Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pájki so številčna skupina iz reda členonožcev in razreda pajkovcev v katero uvrščamo preko 40 tisoč vrst, predstavniki pa živijo na vseh celinah razen Antarktike in poseljujejo skoraj vsa življenjska okolja z izjemo morja in zraka. Zaradi težavnega določanja in nepriljubljenosti so precej neraziskana skupina in po nekaterih ocenah živi danes še trikrat več vrst, kot jih je opisanih. Gradnja mreže je pajkov kompleksen, prirojen vedenjski vzorec na katerega vplivajo številni okoljski dejavniki in tudi fiziološko stanje pajka. Kompleksnejše mreže imajo lahko tudi do 1500 križišč in so grajene iz 10 do 30 metrov niti. Za enkrat še ni znano kako lahko pajki hodijo po lastni mreži, ne da bi se prilepili nanjo. In kaj o teh zapletenih arhitektih vedo učenci 2. A in B razreda OŠ Domžale ter biologinja in vodnica v ljubljanskem živalskem vrtu Petra Hrovatin? Prisluhnimo kaj so povedali Liani Buršič
Pájki (znanstveno ime Araneae) so red členonožcev, ki ga natančneje uvrščamo v razred pajkovcev. So številčna in uspešna skupina, v katero uvrščamo preko 40 tisoč vrst, predstavniki pa živijo na vseh celinah razen Antarktike in poseljujejo skoraj vsa življenjska okolja z izjemo morja in zraka. Prepoznamo jih predvsem po dvodelnem telesu s štirimi pari nog in značilnosti, da izločajo svilo, iz katere številni predstavniki izdelujejo mreže za lov. Pajki so pipalkarji, kar pomeni, da imajo ob ustih par okončin – pipalk, ki so pri pajkih preobražene v strupnike, s katerimi ubijejo svoj plen. So skoraj izključno plenilska skupina, ki se prehranjujejo pretežno z žuželkami, vendar se med seboj razlikujejo po strategiji lova. Poleg pajkov, ki gradijo mreže je mnogo takih, ki aktivno zalezujejo plen, ali pa posnemajo barvni vzorec podlage in čakajo nanj v zasedi. Strupnike uporabljajo tudi v samoobrambi in čeprav velika večina pajkov ne more poškodovati človeka, imajo predvsem v zahodni kulturi slab sloves. Nekoliko bolj priljubljeni so le ptičji pajki, ki jih pogosto gojijo teraristi.
S pajki se znanstveno ukvarja araneologija, panoga arahnologije. Zaradi težavnega določanja in nepriljubljenosti so precej neraziskana skupina in po nekaterih ocenah živi danes še trikrat več vrst, kot jih je opisanih.
Gradnja mreže je kompleksen, prirojen vedenjski vzorec na katerega vplivajo številni okoljski dejavniki in tudi fiziološko stanje pajka. Različne predilne bradavice izločajo dva tipa niti; strukturne niti so nelepljive, lepljive lovilne niti pa imajo zunanjo plast iz nepolimeriziranih aminokislin. Različne vrste pletejo različne tipe mrež. Najenostavnejši tip so le posamezne niti, napete iz skrivališča, ob katere zadene plen, pajek pa te vibracije začuti in plane nadenj. Iz tega tipa naj bi se razvila lijakasta mreža s prepletom niti tudi izven skrivališča, iz te pa ikonična kolesasta mreža, kakršne gradijo križevci in sorodne družine pajkov. V mreže tega tipa se premikajoč plen zaleti in prilepi na lepljive niti, pajek pa to začuti na podlagi vibracij, ki ob tem nastanejo.
Natančna oblika kolesaste mreže in njena lokacija sta odvisna od strategije lova. Navpične mreže križevcev so za lov na vodoravno leteče žuželke, vodoravno položene kolesaste mreže pa ujamejo žuželke, ki izletavajo navpično iz vegetacije. Pajek lahko čaka na plen bodisi v sredini mreže bodisi skrit med rastlinjem ob njej. Kompleksnejše mreže imajo lahko tudi do 1.500 križišč in so grajene iz 10 do 30 m niti. Mokre niti se po nekaj dneh izsušijo, zato pajki vsak dan nadomestijo vsaj lepljivo spiralo. Odstranjene niti požrejo in aminokisline ponovno uporabijo. Zaenkrat še ni znano, kako lahko pajki hodijo po lastni mreži, ne da bi se prilepili nanjo.
