Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pájki so številčna skupina iz reda členonožcev in razreda pajkovcev v katero uvrščamo preko 40 tisoč vrst, predstavniki pa živijo na vseh celinah razen Antarktike in poseljujejo skoraj vsa življenjska okolja z izjemo morja in zraka. Zaradi težavnega določanja in nepriljubljenosti so precej neraziskana skupina in po nekaterih ocenah živi danes še trikrat več vrst, kot jih je opisanih. Gradnja mreže je pajkov kompleksen, prirojen vedenjski vzorec na katerega vplivajo številni okoljski dejavniki in tudi fiziološko stanje pajka. Kompleksnejše mreže imajo lahko tudi do 1500 križišč in so grajene iz 10 do 30 metrov niti. Za enkrat še ni znano kako lahko pajki hodijo po lastni mreži, ne da bi se prilepili nanjo. In kaj o teh zapletenih arhitektih vedo učenci 2. A in B razreda OŠ Domžale ter biologinja in vodnica v ljubljanskem živalskem vrtu Petra Hrovatin? Prisluhnimo kaj so povedali Liani Buršič
Pájki (znanstveno ime Araneae) so red členonožcev, ki ga natančneje uvrščamo v razred pajkovcev. So številčna in uspešna skupina, v katero uvrščamo preko 40 tisoč vrst, predstavniki pa živijo na vseh celinah razen Antarktike in poseljujejo skoraj vsa življenjska okolja z izjemo morja in zraka. Prepoznamo jih predvsem po dvodelnem telesu s štirimi pari nog in značilnosti, da izločajo svilo, iz katere številni predstavniki izdelujejo mreže za lov. Pajki so pipalkarji, kar pomeni, da imajo ob ustih par okončin – pipalk, ki so pri pajkih preobražene v strupnike, s katerimi ubijejo svoj plen. So skoraj izključno plenilska skupina, ki se prehranjujejo pretežno z žuželkami, vendar se med seboj razlikujejo po strategiji lova. Poleg pajkov, ki gradijo mreže je mnogo takih, ki aktivno zalezujejo plen, ali pa posnemajo barvni vzorec podlage in čakajo nanj v zasedi. Strupnike uporabljajo tudi v samoobrambi in čeprav velika večina pajkov ne more poškodovati človeka, imajo predvsem v zahodni kulturi slab sloves. Nekoliko bolj priljubljeni so le ptičji pajki, ki jih pogosto gojijo teraristi.
S pajki se znanstveno ukvarja araneologija, panoga arahnologije. Zaradi težavnega določanja in nepriljubljenosti so precej neraziskana skupina in po nekaterih ocenah živi danes še trikrat več vrst, kot jih je opisanih.
Gradnja mreže je kompleksen, prirojen vedenjski vzorec na katerega vplivajo številni okoljski dejavniki in tudi fiziološko stanje pajka. Različne predilne bradavice izločajo dva tipa niti; strukturne niti so nelepljive, lepljive lovilne niti pa imajo zunanjo plast iz nepolimeriziranih aminokislin. Različne vrste pletejo različne tipe mrež. Najenostavnejši tip so le posamezne niti, napete iz skrivališča, ob katere zadene plen, pajek pa te vibracije začuti in plane nadenj. Iz tega tipa naj bi se razvila lijakasta mreža s prepletom niti tudi izven skrivališča, iz te pa ikonična kolesasta mreža, kakršne gradijo križevci in sorodne družine pajkov. V mreže tega tipa se premikajoč plen zaleti in prilepi na lepljive niti, pajek pa to začuti na podlagi vibracij, ki ob tem nastanejo.
Natančna oblika kolesaste mreže in njena lokacija sta odvisna od strategije lova. Navpične mreže križevcev so za lov na vodoravno leteče žuželke, vodoravno položene kolesaste mreže pa ujamejo žuželke, ki izletavajo navpično iz vegetacije. Pajek lahko čaka na plen bodisi v sredini mreže bodisi skrit med rastlinjem ob njej. Kompleksnejše mreže imajo lahko tudi do 1.500 križišč in so grajene iz 10 do 30 m niti. Mokre niti se po nekaj dneh izsušijo, zato pajki vsak dan nadomestijo vsaj lepljivo spiralo. Odstranjene niti požrejo in aminokisline ponovno uporabijo. Zaenkrat še ni znano, kako lahko pajki hodijo po lastni mreži, ne da bi se prilepili nanjo.
