Že skoraj četrt stoletja je 15. junij svetovni dan ozaveščanja o nasilju nad starejšimi, ki kljub temu pogosto ostaja neodkrito in zamolčano. Strokovnjaki ocenjujejo, da je prijavljen le vsaj 24. primer. Večjo raziskavo o nasilju nad starejšimi pri nas so pred nekaj leti naredili v Inštitutu Antona Trstenjaka. Takrat je v 70 odstotkih prevladovalo verbalno nasilje, z nekaj manj kot 15 odstotki telesno in z dobrimi desetimi odstotki ekonomsko nasilje. Večina starostnikov je nasilje doživela doma, v veliki večini so bili povzročitelji družinski člani ali znanci, kar 90 odstotkov povzročenega nasilja nad starostniki pa je bilo nehotenega.

Če udarce, psovke, ustrahovanje, izsiljevanje in finančno izčrpavanje morda še razumemo kot nasilje, imamo s prepoznavanjem zanemarjanja kot zelo hude oblike nasilja še precej težav

Že skoraj četrt stoletja je 15. junij svetovni dan ozaveščanja o nasilju nad starejšimi, ki kljub temu pogosto ostaja neodkrito in zamolčano. Strokovnjaki ocenjujejo, da je prijavljen le vsak 24. primer nasilja v družini. 

"Preprečevanje nasilja je odgovornost nas vseh, prijaviti hude oblike nasilja in ukrepati je odgovornost do sočloveka. Če ne ukrepamo, ker računamo, da bo to storil kdo drug, ta drug, pa pričakuje enako, potem na koncu nihče ne ukrepa, vse dokler ni prepozno," k pomoči trpinčenim spodbuja Ana Ramovš, zdravnica in strokovna sodelavka iz Inštituta Antona Trstenjaka. Tam so pred leti opravili obsežnejšo raziskavo o nasilju med starejšimi, ki je med drugim pokazala, da je v 70 odstotkih prevladovalo verbalno nasilje, z nekaj manj kot petnajst odstotki telesno in z dobrimi desetimi odstotki ekonomsko nasilje. Večina starostnikov je nasilje doživela doma, v veliki večini so bili povzročitelji družinski člani ali znanci, kar 90 odstotkov povzročenega nasilja nad starostniki pa je bilo nehotenega. In kako je vse to spremenila epidemija, ki je starejše še bolj osamila, izolirala, prestrašila in postavila v odvisen položaj od drugih?

Sicer še nimamo novih študij, kako natančno so na te podatke vplivali ukrepi ob epidemiji, ki so v imenu zaščite starejših močno prizadeli prav starejše, vemo pa, da se je nasilje v vseh starostnih skupinah močno povečalo, seveda tudi pri starejših, pojasnjuje Ana Ramovš: "Ljudje so bili več skupaj in so se slabi odnosi še poslabšali, veliko je bilo strahu, zaskrbljenosti, negotovosti, kar vpliva na negativen stres, prav tako kot dejstvo, da so izgubili službe. Veliko ljudi se je znašlo v osebnostni stiski, zelo se je povečala poraba alkohola, pa osamljenost … skratka povečali so se dejavniki tveganja za vse vrste nasilja – fizičnega, psihičnega, finančnega in tudi za zanemarjanje, ki je pogosto spregledana oblika."

Če namreč udarce, psovke, ustrahovanje, izsiljevanje še razumemo kot nasilje, imamo s prepoznavanjem zanemarjanja kot nasilja še precej težav, čeprav gre za zelo hudo obliko.

A problem ni le porast nasilja, pač pa tudi, da ga slabo prepoznavamo in še slabše prijavljamo. Čeprav nikakor ne moremo posploševati, pa morda delno lahko pojasnimo, da tudi zato, ker gre za generacijo, ki je navajena drugačnih vzorcev in ki je pogosto močno odvisna od povzročiteljev, pravi socialna delavka Helena Govekar, ki je tudi koordinatorica za preprečevanje nasilja v CSD Ljubljana za celotno ljubljansko regijo: "Starostniki imajo težave s prepoznavanjem nasilja. Če pa ga že lahko uvidijo, pa vedno znova opravičujejo povzročitelja, krivdo prevzemajo nase, strah jih je, tudi sram, da bodo ostali še bolj sami, sploh zdaj, ko je korona že tako zdesetkala stike."

