Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pájki so številčna skupina iz reda členonožcev in razreda pajkovcev v katero uvrščamo preko 40 tisoč vrst, predstavniki pa živijo na vseh celinah razen Antarktike in poseljujejo skoraj vsa življenjska okolja z izjemo morja in zraka. Zaradi težavnega določanja in nepriljubljenosti so precej neraziskana skupina in po nekaterih ocenah živi danes še trikrat več vrst, kot jih je opisanih. Gradnja mreže je pajkov kompleksen, prirojen vedenjski vzorec na katerega vplivajo številni okoljski dejavniki in tudi fiziološko stanje pajka. Kompleksnejše mreže imajo lahko tudi do 1500 križišč in so grajene iz 10 do 30 metrov niti. Za enkrat še ni znano kako lahko pajki hodijo po lastni mreži, ne da bi se prilepili nanjo. In kaj o teh zapletenih arhitektih vedo učenci 2. A in B razreda OŠ Domžale ter biologinja in vodnica v ljubljanskem živalskem vrtu Petra Hrovatin? Prisluhnimo kaj so povedali Liani Buršič
Pájki (znanstveno ime Araneae) so red členonožcev, ki ga natančneje uvrščamo v razred pajkovcev. So številčna in uspešna skupina, v katero uvrščamo preko 40 tisoč vrst, predstavniki pa živijo na vseh celinah razen Antarktike in poseljujejo skoraj vsa življenjska okolja z izjemo morja in zraka. Prepoznamo jih predvsem po dvodelnem telesu s štirimi pari nog in značilnosti, da izločajo svilo, iz katere številni predstavniki izdelujejo mreže za lov. Pajki so pipalkarji, kar pomeni, da imajo ob ustih par okončin – pipalk, ki so pri pajkih preobražene v strupnike, s katerimi ubijejo svoj plen. So skoraj izključno plenilska skupina, ki se prehranjujejo pretežno z žuželkami, vendar se med seboj razlikujejo po strategiji lova. Poleg pajkov, ki gradijo mreže je mnogo takih, ki aktivno zalezujejo plen, ali pa posnemajo barvni vzorec podlage in čakajo nanj v zasedi. Strupnike uporabljajo tudi v samoobrambi in čeprav velika večina pajkov ne more poškodovati človeka, imajo predvsem v zahodni kulturi slab sloves. Nekoliko bolj priljubljeni so le ptičji pajki, ki jih pogosto gojijo teraristi.
S pajki se znanstveno ukvarja araneologija, panoga arahnologije. Zaradi težavnega določanja in nepriljubljenosti so precej neraziskana skupina in po nekaterih ocenah živi danes še trikrat več vrst, kot jih je opisanih.
Gradnja mreže je kompleksen, prirojen vedenjski vzorec na katerega vplivajo številni okoljski dejavniki in tudi fiziološko stanje pajka. Različne predilne bradavice izločajo dva tipa niti; strukturne niti so nelepljive, lepljive lovilne niti pa imajo zunanjo plast iz nepolimeriziranih aminokislin. Različne vrste pletejo različne tipe mrež. Najenostavnejši tip so le posamezne niti, napete iz skrivališča, ob katere zadene plen, pajek pa te vibracije začuti in plane nadenj. Iz tega tipa naj bi se razvila lijakasta mreža s prepletom niti tudi izven skrivališča, iz te pa ikonična kolesasta mreža, kakršne gradijo križevci in sorodne družine pajkov. V mreže tega tipa se premikajoč plen zaleti in prilepi na lepljive niti, pajek pa to začuti na podlagi vibracij, ki ob tem nastanejo.
Natančna oblika kolesaste mreže in njena lokacija sta odvisna od strategije lova. Navpične mreže križevcev so za lov na vodoravno leteče žuželke, vodoravno položene kolesaste mreže pa ujamejo žuželke, ki izletavajo navpično iz vegetacije. Pajek lahko čaka na plen bodisi v sredini mreže bodisi skrit med rastlinjem ob njej. Kompleksnejše mreže imajo lahko tudi do 1.500 križišč in so grajene iz 10 do 30 m niti. Mokre niti se po nekaj dneh izsušijo, zato pajki vsak dan nadomestijo vsaj lepljivo spiralo. Odstranjene niti požrejo in aminokisline ponovno uporabijo. Zaenkrat še ni znano, kako lahko pajki hodijo po lastni mreži, ne da bi se prilepili nanjo.
