Že več kot dva meseca so poleg šol zaprti tudi dijaški domovi in bodo takšni ostali tudi v začetku prihodnjega leta. Za nekatere dijake je to izjemno težko, saj v teh domovih ne živijo zgolj zato, ker je njihov kraj šolanja preveč oddaljen od doma, pač pa neredko tudi zato, ker je njihov dom vse prej kot varen in spodbuden kraj. Zaprtje dijaških domov je zanje še toliko težje. Le v nekaterih so smeli ostati dijaki, ki doma nimajo primernih razmer in možnosti za šolanje na daljavo. Med njimi je tudi 18-letna Ana. V teh dneh lahko dijaški sklad, ki pomaga tudi Ani, podprete tako, da kupite kak Nasmeškotek, dobrodelni piškotek, ki je naprodaj v prodajalnah Hofer ali se odločite za donacijo v poljubni višini prav za botrski sklad. Opozarjamo tudi, da se izteka čas za izpolnitev obrazca, s katerim lahko delček svoje dohodnine namenite ZPM Ljubljana Moste Polje, ki vodi tudi Botrstvo, saj mora ta na finančno upravo prispeti še letos. Dobrodelni pa ste lahko tudi s poslanim geslom BOTER5 lis BOTER10 na 1919, s čimer izbrani znesek namenite akciji čarovna zima, Hvala vsem, ki pomagate ljudem v stiski.

"Skoraj vse najslabše stvari so se mi zgodile v decembru. Težko je gledati srečne družine, ko sam nimaš ravno najboljših razmer," pove dijakinja, ki zaradi nespodbudnih razmer v družini živi v sicer zaprtem dijaškem domu

V sicer zaprtih dijaških domovih so lahko ostali le posamezni dijaki z nemogočimi družinskimi razmerami. Med njimi je Ana, ki se je v želji po uspešnejšem koncu šolanja jeseni preselila v dijaški dom, a od staršev ne dobiva nikakršne pomoči, zato prazniki in prihajajoče leto prinašajo veliko negotovosti …

"Ko sem bila prvih nekaj koncev tedna sama v zaprtem dijaškem domu in nikogar nisem videla, sem se na vso moč razjokala, skoraj panični napad sem imela. Potem sem se pa sčasoma navadila, si naredila neki svoj red. Večja težava je, da ne morem honorarno delati, ker takega dela skoraj ni več, zato me finance močno skrbijo, pomoč Dijaškega sklada programa Botrstvo pa je toliko dragocenejša."

Preselitev v dijaški dom olajšanje

"Že v osnovni šoli sem potrebovala pomoč psihologinje, pozneje tudi pedopsihiatra, ker je vse, kar se je dogajalo doma, močno vplivalo name in se kazalo v različnih diagnozah. Res je bilo težko," opisuje dijakinja Ana. Otroštva v svoji družini ne opisuje z nostalgijo, zaradi dolgoletnega nasilja in nespodbudnega okolja sta z mamo pred nekaj leti že načrtovali umik v varno hišo, a mama potem tega koraka ni zmogla. Ga je pa Ana letos jeseni, ko je sklenila, da zaradi naštetega ne želi tvegati slabšega uspeha na maturi in s tem svoje prihodnosti. Psihoterapije so ji odprle oči, da tako stanje doma ni normalno, da je to, kar si je razlagala kot znake ljubezni, vse prej kot to in da so razmere doma zanjo dolgoročno ogrožajoče. Odločila se je za odhod, čeprav je za plačilo dijaškega doma imela le nekaj malega prihrankov in čeprav so ji starši jasno povedali, naj ne pričakuje podpore. "Oče je hotel do notarja, kjer naj bi zapisali, da zame finančno nista več odgovorna, ne za šolo ne za preživljanje."

Vsak cent izdatkov popisan v tabeli

Preselitev v dijaški dom je bila svojevrstno olajšanje, a je bilo na začetku težko, sploh ob koncih tedna, ko so tako rekoč vsi sostanovalci odhajali domov. Domov se je vrnila le še dvakrat, zelo na kratko, domači tudi niso natančno vedeli, kje stanuje. Od doma ne dobiva pomoči, a odselila se je v prepričanju, da bo lahko vseskozi opravljala dijaška honorarna dela. "Honorarno delam že od 15. leta, kjer koli lahko, ampak honorarnega dela zdaj tako rekoč ni." Je pa v veliko olajšajo subvencija dijaškega sklada, ki jo prejema v programu Botrstvo, tako ji štipendija lahko ostane za preživetje, potrebščine, hrano, oblačila – preštet je vsak cent: "Imam Excelovo tabelo, v katero si vestno pišem vsak nakup, ceno, kdaj sem kupila, tako natančno vem, koliko lahko še porabim. Trudim se porabiti čim manj." V pekarni ima zagotovljene nekaj hrane, ki nadomešča domsko prehrano, saj kuhinja zdaj ne deluje. V domu kot edina dijakinja živi le še z nekaj tujimi študenti, ki med epidemijo tudi ostajajo v Sloveniji: "Preselili smo se v manjši del doma, kjer imamo skupno kuhinjo in sanitarije, ne družimo se veliko. Sprijaznila sem se s tem, da sem sama, rada sem s svojimi knjigami, čas mi zapolni tudi šola in pa nekaj prijateljic."

