Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Že skoraj četrt stoletja je 15. junij svetovni dan ozaveščanja o nasilju nad starejšimi, ki kljub temu pogosto ostaja neodkrito in zamolčano. Strokovnjaki ocenjujejo, da je prijavljen le vsaj 24. primer. Večjo raziskavo o nasilju nad starejšimi pri nas so pred nekaj leti naredili v Inštitutu Antona Trstenjaka. Takrat je v 70 odstotkih prevladovalo verbalno nasilje, z nekaj manj kot 15 odstotki telesno in z dobrimi desetimi odstotki ekonomsko nasilje. Večina starostnikov je nasilje doživela doma, v veliki večini so bili povzročitelji družinski člani ali znanci, kar 90 odstotkov povzročenega nasilja nad starostniki pa je bilo nehotenega.
Če udarce, psovke, ustrahovanje, izsiljevanje in finančno izčrpavanje morda še razumemo kot nasilje, imamo s prepoznavanjem zanemarjanja kot zelo hude oblike nasilja še precej težav
Že skoraj četrt stoletja je 15. junij svetovni dan ozaveščanja o nasilju nad starejšimi, ki kljub temu pogosto ostaja neodkrito in zamolčano. Strokovnjaki ocenjujejo, da je prijavljen le vsak 24. primer nasilja v družini.
"Preprečevanje nasilja je odgovornost nas vseh, prijaviti hude oblike nasilja in ukrepati je odgovornost do sočloveka. Če ne ukrepamo, ker računamo, da bo to storil kdo drug, ta drug, pa pričakuje enako, potem na koncu nihče ne ukrepa, vse dokler ni prepozno," k pomoči trpinčenim spodbuja Ana Ramovš, zdravnica in strokovna sodelavka iz Inštituta Antona Trstenjaka. Tam so pred leti opravili obsežnejšo raziskavo o nasilju med starejšimi, ki je med drugim pokazala, da je v 70 odstotkih prevladovalo verbalno nasilje, z nekaj manj kot petnajst odstotki telesno in z dobrimi desetimi odstotki ekonomsko nasilje. Večina starostnikov je nasilje doživela doma, v veliki večini so bili povzročitelji družinski člani ali znanci, kar 90 odstotkov povzročenega nasilja nad starostniki pa je bilo nehotenega. In kako je vse to spremenila epidemija, ki je starejše še bolj osamila, izolirala, prestrašila in postavila v odvisen položaj od drugih?
Sicer še nimamo novih študij, kako natančno so na te podatke vplivali ukrepi ob epidemiji, ki so v imenu zaščite starejših močno prizadeli prav starejše, vemo pa, da se je nasilje v vseh starostnih skupinah močno povečalo, seveda tudi pri starejših, pojasnjuje Ana Ramovš: "Ljudje so bili več skupaj in so se slabi odnosi še poslabšali, veliko je bilo strahu, zaskrbljenosti, negotovosti, kar vpliva na negativen stres, prav tako kot dejstvo, da so izgubili službe. Veliko ljudi se je znašlo v osebnostni stiski, zelo se je povečala poraba alkohola, pa osamljenost … skratka povečali so se dejavniki tveganja za vse vrste nasilja – fizičnega, psihičnega, finančnega in tudi za zanemarjanje, ki je pogosto spregledana oblika."
Če namreč udarce, psovke, ustrahovanje, izsiljevanje še razumemo kot nasilje, imamo s prepoznavanjem zanemarjanja kot nasilja še precej težav, čeprav gre za zelo hudo obliko.
A problem ni le porast nasilja, pač pa tudi, da ga slabo prepoznavamo in še slabše prijavljamo. Čeprav nikakor ne moremo posploševati, pa morda delno lahko pojasnimo, da tudi zato, ker gre za generacijo, ki je navajena drugačnih vzorcev in ki je pogosto močno odvisna od povzročiteljev, pravi socialna delavka Helena Govekar, ki je tudi koordinatorica za preprečevanje nasilja v CSD Ljubljana za celotno ljubljansko regijo: "Starostniki imajo težave s prepoznavanjem nasilja. Če pa ga že lahko uvidijo, pa vedno znova opravičujejo povzročitelja, krivdo prevzemajo nase, strah jih je, tudi sram, da bodo ostali še bolj sami, sploh zdaj, ko je korona že tako zdesetkala stike."
