Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pájki so številčna skupina iz reda členonožcev in razreda pajkovcev v katero uvrščamo preko 40 tisoč vrst, predstavniki pa živijo na vseh celinah razen Antarktike in poseljujejo skoraj vsa življenjska okolja z izjemo morja in zraka. Zaradi težavnega določanja in nepriljubljenosti so precej neraziskana skupina in po nekaterih ocenah živi danes še trikrat več vrst, kot jih je opisanih. Gradnja mreže je pajkov kompleksen, prirojen vedenjski vzorec na katerega vplivajo številni okoljski dejavniki in tudi fiziološko stanje pajka. Kompleksnejše mreže imajo lahko tudi do 1500 križišč in so grajene iz 10 do 30 metrov niti. Za enkrat še ni znano kako lahko pajki hodijo po lastni mreži, ne da bi se prilepili nanjo. In kaj o teh zapletenih arhitektih vedo učenci 2. A in B razreda OŠ Domžale ter biologinja in vodnica v ljubljanskem živalskem vrtu Petra Hrovatin? Prisluhnimo kaj so povedali Liani Buršič
Pájki (znanstveno ime Araneae) so red členonožcev, ki ga natančneje uvrščamo v razred pajkovcev. So številčna in uspešna skupina, v katero uvrščamo preko 40 tisoč vrst, predstavniki pa živijo na vseh celinah razen Antarktike in poseljujejo skoraj vsa življenjska okolja z izjemo morja in zraka. Prepoznamo jih predvsem po dvodelnem telesu s štirimi pari nog in značilnosti, da izločajo svilo, iz katere številni predstavniki izdelujejo mreže za lov. Pajki so pipalkarji, kar pomeni, da imajo ob ustih par okončin – pipalk, ki so pri pajkih preobražene v strupnike, s katerimi ubijejo svoj plen. So skoraj izključno plenilska skupina, ki se prehranjujejo pretežno z žuželkami, vendar se med seboj razlikujejo po strategiji lova. Poleg pajkov, ki gradijo mreže je mnogo takih, ki aktivno zalezujejo plen, ali pa posnemajo barvni vzorec podlage in čakajo nanj v zasedi. Strupnike uporabljajo tudi v samoobrambi in čeprav velika večina pajkov ne more poškodovati človeka, imajo predvsem v zahodni kulturi slab sloves. Nekoliko bolj priljubljeni so le ptičji pajki, ki jih pogosto gojijo teraristi.
S pajki se znanstveno ukvarja araneologija, panoga arahnologije. Zaradi težavnega določanja in nepriljubljenosti so precej neraziskana skupina in po nekaterih ocenah živi danes še trikrat več vrst, kot jih je opisanih.
Gradnja mreže je kompleksen, prirojen vedenjski vzorec na katerega vplivajo številni okoljski dejavniki in tudi fiziološko stanje pajka. Različne predilne bradavice izločajo dva tipa niti; strukturne niti so nelepljive, lepljive lovilne niti pa imajo zunanjo plast iz nepolimeriziranih aminokislin. Različne vrste pletejo različne tipe mrež. Najenostavnejši tip so le posamezne niti, napete iz skrivališča, ob katere zadene plen, pajek pa te vibracije začuti in plane nadenj. Iz tega tipa naj bi se razvila lijakasta mreža s prepletom niti tudi izven skrivališča, iz te pa ikonična kolesasta mreža, kakršne gradijo križevci in sorodne družine pajkov. V mreže tega tipa se premikajoč plen zaleti in prilepi na lepljive niti, pajek pa to začuti na podlagi vibracij, ki ob tem nastanejo.