Pajki so že stoletja predmet strahov, mitologij in zgodb v različnih kulturah. Arahnofobija oz. strah pred pajki je ena najpogostejših fobij in spada v širši kontekst odpora pred kosmatimi, gomazečimi bitji z mnogo nogami. Gre verjetno za psihološko potencirano instinktivno reakcijo na nevarnost, ki je v določeni meri tudi kulturno pogojena. Večina pajkov piči le v samoobrambi in njihov strup ne more škodovati človeku, saj so njihove pipalke prekratke ali prešibke, da bi predrle kožo. Z izjemo nekaterih zelo agresivnih pajkov z močnim strupom, kot je avstralski Atrax robustus, človeku niso pretirano nevarni in v celotnem 20. stoletju je bilo po vsem svetu okrog 100 primerov smrti, ki so jih lahko zanesljivo pripisali piku pajka.
Za slovensko ozemlje je znanih približno 700 vrst pajkov. Med najpogostejšimi in najbolj znanimi je navadni križevec (Araneus diadematus), ki živi v vrtovih, ob gozdnih robovih ter na jasah po vsej Evropi in v delih Severne Amerike. Kaj vse pa so o pajkih povedali učenci 2. a in b razreda Osnovne šole Domžale ter biologinja iz ljubljanskega ZOO-ja Petra Hrovatin pa lahko slišite v tokratni oddaji.
2398 epizod
Vsako jutro ob delavnikih najmlajši pripovedujejo svoja mnenja o aktualnih temah in presenečajo s svojimi domišljijskimi odgovori na vprašanja, ki se odraslim zdijo samoumevna.
Pájki so številčna skupina iz reda členonožcev in razreda pajkovcev v katero uvrščamo preko 40 tisoč vrst, predstavniki pa živijo na vseh celinah razen Antarktike in poseljujejo skoraj vsa življenjska okolja z izjemo morja in zraka. Zaradi težavnega določanja in nepriljubljenosti so precej neraziskana skupina in po nekaterih ocenah živi danes še trikrat več vrst, kot jih je opisanih. Gradnja mreže je pajkov kompleksen, prirojen vedenjski vzorec na katerega vplivajo številni okoljski dejavniki in tudi fiziološko stanje pajka. Kompleksnejše mreže imajo lahko tudi do 1500 križišč in so grajene iz 10 do 30 metrov niti. Za enkrat še ni znano kako lahko pajki hodijo po lastni mreži, ne da bi se prilepili nanjo. In kaj o teh zapletenih arhitektih vedo učenci 2. A in B razreda OŠ Domžale ter biologinja in vodnica v ljubljanskem živalskem vrtu Petra Hrovatin? Prisluhnimo kaj so povedali Liani Buršič
Pájki (znanstveno ime Araneae) so red členonožcev, ki ga natančneje uvrščamo v razred pajkovcev. So številčna in uspešna skupina, v katero uvrščamo preko 40 tisoč vrst, predstavniki pa živijo na vseh celinah razen Antarktike in poseljujejo skoraj vsa življenjska okolja z izjemo morja in zraka. Prepoznamo jih predvsem po dvodelnem telesu s štirimi pari nog in značilnosti, da izločajo svilo, iz katere številni predstavniki izdelujejo mreže za lov. Pajki so pipalkarji, kar pomeni, da imajo ob ustih par okončin – pipalk, ki so pri pajkih preobražene v strupnike, s katerimi ubijejo svoj plen. So skoraj izključno plenilska skupina, ki se prehranjujejo pretežno z žuželkami, vendar se med seboj razlikujejo po strategiji lova. Poleg pajkov, ki gradijo mreže je mnogo takih, ki aktivno zalezujejo plen, ali pa posnemajo barvni vzorec podlage in čakajo nanj v zasedi. Strupnike uporabljajo tudi v samoobrambi in čeprav velika večina pajkov ne more poškodovati človeka, imajo predvsem v zahodni kulturi slab sloves. Nekoliko bolj priljubljeni so le ptičji pajki, ki jih pogosto gojijo teraristi.
S pajki se znanstveno ukvarja araneologija, panoga arahnologije. Zaradi težavnega določanja in nepriljubljenosti so precej neraziskana skupina in po nekaterih ocenah živi danes še trikrat več vrst, kot jih je opisanih.
