Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Z najnovejšim odlokom vlade šole še vedno ostajajo zaprte tudi za otroke s posebnimi potrebami. Staršem teh je sicer Ustavno sodišče pritrdilo, da ima zaprtje veliko večje posledice kot pri drugih otrocih, izostanek pa bo lahko vplival na njihov nadaljnji razvoj. S tem se strinjajo tudi stroka, starši in učitelji. S kakšnimi stiskami in težavami se srečujejo otroci s posebnimi potrebami ter njihovi starši?
Kljub mnenju Ustavnega sodišča namreč otroci s posebnimi potrebami še ne morejo v šole in zavode s prilagojenim programom. Toda svet v šoli je ves njihov svet, oni nimajo družabnih omrežij
"Ko bi vi videli, kakšno veselje je to, ko se za kakšno urico na teden vidijo vsaj na daljavo!" z radostnim glasom podoživi Barbara Vetrih Bolčina, mama otroka, ki obiskuje vipavski Cirius: "Ni toliko pomembno, da jim je bilo odvzeto učenje, pač pa so jim bili odvzeti stiki. Oni nimajo Facebooka in snapchata, nimajo te socialne mreže. Edina socialna mreža, druženje in prijatelji so tam, v šoli. In jih pogrešajo, kot zelo pogrešajo tudi učitelje, celotno rutino, na katero so navajeni. In jim je res hudo!" Tudi zanje pouka ni že dva meseca, čeprav je staršem, ki so se po pomoč zatekli tudi na Ustavno sodišče, to pritrdilo in naložilo odprtje teh šol.
"Po tolikšnem času se stiske kažejo kot povečana anksioznost, agresivnost, samoagresivnost, samopoškodbeno vedenje, jokavost … Kot starš skušaš pomagati na vse načine, a vidiš, da je edino, kar bi res pomagalo, vrnitev med prijatelje, v družbo, v socialno mrežo, ki jo imajo. Oni tudi ne razumejo tako kot kak drug otrok – težko jim razložimo, zakaj se ne smejo srečati, zakaj naj še malo potrpijo …" Z otrokom se v zavodih ukvarjajo celotni timi strokovnjakov, starši tega ne zmorejo in ne znajo opravljati:
"Že v prvem valu dolgo ni bilo terapij, nato so bile počitnice, jeseni so jih nekaj časa le dobivali, potem je bilo pa znova zaprto. Saj se doma trudimo, da bi vse to nadomestili, ampak to ni isto, kot starši tega ne znamo. Tudi celotnega poteka šolanja nismo sposobni speljati. Ker nenazadnje otrok starše sprejema drugače kot učitelje. Tudi ni naloga staršev, da priganjajo in to … Tudi to, da delajo v skupinah, se spodbujajo, s tekmujejo, je povsem drugače, kot če sam dela doma."
Sogovornica seveda razume, da obstaja možnost okužb, a so po njenem mnenju te zelo majhne: "Bojijo se tveganja, češ da so naši otroci morda bolj rizični. Nekateri najbrž res so, a mislim, da starši poznajo svoje otroke in ne bi tvegali, če bi bilo otroci bolni. A to so večinoma zdravi, otroci, mladi. Tudi če imajo diagnozo avtizma ali cerebralne paralize. Tudi ne drži, da je vse zaprto, nekateri zavodi so vseskozi odprti. CUDV Draga vseskozi deluje, pa gre za otroke, kot so naši v Ciriusu. A ker je v našem primeru vpleteno tudi ministrstvo za šolstvo (MIZŠ), ne le tisto za socialo (MDDSZEM), nas obravnavajo, kot da gre le za šolarje. Toda ti otroci potrebujejo tudi zdravniško oskrbo, Cirius ima cele time učitelja, specialnega pedagoga, defektologa, medicinske sestre, delovnega terapevta, logopeda, fizioterapevta, tudi zdravnik prihaja, skrbijo za hrano, obleke, nego. Zanje skrbi celotna strokovna ekipa in to naj bi zdaj nadomestili starši? Tega starši ne moremo nadomestiti! So denimo otroci, ki sploh ne spijo, in zdaj starši z njimi tudi že več kot mesec dni ne spijo!"
Kljub temu pa bode v oči tudi nedoslednost, s katero se morajo starši spopadati med šolanjem na daljavo: čeprav vsak izgubljen teden brez terapij za te otroke pomeni zaostanek v razvoju in morda tudi poslabšanje zdravstvenega stanja. Naša sogovornica se ob tem sprašuje, zakaj njen otrok lahko obiskuje terapije v 90 km oddaljenem Inštitutu za rehabilitacijo v Ljubljani, ne pa tudi v vipavskem Ciriusu, kamor je sicer vključen in ki je od njihovega doma oddaljen le 12 km?