Natančna oblika kolesaste mreže in njena lokacija sta odvisna od strategije lova. Navpične mreže križevcev so za lov na vodoravno leteče žuželke, vodoravno položene kolesaste mreže pa ujamejo žuželke, ki izletavajo navpično iz vegetacije. Pajek lahko čaka na plen bodisi v sredini mreže bodisi skrit med rastlinjem ob njej. Kompleksnejše mreže imajo lahko tudi do 1.500 križišč in so grajene iz 10 do 30 m niti. Mokre niti se po nekaj dneh izsušijo, zato pajki vsak dan nadomestijo vsaj lepljivo spiralo. Odstranjene niti požrejo in aminokisline ponovno uporabijo. Zaenkrat še ni znano, kako lahko pajki hodijo po lastni mreži, ne da bi se prilepili nanjo.
Pajki so že stoletja predmet strahov, mitologij in zgodb v različnih kulturah. Arahnofobija oz. strah pred pajki je ena najpogostejših fobij in spada v širši kontekst odpora pred kosmatimi, gomazečimi bitji z mnogo nogami. Gre verjetno za psihološko potencirano instinktivno reakcijo na nevarnost, ki je v določeni meri tudi kulturno pogojena. Večina pajkov piči le v samoobrambi in njihov strup ne more škodovati človeku, saj so njihove pipalke prekratke ali prešibke, da bi predrle kožo. Z izjemo nekaterih zelo agresivnih pajkov z močnim strupom, kot je avstralski Atrax robustus, človeku niso pretirano nevarni in v celotnem 20. stoletju je bilo po vsem svetu okrog 100 primerov smrti, ki so jih lahko zanesljivo pripisali piku pajka.
Za slovensko ozemlje je znanih približno 700 vrst pajkov. Med najpogostejšimi in najbolj znanimi je navadni križevec (Araneus diadematus), ki živi v vrtovih, ob gozdnih robovih ter na jasah po vsej Evropi in v delih Severne Amerike. Kaj vse pa so o pajkih povedali učenci 2. a in b razreda Osnovne šole Domžale ter biologinja iz ljubljanskega ZOO-ja Petra Hrovatin pa lahko slišite v tokratni oddaji.
2398 epizod
Vsako jutro ob delavnikih najmlajši pripovedujejo svoja mnenja o aktualnih temah in presenečajo s svojimi domišljijskimi odgovori na vprašanja, ki se odraslim zdijo samoumevna.
Pájki so številčna skupina iz reda členonožcev in razreda pajkovcev v katero uvrščamo preko 40 tisoč vrst, predstavniki pa živijo na vseh celinah razen Antarktike in poseljujejo skoraj vsa življenjska okolja z izjemo morja in zraka. Zaradi težavnega določanja in nepriljubljenosti so precej neraziskana skupina in po nekaterih ocenah živi danes še trikrat več vrst, kot jih je opisanih. Gradnja mreže je pajkov kompleksen, prirojen vedenjski vzorec na katerega vplivajo številni okoljski dejavniki in tudi fiziološko stanje pajka. Kompleksnejše mreže imajo lahko tudi do 1500 križišč in so grajene iz 10 do 30 metrov niti. Za enkrat še ni znano kako lahko pajki hodijo po lastni mreži, ne da bi se prilepili nanjo. In kaj o teh zapletenih arhitektih vedo učenci 2. A in B razreda OŠ Domžale ter biologinja in vodnica v ljubljanskem živalskem vrtu Petra Hrovatin? Prisluhnimo kaj so povedali Liani Buršič
Pájki (znanstveno ime Araneae) so red členonožcev, ki ga natančneje uvrščamo v razred pajkovcev. So številčna in uspešna skupina, v katero uvrščamo preko 40 tisoč vrst, predstavniki pa živijo na vseh celinah razen Antarktike in poseljujejo skoraj vsa življenjska okolja z izjemo morja in zraka. Prepoznamo jih predvsem po dvodelnem telesu s štirimi pari nog in značilnosti, da izločajo svilo, iz katere številni predstavniki izdelujejo mreže za lov. Pajki so pipalkarji, kar pomeni, da imajo ob ustih par okončin – pipalk, ki so pri pajkih preobražene v strupnike, s katerimi ubijejo svoj plen. So skoraj izključno plenilska skupina, ki se prehranjujejo pretežno z žuželkami, vendar se med seboj razlikujejo po strategiji lova. Poleg pajkov, ki gradijo mreže je mnogo takih, ki aktivno zalezujejo plen, ali pa posnemajo barvni vzorec podlage in čakajo nanj v zasedi. Strupnike uporabljajo tudi v samoobrambi in čeprav velika večina pajkov ne more poškodovati človeka, imajo predvsem v zahodni kulturi slab sloves. Nekoliko bolj priljubljeni so le ptičji pajki, ki jih pogosto gojijo teraristi.
