Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pájki so številčna skupina iz reda členonožcev in razreda pajkovcev v katero uvrščamo preko 40 tisoč vrst, predstavniki pa živijo na vseh celinah razen Antarktike in poseljujejo skoraj vsa življenjska okolja z izjemo morja in zraka. Zaradi težavnega določanja in nepriljubljenosti so precej neraziskana skupina in po nekaterih ocenah živi danes še trikrat več vrst, kot jih je opisanih. Gradnja mreže je pajkov kompleksen, prirojen vedenjski vzorec na katerega vplivajo številni okoljski dejavniki in tudi fiziološko stanje pajka. Kompleksnejše mreže imajo lahko tudi do 1500 križišč in so grajene iz 10 do 30 metrov niti. Za enkrat še ni znano kako lahko pajki hodijo po lastni mreži, ne da bi se prilepili nanjo. In kaj o teh zapletenih arhitektih vedo učenci 2. A in B razreda OŠ Domžale ter biologinja in vodnica v ljubljanskem živalskem vrtu Petra Hrovatin? Prisluhnimo kaj so povedali Liani Buršič
Pájki (znanstveno ime Araneae) so red členonožcev, ki ga natančneje uvrščamo v razred pajkovcev. So številčna in uspešna skupina, v katero uvrščamo preko 40 tisoč vrst, predstavniki pa živijo na vseh celinah razen Antarktike in poseljujejo skoraj vsa življenjska okolja z izjemo morja in zraka. Prepoznamo jih predvsem po dvodelnem telesu s štirimi pari nog in značilnosti, da izločajo svilo, iz katere številni predstavniki izdelujejo mreže za lov. Pajki so pipalkarji, kar pomeni, da imajo ob ustih par okončin – pipalk, ki so pri pajkih preobražene v strupnike, s katerimi ubijejo svoj plen. So skoraj izključno plenilska skupina, ki se prehranjujejo pretežno z žuželkami, vendar se med seboj razlikujejo po strategiji lova. Poleg pajkov, ki gradijo mreže je mnogo takih, ki aktivno zalezujejo plen, ali pa posnemajo barvni vzorec podlage in čakajo nanj v zasedi. Strupnike uporabljajo tudi v samoobrambi in čeprav velika večina pajkov ne more poškodovati človeka, imajo predvsem v zahodni kulturi slab sloves. Nekoliko bolj priljubljeni so le ptičji pajki, ki jih pogosto gojijo teraristi.
S pajki se znanstveno ukvarja araneologija, panoga arahnologije. Zaradi težavnega določanja in nepriljubljenosti so precej neraziskana skupina in po nekaterih ocenah živi danes še trikrat več vrst, kot jih je opisanih.
Gradnja mreže je kompleksen, prirojen vedenjski vzorec na katerega vplivajo številni okoljski dejavniki in tudi fiziološko stanje pajka. Različne predilne bradavice izločajo dva tipa niti; strukturne niti so nelepljive, lepljive lovilne niti pa imajo zunanjo plast iz nepolimeriziranih aminokislin. Različne vrste pletejo različne tipe mrež. Najenostavnejši tip so le posamezne niti, napete iz skrivališča, ob katere zadene plen, pajek pa te vibracije začuti in plane nadenj. Iz tega tipa naj bi se razvila lijakasta mreža s prepletom niti tudi izven skrivališča, iz te pa ikonična kolesasta mreža, kakršne gradijo križevci in sorodne družine pajkov. V mreže tega tipa se premikajoč plen zaleti in prilepi na lepljive niti, pajek pa to začuti na podlagi vibracij, ki ob tem nastanejo.
Natančna oblika kolesaste mreže in njena lokacija sta odvisna od strategije lova. Navpične mreže križevcev so za lov na vodoravno leteče žuželke, vodoravno položene kolesaste mreže pa ujamejo žuželke, ki izletavajo navpično iz vegetacije. Pajek lahko čaka na plen bodisi v sredini mreže bodisi skrit med rastlinjem ob njej. Kompleksnejše mreže imajo lahko tudi do 1.500 križišč in so grajene iz 10 do 30 m niti. Mokre niti se po nekaj dneh izsušijo, zato pajki vsak dan nadomestijo vsaj lepljivo spiralo. Odstranjene niti požrejo in aminokisline ponovno uporabijo. Zaenkrat še ni znano, kako lahko pajki hodijo po lastni mreži, ne da bi se prilepili nanjo.