"Mislim, da bodo posledice ostale in potrebnega bo veliko časa, da se bodo znova vzpostavile razmere, kot so bile pred korono, za odpravo pa bo potrebnega veliko napora strokovnjakov, staršev, zdravstva, celotne družbe," pravi v. d. ravnatelja vipavskega zavoda Cirius Lojze Adamič.
Pritrjuje mu tudi Marko Strle, ravnatelj portoroškega Centra za komunikacijo, sluha in govora: "Morda ne bi podčrtal besede nepopravljiva, zagotovo pa bi odebelil besedo škoda. Veliko napora, ne le v šolah, ampak v vseh letih njegovega življenja je vloženega v to, da se otrok nauči nekih ravnanj, postopkov, strategij, da se zna spoprijeti z vsakdanjimi okoliščinami. Če vemo, da otroci s posebnimi potrebami še veliko bolj potrebujejo dosledno redosledje, zaporedje in je to za dalj časa prekinjeno, je jasno, da bomo morali še bolj zavihati rokave, da nadoknadimo tisto, kar je ocenjeno kot škoda."
Ustavno sodišče je sicer pritrdilo staršem, da ima zaprtje teh ustanov lahko večje posledice, a bodo vrata teh šol kljub temu ostala zaprta. Neuspešna pa je bila tudi pobuda Šolske svetovalnice, ki je ministrstvu za šolstvo predlagala, naj med šolanjem na daljavo vsaj spremljevalcem otrok, ki otrokom s posebnimi potrebami sicer pomagajo v šoli, začasno dovoli njihovo delo opravljati na domu otroka. Prošnja je bila zavrnjena, med drugim tudi zato, ker da gre za stike zunaj gospodinjstva, ki povečujejo možnost okužbe.
Otrokom, ki bi potrebovali terapije tudi med šolanjem na domu, humanitarne organizacije ne morejo veliko pomagati. Lahko pa pomagajo vsem, ki potrebujejo materialno pomoč, spodbudo, inštrukcije, pomoč pri plačilih dijaškega doma ali razvoja talentov. Pomagate lahko tudi tako, da kateri izmed organizacij namenite delček svoje dohodnine. Obrazec z vašo odločitvijo mora na finančno upravo prispeti še to leto, zato imate na voljo le še nekaj dni. Če bi se odločili dohodnino nameniti ZPM Ljubljana Moste - Polje, ki vodi tudi program Botrstvo, je obrazec tukaj.
Drugi načini pomoči pa k sreči nimajo datumske omejitve: odločitev za botra otroku v stiski ali pa geslo BOTER5 ali BOTER10 na 1919 velja tudi za vse prihodnje leto.
548 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Z najnovejšim odlokom vlade šole še vedno ostajajo zaprte tudi za otroke s posebnimi potrebami. Staršem teh je sicer Ustavno sodišče pritrdilo, da ima zaprtje veliko večje posledice kot pri drugih otrocih, izostanek pa bo lahko vplival na njihov nadaljnji razvoj. S tem se strinjajo tudi stroka, starši in učitelji. S kakšnimi stiskami in težavami se srečujejo otroci s posebnimi potrebami ter njihovi starši?
Kljub mnenju Ustavnega sodišča namreč otroci s posebnimi potrebami še ne morejo v šole in zavode s prilagojenim programom. Toda svet v šoli je ves njihov svet, oni nimajo družabnih omrežij
"Ko bi vi videli, kakšno veselje je to, ko se za kakšno urico na teden vidijo vsaj na daljavo!" z radostnim glasom podoživi Barbara Vetrih Bolčina, mama otroka, ki obiskuje vipavski Cirius: "Ni toliko pomembno, da jim je bilo odvzeto učenje, pač pa so jim bili odvzeti stiki. Oni nimajo Facebooka in snapchata, nimajo te socialne mreže. Edina socialna mreža, druženje in prijatelji so tam, v šoli. In jih pogrešajo, kot zelo pogrešajo tudi učitelje, celotno rutino, na katero so navajeni. In jim je res hudo!" Tudi zanje pouka ni že dva meseca, čeprav je staršem, ki so se po pomoč zatekli tudi na Ustavno sodišče, to pritrdilo in naložilo odprtje teh šol.