Poleg tega je prijava nasilja v družini razumljena kot osebni poraz, ki lahko prinese nove stiske. In podobno je tudi pri prepoznavanju ekonomskega nasilja: "Imajo občutek, da so dolžni pomagati, da otrokom ali vnukom morajo dati sredstva, da bodo ti preživeli, tega ne prepoznajo kot nasilje. Zato se moramo toliko bolj potruditi, da žrtve sprevidijo, da je nedopustno to, kar jim počne nekdo, ki ga imajo radi."
Problem, ki je enak tudi pri nasilju v drugih starostnih skupinah, je, da naša družba še vedno ne zna odstraniti povzročitelja, pač pa umika žrtev: pri starejših so včasih odnosi in prepletena soodvisnost še večji, a ne nerešljiv problem. Rešitve so lahko raznovrstne, vsekakor pa nasilje nikakor ne sme ostati samoumeven del življenja.
V Sloveniji deluje 16 koordinatorjev za preprečevanje nasilja pri centrih za socialno delo, za prijavo nasilja je 24 ur dnevno na voljo številka 113, dostopni so zaupni telefoni nevladnih organizacij (npr. Društvo SOS, Društvo za nenasilno komunikacijo) pomagajo lahko tudi patronažna služba, zdravniki in sploh vsi, ki so s starejšimi v stiku. Ukrepanje pristojnih prav zaradi zapletenih razmerij med povzročitelji in žrtvami morda ne zmore biti izjemno učinkovita takoj, a vsekakor je prijava nasilja nujna.
Veliko lahko storimo tudi s preventivo, tako na strani žrtve kot povzročitelja, so prepričani v Inštitutu Antona Trstenjaka, kjer imajo tudi programe krepitve preventivnih ukrepov, kot so ustreznejše komuniciranje, podpora okolice, pomoč preobremenjenim družinskim oskrbovalcem, pomoč pri preprečevanju zlorab alkohola in drugih substanc, zelo pomemben je dogovor o dediščini, ki marsikdaj kali odnose … prav tako velik problem (ekonomskega) nasilja pa je vse bolj agresivno akviziterstvo, spomni Ana Ramovš.
Nikakor ne smemo pričakovati, da bodo s koncem epidemije kar usahnili tudi napetosti, spori, nasilje in še posebej ne osamljenost, opozarja socialna delavka Helena Govekar: "Lahko, da se bo zdaj pojavilo še več nasilja, saj nam je kakovost življenja vsem zelo padla."
A tudi posledice ukrepov za omejitev epidemije, ki so kljub najboljšim namenom ljudi izolirali, osamili in izrazito preprečevali stike, lahko razumemo kot obliko nasilja: "Seveda smo razmišljali tudi o tem, da se je s tem povzročila katastrofalna škoda. Pravijo, da osamljenost in ignoranca povzročata ogromno škode. To je hujše, kot da bi človek zbolel. Ljudje smo socialna bitja, mi potrebujemo družbo, stike, mi nismo ustvarjeni za samoto."
Tudi s podporo projektu Vida na Valu 202 opozarjamo na težave predvsem ranljivih starostnikov. Osamljenost je med epidemijo postala še večja težava, zato so bili tudi pri društvu Humanitarček, ki vodi projekt Vida, pred dobrim letom med pobudniki Čvekifona, brezplačne telefonske linije, ki omogoča klepet in krajšanje dolgčasa. Čvekifon še vedno deluje vsak dan med 8. in 20. uro na brezplačni telefonski številki 080 38 07.
Vsak dan so na 080 51 00 za razbremenilne pogovore na voljo strokovnjaki s področja duševnega zdravja po vsej Sloveniji. Nenehno pa deluje tudi telefonska številka za žrtve nasilja v družini, in sicer 080 11 55.
545 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Že skoraj četrt stoletja je 15. junij svetovni dan ozaveščanja o nasilju nad starejšimi, ki kljub temu pogosto ostaja neodkrito in zamolčano. Strokovnjaki ocenjujejo, da je prijavljen le vsaj 24. primer. Večjo raziskavo o nasilju nad starejšimi pri nas so pred nekaj leti naredili v Inštitutu Antona Trstenjaka. Takrat je v 70 odstotkih prevladovalo verbalno nasilje, z nekaj manj kot 15 odstotki telesno in z dobrimi desetimi odstotki ekonomsko nasilje. Večina starostnikov je nasilje doživela doma, v veliki večini so bili povzročitelji družinski člani ali znanci, kar 90 odstotkov povzročenega nasilja nad starostniki pa je bilo nehotenega.