Pajki so že stoletja predmet strahov, mitologij in zgodb v različnih kulturah. Arahnofobija oz. strah pred pajki je ena najpogostejših fobij in spada v širši kontekst odpora pred kosmatimi, gomazečimi bitji z mnogo nogami. Gre verjetno za psihološko potencirano instinktivno reakcijo na nevarnost, ki je v določeni meri tudi kulturno pogojena. Večina pajkov piči le v samoobrambi in njihov strup ne more škodovati človeku, saj so njihove pipalke prekratke ali prešibke, da bi predrle kožo. Z izjemo nekaterih zelo agresivnih pajkov z močnim strupom, kot je avstralski Atrax robustus, človeku niso pretirano nevarni in v celotnem 20. stoletju je bilo po vsem svetu okrog 100 primerov smrti, ki so jih lahko zanesljivo pripisali piku pajka.
Za slovensko ozemlje je znanih približno 700 vrst pajkov. Med najpogostejšimi in najbolj znanimi je navadni križevec (Araneus diadematus), ki živi v vrtovih, ob gozdnih robovih ter na jasah po vsej Evropi in v delih Severne Amerike. Kaj vse pa so o pajkih povedali učenci 2. a in b razreda Osnovne šole Domžale ter biologinja iz ljubljanskega ZOO-ja Petra Hrovatin pa lahko slišite v tokratni oddaji.
2398 epizod
Vsako jutro ob delavnikih najmlajši pripovedujejo svoja mnenja o aktualnih temah in presenečajo s svojimi domišljijskimi odgovori na vprašanja, ki se odraslim zdijo samoumevna.
Pájki so številčna skupina iz reda členonožcev in razreda pajkovcev v katero uvrščamo preko 40 tisoč vrst, predstavniki pa živijo na vseh celinah razen Antarktike in poseljujejo skoraj vsa življenjska okolja z izjemo morja in zraka. Zaradi težavnega določanja in nepriljubljenosti so precej neraziskana skupina in po nekaterih ocenah živi danes še trikrat več vrst, kot jih je opisanih. Gradnja mreže je pajkov kompleksen, prirojen vedenjski vzorec na katerega vplivajo številni okoljski dejavniki in tudi fiziološko stanje pajka. Kompleksnejše mreže imajo lahko tudi do 1500 križišč in so grajene iz 10 do 30 metrov niti. Za enkrat še ni znano kako lahko pajki hodijo po lastni mreži, ne da bi se prilepili nanjo. In kaj o teh zapletenih arhitektih vedo učenci 2. A in B razreda OŠ Domžale ter biologinja in vodnica v ljubljanskem živalskem vrtu Petra Hrovatin? Prisluhnimo kaj so povedali Liani Buršič
Pájki (znanstveno ime Araneae) so red členonožcev, ki ga natančneje uvrščamo v razred pajkovcev. So številčna in uspešna skupina, v katero uvrščamo preko 40 tisoč vrst, predstavniki pa živijo na vseh celinah razen Antarktike in poseljujejo skoraj vsa življenjska okolja z izjemo morja in zraka. Prepoznamo jih predvsem po dvodelnem telesu s štirimi pari nog in značilnosti, da izločajo svilo, iz katere številni predstavniki izdelujejo mreže za lov. Pajki so pipalkarji, kar pomeni, da imajo ob ustih par okončin – pipalk, ki so pri pajkih preobražene v strupnike, s katerimi ubijejo svoj plen. So skoraj izključno plenilska skupina, ki se prehranjujejo pretežno z žuželkami, vendar se med seboj razlikujejo po strategiji lova. Poleg pajkov, ki gradijo mreže je mnogo takih, ki aktivno zalezujejo plen, ali pa posnemajo barvni vzorec podlage in čakajo nanj v zasedi. Strupnike uporabljajo tudi v samoobrambi in čeprav velika večina pajkov ne more poškodovati človeka, imajo predvsem v zahodni kulturi slab sloves. Nekoliko bolj priljubljeni so le ptičji pajki, ki jih pogosto gojijo teraristi.