Gradnja mreže je kompleksen, prirojen vedenjski vzorec na katerega vplivajo številni okoljski dejavniki in tudi fiziološko stanje pajka. Različne predilne bradavice izločajo dva tipa niti; strukturne niti so nelepljive, lepljive lovilne niti pa imajo zunanjo plast iz nepolimeriziranih aminokislin. Različne vrste pletejo različne tipe mrež. Najenostavnejši tip so le posamezne niti, napete iz skrivališča, ob katere zadene plen, pajek pa te vibracije začuti in plane nadenj. Iz tega tipa naj bi se razvila lijakasta mreža s prepletom niti tudi izven skrivališča, iz te pa ikonična kolesasta mreža, kakršne gradijo križevci in sorodne družine pajkov. V mreže tega tipa se premikajoč plen zaleti in prilepi na lepljive niti, pajek pa to začuti na podlagi vibracij, ki ob tem nastanejo.
Natančna oblika kolesaste mreže in njena lokacija sta odvisna od strategije lova. Navpične mreže križevcev so za lov na vodoravno leteče žuželke, vodoravno položene kolesaste mreže pa ujamejo žuželke, ki izletavajo navpično iz vegetacije. Pajek lahko čaka na plen bodisi v sredini mreže bodisi skrit med rastlinjem ob njej. Kompleksnejše mreže imajo lahko tudi do 1.500 križišč in so grajene iz 10 do 30 m niti. Mokre niti se po nekaj dneh izsušijo, zato pajki vsak dan nadomestijo vsaj lepljivo spiralo. Odstranjene niti požrejo in aminokisline ponovno uporabijo. Zaenkrat še ni znano, kako lahko pajki hodijo po lastni mreži, ne da bi se prilepili nanjo.
Pajki so že stoletja predmet strahov, mitologij in zgodb v različnih kulturah. Arahnofobija oz. strah pred pajki je ena najpogostejših fobij in spada v širši kontekst odpora pred kosmatimi, gomazečimi bitji z mnogo nogami. Gre verjetno za psihološko potencirano instinktivno reakcijo na nevarnost, ki je v določeni meri tudi kulturno pogojena. Večina pajkov piči le v samoobrambi in njihov strup ne more škodovati človeku, saj so njihove pipalke prekratke ali prešibke, da bi predrle kožo. Z izjemo nekaterih zelo agresivnih pajkov z močnim strupom, kot je avstralski Atrax robustus, človeku niso pretirano nevarni in v celotnem 20. stoletju je bilo po vsem svetu okrog 100 primerov smrti, ki so jih lahko zanesljivo pripisali piku pajka.
Za slovensko ozemlje je znanih približno 700 vrst pajkov. Med najpogostejšimi in najbolj znanimi je navadni križevec (Araneus diadematus), ki živi v vrtovih, ob gozdnih robovih ter na jasah po vsej Evropi in v delih Severne Amerike. Kaj vse pa so o pajkih povedali učenci 2. a in b razreda Osnovne šole Domžale ter biologinja iz ljubljanskega ZOO-ja Petra Hrovatin pa lahko slišite v tokratni oddaji.
Prvo današnjemu računalniku podobno napravo je leta 1822 izdelal angleški študent Charles Babbage, ki si je tako želel olajšati preračunavanje bančnih obresti. Osebni računalniki so se pojavili mnogo pozneje, prvi leta 1981, od takrat pa se stalno izboljšujejo spreminjajo, postajajo bolj zmogljivi, v obliki tablic jih lahko s seboj vzamemo praktično kamorkoli. O stvareh z zaslonom – računalnikih, igralnih konzolah, mobilnih telefonih, tablicah –, ki omogočajo mnogo različnih dejavnosti, se je Andreja Gradišar pogovarjala s tretje- in četrtošolci podružnične šole Mlinše.
Če želimo biti moderni, se moramo ravnati po novejših normah sodobnega časa. Se lahko z modo poistovetijo tudi otroci? Kaj je zanje moderno in kdaj gre stvar iz mode, so Lei Ogrin razložili učenci tretjega A razreda Osnovne šole Kolezija.