S pajki se znanstveno ukvarja araneologija, panoga arahnologije. Zaradi težavnega določanja in nepriljubljenosti so precej neraziskana skupina in po nekaterih ocenah živi danes še trikrat več vrst, kot jih je opisanih.
Gradnja mreže je kompleksen, prirojen vedenjski vzorec na katerega vplivajo številni okoljski dejavniki in tudi fiziološko stanje pajka. Različne predilne bradavice izločajo dva tipa niti; strukturne niti so nelepljive, lepljive lovilne niti pa imajo zunanjo plast iz nepolimeriziranih aminokislin. Različne vrste pletejo različne tipe mrež. Najenostavnejši tip so le posamezne niti, napete iz skrivališča, ob katere zadene plen, pajek pa te vibracije začuti in plane nadenj. Iz tega tipa naj bi se razvila lijakasta mreža s prepletom niti tudi izven skrivališča, iz te pa ikonična kolesasta mreža, kakršne gradijo križevci in sorodne družine pajkov. V mreže tega tipa se premikajoč plen zaleti in prilepi na lepljive niti, pajek pa to začuti na podlagi vibracij, ki ob tem nastanejo.
Natančna oblika kolesaste mreže in njena lokacija sta odvisna od strategije lova. Navpične mreže križevcev so za lov na vodoravno leteče žuželke, vodoravno položene kolesaste mreže pa ujamejo žuželke, ki izletavajo navpično iz vegetacije. Pajek lahko čaka na plen bodisi v sredini mreže bodisi skrit med rastlinjem ob njej. Kompleksnejše mreže imajo lahko tudi do 1.500 križišč in so grajene iz 10 do 30 m niti. Mokre niti se po nekaj dneh izsušijo, zato pajki vsak dan nadomestijo vsaj lepljivo spiralo. Odstranjene niti požrejo in aminokisline ponovno uporabijo. Zaenkrat še ni znano, kako lahko pajki hodijo po lastni mreži, ne da bi se prilepili nanjo.
Pajki so že stoletja predmet strahov, mitologij in zgodb v različnih kulturah. Arahnofobija oz. strah pred pajki je ena najpogostejših fobij in spada v širši kontekst odpora pred kosmatimi, gomazečimi bitji z mnogo nogami. Gre verjetno za psihološko potencirano instinktivno reakcijo na nevarnost, ki je v določeni meri tudi kulturno pogojena. Večina pajkov piči le v samoobrambi in njihov strup ne more škodovati človeku, saj so njihove pipalke prekratke ali prešibke, da bi predrle kožo. Z izjemo nekaterih zelo agresivnih pajkov z močnim strupom, kot je avstralski Atrax robustus, človeku niso pretirano nevarni in v celotnem 20. stoletju je bilo po vsem svetu okrog 100 primerov smrti, ki so jih lahko zanesljivo pripisali piku pajka.
Za slovensko ozemlje je znanih približno 700 vrst pajkov. Med najpogostejšimi in najbolj znanimi je navadni križevec (Araneus diadematus), ki živi v vrtovih, ob gozdnih robovih ter na jasah po vsej Evropi in v delih Severne Amerike. Kaj vse pa so o pajkih povedali učenci 2. a in b razreda Osnovne šole Domžale ter biologinja iz ljubljanskega ZOO-ja Petra Hrovatin pa lahko slišite v tokratni oddaji.
