Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Slovenijo in Slovence analizira Portugalka Jessica Martinez Lima, ki pravi, da neradi povemo svoje mnenje
25-letna Jessica Martinez Lima prihaja s Portugalske. Rodila se je v mestu vina Portu. Morda ji prav zaradi tega slovenska vina niso ravno pri srcu. Toliko bolj so ji ljubi ljudje, ki jih je spoznala pri nas. Ti so poleg aktivne feministične in LGBT scene razlog, da je svoje sprva enoletno bivanje v Ljubljani podaljšala za nedoločen čas.
Slovenci se ji zdimo precej sramežljivi in nepripravljeni povedati svoje mnenje:
Kdo bi vedel, morda je to posledica odraščanja v socializmu, posledica socialističnega izobraževalnega sistema. Na Portugalskem se mi zdi, da nas ne izobražujejo v smeri „bodite raje tiho“. Tudi kot ženska sem bila doma vedno zelo spodbujana, da povem svoje mnenje, da sem aktivna v razredu. Ko grem tu na kakšen dogodek ali predavanje, pa je ljudi prav strah povedati svoje mnenje, kaj vprašati.
Prav tako nismo navajeni govoriti o svojem počutju in čustvih, pravi Portugalka. Smo manj topli in dostopni kot Portugalci, ki se vedno pozdravijo z objemom. Zaradi čudnih odzivov, ki jih je bilo deležno takšno pozdravljanje, 25-letnica zdaj ljudi, ki jih spozna, raje vpraša, ali jih lahko objame.
Kaj portugalskega bi rada imela v Sloveniji?
Iz Portugalske bi v Slovenijo prenesla našo energijo. Smo tudi zelo solidarni ljudje. Ta občutek, da je drugim, tudi ljudem, ki ti morda niti niso tako zelo blizu, mar zate, da jim pomeniš enako kot njihovi najbližji sorodniki, to tu včasih res pogrešam. Potem vreme in pa to, da je na Portugalskem pogovor o politiki nekaj zelo pogostega in običajnega. Tudi to bi prenesla sem, ker se mi zdi, da ljudje tu pa sploh ne govorijo o politiki.
Kaj bi iz Slovenije izvozila na Portugalsko?
Učinkovitost, čeprav ne vem, na kateri ravni. Na Portugalskem smo zelo počasni, vse traja neskončno dolgo, tu so ljudje hitrejši. In pa kvaliteto življenja.
Ljubljana se Jessici zdi podobna drugim srednjeevropskim mestom. V njej je našla kar precej kotičkov, kjer z veseljem prebije nekaj ura. Ima pa izbran tudi ” najbolj osovražen” kraj v mestu – mednarodni oddelek upravne enote:
Upravno enoto sem velikokrat zapustila z solzami v očeh. Lahko sem srečna, da imam evropski potni list, kar mi precej olajša stvari. Imam pa prijatelje iz držav, ki niso članice EU, na primer iz vzhodne Evrope, iz na podlagi njihove izkušnje sem videla, kako zelo moreče je lahko vse skupaj. Če sem že jaz imela težave, potem si lahko verjetno predstavljate, kakšne težave imajo drugi, ki niso iz EU. Na upravno enoto se tujci, če le gre, po navadi vedno odpravimo s spremstvom. Ali z nekom, ki govori slovensko, ali pa vsaj z nekom, ki je tam za emocionalno podporo. Uslužbenci mednarodnega oddelka res niso najbolj prijazni. Kadarkoli grem tja, sem vesela, da z njimi nadaljnjih šest mesecev ne bom več imela opravkov.
Portugalka opaža, da imamo Slovenci njeno domovino iz njej neznanega razloga izjemno radi. Želi si, da bi se tako odzvali tudi, kadar srečamo nekoga iz Afganistana, Pakistana, Somalije, Alžirije itd. Poudarja še, da bi bili lahko do priseljencev veliko prijaznejši tudi v državnih institucijah.