Če smo v zadregi ali imamo težavo, se obrnemo na starše, prijatelje, učitelje, zdravnike, policiste, uradnike in gasilce. V svetu knjig in živalskih junakov je odgovor bolj enostaven – za nasvet ali odgovor se vpraša sovo. Več o tej nočni ptici, njeni modrosti in ljudskemu vraževerju pa otroci iz OŠ Bežigrad in OŠ Miroslava Vilharja Postojna, ornitolog iz Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije in Špela Šebenik.
Naš planet skriva ogromno zanimivih stvari. Nekatere opazimo zelo hitro, druge, ki so bolj skrite, odkrijemo po naključju, ko se odpravimo na kakšen pohod ali sprehod. Septembrski čas, ko trava ni več tako visoka, otroci pa v šoli še nimajo preveč obveznosti, je idealen za takšna odkrivanja. Da je mogoče najti res veliko stvari, so Andreji Gradišar povedali četrtošolci OŠ Toneta Okrogarja iz Zagorja ob Savi, ki so našteli, kaj vse so opazili v ali na tleh.
Potovalno torbo je zamenjala šolska – z novimi zvezki, radirkami, copati … Nas pa so v svoj razred povabili drugošolci z Osnovne šole Oskarja Kovačiča in Alji Verbole dovolili pokukati tudi v njihove torbe.
Prvi dnevi pouka so povezani tudi z izbiro obšolskih dejavnosti. Otroci v šolah dobijo dolge sezname krožkov, v katere se lahko vključijo; glasbene, športne, ustvarjalne in druge dejavnosti pa jim ponujajo tudi razna društva. Izbira je res pestra, želja veliko in včasih se tako nabere tudi preveč dejavnosti. Kako usklajujejo vse obšolske dejavnosti in katere bodo izbrali letos, so Andreji Gradišar povedali otroci iz počitniškega varstva humanitarnega društva Nikoli sam.
Begunci so že dalj časa ena od osrednjih tem. V zadnjem času smo spremljali novice o njihovi prerazporeditvi po državah članicah EU, postavitvi zidu na madžarsko-srbski meji in beguncih, ujetih na nikogaršnjem ozemlju med Grčijo in Makedonijo. Pripovedi, posnetke in fotografije bolnih, izmučenih, prestrašenih ljudi seveda vidijo in slišijo tudi otroci. O življenju beguncev in razlogih za odhod od doma se je Andreja Gradišar pogovarjala z otroki iz počitniškega varstva humanitarnega društva Nikoli sam.
Kako se prvega šolskega dne veselijo osnovnošolci in kako ga pričakujejo prvošolci? Prisluhnite oddaji Dobro jutro, otroci.
Šolske počitnice so čas za morje, čas poletnih vragolij, za mlade tudi zabav in daljših večernih izhodov, no, za odrasle pa čas dopustov in sprostitve. Zato vas bodo otroci, nevrolog dr. Blaž Koritnik in Špela Šebenik v poletje pospremili s še enim frazemom, ki se nanaša na naše obnašanje, naše razmišljanje … Govorili smo o zdravi pameti.
Opojen vonj po morju nas je zdaj, ko so se začele poletne počitnice, zvabil na pot proti Obali. Na Osnovni šoli Oskarja Kovačiča Škofije so tretješolci Alfredu Geiu zaupali zakaj imajo radi morje in kaj tam najraje počnejo.
Ste se kdaj vprašali, zakaj se ljudje ličimo? Pravzaprav je ličenje že več tisoč let stara praksa, ki je imela skozi zgodovino različne funkcije. Neandertalcem naj bi poslikava obraza in telesa služila kot varovalo pred nevarnostim, različna plemena pa so z ličenjem izkazovala pripadnost svoji kulturi. V starem Egiptu je imelo ličenje v osnovi estetsko funkcijo, debelejši nanosi ličil pa so ljudi varovali pred močnim soncem, vetrom in prahom. Zakaj pa se ljudje ličijo danes, so se spraševali četrtošolci iz Osnovne šole Vodmat v Ljubljani. Odgovore in ideje so zaupali Betki Burger.
Slovenska narodna zastava v belo-modro-rdeči barvni kombinaciji je v Ljubljani prvič zavihrala že 7. aprila 1848, in sicer na Wolfovi ulici. Zastava, ki je simbol naše identitete in pripadnosti domovini, pa je le eden od uradnih državnih simbolov. Kateri so ostali, kakšni so, kaj ponazarjajo – o vsem tem učenci kranjske Osnovne šole Orehek, s katerimi se je pogovarjala Dominika Ahačič.