Od leta 2007 naprej več kot polovica svetovnega prebivalstva živi v mestih. Ker so mesta pogosto narejena za potrebe avtomobilov in ne ljudi, so z življenjem v mestih povezane tudi mnoge sodobne bolezni, kot sta debelost in diabetes. Javni, odprti, zeleni prostori so zato ključnega pomena za ohranjanje zdravja meščanov. Preživljanje časa v naravi, tudi če gre za urbano naravo, zmanjšuje stres, pomaga premagovati depresijo in dobro vpliva na splošno zdravje. Da mesta potrebujejo parke, se zavedajo tudi najmlajši. Lea Ogrin se je pogovarjala s četrtošolci Osnovne šole Bežigrad v Ljubljani.
Jokamo, ko nam je težko, ko nas kaj boli, včasih tudi od sreče. Kdaj pa nam po licih tečejo krokodilje solze? To smo vprašali učence ljubljanske Osnovne šole narodnega heroja Maksa Pečarja, biologinjo Ireno Furlan iz ljubljanskega živalskega vrta pa smo prosili, da nam pove več o krokodilih. Ti – to vedo tudi otroci – v resnici sploh ne jokajo!
Ljudje imamo potrebo, da vsemu kar se nam v življenju zgodi, pripisujemo smisel. Vendar pa pogosto sledimo določenim napisanim in nenapisanim pravilom tudi, če so ta nesmiselna. Lea Ogrin je četrtošolce iz Osnovne šole Bežigrad vprašala, kaj po njihovem mnenju nima smisla.
Petek je najljubši dan večine šolarjev. Zadnji šolski dan v tednu namreč vsaj za dva dneva naznanja več prostega časa in manj razmišljanja o šoli. A marsikateri najstnik ne zapravlja svojega prostega čas z igranjem računalniških igric in gledanjem televizije, temveč le tega izkoristi za pridobivanje novega znanja. Kako pametno izkoristijo proste ure osmošolci z ljubljanske Osnovne šole Prule, je zanimalo Tadejo Bizilj.
Obraz je zagotovo tisti del telesa, ki mu ljudje med komuniciranjem z drugimi posvečamo največ pozornosti. Naš pogled pri tem pritegnejo različni deli obraza – na primer nasmeh, oči in njihova barva, oblika nosu in ličnic, marsikdaj pa tudi pege. Kako nastanejo ta kožna znamenja, ki jih ima tudi ena od najbolj priljubljenih knjižnih junakinj Pika Nogavička, boste izvedeli v tokratni rubriki Dobro jutro, otroci. Pripravila jo je Andreja Gradišar, odgovarjajo pa prof. dr. Marko Kreft z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani in učenci 3. A razreda ljubljanske OŠ Bičevje.
V šolskem razredu se vedno vzpostavljajo določena socialna razmerja, posamezniki z interakcijo osvajajo določene socialne veščine – kako pomagati, poslušati, biti solidaren, voditi dialog in druge. V sodelovanju z drugimi se posameznik uči preživetvenih veščin, ki mu bodo pomagale, da bo znal sodelovati z ljudmi, tudi ko šolo zapusti. Šola torej usposablja učence za socialno preživetje. Četrtošolci iz Osnovne šole Bežigrad pa bi si želeli, da bi jih v šoli učili tudi o veščinah preživetja v naravi. O tem se je z njimi pogovarjala Lea Ogrin.
Le še dober mesec je do konca šolskega leta, urnik šolarjev je zato napolnjen s pisanjem kontrolnih nalog, spraševanjem, popravljanjem ocen, z učenjem, domačimi nalogami in tistim, kar so do zdaj odlagali … Najbrž zato ni čudno, da kdo potoži, da ima polno glavo. O tem so v oddaji Dobro jutro, otroci govorili tudi učenci OŠ Bežigrad iz Ljubljane, dr. Blaž Koritnik z Nevrološke klinike UKC Ljubljana in Špela Šebenik.