"Po tolikšnem času se stiske kažejo kot povečana anksioznost, agresivnost, samoagresivnost, samopoškodbeno vedenje, jokavost … Kot starš skušaš pomagati na vse načine, a vidiš, da je edino, kar bi res pomagalo, vrnitev med prijatelje, v družbo, v socialno mrežo, ki jo imajo. Oni tudi ne razumejo tako kot kak drug otrok – težko jim razložimo, zakaj se ne smejo srečati, zakaj naj še malo potrpijo …" Z otrokom se v zavodih ukvarjajo celotni timi strokovnjakov, starši tega ne zmorejo in ne znajo opravljati:
"Že v prvem valu dolgo ni bilo terapij, nato so bile počitnice, jeseni so jih nekaj časa le dobivali, potem je bilo pa znova zaprto. Saj se doma trudimo, da bi vse to nadomestili, ampak to ni isto, kot starši tega ne znamo. Tudi celotnega poteka šolanja nismo sposobni speljati. Ker nenazadnje otrok starše sprejema drugače kot učitelje. Tudi ni naloga staršev, da priganjajo in to … Tudi to, da delajo v skupinah, se spodbujajo, s tekmujejo, je povsem drugače, kot če sam dela doma."
Sogovornica seveda razume, da obstaja možnost okužb, a so po njenem mnenju te zelo majhne: "Bojijo se tveganja, češ da so naši otroci morda bolj rizični. Nekateri najbrž res so, a mislim, da starši poznajo svoje otroke in ne bi tvegali, če bi bilo otroci bolni. A to so večinoma zdravi, otroci, mladi. Tudi če imajo diagnozo avtizma ali cerebralne paralize. Tudi ne drži, da je vse zaprto, nekateri zavodi so vseskozi odprti. CUDV Draga vseskozi deluje, pa gre za otroke, kot so naši v Ciriusu. A ker je v našem primeru vpleteno tudi ministrstvo za šolstvo (MIZŠ), ne le tisto za socialo (MDDSZEM), nas obravnavajo, kot da gre le za šolarje. Toda ti otroci potrebujejo tudi zdravniško oskrbo, Cirius ima cele time učitelja, specialnega pedagoga, defektologa, medicinske sestre, delovnega terapevta, logopeda, fizioterapevta, tudi zdravnik prihaja, skrbijo za hrano, obleke, nego. Zanje skrbi celotna strokovna ekipa in to naj bi zdaj nadomestili starši? Tega starši ne moremo nadomestiti! So denimo otroci, ki sploh ne spijo, in zdaj starši z njimi tudi že več kot mesec dni ne spijo!"
Kljub temu pa bode v oči tudi nedoslednost, s katero se morajo starši spopadati med šolanjem na daljavo: čeprav vsak izgubljen teden brez terapij za te otroke pomeni zaostanek v razvoju in morda tudi poslabšanje zdravstvenega stanja. Naša sogovornica se ob tem sprašuje, zakaj njen otrok lahko obiskuje terapije v 90 km oddaljenem Inštitutu za rehabilitacijo v Ljubljani, ne pa tudi v vipavskem Ciriusu, kamor je sicer vključen in ki je od njihovega doma oddaljen le 12 km?
"Mislim, da bodo posledice ostale in potrebnega bo veliko časa, da se bodo znova vzpostavile razmere, kot so bile pred korono, za odpravo pa bo potrebnega veliko napora strokovnjakov, staršev, zdravstva, celotne družbe," pravi v. d. ravnatelja vipavskega zavoda Cirius Lojze Adamič.
Pritrjuje mu tudi Marko Strle, ravnatelj portoroškega Centra za komunikacijo, sluha in govora: "Morda ne bi podčrtal besede nepopravljiva, zagotovo pa bi odebelil besedo škoda. Veliko napora, ne le v šolah, ampak v vseh letih njegovega življenja je vloženega v to, da se otrok nauči nekih ravnanj, postopkov, strategij, da se zna spoprijeti z vsakdanjimi okoliščinami. Če vemo, da otroci s posebnimi potrebami še veliko bolj potrebujejo dosledno redosledje, zaporedje in je to za dalj časa prekinjeno, je jasno, da bomo morali še bolj zavihati rokave, da nadoknadimo tisto, kar je ocenjeno kot škoda."
Ustavno sodišče je sicer pritrdilo staršem, da ima zaprtje teh ustanov lahko večje posledice, a bodo vrata teh šol kljub temu ostala zaprta. Neuspešna pa je bila tudi pobuda Šolske svetovalnice, ki je ministrstvu za šolstvo predlagala, naj med šolanjem na daljavo vsaj spremljevalcem otrok, ki otrokom s posebnimi potrebami sicer pomagajo v šoli, začasno dovoli njihovo delo opravljati na domu otroka. Prošnja je bila zavrnjena, med drugim tudi zato, ker da gre za stike zunaj gospodinjstva, ki povečujejo možnost okužbe.
