Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pogovor s Švedinjo Marino Martensson
Marina Martensson je Švedinja slovenskih korenin. Njena stara starša sta se iz Izole v Malmő preselila v 60-ih. Marinina mama je imela takrat 7 let, vpisali so jo v osnovno šolo in zelo hitro se je naučila švedskega jezika. Ko si je ustvarila družino, ni čutila potrebe, da bi z njo govorila slovensko.
Ampak jaz sem jo poslušala, ko se je z dedkom in babico pogovarjala po slovensko. Zato je v meni zrasla želja, da bi potovala v Slovenijo in se naučila slovensko.
Pred tremi leti je željo uresničila. V Izolo je prišla le za nekaj mesecev, potem pa kar ostala. “Spoznala sem bobnarja in bas kitarista, ki danes igrata v mojem bendu. Moja glasba je tu zaživela na novo, česar nisem pričakovala. Čeprav sem nisem prišla delati, zdaj ostajam prav zaradi svoje glasbe,” pove.
Prvo jesen v Sloveniji je izkusila obiranje oliv, kasneje še trgatev. Naučila se je prepoznati in ceniti dobro vino, uživati na feštah. Že babica in dedek sta ji privzgojila ljubezen do istrskega načina življenja, ki ga je na Švedskem pogrešala. Verjento se je tudi zato takoj ob prihodu na obalo počutila domače.
Pri vas je pomembno, da se družina skupaj usede in skupaj pojé. Spomnim se recimo, da sem bila kot otrok pri prijateljici na obisku in sem morala, med tem ko so imeli večerjo, počakati v drugi sobi. Mislim, da se to v Sloveniji ne bi zgodilo.
Navadila se je, da smo vedno presenečeni, ko razloži, da se je k nam preselila s Švedske. Švedska ima namreč v Evropi še vedno ugled države z dobrim sistemom, a pogosto priseljevanje je spremenilo švedsko družbo.
Mislim, da je švedsko družbo to zelo prizadelo. Priseljevanje napaja rasizem, kar je po moje trenutno na Švedskem največji problem. Ljudje se bojijo drug drugega, zato se ni več tako lahko vklopiti v švedsko družbo.
Kljub temu švedski sistem deluje, česar pa ne more reči za slovenskega: “Na Švedskem je povprečna plača dvakratna slovenski, najemnine pa niso veliko večje od slovenskih.”
Lahko razumem, zakaj veliko mojih slovenskih prijateljev še vedno živi doma, saj druge možnosti nimajo. Jaz sem se od doma odselila pri 15-ih. Imela sem svoje stanovanje. Seveda so mi starši pomagali, ampak taka je navada pri nas.
Švedinja kljub vsemu ostaja v Sloveniji. Njena prioriteta ni dober sistem, ampak čas. Ta pa na Primorskem teče drugače.
405 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Pogovor s Švedinjo Marino Martensson
Marina Martensson je Švedinja slovenskih korenin. Njena stara starša sta se iz Izole v Malmő preselila v 60-ih. Marinina mama je imela takrat 7 let, vpisali so jo v osnovno šolo in zelo hitro se je naučila švedskega jezika. Ko si je ustvarila družino, ni čutila potrebe, da bi z njo govorila slovensko.
Ampak jaz sem jo poslušala, ko se je z dedkom in babico pogovarjala po slovensko. Zato je v meni zrasla želja, da bi potovala v Slovenijo in se naučila slovensko.
Pred tremi leti je željo uresničila. V Izolo je prišla le za nekaj mesecev, potem pa kar ostala. “Spoznala sem bobnarja in bas kitarista, ki danes igrata v mojem bendu. Moja glasba je tu zaživela na novo, česar nisem pričakovala. Čeprav sem nisem prišla delati, zdaj ostajam prav zaradi svoje glasbe,” pove.
Prvo jesen v Sloveniji je izkusila obiranje oliv, kasneje še trgatev. Naučila se je prepoznati in ceniti dobro vino, uživati na feštah. Že babica in dedek sta ji privzgojila ljubezen do istrskega načina življenja, ki ga je na Švedskem pogrešala. Verjento se je tudi zato takoj ob prihodu na obalo počutila domače.
Pri vas je pomembno, da se družina skupaj usede in skupaj pojé. Spomnim se recimo, da sem bila kot otrok pri prijateljici na obisku in sem morala, med tem ko so imeli večerjo, počakati v drugi sobi. Mislim, da se to v Sloveniji ne bi zgodilo.
Navadila se je, da smo vedno presenečeni, ko razloži, da se je k nam preselila s Švedske. Švedska ima namreč v Evropi še vedno ugled države z dobrim sistemom, a pogosto priseljevanje je spremenilo švedsko družbo.
Mislim, da je švedsko družbo to zelo prizadelo. Priseljevanje napaja rasizem, kar je po moje trenutno na Švedskem največji problem. Ljudje se bojijo drug drugega, zato se ni več tako lahko vklopiti v švedsko družbo.