Pajki so že stoletja predmet strahov, mitologij in zgodb v različnih kulturah. Arahnofobija oz. strah pred pajki je ena najpogostejših fobij in spada v širši kontekst odpora pred kosmatimi, gomazečimi bitji z mnogo nogami. Gre verjetno za psihološko potencirano instinktivno reakcijo na nevarnost, ki je v določeni meri tudi kulturno pogojena. Večina pajkov piči le v samoobrambi in njihov strup ne more škodovati človeku, saj so njihove pipalke prekratke ali prešibke, da bi predrle kožo. Z izjemo nekaterih zelo agresivnih pajkov z močnim strupom, kot je avstralski Atrax robustus, človeku niso pretirano nevarni in v celotnem 20. stoletju je bilo po vsem svetu okrog 100 primerov smrti, ki so jih lahko zanesljivo pripisali piku pajka.
Za slovensko ozemlje je znanih približno 700 vrst pajkov. Med najpogostejšimi in najbolj znanimi je navadni križevec (Araneus diadematus), ki živi v vrtovih, ob gozdnih robovih ter na jasah po vsej Evropi in v delih Severne Amerike. Kaj vse pa so o pajkih povedali učenci 2. a in b razreda Osnovne šole Domžale ter biologinja iz ljubljanskega ZOO-ja Petra Hrovatin pa lahko slišite v tokratni oddaji.
2398 epizod
Vsako jutro ob delavnikih najmlajši pripovedujejo svoja mnenja o aktualnih temah in presenečajo s svojimi domišljijskimi odgovori na vprašanja, ki se odraslim zdijo samoumevna.
Pájki so številčna skupina iz reda členonožcev in razreda pajkovcev v katero uvrščamo preko 40 tisoč vrst, predstavniki pa živijo na vseh celinah razen Antarktike in poseljujejo skoraj vsa življenjska okolja z izjemo morja in zraka. Zaradi težavnega določanja in nepriljubljenosti so precej neraziskana skupina in po nekaterih ocenah živi danes še trikrat več vrst, kot jih je opisanih. Gradnja mreže je pajkov kompleksen, prirojen vedenjski vzorec na katerega vplivajo številni okoljski dejavniki in tudi fiziološko stanje pajka. Kompleksnejše mreže imajo lahko tudi do 1500 križišč in so grajene iz 10 do 30 metrov niti. Za enkrat še ni znano kako lahko pajki hodijo po lastni mreži, ne da bi se prilepili nanjo. In kaj o teh zapletenih arhitektih vedo učenci 2. A in B razreda OŠ Domžale ter biologinja in vodnica v ljubljanskem živalskem vrtu Petra Hrovatin? Prisluhnimo kaj so povedali Liani Buršič
Pájki (znanstveno ime Araneae) so red členonožcev, ki ga natančneje uvrščamo v razred pajkovcev. So številčna in uspešna skupina, v katero uvrščamo preko 40 tisoč vrst, predstavniki pa živijo na vseh celinah razen Antarktike in poseljujejo skoraj vsa življenjska okolja z izjemo morja in zraka. Prepoznamo jih predvsem po dvodelnem telesu s štirimi pari nog in značilnosti, da izločajo svilo, iz katere številni predstavniki izdelujejo mreže za lov. Pajki so pipalkarji, kar pomeni, da imajo ob ustih par okončin – pipalk, ki so pri pajkih preobražene v strupnike, s katerimi ubijejo svoj plen. So skoraj izključno plenilska skupina, ki se prehranjujejo pretežno z žuželkami, vendar se med seboj razlikujejo po strategiji lova. Poleg pajkov, ki gradijo mreže je mnogo takih, ki aktivno zalezujejo plen, ali pa posnemajo barvni vzorec podlage in čakajo nanj v zasedi. Strupnike uporabljajo tudi v samoobrambi in čeprav velika večina pajkov ne more poškodovati človeka, imajo predvsem v zahodni kulturi slab sloves. Nekoliko bolj priljubljeni so le ptičji pajki, ki jih pogosto gojijo teraristi.
S pajki se znanstveno ukvarja araneologija, panoga arahnologije. Zaradi težavnega določanja in nepriljubljenosti so precej neraziskana skupina in po nekaterih ocenah živi danes še trikrat več vrst, kot jih je opisanih.