»Šel bom, med visoke majske trave bom šel. Trave so lepe, trave so dobre, trave so zdrave, trave imajo svojo modrost, prastaro modrost zemlje….trave imajo veliko dušo in mehke, mehke zelene roke…« Tako hvalospevno se je majskemu zelenilu poklonil pesnik Ivan Minatti, od učencev 4-tega A razreda ljubljanske osnovne šole Ledina pa je Liana Buršič izvedela, da še kako opazijo dehtečo majsko floro okoli sebe . Ali prepoznajo kakšne rastline, drevesa tudi po imenu in morda celo kako zel z zdravilnim nasvetom, ki ga velja upoštevati pa prisluhnite še vi.
Ob četrtkih v rubriki Dobro jutro, otroci spoznavamo delovanje človeškega telesa. Med drugim smo odgovorili že na vprašanja o oblikah in barvah naših las, polti, krvi, govorili smo o odrgninah in modricah, o pojavljanju bolečin v mišicah ter v glavi, o nastanku gub, o delovanju prebavnega trakta. Slednjemu se bomo posvetili tudi danes, ko bomo poskušali ugotoviti, zakaj nastanejo vetrovi? Tega vprašanja so se skupaj z Andrejo Gradišar lotili prof. dr. Marko Kreft z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani in drugošolci iz OŠ dr. Vita Kraigherja Ljubljana.
Priča smo digitalni revoluciji, ki korenito spreminja komunikacijske navade in družbo nasploh. Najnovejše dosežke na področju digitalnih informacijskih in komunikacijskih tehnologij včasih primerjajo z Gutenbergovim izumom tiskarskega stroja. Medtem ko je tiskarski stroj prispeval k povečanju obsega izmenjave informacij v Evropi, je obenem pripomogel tudi k izginotju mnogih evropskih jezikov. Ali bo internet imel enak vpliv na naše jezike, je zato relevantno vprašanje. Slovenski knjižni jezik, kot je normiran danes, je rezultat večstoletne tradicije pisanja besedil v slovenskem jeziku. Leo Ogrin je zanimalo, kakšen odnos imajo do slovenskega knjižnega jezika otroci. O tem se je pogovarjala s četrtošolci iz Osnovne šole Ivana Cankarja Vrhnika.
Na dan, ko mineva 140 let od rojstva Ivana Cankarja, smo se vprašali, za koga danes rečemo, da je mojster peresa. O mojstrih, peresu, pisanju in Ivanu Cankarju so se razgovorili učenci OŠ Bežigrad iz Ljubljane in Špela Šebenik.
Nekatere stvari počnemo zelo nadzorovano, pri polni zavesti bi rekli. Spet druge pa storimo nehote, čisto nagonsko. Včasih nam nagon pomaga preživeti, nas reši iz neugodne situacije, včasih pa nas ravno nagonsko vedenje spravi v težave. Kako nagon razumejo četrtošolci iz Osnovne šole Ivana Cankarja Vrhnika in kdaj ravnajo nagonsko, je zanimalo Leo Ogrin.
Tradicionalni 60. pohod Pot ob žici letos poteka med 5. in7.majem. Prireditev je namenjena vsem, tako najmlajšim kot starejšim, ki se zavedajo pomena zdravega načina življenja in želijo spoznati Ljubljano na nekoliko drugačen način, s tekaške ali pohodniške perspektive. V četrtek so bili na pohodu otroci iz ljubljanskih vrtcev, danes se bodo na pot podali učenci osnovnih in srednjih šol, v soboto pa bodo ljubljanske ulice preplavili ljubitelji pohodništva in tekači Teka trojk. Dobro jutro, otroci!
Z našim telesom lahko proizvedemo veliko različnih zvokov. Glasilke nam omogočajo govor, petje, mrmranje, z dlanmi ploskamo, s prsti tleskamo, z zobmi škripamo, s stopali topotamo, zvoke, ki jih po navadi opišemo kot kruljenje v želodcu, pa proizvaja tudi naš prebavni trakt. Kako in čemu je namenjen ta zvok boste izvedeli v naslednjih minutah. Rubriko Dobro jutro, otroci je pripravila Andreja Gradišar, z odgovori so ji pomagali prof. dr. Marko Kreft z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani in drugošolci iz OŠ dr. Vita Kraigherja Ljubljana.