Kljub temu švedski sistem deluje, česar pa ne more reči za slovenskega: “Na Švedskem je povprečna plača dvakratna slovenski, najemnine pa niso veliko večje od slovenskih.”
Lahko razumem, zakaj veliko mojih slovenskih prijateljev še vedno živi doma, saj druge možnosti nimajo. Jaz sem se od doma odselila pri 15-ih. Imela sem svoje stanovanje. Seveda so mi starši pomagali, ampak taka je navada pri nas.
Švedinja kljub vsemu ostaja v Sloveniji. Njena prioriteta ni dober sistem, ampak čas. Ta pa na Primorskem teče drugače.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Cristina Gabriela Pinto Droga Mazovec prihaja iz drugega največjega portugalskega mesta Porta in v Sloveniji živi od leta 2001. Je predsednica Društva slovensko-portugalskega prijateljstva, ki združuje okoli 40 Portugalcev. Kot pravi, se, zaradi majhnega števila Portugalcev, ki bivajo pri nas, vsi poznajo med seboj. Največ jih živi v Ljubljani, nekaj še v Mariboru in Ajdovščini, večina pa je v Slovenijo prišla oziroma tu ostala zaradi ljubezni. Ljubezen je nekoliko vplivala tudi na Gabrielino odločitev o selitvi v Slovenijo, a veliko pomembnejšo vlogo je imelo izobraževanje. Več boste izvedeli v naslednjih minutah v rubriki Drugi pogled, ki jo je pripravila Andreja Gradišar.
Čeprav njegov priimek pomeni: tisti, ki se bori z levi, tokratni gost oddaje Drugi pogled ne prihaja iz države, kjer v naravi živijo levi. Prihaja iz dežele, kjer je glavna nevarnost človek – in njegovo orožje. Iz Sirije. 22-letni Rami Subaie je Sirec, a ima dvojno državljanstvo – tudi slovenskega. Dobil ga je zaradi očeta. Ta se je na študij odpravil v Italijo, a pristal v na fakulteti za farmacijo v Zagrebu. Tam je spoznal Ramijevo mamo, ki je iz Bosne na Hrvaško prišla delat. Skupaj sta se nato preselila v Rogaško Slatino. Po več letih dela je lahko zaprosil za takrat jugoslovansko državljanstvo, po odcepitvi pa avtomatično, ker je živel v Sloveniji, dobil slovensko. Tudi Rami ima tako dvojno državljanstvo. Da je, ko je bil star 17 let in je moral zapustiti Sirijo, prišel v Slovenijo, torej ni naključje.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Njeno ime v kirgiščini pomeni mesečev cvet, njen priimek brez rusificirane končnice pa v muslimanskem svetu modrec. Aigul Hakimova torej prihaja iz Kirgizije, v Sloveniji živi 15 let, dela v turizmu, je mati, ki s svojim otrokom govori slovensko, in aktivistka, občutljiva na nepravičnosti v družbi. V zadnjem času v javnosti nastopa kot predstavnica Socialnega centra Rog in uporabnica Tovarne Rog, v Drugem pogledu pa smo jo spoznali v nekoliko drugačni luči.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
“Fajn se je smejati drugemu, to je priljubljena rekreacija.” To je odgovor stand-up komika Perice Jerkovića na vprašanje, zakaj se Slovenci radi smejimo vicem o Bosancih. Eden največjih poznavalcev stand-up komedije v Sloveniji, ki na tem področju deluje že 13 let, se je namreč iz Bosne v Slovenijo preselil v času vojne. V Koper je prišel z družino, a brez vsega – brez denarja, materialnih dobrin, dokumentov, brez poznanstev. Kako je biti begunec?
V tokratnem Drugem pogledu predstavljamo Liorja Kochavyja - Izraelca, ki je zaslužen za Odprto kuhno. Več o ideji za petkovo kulinarično tržnico, ki je pred 3 leti svoje mesto našla na ljubljanskem Pogačarjevem trgu, se od tam razširila še v Celje in Koper, 25. maja pa se bo premierno predstavila v Novi Gorici, v naslednjih minutah, ko boste med drugim izvedeli tudi, kakšne so razlike med Slovenci in Izraelci ter kakšno paniko lahko povzroči avgustovsko neurje. Prispevek je pripravila Andreja Gradišar, prevode je prebral Jure Franko.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Ali veste, kje so Komori? Naj vas že kar takoj malo usmerimo: južna polobla, vzhodno od Afrike, blizu Madagaskarja … Tam, v Indijskem oceanu, leži otočje in ena izmed najmajših, a tudi najgosteje naseljenih državic na svetu. Ima 800 tisoč prebivalcev, skoraj polovica jih je mlajših od 15 let. S Komorov prihaja Djonas Ahmed Abdillah (na fotografiji na desni), ki že 6 let živi v Sloveniji. Razlog: ljubezen in družina.
Neveljaven email naslov