Gradnja mreže je kompleksen, prirojen vedenjski vzorec na katerega vplivajo številni okoljski dejavniki in tudi fiziološko stanje pajka. Različne predilne bradavice izločajo dva tipa niti; strukturne niti so nelepljive, lepljive lovilne niti pa imajo zunanjo plast iz nepolimeriziranih aminokislin. Različne vrste pletejo različne tipe mrež. Najenostavnejši tip so le posamezne niti, napete iz skrivališča, ob katere zadene plen, pajek pa te vibracije začuti in plane nadenj. Iz tega tipa naj bi se razvila lijakasta mreža s prepletom niti tudi izven skrivališča, iz te pa ikonična kolesasta mreža, kakršne gradijo križevci in sorodne družine pajkov. V mreže tega tipa se premikajoč plen zaleti in prilepi na lepljive niti, pajek pa to začuti na podlagi vibracij, ki ob tem nastanejo.
Natančna oblika kolesaste mreže in njena lokacija sta odvisna od strategije lova. Navpične mreže križevcev so za lov na vodoravno leteče žuželke, vodoravno položene kolesaste mreže pa ujamejo žuželke, ki izletavajo navpično iz vegetacije. Pajek lahko čaka na plen bodisi v sredini mreže bodisi skrit med rastlinjem ob njej. Kompleksnejše mreže imajo lahko tudi do 1.500 križišč in so grajene iz 10 do 30 m niti. Mokre niti se po nekaj dneh izsušijo, zato pajki vsak dan nadomestijo vsaj lepljivo spiralo. Odstranjene niti požrejo in aminokisline ponovno uporabijo. Zaenkrat še ni znano, kako lahko pajki hodijo po lastni mreži, ne da bi se prilepili nanjo.
Pajki so že stoletja predmet strahov, mitologij in zgodb v različnih kulturah. Arahnofobija oz. strah pred pajki je ena najpogostejših fobij in spada v širši kontekst odpora pred kosmatimi, gomazečimi bitji z mnogo nogami. Gre verjetno za psihološko potencirano instinktivno reakcijo na nevarnost, ki je v določeni meri tudi kulturno pogojena. Večina pajkov piči le v samoobrambi in njihov strup ne more škodovati človeku, saj so njihove pipalke prekratke ali prešibke, da bi predrle kožo. Z izjemo nekaterih zelo agresivnih pajkov z močnim strupom, kot je avstralski Atrax robustus, človeku niso pretirano nevarni in v celotnem 20. stoletju je bilo po vsem svetu okrog 100 primerov smrti, ki so jih lahko zanesljivo pripisali piku pajka.
Za slovensko ozemlje je znanih približno 700 vrst pajkov. Med najpogostejšimi in najbolj znanimi je navadni križevec (Araneus diadematus), ki živi v vrtovih, ob gozdnih robovih ter na jasah po vsej Evropi in v delih Severne Amerike. Kaj vse pa so o pajkih povedali učenci 2. a in b razreda Osnovne šole Domžale ter biologinja iz ljubljanskega ZOO-ja Petra Hrovatin pa lahko slišite v tokratni oddaji.
Zgodi se tudi najboljšim … Da zardijo. Mladi bi rekli, da postanejo v obraz rdeči kot paradižnik (paradajs) ali kuhan rak. Zakaj pride do rdečice in kdaj se to zgodi mladim, so Špeli Šebenik povedali fiziologinja dr. Helena Lenasi z Inštituta za fiziologijo ljubljanske medicinske fakultete in učenci OŠ dr. Franceta Prešerna Ribnica. Kdaj pa ste v zadregi in zardite vi?
Kloniranje je zbudilo pozornost javnosti leta 1996, ko so znanstveniki ustvarili prvi klon sesalca, danes slavno ovco po imenu Dolly. Kmalu za tem so klonirali še opico, kravo, mačko in konja. Časnik Guardian pa je pred nekaj tedni poročal o britanskem paru, ki je plačal znatno vsoto, da jima je južnokorejsko podjetje ustvarilo klon pasjega ljubljenčka, ki je preminil preteklo leto. Bokserjevi mladiči so se zapisali v zgodovino, saj so bili ustvarjeni iz celic psa, ki je bil pokojen že več kot dva tedna. Bi torej lahko obudili tudi že davno izumrle živali? Skupina harvardskih znanstvenikov, se trudi obuditi mamuta, vendar se to dejanje mnogim zdi etično sporno. Kako pa kloniranje dojemajo četrtošolci A in B razredov Osnovne šole Prežihovega Voranca, je zanimalo Leo Ogrin.
Vsako jutro, preden vstanejo, si 4-letniki zaželijo, da bi z neba začele padati snežinke. Medtem, ko čakajo, da jih spet zasneži, pa so se z Aljo Verbole odpravili na potep po januarju!