Če udarce, psovke, ustrahovanje, izsiljevanje in finančno izčrpavanje morda še razumemo kot nasilje, imamo s prepoznavanjem zanemarjanja kot zelo hude oblike nasilja še precej težav
Že skoraj četrt stoletja je 15. junij svetovni dan ozaveščanja o nasilju nad starejšimi, ki kljub temu pogosto ostaja neodkrito in zamolčano. Strokovnjaki ocenjujejo, da je prijavljen le vsak 24. primer nasilja v družini.
"Preprečevanje nasilja je odgovornost nas vseh, prijaviti hude oblike nasilja in ukrepati je odgovornost do sočloveka. Če ne ukrepamo, ker računamo, da bo to storil kdo drug, ta drug, pa pričakuje enako, potem na koncu nihče ne ukrepa, vse dokler ni prepozno," k pomoči trpinčenim spodbuja Ana Ramovš, zdravnica in strokovna sodelavka iz Inštituta Antona Trstenjaka. Tam so pred leti opravili obsežnejšo raziskavo o nasilju med starejšimi, ki je med drugim pokazala, da je v 70 odstotkih prevladovalo verbalno nasilje, z nekaj manj kot petnajst odstotki telesno in z dobrimi desetimi odstotki ekonomsko nasilje. Večina starostnikov je nasilje doživela doma, v veliki večini so bili povzročitelji družinski člani ali znanci, kar 90 odstotkov povzročenega nasilja nad starostniki pa je bilo nehotenega. In kako je vse to spremenila epidemija, ki je starejše še bolj osamila, izolirala, prestrašila in postavila v odvisen položaj od drugih?
Sicer še nimamo novih študij, kako natančno so na te podatke vplivali ukrepi ob epidemiji, ki so v imenu zaščite starejših močno prizadeli prav starejše, vemo pa, da se je nasilje v vseh starostnih skupinah močno povečalo, seveda tudi pri starejših, pojasnjuje Ana Ramovš: "Ljudje so bili več skupaj in so se slabi odnosi še poslabšali, veliko je bilo strahu, zaskrbljenosti, negotovosti, kar vpliva na negativen stres, prav tako kot dejstvo, da so izgubili službe. Veliko ljudi se je znašlo v osebnostni stiski, zelo se je povečala poraba alkohola, pa osamljenost … skratka povečali so se dejavniki tveganja za vse vrste nasilja – fizičnega, psihičnega, finančnega in tudi za zanemarjanje, ki je pogosto spregledana oblika."
Če namreč udarce, psovke, ustrahovanje, izsiljevanje še razumemo kot nasilje, imamo s prepoznavanjem zanemarjanja kot nasilja še precej težav, čeprav gre za zelo hudo obliko.
A problem ni le porast nasilja, pač pa tudi, da ga slabo prepoznavamo in še slabše prijavljamo. Čeprav nikakor ne moremo posploševati, pa morda delno lahko pojasnimo, da tudi zato, ker gre za generacijo, ki je navajena drugačnih vzorcev in ki je pogosto močno odvisna od povzročiteljev, pravi socialna delavka Helena Govekar, ki je tudi koordinatorica za preprečevanje nasilja v CSD Ljubljana za celotno ljubljansko regijo: "Starostniki imajo težave s prepoznavanjem nasilja. Če pa ga že lahko uvidijo, pa vedno znova opravičujejo povzročitelja, krivdo prevzemajo nase, strah jih je, tudi sram, da bodo ostali še bolj sami, sploh zdaj, ko je korona že tako zdesetkala stike."
Poleg tega je prijava nasilja v družini razumljena kot osebni poraz, ki lahko prinese nove stiske. In podobno je tudi pri prepoznavanju ekonomskega nasilja: "Imajo občutek, da so dolžni pomagati, da otrokom ali vnukom morajo dati sredstva, da bodo ti preživeli, tega ne prepoznajo kot nasilje. Zato se moramo toliko bolj potruditi, da žrtve sprevidijo, da je nedopustno to, kar jim počne nekdo, ki ga imajo radi."
