Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
O odlični delovni klimi in večkratnih frustracijah na Oddelku za tujce
Baletni ansambel SNG Opere in baleta Ljubljana je mednaroden. “Med plesalci najdemo Japonce, Fince, Britance in Italijane,” našteva baletni plesalec Filippo Jorio, Italijan, ki se je v Ljubljano zaradi dela preselil pred petimi leti. Ravno to, da dela v mednarodnem okolju, mu preprečuje, da bi se naučil slovenskega jezika. Univerzalni jezik med Filippovimi sodelavci je namreč angleščina.
Ob prihodu v Ljubljano je Filippo presenečeno ugotovil, da je naša prestolnica precej podobna njegovemu domačemu Torinu.
V Torinu imamo reko, v ozadju pa pogled na hribe in gore. Geografija je res podobna in zaradi tega sem se takoj počutil kot doma.
Stereotipov o Italijanih je veliko. Eden je gotovo ta, da ne znajo govoriti angleško, če že, pa to počnejo zelo slabo. Filippo vzroke za nizko raven znanja angleščine v primerjavi z drugimi državami Evropske unije vidi predvsem v italijanskem izobraževalnem sistemu.
Najbolj neverjetna izkušnja je bil pogovor z 11-letno slovensko punčko, s katero sem se z lahkoto pogovarjal v angleškem jeziku. Šokiran sem bil nad njenim znanjem. Težko si predstavljam, da bi 11-letna Italijanka tako dobro govorila angleško. Oziroma si tega sploh ne morem predstavljati.
Naša prednost na tem področju je italijanska slabost – sinhronizacija.
Ko sem zaživel tu, sem med gledanjem televizije opazil, da so pri vas filmi v angleščini, da niso sinhronizirani. Počasi sem se navadil – zdaj me ne moti več. Ampak spomnim se, kako sem bil presenečen, ko sem prvič slišal pravi glas igralke Meryl Streep. Sploh nisem verjel, da je to ona.
Če govorimo o atmosferi na delovnem mestu, je pri nas boljša kot ponekod drugod v Evropi, pove Italijan.
Všeč mi je, da recimo ni velike razlike med solistom in demisolistom. Ne govorim o kakovosti, tehniki in izkušnjah, na tem področju je razlika seveda velika. Govorim o medčloveških odnosih in delovnem pristopu. Mirno je, ni vzvišenosti, ni drame. To je odlično, saj je končni rezultat vedno skupen in zanj moraš delati kot ekipa. Tega v številnih drugih ansamblih ni, kar je škoda.
Poudari uspešno turnejo prejšnje sezone po Južni Ameriki. Čeprav je bila skupina plesalcev majhna (14 plesalcev) in da so ogromno potovali, so bile to “verjetno ene izmed najboljših predstav, kar so jih imeli. Ker so delali kot ekipa in podpirali drug drugega.” Na vprašanje o načrtih za prihodnost odgovarja, da nikoli ne veš, kam te peljejo priložnosti in cilji. Zadnjih ima še veliko, tujih odrov ne izključuje.
404 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
O odlični delovni klimi in večkratnih frustracijah na Oddelku za tujce
Baletni ansambel SNG Opere in baleta Ljubljana je mednaroden. “Med plesalci najdemo Japonce, Fince, Britance in Italijane,” našteva baletni plesalec Filippo Jorio, Italijan, ki se je v Ljubljano zaradi dela preselil pred petimi leti. Ravno to, da dela v mednarodnem okolju, mu preprečuje, da bi se naučil slovenskega jezika. Univerzalni jezik med Filippovimi sodelavci je namreč angleščina.
Ob prihodu v Ljubljano je Filippo presenečeno ugotovil, da je naša prestolnica precej podobna njegovemu domačemu Torinu.
V Torinu imamo reko, v ozadju pa pogled na hribe in gore. Geografija je res podobna in zaradi tega sem se takoj počutil kot doma.
Stereotipov o Italijanih je veliko. Eden je gotovo ta, da ne znajo govoriti angleško, če že, pa to počnejo zelo slabo. Filippo vzroke za nizko raven znanja angleščine v primerjavi z drugimi državami Evropske unije vidi predvsem v italijanskem izobraževalnem sistemu.
Najbolj neverjetna izkušnja je bil pogovor z 11-letno slovensko punčko, s katero sem se z lahkoto pogovarjal v angleškem jeziku. Šokiran sem bil nad njenim znanjem. Težko si predstavljam, da bi 11-letna Italijanka tako dobro govorila angleško. Oziroma si tega sploh ne morem predstavljati.