Pajki so že stoletja predmet strahov, mitologij in zgodb v različnih kulturah. Arahnofobija oz. strah pred pajki je ena najpogostejših fobij in spada v širši kontekst odpora pred kosmatimi, gomazečimi bitji z mnogo nogami. Gre verjetno za psihološko potencirano instinktivno reakcijo na nevarnost, ki je v določeni meri tudi kulturno pogojena. Večina pajkov piči le v samoobrambi in njihov strup ne more škodovati človeku, saj so njihove pipalke prekratke ali prešibke, da bi predrle kožo. Z izjemo nekaterih zelo agresivnih pajkov z močnim strupom, kot je avstralski Atrax robustus, človeku niso pretirano nevarni in v celotnem 20. stoletju je bilo po vsem svetu okrog 100 primerov smrti, ki so jih lahko zanesljivo pripisali piku pajka.
Za slovensko ozemlje je znanih približno 700 vrst pajkov. Med najpogostejšimi in najbolj znanimi je navadni križevec (Araneus diadematus), ki živi v vrtovih, ob gozdnih robovih ter na jasah po vsej Evropi in v delih Severne Amerike. Kaj vse pa so o pajkih povedali učenci 2. a in b razreda Osnovne šole Domžale ter biologinja iz ljubljanskega ZOO-ja Petra Hrovatin pa lahko slišite v tokratni oddaji.
2398 epizod
Vsako jutro ob delavnikih najmlajši pripovedujejo svoja mnenja o aktualnih temah in presenečajo s svojimi domišljijskimi odgovori na vprašanja, ki se odraslim zdijo samoumevna.
Pájki so številčna skupina iz reda členonožcev in razreda pajkovcev v katero uvrščamo preko 40 tisoč vrst, predstavniki pa živijo na vseh celinah razen Antarktike in poseljujejo skoraj vsa življenjska okolja z izjemo morja in zraka. Zaradi težavnega določanja in nepriljubljenosti so precej neraziskana skupina in po nekaterih ocenah živi danes še trikrat več vrst, kot jih je opisanih. Gradnja mreže je pajkov kompleksen, prirojen vedenjski vzorec na katerega vplivajo številni okoljski dejavniki in tudi fiziološko stanje pajka. Kompleksnejše mreže imajo lahko tudi do 1500 križišč in so grajene iz 10 do 30 metrov niti. Za enkrat še ni znano kako lahko pajki hodijo po lastni mreži, ne da bi se prilepili nanjo. In kaj o teh zapletenih arhitektih vedo učenci 2. A in B razreda OŠ Domžale ter biologinja in vodnica v ljubljanskem živalskem vrtu Petra Hrovatin? Prisluhnimo kaj so povedali Liani Buršič
Pájki (znanstveno ime Araneae) so red členonožcev, ki ga natančneje uvrščamo v razred pajkovcev. So številčna in uspešna skupina, v katero uvrščamo preko 40 tisoč vrst, predstavniki pa živijo na vseh celinah razen Antarktike in poseljujejo skoraj vsa življenjska okolja z izjemo morja in zraka. Prepoznamo jih predvsem po dvodelnem telesu s štirimi pari nog in značilnosti, da izločajo svilo, iz katere številni predstavniki izdelujejo mreže za lov. Pajki so pipalkarji, kar pomeni, da imajo ob ustih par okončin – pipalk, ki so pri pajkih preobražene v strupnike, s katerimi ubijejo svoj plen. So skoraj izključno plenilska skupina, ki se prehranjujejo pretežno z žuželkami, vendar se med seboj razlikujejo po strategiji lova. Poleg pajkov, ki gradijo mreže je mnogo takih, ki aktivno zalezujejo plen, ali pa posnemajo barvni vzorec podlage in čakajo nanj v zasedi. Strupnike uporabljajo tudi v samoobrambi in čeprav velika večina pajkov ne more poškodovati človeka, imajo predvsem v zahodni kulturi slab sloves. Nekoliko bolj priljubljeni so le ptičji pajki, ki jih pogosto gojijo teraristi.
S pajki se znanstveno ukvarja araneologija, panoga arahnologije. Zaradi težavnega določanja in nepriljubljenosti so precej neraziskana skupina in po nekaterih ocenah živi danes še trikrat več vrst, kot jih je opisanih.