399 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Slovenijo in Slovence analizira Portugalka Jessica Martinez Lima, ki pravi, da neradi povemo svoje mnenje
25-letna Jessica Martinez Lima prihaja s Portugalske. Rodila se je v mestu vina Portu. Morda ji prav zaradi tega slovenska vina niso ravno pri srcu. Toliko bolj so ji ljubi ljudje, ki jih je spoznala pri nas. Ti so poleg aktivne feministične in LGBT scene razlog, da je svoje sprva enoletno bivanje v Ljubljani podaljšala za nedoločen čas.
Slovenci se ji zdimo precej sramežljivi in nepripravljeni povedati svoje mnenje:
Kdo bi vedel, morda je to posledica odraščanja v socializmu, posledica socialističnega izobraževalnega sistema. Na Portugalskem se mi zdi, da nas ne izobražujejo v smeri „bodite raje tiho“. Tudi kot ženska sem bila doma vedno zelo spodbujana, da povem svoje mnenje, da sem aktivna v razredu. Ko grem tu na kakšen dogodek ali predavanje, pa je ljudi prav strah povedati svoje mnenje, kaj vprašati.
Prav tako nismo navajeni govoriti o svojem počutju in čustvih, pravi Portugalka. Smo manj topli in dostopni kot Portugalci, ki se vedno pozdravijo z objemom. Zaradi čudnih odzivov, ki jih je bilo deležno takšno pozdravljanje, 25-letnica zdaj ljudi, ki jih spozna, raje vpraša, ali jih lahko objame.
Kaj portugalskega bi rada imela v Sloveniji?
Iz Portugalske bi v Slovenijo prenesla našo energijo. Smo tudi zelo solidarni ljudje. Ta občutek, da je drugim, tudi ljudem, ki ti morda niti niso tako zelo blizu, mar zate, da jim pomeniš enako kot njihovi najbližji sorodniki, to tu včasih res pogrešam. Potem vreme in pa to, da je na Portugalskem pogovor o politiki nekaj zelo pogostega in običajnega. Tudi to bi prenesla sem, ker se mi zdi, da ljudje tu pa sploh ne govorijo o politiki.
Kaj bi iz Slovenije izvozila na Portugalsko?
Učinkovitost, čeprav ne vem, na kateri ravni. Na Portugalskem smo zelo počasni, vse traja neskončno dolgo, tu so ljudje hitrejši. In pa kvaliteto življenja.
Ljubljana se Jessici zdi podobna drugim srednjeevropskim mestom. V njej je našla kar precej kotičkov, kjer z veseljem prebije nekaj ura. Ima pa izbran tudi ” najbolj osovražen” kraj v mestu – mednarodni oddelek upravne enote:
Upravno enoto sem velikokrat zapustila z solzami v očeh. Lahko sem srečna, da imam evropski potni list, kar mi precej olajša stvari. Imam pa prijatelje iz držav, ki niso članice EU, na primer iz vzhodne Evrope, iz na podlagi njihove izkušnje sem videla, kako zelo moreče je lahko vse skupaj. Če sem že jaz imela težave, potem si lahko verjetno predstavljate, kakšne težave imajo drugi, ki niso iz EU. Na upravno enoto se tujci, če le gre, po navadi vedno odpravimo s spremstvom. Ali z nekom, ki govori slovensko, ali pa vsaj z nekom, ki je tam za emocionalno podporo. Uslužbenci mednarodnega oddelka res niso najbolj prijazni. Kadarkoli grem tja, sem vesela, da z njimi nadaljnjih šest mesecev ne bom več imela opravkov.
Portugalka opaža, da imamo Slovenci njeno domovino iz njej neznanega razloga izjemno radi. Želi si, da bi se tako odzvali tudi, kadar srečamo nekoga iz Afganistana, Pakistana, Somalije, Alžirije itd. Poudarja še, da bi bili lahko do priseljencev veliko prijaznejši tudi v državnih institucijah.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Pieris je majhno mesto ob Soči v Italiji, 9 kilometrov oddaljeno od morja in 9 od Tržica oz. Monfalconeja. Od tam prihaja naša sogovornica - Lucia Lo Cascio. 18-letnica nima slovenskih korenin, a je vseeno povezana s Slovenijo. Pred dobrim letom je prišla v Ljubljano, kjer obiskuje 4. letnik Gimnazije Poljane, in kljub svoji mladosti točno ve, kaj bi v življenju rada počela - postala bi rada zdravnica brez meja, saj rada potuje. V življenju ne izbira lažjih poti, to dokazuje njena odločitev, da se šola v Ljubljani, in njena izbira maturitetnih predmetov. Da bi dobila čim več točk, ki jih potrebuje za vpis na študij medicine, bo namreč pisala test iz slovenščine kot maternega jezika. Lucia je tudi ena izmed junakinj 2. sezone dokumentarne serije Kdo si pa ti?. Na Televiziji Slovenija jo boste lahko videli marca, slišali pa jo boste že v tokratnem Drugem pogledu.