Večkrat se v pri opisovanju ljudi zatečemo k primerjavi z živalmi. In če za nekoga rečemo, da je zajec, mu s tem ne dajemo ravno komplimenta. Če odrasli vemo, kaj smo s tem poimenovanjem želeli povedati, pa poslušajmo, kako to razumejo otroci. Špela Šebenik
Dolgčas. Kot nam že sama pbeseda pove, je dolgčas stanje, ko nam čas teče počasneje. Gre za besedo, ki jo pogosto uporabljamo in razpoloženje oziroma čustvo, ki ga najbrž vsi kdaj pa kdaj izkusimo. Pa se zavedate, da je dolgočasje predvsem fenomen modernega časa; pred romantiko je bilo doživljanje dolgčasa namreč omejeno le na majhne skupine ljudi, predvsem na plemstvo in duhovščino. O tem priča tudi podatek, da je angleška beseda za doglčas - boredom - vstopila v angleški jezik šele v drugi polovici 18. stoletja, ko nastopi industrijska revolucija. Sočasno se je pojavil tudi koncept prostega časa, ki ga večina ljudi pred industrijsko revolucijo sploh ni poznala. Soren Kirkegaard, danski filozof in teolog, je zapisal da je dolgočasje izvor vsega zla, Lev Nikolajevič Tolstoj je doglčas definiral kot hotenje po tem, da bi hoteli. Kako pa se z dolgčasom spoprimejo otroci iz vrtca Vodmat v Ljubljani, je zanimalo Leo Ogrin.
Počitniški dnevi so kot nalašč za ogled dobrega filma. Ta mora imeti zanimivo zgodbo, dobre igralce, nepričakovane obrate in humoristične vložke. Svet filma je blizu tudi osnovnošolcem z Osnovne šole Bežigrad. Tadeji Bizilj so povedali, katero vlogo bi si izbrali pri snemanju in ustvarjanju filmske uspešnice.
Okamnine, prvih človeku podobnih opic prokonzulov so stare od 20 do 25 milijonov let. Človek se je od tedaj kar precej razvil – najprej se je naučil prijeti stvari in izdelati orodje, kar mu je omogočil gibljivi palec na roki, pred 1,9 milijoni let pa je postal pokončen. To telesno lastnost, ki jo je človeška vrsta ohranila do danes, bomo pod drobnogled vzeli v naslednjih minutah. Ob pomoči doktorice Gordane Glavan z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, drugošolcev iz OŠ doktorja Vita Kraigherja Ljubljana in Andreje Gradišar, ki je pripravila rubriko Dobro jutro, otroci, bomo izvedeli, zakaj smo ljudje pokončni.
Velikokrat se predstava, ki jo imamo o nekom ali nečem, izkaže za nekoliko pretirano, preveč idealistično. Učenci Osnovne šole narodnega heroja Maksa Pečarja iz Ljubljane, slovenistka dr. Mateja Jemec Tomazin z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC Sazu in Špela Šebenik bi rekli, da smo nekoga ali nekaj kovali v zvezde. Kaj torej pomeni ta frazem?
Biti ali ne biti, to zdaj ni več vprašanje. Današnji dan se bo prevesil v Noč knjige. Odkar je Unesco 23. april proglasil za svetovni dan knjige, ga slavimo po vsem svetu, zadnja leta tudi ponoči. Mednarodni dogodek nagovarja vse generacije bralcev in tudi na Slovenskem se zvrstijo dogodki, usmerjenih k dvigovanju zavesti o branju, opogumljanju duha in bistrenju pogleda. Noči knjige se pridružujejo tudi šolarji - dobro jutro želijo Alja Verbole in člani novinarskega krožka iz Osnovne šole Oskarja Kovačiča, ki bodo večer preživeli v šoli!
Neveljaven email naslov