Gradnja mreže je kompleksen, prirojen vedenjski vzorec na katerega vplivajo številni okoljski dejavniki in tudi fiziološko stanje pajka. Različne predilne bradavice izločajo dva tipa niti; strukturne niti so nelepljive, lepljive lovilne niti pa imajo zunanjo plast iz nepolimeriziranih aminokislin. Različne vrste pletejo različne tipe mrež. Najenostavnejši tip so le posamezne niti, napete iz skrivališča, ob katere zadene plen, pajek pa te vibracije začuti in plane nadenj. Iz tega tipa naj bi se razvila lijakasta mreža s prepletom niti tudi izven skrivališča, iz te pa ikonična kolesasta mreža, kakršne gradijo križevci in sorodne družine pajkov. V mreže tega tipa se premikajoč plen zaleti in prilepi na lepljive niti, pajek pa to začuti na podlagi vibracij, ki ob tem nastanejo.
Natančna oblika kolesaste mreže in njena lokacija sta odvisna od strategije lova. Navpične mreže križevcev so za lov na vodoravno leteče žuželke, vodoravno položene kolesaste mreže pa ujamejo žuželke, ki izletavajo navpično iz vegetacije. Pajek lahko čaka na plen bodisi v sredini mreže bodisi skrit med rastlinjem ob njej. Kompleksnejše mreže imajo lahko tudi do 1.500 križišč in so grajene iz 10 do 30 m niti. Mokre niti se po nekaj dneh izsušijo, zato pajki vsak dan nadomestijo vsaj lepljivo spiralo. Odstranjene niti požrejo in aminokisline ponovno uporabijo. Zaenkrat še ni znano, kako lahko pajki hodijo po lastni mreži, ne da bi se prilepili nanjo.
Pajki so že stoletja predmet strahov, mitologij in zgodb v različnih kulturah. Arahnofobija oz. strah pred pajki je ena najpogostejših fobij in spada v širši kontekst odpora pred kosmatimi, gomazečimi bitji z mnogo nogami. Gre verjetno za psihološko potencirano instinktivno reakcijo na nevarnost, ki je v določeni meri tudi kulturno pogojena. Večina pajkov piči le v samoobrambi in njihov strup ne more škodovati človeku, saj so njihove pipalke prekratke ali prešibke, da bi predrle kožo. Z izjemo nekaterih zelo agresivnih pajkov z močnim strupom, kot je avstralski Atrax robustus, človeku niso pretirano nevarni in v celotnem 20. stoletju je bilo po vsem svetu okrog 100 primerov smrti, ki so jih lahko zanesljivo pripisali piku pajka.
Za slovensko ozemlje je znanih približno 700 vrst pajkov. Med najpogostejšimi in najbolj znanimi je navadni križevec (Araneus diadematus), ki živi v vrtovih, ob gozdnih robovih ter na jasah po vsej Evropi in v delih Severne Amerike. Kaj vse pa so o pajkih povedali učenci 2. a in b razreda Osnovne šole Domžale ter biologinja iz ljubljanskega ZOO-ja Petra Hrovatin pa lahko slišite v tokratni oddaji.
Cankarjev dom se bo danes za en dan spremenil v pravi kulturni sejem, na katerem se bo predstavilo 300 kulturnih ustanov iz vse Slovenije – muzeji, galerije, gledališča, filmske in glasbene ustanove ter knjižnice. Kulturni bazar bodo obiskali učenci in učitelji, dijaki in profesorji ter tudi otroci iz vrtcev in njihovi vzgojitelji. Pričakujejo pa tudi tiste, ki jih zanima, kaj vse ustvarjajo in pripravljajo naše kulturne ustanove. Ogled za obiskovalce je brezplačen. Kako pa si kulturni bazar predstavljajo učenci 8. in 9. razreda Osnovne šole Horjul, je zanimalo Polono Žučko.