Guinnessova knjiga rekordov vsebuje nekaj zanimivih kategorij, v katere so vključene obrvi. Najdaljše obrvi na primer pripadajo Japoncu Sumitu Matsumuruju. Ko so jih leta 2011 izmerili, so bile dolge 18,1 centimetrov. Organizatorji izzivov pa še čakajo na tistega, ki se bo lotil postavljanja rekorda v številu dvigov obrvi v 30 sekundah. Da lahko z obrvmi naredimo veliko stvari, boste lahko slišali v današnji rubriki Dobro jutro, otroci, v kateri je Andreja Gradišar skupaj z biologinjo doktorico Gordano Glavan z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani in tretješolci iz OŠ Ivana Skvarče iz Zagorja ob Savi ugotavljala, zakaj potrebujemo obrvi.
Kaj je čas in kako teče je vprašanje, ki že tisočletja buri duhove filozofov in fizikov. Aristotel je čas razumel kot množico sedanjih trenutkov, budisti pravijo, da je čas le iluzija; Albert Einstein je združil prostor in čas; kako pa čas razumejo drugošolci iz Osnovne šole Kolezija, je zanimalo Leo Ogrin.
Kaj pomeni pranje denarja, ne ve še marsikdo od odraslih. Zato ni čudno, da tudi razlage otrok iz Ribnice niso čisto točne. Vedo pa, da je to nekaj slabega in da gre za goljufijo. Pranje denarje je sicer metafora, ki ni tako stara kot kakšni drugi frazemi, ki jih v rubriki Dobro jutro, otroci spoznavamo ob torkih. Vas zanima, kdaj in kje so prvič uporabili ta izraz? Za razlago smo prosili dr. Silvo Bratož s Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem.
Po podatkih različnih dražbenih hiš je bila trgovina z umetninami v lanskem letu zelo živahna. Povpraševanje po delih umetnikov najvišjega kova, kot je recimo Picasso, se je precej povečalo. Zato se je Aleš Ogrin s tretješolci iz Osnovne šole Antona Martina Slomška Vrhnika pogovarjal o tem, s katero vrsto umetnosti bi se ukvarjali in kakšno delo bi naredili, da bi v umetniškem prostoru naredilo kar največji vtis. Poleg tega pa so tretješolci povedali tudi, kdaj vse jim nekdo reče, da so umetniki.
O drugačnosti in toleranci do vrstnikov, ki se kakorkoli razlikujejo od njih, so s Tadejo Bizilj razmišljali osnovnošolci z OŠ Antona Ukmarja iz Kopra.
Natanko dva tedna nas še ločita do konca prve konference v tem šolskem letu. Le redki imajo že vse ocene zaključene, večina se bo v boj za njih podala prav v zadnjih dneh. Raziskave kažejo, da dajejo učitelji dekletom višje ocene kot fantom, saj je ocena v slovenski šoli še vedno tudi sredstvo discipliniranja. Pravičnost bi morala biti ena izmed pomembnejših sestavin osnovnošolskega izobraževanja, vendar pa se moramo zavedati, da jo je pogosto težko ohranjati. O tem, ali učitelji res ocenjujejo le znanje, se je Tadeja Bizilj pogovarjala z Maticem, Blažko in Arjano ter s Filipom in Nilom z Osnovne šole Poljane iz Ljubljane.
Ljudje svoje življenje pogosto opisujemo z nasprotji in eno izmed njih je tudi vljudno - nevljudno. Vljudno je na primer, če starejšim pomagamo nesti nakupovalne vrečke ali jim na avtobusu prepustimo sedež. Za nevljudno pa šteje, če ne pozdravljamo drugih, ne ubogamo navodil učiteljev, staršev oziroma nadrejenih, če v javnosti rigamo ali si vrtamo po nosu. Pri nosu se bomo ustavili v današnji rubriki Dobro jutro, otroci, saj se bomo vprašali, kako nastane smrkelj. Andreji Gradišar so odgovor na to vprašanje pomagali poiskati doktorica Gordana Glavan z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani ter drugošolci iz Osnovne šole Oskarja Kovačiča v Ljubljani.
Mencij je bil kitajski filozof, ki je živel v 4. stoletju pred našim štetjem. Osredotočal se je predvsem na dobro v človekovi naravi. Nekoč je dejal, da je človek velik takrat, ko ne izgubi srca otroka. Kdo so torej veliki ljudje po mnenju otrok, je zanimalo Leo Ogrin. Odgovorili so ji drugošolci iz Osnovne šole Franceta Bevka.
Odrasli smo pogosto čisto zatopljeni v svoje obveznosti, stalno smo pod stresom. Želimo si velikih in vedno boljših stvari, pozabljamo pa, da se lahko veselimo tudi malenkosti. Se spomnite kaj vas je razveselilo, ko ste bili otroci? Drugošolci iz Osnove šole Kolezija, so Lei Ogrin povedali, da komaj čakajo, da bodo visoki 150 centimetrov, saj se bodo takrat lahko vozili na sovoznikovem sedežu.