Poleg tega je prijava nasilja v družini razumljena kot osebni poraz, ki lahko prinese nove stiske. In podobno je tudi pri prepoznavanju ekonomskega nasilja: "Imajo občutek, da so dolžni pomagati, da otrokom ali vnukom morajo dati sredstva, da bodo ti preživeli, tega ne prepoznajo kot nasilje. Zato se moramo toliko bolj potruditi, da žrtve sprevidijo, da je nedopustno to, kar jim počne nekdo, ki ga imajo radi."

Problem, ki je enak tudi pri nasilju v drugih starostnih skupinah, je, da naša družba še vedno ne zna odstraniti povzročitelja, pač pa umika žrtev: pri starejših so včasih odnosi in prepletena soodvisnost še večji, a ne nerešljiv problem. Rešitve so lahko raznovrstne, vsekakor pa nasilje nikakor ne sme ostati samoumeven del življenja.

V Sloveniji deluje 16 koordinatorjev za preprečevanje nasilja pri centrih za socialno delo, za prijavo nasilja je 24 ur dnevno na voljo številka 113, dostopni so zaupni telefoni nevladnih organizacij (npr. Društvo SOS, Društvo za nenasilno komunikacijo) pomagajo lahko tudi patronažna služba, zdravniki in sploh vsi, ki so s starejšimi v stiku. Ukrepanje pristojnih prav zaradi zapletenih razmerij med povzročitelji in žrtvami morda ne zmore biti izjemno učinkovita takoj, a vsekakor je prijava nasilja nujna.

Veliko lahko storimo tudi s preventivo, tako na strani žrtve kot povzročitelja, so prepričani v Inštitutu Antona Trstenjaka, kjer imajo tudi programe krepitve preventivnih ukrepov, kot so ustreznejše komuniciranje, podpora okolice, pomoč preobremenjenim družinskim oskrbovalcem, pomoč pri preprečevanju zlorab alkohola in drugih substanc, zelo pomemben je dogovor o dediščini, ki marsikdaj kali odnose … prav tako velik problem (ekonomskega) nasilja pa je vse bolj agresivno akviziterstvo, spomni Ana Ramovš.

Nikakor ne smemo pričakovati, da bodo s koncem epidemije kar usahnili tudi napetosti, spori, nasilje in še posebej ne osamljenost, opozarja socialna delavka Helena Govekar: "Lahko, da se bo zdaj pojavilo še več nasilja, saj nam je kakovost življenja vsem zelo padla."

A tudi posledice ukrepov za omejitev epidemije, ki so kljub najboljšim namenom ljudi izolirali, osamili in izrazito preprečevali stike, lahko razumemo kot obliko nasilja: "Seveda smo razmišljali tudi o tem, da se je s tem povzročila katastrofalna škoda. Pravijo, da osamljenost in ignoranca povzročata ogromno škode. To je hujše, kot da bi človek zbolel. Ljudje smo socialna bitja, mi potrebujemo družbo, stike, mi nismo ustvarjeni za samoto."

Tudi s podporo projektu Vida na Valu 202 opozarjamo na težave predvsem ranljivih starostnikov. Osamljenost je med epidemijo postala še večja težava, zato so bili tudi pri društvu Humanitarček, ki vodi projekt Vida, pred dobrim letom med pobudniki Čvekifona, brezplačne telefonske linije, ki omogoča klepet in krajšanje dolgčasa. Čvekifon še vedno deluje vsak dan med 8. in 20. uro na brezplačni telefonski številki 080 38 07.

Vsak dan so na 080 51 00 za razbremenilne pogovore na voljo strokovnjaki s področja duševnega zdravja po vsej Sloveniji. Nenehno pa deluje tudi telefonska številka za žrtve nasilja v družini, in sicer 080 11 55.