S pajki se znanstveno ukvarja araneologija, panoga arahnologije. Zaradi težavnega določanja in nepriljubljenosti so precej neraziskana skupina in po nekaterih ocenah živi danes še trikrat več vrst, kot jih je opisanih.
Gradnja mreže je kompleksen, prirojen vedenjski vzorec na katerega vplivajo številni okoljski dejavniki in tudi fiziološko stanje pajka. Različne predilne bradavice izločajo dva tipa niti; strukturne niti so nelepljive, lepljive lovilne niti pa imajo zunanjo plast iz nepolimeriziranih aminokislin. Različne vrste pletejo različne tipe mrež. Najenostavnejši tip so le posamezne niti, napete iz skrivališča, ob katere zadene plen, pajek pa te vibracije začuti in plane nadenj. Iz tega tipa naj bi se razvila lijakasta mreža s prepletom niti tudi izven skrivališča, iz te pa ikonična kolesasta mreža, kakršne gradijo križevci in sorodne družine pajkov. V mreže tega tipa se premikajoč plen zaleti in prilepi na lepljive niti, pajek pa to začuti na podlagi vibracij, ki ob tem nastanejo.
Natančna oblika kolesaste mreže in njena lokacija sta odvisna od strategije lova. Navpične mreže križevcev so za lov na vodoravno leteče žuželke, vodoravno položene kolesaste mreže pa ujamejo žuželke, ki izletavajo navpično iz vegetacije. Pajek lahko čaka na plen bodisi v sredini mreže bodisi skrit med rastlinjem ob njej. Kompleksnejše mreže imajo lahko tudi do 1.500 križišč in so grajene iz 10 do 30 m niti. Mokre niti se po nekaj dneh izsušijo, zato pajki vsak dan nadomestijo vsaj lepljivo spiralo. Odstranjene niti požrejo in aminokisline ponovno uporabijo. Zaenkrat še ni znano, kako lahko pajki hodijo po lastni mreži, ne da bi se prilepili nanjo.
Pajki so že stoletja predmet strahov, mitologij in zgodb v različnih kulturah. Arahnofobija oz. strah pred pajki je ena najpogostejših fobij in spada v širši kontekst odpora pred kosmatimi, gomazečimi bitji z mnogo nogami. Gre verjetno za psihološko potencirano instinktivno reakcijo na nevarnost, ki je v določeni meri tudi kulturno pogojena. Večina pajkov piči le v samoobrambi in njihov strup ne more škodovati človeku, saj so njihove pipalke prekratke ali prešibke, da bi predrle kožo. Z izjemo nekaterih zelo agresivnih pajkov z močnim strupom, kot je avstralski Atrax robustus, človeku niso pretirano nevarni in v celotnem 20. stoletju je bilo po vsem svetu okrog 100 primerov smrti, ki so jih lahko zanesljivo pripisali piku pajka.
Za slovensko ozemlje je znanih približno 700 vrst pajkov. Med najpogostejšimi in najbolj znanimi je navadni križevec (Araneus diadematus), ki živi v vrtovih, ob gozdnih robovih ter na jasah po vsej Evropi in v delih Severne Amerike. Kaj vse pa so o pajkih povedali učenci 2. a in b razreda Osnovne šole Domžale ter biologinja iz ljubljanskega ZOO-ja Petra Hrovatin pa lahko slišite v tokratni oddaji.
Danes je prvi dan zimskih počitnic za učence iz območja goriške, notranjsko-kraške, osrednjeslovenske, zasavske ter gorenjske regije. Kako bodo teden dni brez šolskih obveznosti preživeli na Osnovni šoli Stražišče iz Kranja? Z učenci 5. A razreda se je pogovarjala Monika Kern
Slovenija je vodnata dežela. Z več kot 26 tisoč kilometrov rek in hudournikov se ponaša z eno gostejših hidrografskih mrež na svetu. To pomeni, da imamo tudi veliko mokrišč. Kako prepoznamo mokrišča so Lei Ogrin povedali šestošolci iz Osnovne šole Kolezija.