Danes si življenja ne moremo predstavljati brez televizije in računalniških ekranov, spremljajo nas doma, na delovnem mestu, pametni telefoni pa kar povsod. Za gledanje manjših stvari je primerna razdalja med našim očesom in stvarjo, ki jo na primer beremo ali kamor pišemo, 25 do 30 centimetrov, dobro pa je, da si kdaj pa kdaj oči tudi odpočijemo. To pomeni, da gledamo v daljavo, da se ozremo skozi okno stanovanja ali šolske učilnice. Zdravo človeško oko namreč vidi predmete, ki so oddaljeni več kot 5 metrov, brez napora ali prilagajanja leče. Človeško oko je zelo razvit organ, nekatere živali pa imajo še boljši vid. Za človeka, ki zelo dobro in vse vidi, pa pravimo, da ima sokolje oči. O tem so se pogovarjali Kaja, Lara, Leila, Aljaž, Andraž iz Postojne, ornitolog Tomaž Mihelič in Špela Šebenik.
Kosti dinozavrov, orodje prazgodovinskih ljudi, Tutankamonova grobnica, Kamen iz Rosete, labirint iz Krete… Ali pa piščal iz Divjih bab, najstarejše kolo na svetu, , mamut, Emonec , vaška situla…. Arheologi so kot čarovniki samo da namesto zajca iz klobuka iz zemlje vlečejo skrite svetove. Kdo je arheolog so Gei Saje povedali tretješolci osnovne šole Poljane Ljubljana.
»Ta nora leta – kako ga daje puberteta!« To je pogosta misel včasih jeznih, razburjenih, spet drugič zmedenih in neredko zaskrbljenih staršev, katerih otroci naenkrat postanejo mladostniki. A kako vse skupaj doživljajo najstniki, ko začenjajo telesno in spolno dozorevati in ko se jim dogaja tisoč in ena sprememba ...? Katere so tiste največje spremembe, ki jih prinese puberteta, se je z dekleti z Osnovne šole Leskovec pri Krškem pogovarjala Tadeja Bizilj.
Vakcinacija je druga beseda za cepljenje, s katerim v medicini preprečujejo širjenje nalezljivih bolezni. Nekateri ljudje se z obveznim cepljenjem strinjajo, drugi pa z njim ne soglašajo. Koliko o cepljenju vedo četrtošolci z Waldorfske šole Ljubljana, je poizvedela Betka Burger.
Vakcinacija je druga beseda za cepljenje, s katerim v medicini preprečujejo širjenje nalezljivih bolezni. Nekateri ljudje se z obveznim cepljenjem strinjajo, drugi pa z njim ne soglašajo. Koliko o cepljenju vedo četrtošolci z Waldorfske šole Ljubljana, je poizvedela Betka Burger.
Prvošolčki Bor, Gal, Tara, Liza, in Gal iz Osnovne šole Bežigrad niso še nikoli nikogar ozmerjali z zmajem. Za današnjo rubriko Dobro jutro otroci pa so razmišljali, kakšni ljudje bi si zaslužili tak naziv. Z njimi se je pogovarjala Lea Ogrin.
Odgovorov na vprašanje, kdaj izgubimo glavo, so otroci z OŠ Miroslava Vilharja Postojna povedali več. Z Matejo Jemec Tomazin pa smo odkrili, od kod izvira ta frazem: iz kmečkega življenja. Tam še gre za dobesedno izgubo glave pri kokoših, danes pa “izgubiti glavo” bolj pomeni, da nam je glava odpovedala, da ne razmišljamo razumno. In to se zgodi tudi takrat, ko smo zaljubljeni.
Odgovorov na vprašanje, kdaj izgubimo glavo, so otroci z OŠ Miroslava Vilharja Postojna povedali več. Z Matejo Jemec Tomazin pa smo odkrili, od kod izvira ta frazem: iz kmečkega življenja. Tam še gre za dobesedno izgubo glave pri kokoših, danes pa “izgubiti glavo” bolj pomeni, da nam je glava odpovedala, da ne razmišljamo razumno. In to se zgodi tudi takrat, ko smo zaljubljeni.
Slovenski jezik ima največ narečij med vsemi slovanskimi jeziki, kar 50! Narečja so razdeljena v sedem narečnih skupin. S petošolci Osnovne šole Franceta Bevka v Tolminu, se je Manca Udovič pogovarjala o slovenskih narečjih.