Čez nekaj ur se za skoraj 168 tisoč osnovnošolcev in dobrih 75 tisoč srednješolcev zaključuje šolsko leto. Še eno leto, polno dogodivščin, prijateljstva, znanja in novih izkušenj se tradicionalno zaključuje na dan pred dnevom državnosti. Navada je, da na ta dan učenci in dijaki prejmejo spričevalo z ocenami. To je tisti modrozelen list, na katerem so napisane ocene, ki so jih mladi pridobivali skozi celo leto in jim dajejo zaključni uspeh. Spričevalo šolarji in dijaki radi pokažejo svojim najbližjim sorodnikom in prijateljem, saj je v človekovi naravi, da se uspeha veselimo v družbi. Sploh, ko je v uspeh vloženega veliko truda, pred nami pa so dolgi in brezskrbni počitniški dnevi. Kako se bodo spričeval razveselili učenci 5. B razreda Osnovne šole Staneta Žagarja iz Kranja in kaj jim spričevalo pomeni, so povedali Moniki Kern.
Adrenalin ali tudi epinefrin je hormon in živčni prenašalec, ki ga izloča nadledvična žleza. Kot zdravilo ga sintetično izdelujejo od leta 1900. Izločanje adrenalina ponoči upade na 25% maksimalnega dnevnega izločanja, če pa spimo podnevi, pa na 50%. Koncentracijo hormona adrenalin v krvi lahko povečamo z oblinim obrokom, kavo ali bananami. Kaj pa o adrenalinu vedo učenci 4. razreda Osnovne šole Bistrica ob Sotli, je poizvedela Polona Žučko.
Vsako jutro ob delavnikih najmlajši pripovedujejo svoja mnenja o aktualnih temah in presenečajo s svojimi domišljijskimi odgovori na vprašanja, ki se odraslim zdijo samoumevna.
Zdaj, ko se nam sonce že nekaj časa nasmiha z neba se pogosteje odpravljamo v šolo, službo ali po opravkih s kolesom. Zbranost in pozornost na cesti ni vodilo le za voznike avtomobilov, temveč tudi za kolesarje, pešce, skratka vse, ki so udeleženi v prometu. Učence tretjega razreda Osnovne šole Mirana Jarca - Ljubljana je Alfred Gei povprašal kakšna je po njihovo slovenska kolesarska kultura in na kaj vse je glede kolesarjenja potrebno biti pozoren.
Slovenski skladatelj Marij Kogoj je nekoč dejal, da v naravi ni moč najti nič lepšega in popolnejšega od glasbe. Arheološki najdbi, piščal iz Potočke zijalke in neadertalčeva piščal najdena v podzemni jami Divje babe, sta dokaza, da je na slovenskem ozemlju že od nekdaj prisotna glasba. Kako je glasba zvenela nekoč si lahko zgolj le prestavljamo, kakšna pa je slovenska glasba danes, vedo učenci Osnovne šole Karel Destovnik-Kajuh v Ljubljani, s katerimi se je pogovarjala Polona Žučko.
Nekatere živali slovijo kot hitre, druge kot modre oz. pametne, spet tretje kot zvite, predvsem ena pa kot zelo umazana. Biologinja Irena Furlan, učenci OŠ Leskóvec pri Krškem in Špela Šebenik bodo govorili o prašiču oz. o tem, kdaj za koga rečemo, da je umazan kot pujs.
Danes je pomemben dan za generacijo, ki je leta 2006 vstopila v prvi razred osnovne šole. Čez nekaj ur bodo dobili spričevala in tako zaključili osnovno šolo. Zaključili devet let učenja, novih dogodivščin, plonkanja in krasnih ljudi okoli njih. Kaj so si devetošolci najbolj zapomnili od osnovne šole? Učenci 9. B iz Osnovne šole Prule Ljubljana so delili svoje spomine z Geo Saje.
Nezadržno se bliža konec šolskega leta, junij pa je tud čas izletov in šole v naravi. Tokrat smo obiskali Podružnično šolo Vrh Svetih Treh Kraljev. Pouk na šoli v najvišje ležečem zaselku občine Logatec letos v enem kombiniranem oddelku 2. in 3. razreda obiskuje devet otrok, v tem tednu pa so se odpravili tudi na dvodnevno planinsko turo! Pripravila: Marko Škrlj in Alja Verbole.
Neveljaven email naslov