Otrokom, ki bi potrebovali terapije tudi med šolanjem na domu, humanitarne organizacije ne morejo veliko pomagati. Lahko pa pomagajo vsem, ki potrebujejo materialno pomoč, spodbudo, inštrukcije, pomoč pri plačilih dijaškega doma ali razvoja talentov. Pomagate lahko tudi tako, da kateri izmed organizacij namenite delček svoje dohodnine. Obrazec z vašo odločitvijo mora na finančno upravo prispeti še to leto, zato imate na voljo le še nekaj dni. Če bi se odločili dohodnino nameniti ZPM Ljubljana Moste - Polje, ki vodi tudi program Botrstvo, je obrazec tukaj.
Drugi načini pomoči pa k sreči nimajo datumske omejitve: odločitev za botra otroku v stiski ali pa geslo BOTER5 ali BOTER10 na 1919 velja tudi za vse prihodnje leto.
Vse od začetka šolskega leta smo v oddajah Botrstva opozarjali na pomen zunajšolskih dejavnosti in razvoja talentov socialno ogroženih otrok ter nizali argumente, zakaj z izgubljenimi talenti izgublja tudi družba kot celota. Ta teden z akcijo zaključujemo.
Lani spomladi smo predstavili zgodbo Julije in Lare, dveh sestričen, ki je bila hkrati tudi zgodba o dveh družinah, saj neozdravljivo bolna Julija, za katero po smrti mamice in hudi invalidnosti očeta skrbi babica, veliko časa preživi z Larino družino.Čeprav Juliji nihče ne more pozdraviti bolezni, ste poslušalci izdatno pripomogli, da še poldrugo leto kasneje obe družini živita veliko lažje.
Botrska zgodba je tokrat namenjena skritemu brezdomstvu, tudi pri otrocih.
Ves september smo v naših oddajah s pripovedmi otrok in utemeljitvami strokovnjakov opozarjali na to, kako pomemben je razvoj talentov in zakaj s tem, ko se otroci ne morejo vključiti v plačljive dejavnosti, izgubljamo tudi kot družba. Ta teden sledi še zadnje dejanje, ki bo pripomoglo k finančni podpori mladih športnih talentov: dobrodelna dražba rumene majice zmagovalca letošnje dirke Tour de France Chrisa Frooma. In najprej zgodba o tem, kako je ta izjemno dragocena majica zmagovalca najpomembnejše dirke na svetu sploh prišla do nas.
Opozorjamo na pomen dostopnosti do prostočasnih dejavnosti za otroke iz socialno šibkih okolij, tokrat posebej opozarjamo na šport.
Ob številnih stroških, ki jih prinaša novo šolsko leto in prihajajoča jesen, so izdatki za prostočasne dejavnosti tisti, ki prvi odpadejo iz družinskih proračunov. Toda tudi otroci iz socialno najšibkejših okolij so polni talentov in si neizmerno želijo biti športniki, glasbeniki, pevci, zelo si želijo biti uspešni in svojim talentom in veščinami vsaj na teh področjih biti enakovredni premožnim vrstnikom.
“Komaj sva čakala, da bo prišel dan, ko bova šla na morje,” še v bratčevem imenu pove Matej, ki se je pred dnevi vrnil s svoje edine letošnje počitniške dogodivščine. “Moj najboljši prijatelj je postal Tim, skupaj sva lovila rake, polžke in školjke in plavala.“ “Imeli smo odlične vzgojitelje, vrstniki so bili prijazni. Igrali smo namizne igre, uživali na plaži, plavali, skakali s pomola, zvečer pa smo imeli različne programe – ples, športne in olimpijske igre, pa iskanje nadarjenih in ,poroke’. Super je bilo, fenomenalno!” podoživlja svoja doživetja prikupna najstnica Sara, ki je na letovanju spletla številna nova prijateljstva.
Počitnice na morju so za mnoge samoumevne, za mnoge nedosegljive, za nekatere pa bodo letos tudi s pomočjo naših poslušalcev končno dosanjane sanje . . .
Letovanja brez staršev, v novem okolju, z vrstniki iz povsem drugačnih okolij, so neprecenljiva izkušnja za vse otroke, še posebej pa za tiste, ki vse leto živijo v pomanjkanju vseh vrst. Kot pravijo dolgoletni vzgojitelji Estera, Sabina, Saša, Matjaš in Boris, tisti otroci, ki na letovanja prihajajo s pomočjo donatorjev, vse pogosteje nanje prihajajo brez najosnovnejše opreme in so vse pogosteje - željni hrane.