"Selfie" je v slovarju opredeljen kot fotografija, na kateri je nekdo upodobil samega sebe, najpogosteje s pametnim telefonom ali spletno kamero in z namenom objave na spletni strani družbenega omrežja. Beseda sicer obstaja že od leta 2002, ko jo je na enem od forumov zapisal nenzani avstralski moški, ki je zraven objavil fotografijo svojega poškodovanega obraza, slikal pa se je seveda sam. Kako o selfijih razmišljajo mladi z Osnovne šole Dragotina Ketteja iz Ilirske Bistrica, je zanimalo Tadejo Bizilj.
Kolikor nas je ljudi, vsaj toliko razlik je med nami. Lahko primerjamo naše podobnosti in razlike ter po njih sodimo - lahko pa drugačnost razumemo kot en odtenek barve, ki skupaj tvori mavrično pisanost. Skrajno barvitost sveta, in ne le ljudi, opažajo tudi otroci, zato je Alfred Gei tretješolce Osnovne šole Valentina Vodnika v Ljubljani povprašal kaj je zanje drugačnost.
Mesec marec je dobil ime po Marsu - bogu vojne, ki je bil zaščitnik Rimljanov in je simboliziral prebujeno moč narave. Stari rimski koledar je začel leto s pomladjo, zato je bil to prvi mesec leta. Slovensko ime za marec je sušec in pomeni čas, ko zemlja pije snežnico, se začne sušiti in pripravljati na pomladno rast. Kako pa je videti mesec marec skozi oči učencev 4. razreda Osnovne šole Bistrica ob Sotli, je izvedela Polona Žučko.
Čeprav se nam zdi, da vsi vemo, kako nastane dež, smo za točno razlago poprosili vremenoslovca Andreja Velkavrha z Agencije RS za okolje. Izvedeli smo, kdaj je v Sloveniji padlo največ dežja in kdaj po kriterijih strokovnjakov velja, da gre za močan naliv. Besed, ki jih zgovoren človek govori, sicer ne štejemo, rečemo le, da govori kot dež. O tem se je Špela Šebenik pogovarjala tudi z Nejo, Tino in Andražem z OŠ Miroslava Vilharja Postojna.
Ste kaj pogrešali sončne žarke? Končno imamo spet malce več sonca in tudi dnevi se počasi daljšajo. Tako imamo tudi več možnosti za različne zunanje aktivnosti in krajše sončenje. Pomlad je že skoraj za ovinkom in se vztrajno približuje. Zakaj pa so dnevi daljši, so Dejanu Petku povedali otroci z 2. Osnovne šole Slovenska Bistrica
Verjetno je odgovorov na vprašanje, kaj je sreča, toliko, kot je ljudi. Nekomu pomeni sreča imeti poln želodec, drugemu zdravje, tretjemu novo obleko, četrti je srečen, ko je v družbi z ljubljeno osebo. O tem, kaj je sreča za njih, so s Tadejo Bizilj razmišljala dekleta iz Dornave pri Ptuju.
Verjetno je odgovorov na vprašanje, kaj je sreča, toliko, kot je ljudi. Nekomu pomeni sreča imeti poln želodec, drugemu zdravje, tretjemu novo obleko, četrti je srečen, ko je v družbi z ljubljeno osebo. O tem, kaj je sreča za njih, so s Tadejo Bizilj razmišljala dekleta iz Dornave pri Ptuju.
Slovenska vlada se trenutno zavzema za investicije v infrastrukturo, ki naj bi se obrestovale v prihodnosti. Otroke, ki na Osnovni šoli Vič sodelujejo v počitniškem varstvu v sklopu projekta Popestrimo šolo, je Alfred Gei povprašal, v katere stvari in dejanja se zdi njim vredno vlagati denar, pa tudi kako bi se jim to v prihodnosti obrestovalo.
Februar je poseben mesec. Na vsaka štiri leta ima dan več, a so vseeno vsi ostali meseci v letu prav vsako leto daljši od njega. Zakaj ima drugi mesec v letu najmanj dni, zakaj je to dobro in zakaj slabo, so Dejanu Petku povedali otroci z 2. Osnovne šole Slovenska Bistrica.
Se vam je kdaj zelo mudilo, da bi prišli pravočasno k zdravniku? Ko pa ste prišli tja je bila čakalnica polna, saj je bilo pred vami naročenih še veliko ljudi. Kaj ste takrat delali? Tretješolci iz Osnovne šole Milana Šuštaršiča v Ljubljani so Betki Burger povedali, kako preganjajo dolgčas v čakalnici.
Neveljaven email naslov