Imam skorajda fobijo, da ne bom imela dovolj denarja za preživetje

K sreči so knjige dobra družba, pravi Ana, ki si želi, da bi bila s knjigami, knjigarnami, knjižnicami, založništvom in knjigarnami povezana tudi poklicno. Toda o tem bodo odločale tudi točke na maturi in zato je letošnja na daljavo posebne vrste stres. Ano matura skrbi, ob poklicni maturi namreč želi opravljati še peti predmet, ki bi ji omogočil zelo želeni študij v Ljubljani. Toda zaradi izrednih razmer za peti predmet nima niti predpisane literature niti dodatnih predavanj, dijaki so povsem prepuščeni svoji iznajdljivosti. Skrbi jo tudi, kaj bo po maturi, ko dijaški dom zapira svoja vrata in se bo najbrž selila tudi v drugo mesto: "Junija se mi izteče bivanje v domu in potem je daleč do oktobra, ko se začne študij, izteče se mi botrstvo in bo malo nerodno," je v zadregi bodoča maturantka, ki si želi kakršno koli honorarno delo: "Imam skorajda fobijo, da ne bom imela dovolj denarja in da si ne bom mogla česa kupiti, ne želim tega, da me ta fobija spet zajame, ker je neprijetno."

Najslabše stvari so se mi zgodile v decembru

Do prelomnih odločitev je še nekaj mesecev, december pa čustveno najnapornejši med njimi: ta predpraznični čas, poln reklam z nasmejanimi družinami in s čarobnim razpoloženjem ni prav najlažji. A ne prvič, je iskrena Ana: "Nerodno je, ker ob božiču zame nikoli niso bili dobri časi, skoraj vse najslabše stvari so se mi zgodile v decembru. Težko je gledati srečne družine, ko sam nimaš ravno najboljših razmer, ampak imam prijatelje in bom zmogla, nekako …"

Hvala vsem, ki verjamete v nas

Ana nikakor ni edina dijakinja, ki so ji tudi ukrepi ob epidemiji popolnoma spremenili načrte, posebej jo skrbi za vse tiste, ki doma nimajo dobrih razmer za učenje in za tiste, ki z dodatnim delom ne morejo pomagati svojim družinam: "Težko je biti dijak, ker je treba podpirati samega sebe, pa tudi svojo družino. Poznam veliko sošolcev, ki s štipendijo in svojim delom pomagajo preživeti družini. Zato pomoč, kot jo ponuja Botrstvo ali Dijaški sklad, veliko pomeni, da imaš vsaj nekaj, pa čeprav pet ali pa dvajset evrov za lažje preživetje, da si lahko kupiš stvari za ves teden, da čutiš, da imaš neko podporo ljudi, ki verjamejo vate. In da ni vse tako težko, kot je videti."

In zato je posebej hvaležna tako svojemu botru kot tudi dijaškemu skladu programa Botrstvo in seveda vsem, ki pomagajo otrokom in mladostnikom v stiski: "Hvala za razumevanje vsem ljudem, ki se zavedajo, da so časi negotovi, in upam, da boste imeli lepe praznike in počitnice in da pridejo tudi boljši časi!"

Pomoč dijakinji Ani

Zaradi povpraševanja za neposredno pomoč dijakinji Ani, so na Zvezi prijateljev mladine Moste-Polje določili sklic samo za njo. Podatki za nakazilo:

Znesek, zbran s SMS-i, ki jih z geslom BOTER5 ali BOTER10 pošljete na 1919, bo namenjen akciji Čarobna zima.

Pomoč dijakom v stiski tudi z delčkom dohodnine

V teh dneh lahko dijaški sklad, ki pomaga tudi Ani, podprete tako, da kupite kakšen Nasmeškotek, dobrodelni piškotek, ki je naprodaj v prodajalnah Hofer, ali se odločite za donacijo v poljubni višini prav za botrski sklad. Opozarjamo tudi, da se izteka čas za izpolnitev obrazca, s katerim lahko delček svoje dohodnine namenite ZPM Ljubljana Moste - Polje, ki vodi tudi Botrstvo, saj mora ta na finančno upravo prispeti še letos.

Dobrodelni pa ste lahko tudi s poslanim geslom BOTER5 ali BOTER10 na 1919, s čimer izbrani znesek namenite akciji Čarobna zima, z nakupom hrane ali z botrovanjem otroku.

Hvala vsem, ki pomagate ljudem v stiski.