Žrtve nasilja v družini so največkrat tisti, ki so najmanj krivi in najbolj ranljivi – otroci. Kako lepo pa bi bilo, če bi bili vsi naši medsebojni odnosi dobri in iskreni. Četrtošolci iz Osnovne šole Prežihovega Voranca v Ljubljani so Betki Burger orisali, kdaj so odnosi v družini dobri.
Medtem ko nekateri otroci sedijo v šolskih klopeh, preživljajo otroci iz jugovzhodne Slovenije, Koroške, Podravske, Pomurske, Savinjske in Spodnjeposavske regije brezskrbne zimske počitnice. Za njih je to najsrečnejši čas, saj jim ni potrebno zgodaj vstati in iti v šolo ter pisati kontrolnih nalog. Učenci 4. razreda osnovne šole Bistrica ob Sotli so Poloni Žučko zaupali, kakšen je njihov počitniški dan.
Prav gotovo so nekateri otroci pretekli vikend, našemljeni v maškare, hodili od hiše do hiše. In najbrž bo kakšna maska tudi v torek pozvonila na sosedov zvonec. O tej navadi, ki je razširjena po vsej Sloveniji, so se s Špelo Šebenik pogovarjali Alja, Jakob, Jure in Marko iz Slovenske Bistrice. Kaj že rečejo maškare, ko pridejo pred naša vrata?
Nihče ne ve, kdaj se je v Cerknem pojavil prvi laufar. Nobenega dvoma pa ni, da so laufarji danes ene najbolj prepoznavnih mask pri nas. Cerkljanski osnovnošolci so se z njimi srečali že večkrat. Tretješolci Osnovne šole Cerkno so Manci Udovič razkrivali skrivnosti o znameniti laufarski družini.
Sedemletni Job iz Samotorice ob sobotah zjutraj, ko se zbudi, prižge radio. V naši oddaji za najmlajše nas razveseli z neizmerno domišljijo ... Tokrat ga je presenetila in poklicala Alja Verbole.
Zdaj nam ne bo toplo samo zaradi otoplitev, temveč tudi zaradi navijanja za naše vrhunske športnike. V preteklih dneh so osvojili mnogo visokih mest na stopničkah, kar so si seveda prislužili s trdnim delom. Slovenija ima mnogo mladih športnikov, ki si želijo stopiti na vrhunsko raven, kar pa zahteva človeka v celoti. Osem in devetletnike (3. razred) z OŠ Šentvid je Alfred Gei povprašal kako po njihovo izgleda vsakdan, pa tudi prost dan vrhunskega športnika.
Vsaka stvar potrebuje svoj čas in ni vsak čas primeren za vse. Tako je še posebej pri otrocih. Ni dobro, če jih silimo z znanjem, ki mu niso dorasli in prav tako ni pametno, da jih določene stvari začnemo učiti prepozno. Otroci se veliko naučijo od svojih staršev, saj so otroku starši najpomembnejši ljudje na svetu. Kaj vse pa so se naučili od staršev učenci 4. razreda osnovne šole Bistrica ob Sotli, so povedali Poloni Žučko.
Najbrž ste se v življenju že znašli v prav nič prijetni situaciji, ko vas je kdo imel na piki. V šoli se to rado zgodi, zato je Špelo Šebenik zanimalo, koliko to stalno besedno zvezo uporabljajo Lara, Tina in Anže iz Postojne.
Zadnjih nekaj dni je bilo vreme nepredvidljivo, saj so nas svarili pred obilnimi snežnimi padavinami, ki pa jih potem na določenih predelih ni bilo. Vreme v veliki meri kroji naš vsakdan – še bolj pa tistim, ki se s tem poklicno ukvarjajo. Tretješolci iz Osnovne šole Milana Šuštaršiča v Ljubljani so razmišljali, kako vremenoslovci napovedujejo vreme. Z njimi se je pogovarjala Betka Burger.
Poenostavljeno bi lahko rekli, da je avtoriteta na eni strani povezana z vplivom, na drugi pa s spoštovanjem. V resnici pojmu pripadajo številne strokovne opredelitve, a vsem razlagam navkljub vsak razume avtoriteto po svoje, podobno kot učenci Osnovne šole Alojzija Šuštarja. Z njimi se je o tem, kdo oziroma kaj je avtoriteta, pogovarjala Dominika Ahačič.