Kdaj rečemo, da nekaj naredimo z levo roko, nam bodo povedali otroci iz Ribnice, ki priznavajo, da tudi sami kdaj naredijo kaj bolj na hitro. Vsa glavna opravila pa z levo roko opravljajo levičarji. Koliko jih je, smo vprašali dr. Heleno Lenasi z Inštituta za fiziologijo ljubljanske medicinske fakultete, ki nam je povedala tudi, ali se možgani levičarjev in desničarjev razlikujejo.
Strah je votel, okoli ga pa nič ni, pravi že star pregovor. Nekateri strahovi otrok so resnični kot grmenje in bliskanje, drugi si izmislijo pošasti, volkodlake in nezemljane. Če koga piči čebela, se boji žuželk, če med plavanjem popije preveč vode, se lahko boji ponovnega plavanja ali celo vode. O tem, česa vsega je strah devetošolce, pa je zanimalo Tadejo Bizilj.
Na veliko veselje otrok je gospa zima potresala snežinke, kakor kje, seveda, saj ni vsem enako postregla s snegom.Vendar zima prinaša tudi nekatere nevšečnosti, ki pa otrok ne spravijo v slabo voljo. Lana, Julija, Tinkara, Tjaša, Maša, Aleksander, Ožbe in David - drugošolci iz Ribnice - so Alji Verbole povedali, kako so se razveselili letošnjih snežink!
Ljudje govorimo že toliko časa, da znanstvenikom še ni uspelo ugotoviti, kdaj točno smo izgovorili prvo besedo. Po nekaterih teorijah naj bi se to zgodilo ob začetku vrste homo habilis pred dvema milijonoma let in pol v Afriki, po drugih pa s homo erectusom pred približno 1,8 milijona let. Moderni artikulirani govor pa naj bi bil značilnost vrste homo sapiens iz srednje kamene dobe. Za to, da lahko govorimo, seveda potrebujemo glas in v današnji rubriki Dobro jutro, otroci boste izvedeli, kako ta nastane, zakaj nimamo vsi enakega glasu in zakaj fantje mutirajo. O teh vprašanjih so v pogovoru z Andrejo Gradišar razmišljali drugošolci z ljubljanske osnovne šole Oskarja Kovačiča in profesor doktor Marko Kreft z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.
V naše kraje sta končno prišla sneg in mraz. Stopinje pod ničlo s seboj prinesejo tudi marsikatero radost, ki jo še posebej znajo izkoristiti naši najmlajši. S podstrešja na dan privlečejo sani, po parkih in vrtovih nastajajo sneženi možje, mraz pa je dober tudi, ne boste verjeli, celo za preganjanje prehlada, saj se s tem, ko gremo pozimi na mraz, zaradi hladnega svežega zraka, celice, ki se spopadajo z okužbo, z njo še bolj borijo. Zakaj vse je mraz po njihovem mnenju še dober, je Aleš Ogrin govoril z Marušo, Heleno, Nevo, Matijo, Janom in Julijanom iz Osnovne šole Poljane.
Leto se je šele začelo, pa vseeno komu že gori pod nogami. To namreč ni odvisno od letnega časa, v težkih situacijah se lahko znajdemo kadarkoli. V prihodnjih minutah bomo torej izvedeli, kaj pomeni goreti pod nogami in kako ta frazem razumejo otroci.
Ob vstopu v novo leto si zaželimo veliko lepega, zdravja, ljubezni in sreče. Dobre želje za leto 2016 pa imajo tudi otroci – svoje so Andreji Gradišar zaupali drugošolci iz Osnovne šole Oskarja Kovačiča iz Ljubljane.
Na zadnjo noč v letu po navadi nekoliko spremenimo svojo vsakodnevno rutino, saj smo zaradi silvestrovanja pokonci dalj časa. Primanjkljaj spanca nadomestimo naslednji dan ali pa sploh ne, kar vodi do tega, da se ne počutimo najbolje. S spanjem je povezano tokratno vprašanje, ki ga je otrokom in strokovnjaku postavila Andreja Gradišar. Zanimalo jo je, zakaj smo navajeni spati ponoči in ne podnevi, z odgovori pa so ji pomagali profesor doktor Marko Kreft z Biotehniške Fakultete Univerze v Ljubljani in četrtošolci iz Podružnične šole Kisovec.
Neveljaven email naslov