Pieris je majhno mesto ob Soči v Italiji, 9 kilometrov oddaljeno od morja in 9 od Tržica oz. Monfalconeja. Od tam prihaja naša sogovornica - Lucia Lo Cascio. 18-letnica nima slovenskih korenin, a je vseeno povezana s Slovenijo. Pred dobrim letom je prišla v Ljubljano, kjer obiskuje 4. letnik Gimnazije Poljane, in kljub svoji mladosti točno ve, kaj bi v življenju rada počela - postala bi rada zdravnica brez meja, saj rada potuje. V življenju ne izbira lažjih poti, to dokazuje njena odločitev, da se šola v Ljubljani, in njena izbira maturitetnih predmetov. Da bi dobila čim več točk, ki jih potrebuje za vpis na študij medicine, bo namreč pisala test iz slovenščine kot maternega jezika. Lucia je tudi ena izmed junakinj 2. sezone dokumentarne serije Kdo si pa ti?. Na Televiziji Slovenija jo boste lahko videli marca, slišali pa jo boste že v tokratnem Drugem pogledu.

Pieris je majhno mesto ob Soči v Italiji, 9 kilometrov oddaljeno od morja in 9 od Tržiča oz. Monfalconeja. Od tam prihaja naša sogovornica – Lucia Lo Cascio.  18-letnica nima slovenskih korenin, a je vseeno povezana s Slovenijo. Da bi se naučila drugega jezika, spoznala drugo kulturo in ljudi, so jo starši vpisali v slovenski vrtec v Romjanu. Zaradi nepoznavanja jezika je bilo težko, a s pomočjo vzgojiteljic, je šlo. Zato je šolanje nadaljevala na slovenskih šolah, pred dobrim letom pa je prišla v Ljubljano, kjer obiskuje 4. letnik Gimnazije Poljane. Kljub svoji mladosti točno ve, kaj bi v življenju rada počela – postala bi rada zdravnica brez meja, saj rada potuje in želi pomagati drugim.

“Poleg tega, da bi bila zdravnica, bi sodelovala tudi v politiki. Ampak politika v Italiji je tako … Pač moraš biti v eni stranki, da lahko pristopiš zraven. Meni se to ne zdi smiselno. Ker če si v redu oseba in misliš s svojo glavo … Misliti moraš s svojo glavo in ne s tisto od stranke. Ne vem, čutim neko obveznost do svoje države, Italije, da nekaj spremenim. Ker če ne, bodoče generacije ne bodo imele ne tega, kar imam jaz, imele bodo manj.”

V življenju Lucia ne izbira lažjih poti, to dokazuje njena odločitev, da se šola najprej tri mesece v Mostarju, nato v Ljubljani. Da bi bilo bolj pestro, bolj zanimivo, pravi. In ni se pustila prepričati o nasprotnem, čeprav so ji drugi selitev odsvetovali in ji rekli, da temu izzivu ne bo kos.

“Jaz pa sem rekla: Zmogla bom! Vem kaj hočem! Zdelo se mi je smiselno in sem tudi opravila letnik z dobrim uspehom.”  

Tudi pri izbiri maturitetnih predmetov je Lucija, Lučka ali Lu, kot Italijanko tudi kličejo v Sloveniji, izbrala težjo pot. Da bi dobila čim več točk, ki jih potrebuje za vpis na študij medicine, bo namreč pisala teste iz matematike, zgodovine, biologije, italijanščine kot prvega tujega jezika in slovenščine kot maternega jezika. Čeprav se punca, ki rada jadra in poje, takšnih izzivov ne ustraši, pa priznava, da je bilo na začetku težko, ker nikogar ni poznala. V Mostarju je bil dijaški dom manjši, v Dijaškem domu Ivana Cankarja, kjer med tednom domuje 500 dijakov, pa je drugače, ne pozna niti vseh dijakov iz istega hodnika.

“V dijaškem domu nimam toliko prijateljev. (…) Ne vem, zakaj, ampak ne zanima jih, da prihajam iz druge države in zakaj. Po prvem občutku ste Slovenci malo zaprti. Ne spustite zraven nekoga, ki pride iz tujine. Potrebujete čas, da spoznate osebo, da razumete, kdo je in kaj hoče. Na začetku je bilo tudi v mojem razredu nekoliko težko. So me sprejeli, ampak ni bilo tako lahko.”

Težje je bilo tudi zato, ker je Lucia v 3. letnik prišla sredi šolskega leta, zdaj pa se že počuti sprejeto. Ob prihodu je opazila tudi nekaj drugih razlik med Slovenci in Italijani:

“V Italiji sem bila navajena na mediteransko hrano, v dijaškem domu pa je dvakrat na dan meso. To je preveč. Potem so razlike v načinu življenja oz. delovnem dnevu: v Italiji se začne ob 8h in pol, 9h, tu ob 8. uri že vsi delajo. Trgovine so tu odprte ves dan, v Italiji so med 13. in 15. uro zaprte zaradi kosila. Večerja je tukaj res zgodaj, v Italiji pa je ob 8h, 9h zvečer, tudi pozneje.” 

Lucia, ki je tudi ena izmed junakinj 2. sezone dokumentarne serije Kdo si pa ti? Televizije Slovenija, je odraščala blizu italijansko-slovenske meje v Evropski uniji, zato ni čudno, da ne razume miselnosti ljudi, ki še vedno vztrajajo na razlikah in mejah. Pravi, da veliko Italijanov v Gorici ne gre na drugo stran meje v Slovenijo, čeprav je od druge svetovne vojne minilo 70 let. Nekaj teh “medsosedskih trenj” je doživela tudi sama. Na slovenskem liceju je imela, skupaj s še dvema sošolcema, ki sta bila tako kot ona “samo Italijana”, težave s slovenščino. Imeli so popravne izpite pri tem predmetu, ker jih profesorica ni marala. Ko so jo zamenjali, so opravili tudi izpit. Lucija prav tako ne razume zamejskih Slovencev oz. svojih vrstnikov s slovenskimi koreninami, ki ne bi nikoli izbrali take poti, kot jo je ona – torej šolanja in študija v Sloveniji. Meje so po njenem mnenju pač nesmiselne, na mladih pa je, da jih končno odpravijo.