskega leta in težavah študentskega vsakdana.
Končuje se tretje s koronskimi ukrepi zaznamovano šolsko leto. In čeprav popolnega zapiranja šol ni bilo več, je bilo zelo drugačno od običajnih. Še posebno za tiste dijake, ki so v tem času šolanje začeli na srednjih šolah. Najteže je bilo za tiste, ki so že v osnovni šoli imeli večje učne težave, in za tiste, ki jim je šolanje na daljavo pustilo dolgotrajne posledice na znanju, motivaciji in duševnem zdravju. Kaj je bilo zanje letos najtežje, kako so se počutili, kakšne so pasti šolanja tam, kjer tudi učitelji mislijo, da je v učilnici sedijo dijaki z ogromno znanja in koliko razumevanja so bili deležni?
Kadar govorimo o šolarjih in dijakih, ki so imeli težave s šolanjem na daljavo in imajo še vedno težave s primanjkljaji v znanju, običajno pričakujemo, da gre za tiste z učnimi težavami ali tiste, ki živijo v vsestransko nespodbudnih okoljih. A težave imajo tudi dijaki gimnazij, na katere se vpisujejo le odličnjaki z izjemnimi talenti in ambicijami. Stiske doživljajo predvsem zaradi prevelikih pričakovanj, tudi do sebe, predvsem pa zaradi želje po visokih ocenah, ki jim bodo omogočile tudi izbiro najtežje dostopnih študijskih smeri in fakultet.
Letošnji konec šolskega leta na nekaterih šolah po kar dveh letih premora le organizirajo tudi valete in maturantske plese. Toda stroški zanje so vse višji, nemalokrat sledi še končni ali pa maturantski izlet, valete v razkošnosti vse bolj postajajo podobne maturantskim plesom. In vse to stane, šolski skladi, če na šolah sploh obstajajo, pa niso namenjeni za kritje tovrstnih stroškov. Tudi na ZPM Ljubljana Moste-Polje se zato obračajo družine, ki potrebujejo pomoč pri plačilu teh stroškov. Gre za pomembne prelomnice v življenju učencev in dijakov, a če jim starši tega ne morejo plačati, so že tako ranljivi učenci in dijaki mnogokrat odrinjeni na še bolj skrajni rob družbe.
Ker so iz šol pred nekaj tedni izginile še maske kot zadnji vizualni opomniki na epidemične ukrepe, se zdi, da je konec tudi posledic prilagajanja šolskega procesa v zadnjih dveh letih. A predvsem pri otrocih z učnimi težavami ali posebnimi potrebami, so posledice še zmeraj velike. V zadnjih tednih šolskega leta, ko je ocenjevanje še posebej intenzivno, je na stiske otrok znova vredno spomniti. Gostja: Specialna pedagoginja na OŠ Jožeta Moškriča v Ljubljani Martina Opaka Lešnjak.
Predvsem na začetku kolesarske športne poti je lahko nakup ustreznega vadbenega cestnega kolesa za družine mladih športnikov (pre)velik finančni zalogaj. Zato je kolesarski šampion Tadej Pogačar želel, da bi del izkupička, ki smo ga na dobrodelni dražbi Vala 202 iztržili za njegovo rumeno majico zmagovalca dirke po Franciji, namenili prav nakupu koles. Ob pomoči Fundacije Miroslava Cerarja za športnike iz socialno šibkih okolij in Kolesarske Zveze Slovenije je bila njegova želja pred kratkim izpolnjena in kolesarski klubi po vsej Sloveniji so za svoje mlade kolesarske upe že prejeli nova kolesa za treninge. In da bodo možnosti še nekoliko večje, 14 mladih kolesarjev iz dela preostalega izkupička dražbe Tadejeve zmagovite rumene majice dobiva pomoč za kritje stroškov treningov, priprav in opreme.
Izidi včerajšnjih volitev kažejo, da se bo s področji, ki najpomembneje krojijo usodo najranljivejših in mladih, ukvarjala drugačna ekipa kot v zadnjem mandatu. A ne glede na to, kdo jo bo sestavljal, bo moral razumeti, kakšne posledice so pustili epidemičnih ukrepi in katere so težave, ki so že pred epidemijo krojile otroštva revnejših družin, opozarja predsednica ZPM Moste Polje Anita Ogulin, današnja gostja Jane Vidic.