Naša prednost na tem področju je italijanska slabost – sinhronizacija.
Ko sem zaživel tu, sem med gledanjem televizije opazil, da so pri vas filmi v angleščini, da niso sinhronizirani. Počasi sem se navadil – zdaj me ne moti več. Ampak spomnim se, kako sem bil presenečen, ko sem prvič slišal pravi glas igralke Meryl Streep. Sploh nisem verjel, da je to ona.
Če govorimo o atmosferi na delovnem mestu, je pri nas boljša kot ponekod drugod v Evropi, pove Italijan.
Všeč mi je, da recimo ni velike razlike med solistom in demisolistom. Ne govorim o kakovosti, tehniki in izkušnjah, na tem področju je razlika seveda velika. Govorim o medčloveških odnosih in delovnem pristopu. Mirno je, ni vzvišenosti, ni drame. To je odlično, saj je končni rezultat vedno skupen in zanj moraš delati kot ekipa. Tega v številnih drugih ansamblih ni, kar je škoda.
Poudari uspešno turnejo prejšnje sezone po Južni Ameriki. Čeprav je bila skupina plesalcev majhna (14 plesalcev) in da so ogromno potovali, so bile to “verjetno ene izmed najboljših predstav, kar so jih imeli. Ker so delali kot ekipa in podpirali drug drugega.” Na vprašanje o načrtih za prihodnost odgovarja, da nikoli ne veš, kam te peljejo priložnosti in cilji. Zadnjih ima še veliko, tujih odrov ne izključuje.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Kljub dolgim in zahtevnim postopkom pridobitve dokumentov ter zapletom pri priznavanju doktorata iz fizike je Kevin Meyer iz Južne Afrike že zelo kmalu dobil dober občutek o Sloveniji. To je država, ki s povračilom stroškov za malico in prevoz na delovno mesto, z obveznim pokojninskim in zdravstvenim zavarovanjem poskrbi za svoje državljane, je prepričam 46-letnik, ki je v Slovenijo skupaj z ženo prišel pred petimi leti.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Povprečna mesečna plača na Kubi je leta 2015 znašala približno 20 evrov. Vsesplošno pomanjkanje in revščina na tem dolgo od zahoda popolnoma izoliranem tropskem otoku je tista, ki je v tujino pregnala številne državljane. Znane so zgodbe o tem, kako so kubanske športne ekipe na mednarodnih tekmovanjih večkrat nenadoma ostale brez nekaterih članov, saj so ti pobegnili, da bi si v tujini ustvarili boljšo prihodnost. Za odhod – le na nekoliko drugačen, manj tvegan način – se je odločil tudi Alexey Sarria Guerra, ki prihaja iz Havane. K nam je pred osmimi leti prišel najprej na študijsko prakso, nato pa se je odločil, da bo tu ostal. Z njim se je pogovarjala Andreja Gradišar.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Peter Bossman je eden tistih tujcev, ki živijo pri nas, ki ga verjetno ni treba posebej predstavljati. »Slovenski Obama« so ga poimenovali med drugim, ko je zasedel mesto piranskega župana, pri čemer moramo dodati, da mu ta naziv ni ravno najbolj všeč. Prihaja iz Gane, točneje iz njenega glavnega mesta Akra, pri nas je od leta 1978. Podobno kot oče je tudi on najprej doštudiral medicino, delal v ambulanti in pozneje zaplul v politične vode. Kaj ga je pripeljalo v Slovenijo, kako drugače je kot v Gani in zakaj je ostal pri nas, pa v rubriki Drugi pogled, ki jo je pripravila Andreja Gradišar.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V četrtek 20. julija bodo v severozahodni Južni Ameriki praznovali. Na ta dan leta 1810 je Kolumbija razglasila neodvisnost od Španije. Prav o tej državi nam bo tokrat pripovedoval sogovornik v rubriki Drugi pogled. To je Alexander Niño Ruiz. V Slovenijo ga je pred desetimi leti prinesla ljubezen do Slovenke in do kave. Prav ta pijača je rdeča nit skorajda vsakega pogovora v majhni prodajalni v Stari Ljubljani, ki jo imata skupaj s ženo šele zadnjih nekaj mesecev. Kot je povedal, Kolumbijci svoje kave sploh ne poznajo, čeprav so znani po njej, Slovenci pa smo za razliko od njih ob dobri kavi sposobni uživati ure in ure.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Režiserka gledaliških predstav in oper je v Sloveniji že od svojega 8. leta starosti, a sta Rusija in odhod v novo okolje pustila v njenem življenju globok pečat.
Neveljaven email naslov