Na dan ameriških predsedniških volitev je bil gost oddaje Drugi pogled Američan. Filozof, učitelj in pisatelj Yuri Barron (ime je sicer rusko) se je rodil na Aljaski, odraščal v Seattlu, veliko je potoval po svetu, se za nekaj časa ustalil na Cipru, v Libanonu in še kje, zadnjih devet let in pol pa živi v Sloveniji. Bolj po naključju, čeprav ga s Slovenijo vežejo sorodstvene vezi – njegov dedek je bil s Prekmurja. Kar je prav tako izvedel po naključju, leta 2002, ko je materi povedal za svoj načrt, da potuje iz Milana do Aten po kopnem čez Balkan:

“Takoj mi je odpisala mail, čeprav mi ponavadi ne: »Tvoj dedek je bil iz Jugoslavije, ko prideš v Slovenijo, pokliči to številko.« Takrat sem bil star 21 let in vse življenje sem mislil, da je bil moj dedek Nemec. V bistvu pa je bil rojen v Prekmurju in se je leta 1936 pri 16-ih preselil v Nemčijo in tam živel 20 let, tudi moja teta in stric sta se tam rodila. Bil sem jezen, saj sem vse življenje mislil, da je v meni četrtina Nemca, pa sploh ni. Takrat sem torej prišel v Ljubljano, poklical številko in so mi rekli, naj grem na vlak za Mursko Soboto. Pojma nisem imel, kje je to! Srečali smo se in najprej so mi izrekli dobrodošlico, takoj zatem pa me vprašali, zakaj moj dedek ni z njimi govoril 26 let … Izkazalo se je, da jim je vedno pisala moja babica, ki je bila Rusinja in je umrla leta 76. Po njeni smrti z njimi ni več govoril.”

Leta 2007 je prišel nazaj v Slovenijo in ostal. Čeprav pravi, da je njegov dom tam, kjer tisto noč spi, pa se v Ljubljani še vedno kdaj počuti kot turist. Mogoče tudi zaradi tega, ker ne zna govoriti slovensko. Enostavno se mu tega ni bilo treba naučiti, pravi, ker v Sloveniji vsi govorijo angleško. Prav tako ni nameraval ostati tako dolgo, zdaj pa je že jasno, da ga bo pisanje turističnih vodičev In your pocket kmalu odpeljalo v Avstralijo in nazaj  v Libanon, državo, ki mu je zelo pri srcu.

“V Sloveniji vse funkcionira, lahko najameš avto, se odpelješ kamorkoli. To ceniš potem, ko nekaj mesecev preživiš v Bejrutu. Tam je absolutni kaos. Internet in telefoni ne delajo dobro, elektrike neprestano zmanjkuje, ne moreš piti vode iz pipe, promet je nor, odvoz smeti ne deluje. Nič ne funkcionira in vse je drago. Slovenija pa je čisto nasprotje. Rad in nerad ju imam zaradi podobnih razlogov. V Bejrutu ne bi nikoli živel vseh 12 mesecev v letu, je enostavno preveč naporno, super je iti tja za mesec ali dva. Tukaj v Sloveniji pa tudi ne bi živel vse leto, ker je tako mirno in tiho, po 12 mesecih postane počasno, dolgočasno, videvaš iste ljudi, ob nedeljah je Ljubljana še vedno mesto duhov.”

Yuri Barron prav tako ne razmišlja o tem, da bi se vrnil v Združene države Amerike:

“Če sem odkrit, ne bi nikoli več živel v ZDA, saj sem videl, kakšne so stvari drugje. Kot prvo je bolj zanimivo živeti v tujini, boljša je tudi kakovost življenja. ZDA so dobre, če si oseba, ki ji gre le za delo, delo, delo, tekmovanje, tekmovanje, tekmovanje in povzpenjanje, povzpenjanje, povzpenjanje. Če nisi tak, ni najbolj prijazno okolje, predvsem v mestih ne, kjer življenjski stroški v zadnjih letih rastejo. Zato se vračam le na vsaka tri leta.”

Kljub temu budno spremlja volilno kampanjo. Vsak dan je zjutraj preverjal BBC ali New York Times, da je videl, katero neumnost je izustil Trump.

“Gre za najboljšo kampanjo, kar zadeva zabavo – ni še bilo kampanje, kjer bi jo vsi spremljali vse leto. Kako je prišlo do tega? Kratek odgovor bi bil, da gre za konec tri- ali štiridesetletja dolgega obdobja tega, kako deluje naš volilni sistem, kako mediji ne funkcionirajo več tako, kot bi morali, vzpona desničarskih medijev, do komentarjev na Facebooku. Ko jih bereš, imaš občutek, da so ljudem sprali možgane – na obeh straneh.”

Prošnje za volitve po pošti sicer ni odposlal, razlog pa je ta, da je v njegovi zvezni državi Washington izid že v naprej jasen – vedno zmaga demokratski predsedniški kandidat. Ameriški predsedniški in tudi volilni sistem nasploh sta po mnenju filozofa, pisatelja in učitelja zelo zapletena in zastarela.

“Naš sistem je nastal na podlagi tega, kakšne so bile ZDA leta 1776 ali 1783. Tako deluje ves predsedniški elektorski volilni sistem, v moji zvezni državi na primer vedno zmaga demokrat, pomembnih je le nekaj držav: Ohio, Florida, Pennsylvania in še kakšna država, kjer volijo enkrat republikanca drugič demokrata. Ta sistem je malo čuden: leta 2000, tudi če odmislimo, kaj se je dogajalo na Floridi, je Gore dobil večje število vseh glasov, pa ni postal predsednik. Potem je tu naš dvodomni parlament: v zgornjem domu, senatu, ima Kalifornija z več kot 30 milijoni prebivalcev dva senatorja, prav tako Aljaska, kjer živi le pol milijona ljudi. To je čudno! Mogoče je bilo smiselno, ko smo imeli 13 kolonij, ne pa zdaj, ko imajo ZDA 320 milijonov prebivalcev.”  

Za Yurija Barrona bo noč z 8. na 9. november dolga. Iz Slovenije bo namreč spremljal, kdo bo postal 45. predsednik Združenih držav Amerike.