Letovanja, ki jih pripravljajo tudi različne humanitarne organizacije, so za otroke s socialnega dna pomembna predvsem zaradi nabiranja novih doživetij, saj so pogosto tudi med šolskim letom odrinjeni na rob, za otroke, ki živijo brez materialnega pomanjkanja, pa je neprecenljiva predvsem izkušnja neobremenjenega druženja z vrstniki, s katerimi se običajno prav zaradi družbene razslojenosti ne družijo prav veliko? Mozaik letovanj nam bodo v prihodnjih oddajah pomagali sestaviti dolgoletni spremljevalci otrok na letovanjih iz ZPMS.
Muhammed Kisirisa je pri petnajstih letih v ugandskem slumu, kjer je tudi odraščal, ustanovil prvo dobrodelno organizacijo. Vse od takrat pomaga mladim iz najbolj depriviligiranih družin. S tremi prijatelji je tako ustanovil organizacijo za temeljne spremembe, ki nekaj sto otrokom omogoča izobraževanje, vodijo pa tudi nekakšno botrstvo za otroke - posamezniki lahko namreč določenemu otroku namenjajo po 30$ na mesec. Tokrat torej po svoje sorodna, a tudi povsem drugačna botrska zgodba.
Letošnje šolsko leto je bilo za srednješolca Vida povsem drugačno od lanskega, ko je moral veliko honorarno delati, da so z družino sploh lahko plačevali stroške, ko je sanjal o lastnem kovčku z orodjem, nujnim za praktičen del šolanja in vsaj kakšni brezskrbni uri druženja s prijatelji. Družini je namreč znova, že petič grozila selitev, negotovo pa je bilo, ali bo srednjo šolo sploh lahko končal. Leto kasneje prav zaradi pomoči poslušalcev že načrtuje šolanje na fakulteti!
Presenetljiv in presunljiv je podatek ljubljanskega zavoda Pod streh’co, da je več kot polovica njihovih uporabnikov iz družin, ki imajo mladoletne otroke. Obiskali smo jih, pa tudi preverili, koliko družin prihaja po tovrstno pomoč v druge javne kuhinje po Sloveniji.
V gledališču Glej se predstaviljajo mladi igralci, ki so sodelovali v mednarodnem projektu Generacija generaciji. Projekt je namenjen spodbujanju ustvarjanja sodobnega gledališča za najstnike z najstniki.
Pred kratkim objavljena mednarodna študija razvoja možganov in drugih razvojnih potencialov pri otrocih, ki odraščajo v romunskih sirotišnicah, je pokazala, da socialna depriviligiranost resno in dolgoročno vpliva na razvoj otrok iz socialnega roba. Morda se zdi absurdno primerjati tiste razmere s temi, v katerih živijo nekateri otroci na skrajnem socialnem robu pri nas, vendar pediatrinja dr. Tina Bregant pravi, da bi morali biti veliko bolj pozorni na to, kakšne dolgoročne posledice prinaša dejstvo, da otroci živijo v nenehnem stresu, v družinah, paraliziranih od strahu pred izgubo doma in ob neprimerni prehrani.
Galova mama je mlada ženska z visoko izobrazbo, redno službo in neskončno željo, da bi kot samohranilka svojemu edincu lahko omogočila običajno otroštvo, v katerem bi lahko raziskoval naravo, morje in živali in se še naprej ukvarjal s hokejem, ki mu tako veliko pomeni. Pred nekaj meseci so se prav vsi njuni načrti sesuli. Bolezen mami odmerja vse manjše možnosti za zmago in njena vse večja skrb je, kako svojemu fantku zagotoviti prihodnost, ko njene ne bo več…
14-letno dekle je na taboru kreativnega pisanja skozi svojo zgodbo izpovedalo težki položaj družine. V pesmih, ki jih je pokazala le mentorju, je izlila posledice stiske, ki jih sicer ne more zaupati nikomur.
“Biti odvisen od socialne pomoči, biti brez lastnega zaslužka, brez občutka, da komu koristiš, da si nekaj vreden, je grozno. In zelo težko je biti odvisen od socialne pomoči, ki je nepopisno nizka, s katero ne moreš preživeti ne sebe, kaj šele otrok. Zgodi se, da moraš po mesec ali dva čakati na odločbo, vmes pa se znajti kot se veš in znaš, to je res katastrofa,” se nekajletne brezposelnosti spominja mama treh otrok. Občutku nekoristnosti in nesposobnosti so se takrat pridružili še izvršbe, rubeži in grožnja z deložacijo. Obup je bil res popoln.
Neveljaven email naslov