Problem, ki je enak tudi pri nasilju v drugih starostnih skupinah, je, da naša družba še vedno ne zna odstraniti povzročitelja, pač pa umika žrtev: pri starejših so včasih odnosi in prepletena soodvisnost še večji, a ne nerešljiv problem. Rešitve so lahko raznovrstne, vsekakor pa nasilje nikakor ne sme ostati samoumeven del življenja.
V Sloveniji deluje 16 koordinatorjev za preprečevanje nasilja pri centrih za socialno delo, za prijavo nasilja je 24 ur dnevno na voljo številka 113, dostopni so zaupni telefoni nevladnih organizacij (npr. Društvo SOS, Društvo za nenasilno komunikacijo) pomagajo lahko tudi patronažna služba, zdravniki in sploh vsi, ki so s starejšimi v stiku. Ukrepanje pristojnih prav zaradi zapletenih razmerij med povzročitelji in žrtvami morda ne zmore biti izjemno učinkovita takoj, a vsekakor je prijava nasilja nujna.
Veliko lahko storimo tudi s preventivo, tako na strani žrtve kot povzročitelja, so prepričani v Inštitutu Antona Trstenjaka, kjer imajo tudi programe krepitve preventivnih ukrepov, kot so ustreznejše komuniciranje, podpora okolice, pomoč preobremenjenim družinskim oskrbovalcem, pomoč pri preprečevanju zlorab alkohola in drugih substanc, zelo pomemben je dogovor o dediščini, ki marsikdaj kali odnose … prav tako velik problem (ekonomskega) nasilja pa je vse bolj agresivno akviziterstvo, spomni Ana Ramovš.
Nikakor ne smemo pričakovati, da bodo s koncem epidemije kar usahnili tudi napetosti, spori, nasilje in še posebej ne osamljenost, opozarja socialna delavka Helena Govekar: "Lahko, da se bo zdaj pojavilo še več nasilja, saj nam je kakovost življenja vsem zelo padla."
A tudi posledice ukrepov za omejitev epidemije, ki so kljub najboljšim namenom ljudi izolirali, osamili in izrazito preprečevali stike, lahko razumemo kot obliko nasilja: "Seveda smo razmišljali tudi o tem, da se je s tem povzročila katastrofalna škoda. Pravijo, da osamljenost in ignoranca povzročata ogromno škode. To je hujše, kot da bi človek zbolel. Ljudje smo socialna bitja, mi potrebujemo družbo, stike, mi nismo ustvarjeni za samoto."
Tudi s podporo projektu Vida na Valu 202 opozarjamo na težave predvsem ranljivih starostnikov. Osamljenost je med epidemijo postala še večja težava, zato so bili tudi pri društvu Humanitarček, ki vodi projekt Vida, pred dobrim letom med pobudniki Čvekifona, brezplačne telefonske linije, ki omogoča klepet in krajšanje dolgčasa. Čvekifon še vedno deluje vsak dan med 8. in 20. uro na brezplačni telefonski številki 080 38 07.
Vsak dan so na 080 51 00 za razbremenilne pogovore na voljo strokovnjaki s področja duševnega zdravja po vsej Sloveniji. Nenehno pa deluje tudi telefonska številka za žrtve nasilja v družini, in sicer 080 11 55.
Tokratna sogovornica je z odliko končala tako srednjo strokovno šolo in tudi poklicno maturo, a ker si je izbrala študij, na katerem je pogoj za vpis splošna matura, se je vpisala v celoletni maturitetni tečaj, ki je uradna priprava na ta zrelostni izpit. Tečaj je sicer brezplačen, a je za dijake, ki doma nimajo finančne podpore, vseeno težko dosegljiv, ker za leto takega izobraževanja niso upravičeni do štipendije, subvencija za bivanje v dijaških domovih pa ne glede na socialno-ekonomsko stanje in na dolgoletno opozarjanje na ta problem, še vedno sploh ne obstaja. Na pristojnem ministrstvu trdijo, da to ni težava, saj da so tečaji vsakomur dosegljivi z dnevno vožnjo, pa tudi zanimanja zanje ni prav veliko. Velik pa je osip med vpisanimi dijaki, ki ob nerednem obiskovanju tečaja takoj izgubijo status dijaka.