Zakaj se vsi mladi o poklicni prihodnosti ne morejo odločati le na podlagi svojih želja? Kako bo način šolanja med epidemijo zaznamoval družbo v prihodnosti in kako o družbeno pomembnih temah razmišljajo osnovnošolci in dijaki? Udeleženci 32. Nacionalnega otroškega parlamenta z naslovom Moja poklicna prihodnost opozarjajo, da se zaradi razslojevanja v času izobraževanja krepijo razlike med dostopnostjo različnih gimnazij, srednjih šol in univerz, kar vpliva na izbiro poklica. O skrbeh za poklicno prihodnost po epidemiji, ki izhajajo tudi iz neenake dostopnosti šolanja, razmišljajo Filip Demšar, Iva Čurković in Jon Lampej.
Domijada je vsakoletno športno kulturno srečanje dijaških domov Slovenije in zamejstva, ki se po dveh letih zatišja letos znova odvija, a predvsem na spletu. Dijaki se predstavljajo z likovnimi in fotografskimi izdelki, poteka literarni natečaj, izdelati je mogoče tudi inštalacijo, vsakič pa zbirajo tudi donacije za humanitarne namene.
Še tam, kjer so imeli otroci odlične pogoje za šolanje na domu, je tako šolanje marsikomu povzročalo težave. Toliko večje pa so imeli otroci, ki imajo doma slabe ali nikakršne pogoje in slabo podporo bližnjih za šolanje sploh. Med njimi je tudi veliko romskih otrok. Ti so v času epidemije sicer dobili pomoč svojih šol, nevladnih organizacij, pa tudi 26 romskih pomočnikov, ki so delovali ob pomoči projekta Skupaj za znanje. Tega je na osnovnih šolah organiziral Center šolskih in obšolskih dejavnosti. Romski pomočnici Mateja Kosec z Osnovne šole Metlika in Sandra Rudaš z Osnovne šole Beltinci sta nanizali nekaj izkušenj in razmislekov o tem, kako romske otroke učinkoviteje vključevati v šolsko okolje in jim pomagati tudi do boljše izobrazbe.
Čeprav uradni podatki policije za lansko leto ne kažejo porasta prijav družinskega nasilja, so izkušnje nevladnih organizacij in drugih, ki pomagajo žrtvam, precej drugačne. Nestrpnosti, agresije in nasilja, tudi družinskega, je vse več, podobno velja za medvrstniško nasilje, vse več je nasilja nad strokovnimi delavci, opozarja gostja oddaje, direktorica CSD Pomurje Sandra Fekonja. Porast klicev v svetovalnice in naraščajoče število žensk, ki so poiskale zatočišče v kateri od varnih hiš, beležijo tudi v nevladnih organizacijah. Čeprav se zdi, da so včasih institucije premalo učinkovite, pa prijava nasilja lahko reši življenje. Ena od telefonskih številk, ki deluje 24 ur dnevno, je številka SOS telefona za žrtve nasilja 080 11 55. Na njej svetujejo tako žrtvam kot tistim, ki ne vedo, kako prijaviti opaženo nasilje.
Čeprav uradni podatki policije za lansko leto ne kažejo porasta prijav družinskega nasilja, so izkušnje nevladnih organizacij in drugih, ki pomagajo žrtvam, precej drugačne. Nestrpnosti, agresije in nasilja, tudi družinskega, je vse več, podobno velja za medvrstniško nasilje, vse več je nasilja nad strokovnimi delavci, opozarja gostja oddaje, direktorica CSD Pomurje Sandra Fekonja. Porast klicev v svetovalnice in naraščajoče število žensk, ki so poiskale zatočišče v kateri od varnih hiš, beležijo tudi v nevladnih organizacijah. Čeprav se zdi, da so včasih institucije premalo učinkovite, pa prijava nasilja lahko reši življenje. Ena od telefonskih številk, ki deluje 24 ur dnevno, je številka SOS telefona za žrtve nasilja 080 11 55. Na njej svetujejo tako žrtvam kot tistim, ki ne vedo, kako prijaviti opaženo nasilje.
Neveljaven email naslov