Bosno in Hercegovino je med vojnami na Balkanu v 90-ih letih zapustila polovica prebivalcev – več kot 2 milijona. Starši našega mladega sogovornika v oddaji Drugi pogled so si novo življenje ustvarili v Veliki Britaniji, zato sam zase pravi, da je Bosanec v Angliji. Tibor Babić je Slovenijo sicer poznal že prej – ko so se z družino vsako poletje z avtom peljali na počitnice v Bosno, so prevozili tudi našo državo. Oktobra pa je kot študent prvič prišel v Ljubljano. Njegova slovenščina je še začinjena z bosanskim naglasom, kdaj ga zanese tudi na angleščino. Z vnetim rolerjem in tudi enim izmed junakov 2. sezone dokumentarne serije Kdo si pa ti? Televizije Slovenija, se je pogovarjala Špela Šebenik.
V Drugem pogledu na Prvem programu Radia Slovenija smo tokrat obiskali Novo mesto. Vodja in gonilna sila tamkajšnjega teniškega kluba je Čeh Jiři Volt. Po dveh tednih življenja v novi državi je takratni punci napisal dolgo pismo, da niti slučajno ne bo ostal tukaj in se bo vrnil na Češko. Stvari so se obrnile in tukaj živi že od leta 1998. Z njim se je pogovarjala Nataša Rašl.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Američan Noah Charney, pisatelj in prevajalec, ki ga je v Slovenijo pripeljalo navdušenje nad Plečnikovo arhitekturo, zadržala pa Slovenka, s katero si je v Kamniku ustvaril družino. Med drugim upa, da ga bo tašča naučila priprave slovenskega žganja, in bo lahko sodeloval na kamniškem tekmovanju za najboljši šnops. Sicer pa velik promotor Slovenije - zapise o lepotah naše dežele objavlja tudi na Twitterju pod #slovenology. Pripravlja Darja Pograjc.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
50-letni Zimbabvejec Max Zimani je v Slovenijo oz. v takratno skupno državo Jugoslavijo prišel že pred 30 leti študirat, zato je njegova zgodba različna od tistih Afričanov, ki v Slovenijo – ali pa še raje v Evropo – prihajajo v zadnjih letih. A nekaj ostaja enako, pravi – to, da je Evropa v očeh Afričanov še vedno dežela, kjer se cedita med in mleko. Z Maxom Zimanijem, vodjo Skuhne, socialnega podjetja, ki nudi svetovno kulinariko po slovensko, se je pogovarjala Špela Šebenik.
V Sloveniji živi okoli 150 Turkov in enega od njih bomo spoznali v tokratnem Drugem pogledu - Abdullah Aksu prihaja iz turške Konye, po izobrazbi je strojni inženir, po srcu in duši pa umetnik. S tradicionalno turško umetnostjo, imenovano ebru, za katero je značilno nanašanje barv na vodno osnovo in prenašanja teh vzorcev na papir, se je pričel ukvarjati v študentskih letih. Ljubezen do marmoriranja, kot še imenujemo ebru, ga je odpeljala na Portugalsko, kjer je spoznal tudi svojo ženo, od tam pa ga je pot vodila v Slovenijo. Kako se je znašel tu, kaj mu je pri nas najmanj in kaj najbolj všeč ter do kakšnih smešnih situacij pride zaradi stika slovenske in turške kulture, je povedal Andreji Gradišar.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Neveljaven email naslov