Epidemija lova na petice, vse večja razslojenost srednješolcev, upad števila gimnazijcev iz družin z nižjim socialno-ekonomskim statusom, v dve- in triletnih srednješolskih programih vpisanih le odstotek najbogatejših otrok. To so skrb zbujajoče teme, o katerih smo že poročali, tokrat pa pred 34. nacionalnim Otroškim parlamentom o njih ter žal marsikateri drugi debatiramo z devetošolkami in devetošolci iz ljubljanskih in okoliških osnovnih šol. Kako bi mladi zmanjšali stres v šolah, kako bi izboljšali svoj odnos s starši in sovrstniki?
Predvsem delo na terenu z družinami, z obiski njihovih domov, z osebno oceno stanja in s pogovorom, veliko lažje odkrije nakopičene težave družin. Starši namreč v prošnjah za pomoč pogosto navajajo le del težav, stik z njimi pa lahko za začetnimi problemi počasi naplavi še mnogo skritih. Če strokovni sodelavci ZPM Moste Polje takrat lahko takoj pomagajo, s tem velikokrat preprečijo povečevanje nastalih stroškov in predvsem stisk in težav. Prav takim hitrim pomočem bo odslej namenjen poseben Anitin sklad.
Nekdanji košarkar Goran Dragić s svojo ekipo zavzeto pripravlja dobrodelni dogodek, ki ga je naznanil v začetku letošnjega leta. Na tem se bodo v prijateljskem duhu pomerili številni košarkarski zvezdniki iz lige NBA. Zlati kapetan slovenske reprezentance bo del zbranih sredstev, iz naslova prodanih vstopnic, namenil svoji fundaciji preko katere obnavlja košarkarska igrišča po Sloveniji, večji del pa programu Botrstvo v športu, kjer je kot ambasador nasledil kolesarskega zvezdnika Primoža Rogliča.
Odhod iz nasilnega razmerja je zelo zahteven korak, ki ga zmorejo redke žrtve, praviloma ženske, življenje po njem pa je pogosto zelo težko. Sogovornica se je z dvema otrokoma najprej umaknila v varno hišo, po odhodu iz nje pa se je spoprijemala z neštetimi težavami, tudi sistemskimi, najtežje je pri iskanju stanovanja in varstvu otrok. Ker je zaradi višjih dodatkov prisiljena delati skoraj same nočne izmene, dnevno spi le nekaj ur, kljub popolni izčrpanosti pa druge rešitve kot življenje v premajhnem in plesni polnem stanovanju in nenehnem odrekanju sploh nima.
Od oskrbe lastnih otrok, nato do lastnih staršev. Vzdrževanje članov družine v večini primerov pade na ženske. V duhu praznovanja mednarodnega dneva žensk je tokratna oddaja Botrstvo namenjena vedno bolj aktualni problematiki skrbstvenem dela kot nevidnega dela žensk. Zakaj ostaja nevidno in neplačano? Tradicija pravi, da preprosto zato, ker ženske skrbijo iz dobrosrčnosti. O razsežnostih in posledicah skrbstvenega dela smo se pogovarjali z dolgoletno raziskovalko na tem področju dr. Majdo Hrženjak.
Smo sredi akcije 40 dni brez alkohola, ki je izraz solidarnosti z vsemi, ki trpijo zaradi njega. Zaradi stigme je pogosto težko poiskati pomoč, alkoholizem v družini pa zaznamuje otroke tudi v njihovi odrasli dobi. Stroka opozarja, da imamo dva skrajna profila mladih, ki živijo v družini, kjer čezmerno pijejo - pridne, tihe, zelo motivirane dijake in učence, ki prikrivajo družinsko sramoto, in tiste, ki z različnimi oblikami prestopniškega vedenja kričijo po pomoči.
Tudi za tretjino slabše gibalne sposobnosti šolarjev in dijakov, ki bodo drastično zmanjšale njihovo uspešnost predvsem v slabše plačanih in storitvenih poklicih, slabši so učni dosežki, vse več otrok je kljub gibanju zasedenih, mnogi so treniranje športov zamenjali za igranje igric, štejemo že vsaj štiri izgubljene generacije, ki primanjkljajev v gibalni sposobnosti ne bodo več nadomestile, ker se ne šolajo več.