Čeprav je ura zgodnja, verjamemo, da vam oči ne lezejo več skupaj in da se vam današnji dan ne bo vlekel kot ponedeljek … Ja, jezik je poln različnih stalnih besednih zvez s prenesenim pomenom, čeprav včasih sploh ne vemo, od kod izvirajo in koliko resnice je v njih. Do dna jim bodo v oddajah Dobro jutro, otroci poskusili priti sogovorniki Špele Šebenik. Le o čem bodo Lara, Leila, Aljaž z OŠ Miroslava Vilharja Postojna in Špela govorili danes?
Dandanes besedo »kul« uporabljamo veliko in kar tako, mimogrede. Besedo smo v slovenski jezik uradno posvojil z izdajo novega slovarja lansko leto. Slovarja slovenskega knjižnega jezika besedi »kul« pripisuje kvalifikator pogovornega jezika, ki jo uporabljamo zlasti v sproščenem ožjem krogu, ki privlači, vzbuja dober vtis in povzroča odobravanje ljudi. Navajajo primere, kot so »kul tip«, »kul bejba« in »kul film«. Kaj beseda »kul« pomeni mladim, so Moniki Kern povedali učenci 6. A razreda Osnovne šole Simona Jenka iz Kranja.
Se radi potepate in raziskujete skrivne kotičke? Tako se lahko vživite v vlogo raziskovalca: pripravite nahrbtnik, si nadete pokrivalo in dogodivščina se lahko začne. Če to počnete na snegu, se še izgubiti ne morete, saj samo sledite svojim stopinjam. Kam bi na svoje potovanje odšel snežak, so Dejanu Petku povedale učenke 3. razreda 2. Osnovne šole Slovenska Bistrica
Vsak posameznik barve dojema in zaznava malce drugače. Eni imajo radi tople in žive barve, drugi pa hladne in nevpadljive barve. Človeško oko nam omogoča, da razlikujemo kar med približno dva tisoč različnimi barvnimi odtenki. Kakšne barve je mraz, so četrtošolci iz Osnovne Šole Majde Vrhovnik v Ljubljani povedali Betki Burger.
Vsako jutro ob delavnikih najmlajši pripovedujejo svoja mnenja o aktualnih temah in presenečajo s svojimi domišljijskimi odgovori na vprašanja, ki se odraslim zdijo samoumevna.
Muzej novejše zgodovine Slovenije, skupaj s Hišo Ane Frank iz Amsterdama, Veleposlaništvom Kraljevine Nizozemske, Zvezo društev slepih in slabovidnih Slovenije izvaja mednarodni projekt z naslovom »Ana Frank – zgodba za sedanjost«. Razstava potuje tudi po naših šolah. Prva, na kateri je gostovala, je bila Osnovna Šola Franceta Bevka v Ljubljani, kjer so Aljo Verbole po razstavi vodili učenci. Trenutno se nahaja v Muzeju novejše zgodovine, kjer bo danes razstava Ana Frank del celodnevnega programa, potem se seli na gimnazijo v Škofjo Loko. Posebnost razstave Ana Frank je tudi to, da po njej vodijo učenci, z namenom, da se preseže šolske okvire podajanja znanja, saj je glavno vodilo "učenci za učence".
Ste se kdaj vprašali, zakaj nekateri uživajo v okusu brstičnega ohrovta, medtem ko ga nekateri ne prenesejo? Odgovor tiči v genetiki. Nekateri posamezniki imajo določeno različico gena, ki jim preprečuje, da bi zaznali grenak okus, ki je v tej zelenjavi. Kaj vse pa je še lahko zapisano v genih, so povedali učenci 4. razreda osnovne šole Bistrica ob Sotli Poloni Žučko.
Zima je tudi čas snežakov ... Vam je letos že uspelo naredili kakšnega? Učenci 1. a razreda Osnovne šole Miroslava Vilharja iz Postojne so na Pohorju preživeli dneve, polne snežnih dogodivščin in smučarskih podvigov. Obiskala jih je Alja Verbole.
Neveljaven email naslov