Pred izobrazbeno oziroma poklicno odločitvijo bo v prihodnjih tednih nova generacija osnovnošolcev in dijakov. V pomoč jim bodo informativni dnevi, ki bodo na srednjih šolah in fakultetah potekali ta konec tedna. Vpisnih mest je za vse dovolj, a možnosti za vpis na katero izmed bolj zaželenih šol je vse manj. Najprej zato, ker je generacija devetošolcev zelo številna, drugič pa, ker vse višje povprečne ocene v šolah in s tem pridobljene točke vse bolj omejujejo vpis na zahtevnejše poklicne šole, predvsem pa na gimnazije. Recimo na ljubljanskih prostora za otroke z uspehom, ki smo mu nekoč rekli prav dober, tako rekoč ni več. Še večja težava je, da se v srednji šoli otroci že močno razslojijo in da je med gimnazijci zelo malo otrok iz družin z nižjim socialno ekonomskim statusom, v dve- in triletnih srednješolskih programih pa je vpisan le odstotek najbogatejših otrok. To je problem, na katerega že vrsto let opozarjajo tudi pri Državnem izpitnem centru.
V več kot desetletju srečevanja z otroki in mladostniki iz programa Botrstvo smo le redko naleteli na tako nepopisno slabe bivanjske razmere, kot so v hiši, v kateri z očetom živita najstnika Lovro in Anže. Če bi temu sploh lahko rekli hiša. Med lesenimi deskami zunanjih sten skoraj stoletje stare, pretežno lesene stavbe, so ponekod špranje tako široke, da je videti zunanjo svetlobo. Tudi skozi podnice in strop pronica ledeno mrzel zrak. Fanta, ki jima je pred desetletjem umrla mama, odraščata v skrajno bednih razmerah, zato si - skupaj z očetom - silno želijo prenove. Večino del skušajo postoriti sami, a čeprav oče dela v tovarni v štirih izmenah in občasno opravi še kakšno honorarno delo, priznava, da je dohodkov premalo za nakup vsaj najosnovnejšega materiala.
Čeprav se morda ob spremljanju medijev zdi oddaljeno, pa nasilje ni le pred našim pragom, ampak je žal še preveč zakoreninjeno v naši družbi. Predstavimo osebno zgodbo mame verbalno nadlegovanega otroka. Na podlagi občutkov, ki jih doživljajo nadlegovani otroci, je na Fakulteti za družbene vede nastala njena razstava z naslovom Lej, kakšen si – seveda v odrasli interpretaciji otroških čustev. Zakaj je kljub medijski izpostavljenosti nasilja v šolah in izobraževanju to še vedno prisotno? Kaj lahko naredi starš, če prepozna stisko svojega otroka in kaj lahko nenazadnje naredi družba, da bi se vsi naučili strpno sobivati z mnogimi medsebojnimi razlikami?
"Ko sem gledala posnetke juda, sem si rekla, da mene že nihče ne bo tako metal po tleh," svoje prve vtise po povabilu, naj se pridruži skupini za opolnomočenje žensk skozi trening juda, pove Ana, ena tistih, ki se je pred dobrim letom prvič v življenju znašla na tatamiju. Ob njej je bila skupina žensk, ki so šle skozi trpke življenjske izkušnje, izkusile begunstvo, nasilje v partnerskih zvezah ali kakšno od zlorab.
Včasih je res nepredstavljivo, kako lahko en sam dogodek za vedno spremeni življenje družine, da iz uspešnega poslovnega življenja sčasoma zdrsne do točke, ko iz donatorjev sama postane prejemnica pomoči. A pot je k sreči lahko tudi obratna in naša sogovornika sta po nekaj letih prejemanja pomoči za svoja otroka zdaj lahko postala botra majhnemu fantku ter se tako pridružila več kot 10.000 botrom v projektu Botrstvo v Sloveniji.
Te dni so pri ZPM Moste polje, ki že 14. leto vodi program Botrstvo, v svoje evidence vpisali že 10.000 botra oziroma botro. Med tistimi, ki botruje že več kot desetletje, je tudi dvaindevetdesetletna upokojena klinična psihologinja Meta Kramar. Ker je vse življenje delala z družinami in z otroki v stiski, je tudi dragocena premišljevalka o spremembah v duševnem zdravju in v stiskah otrok danes in pred desetletji.
Med lanskimi prazniki sta se Eva in Mia, takrat 21 in 7 let stari sestri, soočali z nepopisno žalostjo ob izgubi obeh staršev, z njima pa tudi vseh sredstev za preživetje. Zaradi tujega državljanstva jima namreč ni pripadalo skoraj nič pomoči, ki bi jima sicer lahko vsaj malo pomagala. A pomagali ste poslušalci in jima zagotovili, vsaj v materialnem smislu, normalno življenje. Leto dni pozneje je res čudovito slišati, kako zelo jima pomoč, od poslanega SMS-a, paketa, pisma do vsega, kar sta prejeli, spreminja življenji in pomaga zastaviti zelo visoke življenjske cilje! Hvala vsem, ki ste pomagali sestrama Evi in Miji, ali ste v vseh teh letih kakorkoli pomagali otrokom v stiski. V teh letih je pomoč svojih botrov dobili več kot 13.000 otrok, tem je pomagalo skoraj 10.000 botrov, skupaj pa je bilo podarjenih več kot 30 milijonov evrov. Programu Botrstvo, ki ga na Valu 202 podpiramo že vrsto let lahko pomagate tudi tako, da ZPM Ljubljana Moste Polje, kjer ga vodijo, še letos namenite košček svoje dohodnine.
Odločitev, da v svojo družino sprejmejo tri nečake in nečakinjo, ki so zaradi hudega zanemarjanja končali najprej v varni hiši in nato še v zavetišču, je bila za štiričlansko družino edina možna, a hkrati izjemno težka.
Željo, da bi bil tudi zanje december razigran, poln daril in doživetij, imajo tudi otroci, katerih starši ne zmorejo več plačati niti najosnovnejših življenjskih stroškov. O tem, kako se starši soočajo s svojo nemočjo, stiskami otrok in diktatom predprazničnega veselja, se pogovarjamo z invalidsko upokojenima samohranilko in mamo šestih otrok.
Zaradi razvojnih značilnosti spadajo mladostniki med ranljivejše skupine za razvoj težav v duševnem zdravju. Nove stiske je prinesla pandemija Covida-19, velike izzive mu prinaša tudi vse večja raba in priljubljenost novih tehnologij. V tem predprazničnem času, ko nas terorizirajo pričakovanja oz. že kar zahteve po veselju, obilju, praznovanju in prijetnih uricah z drugimi, so stiske osamljenih in ranljivih ljudi pogosto še občutnejše. Tudi pri mladostnikih. In ker je samomor eden najpogostejših vzrokov smrti v obdobju mladostništva, v tem, za marsikoga najtežjem delu leta, na te stiske še posebej opozarjamo.
Med 25. novembrom in 10. decembrom obeležujemo mednarodne dneve boja proti nasilju nad ženskami. Ozaveščanje o nasilju je sicer v javnosti bolj prisotno kot pred leti, a je kljub temu največkrat razumljeno le kot fizično nasilje, druge oblike pa so prepoznane veliko slabše. In tako je tudi pri otrocih in mladostnikih, kjer je nasilja, ki so ga deležni prek spleta, vse več. Brez tesnejšega sodelovanja staršev, učiteljev in strokovnjakov, aktivnejše vključenosti in boljšega nadzora nad uporabo družbenih omrežij, video vsebin in videoiger, bo obvladovanje nasilja na spletu nemogoče, menijo številni strokovnjaki, ki so tudi o nasilju med otroki in mladostniki spregovorili na nedavnem 9. kongresu psihologov Slovenije. Spletno nasilje je namreč vse pomembnejši del življenja mladih, to narašča že zaradi razširjenosti uporabe interneta in družbenih omrežij in je med otroci in mladostniki že postalo javnozdravstveni problem.
Na svečani prireditvi je Primož Roglič sporočil, da je kot ambasador humanitarne fundacije zbral 200.000 evrov za pomoč mladim športnikom. Roglič je četrti ambasador fundacije poimenovane po Miru Cerarju in Leonu Štuklju, ki del sredstev torej že četrto leto namenja tudi projektu "Botrstvo v športu".
Neveljaven email naslov