Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
O odlični delovni klimi in večkratnih frustracijah na Oddelku za tujce
Baletni ansambel SNG Opere in baleta Ljubljana je mednaroden. “Med plesalci najdemo Japonce, Fince, Britance in Italijane,” našteva baletni plesalec Filippo Jorio, Italijan, ki se je v Ljubljano zaradi dela preselil pred petimi leti. Ravno to, da dela v mednarodnem okolju, mu preprečuje, da bi se naučil slovenskega jezika. Univerzalni jezik med Filippovimi sodelavci je namreč angleščina.
Ob prihodu v Ljubljano je Filippo presenečeno ugotovil, da je naša prestolnica precej podobna njegovemu domačemu Torinu.
V Torinu imamo reko, v ozadju pa pogled na hribe in gore. Geografija je res podobna in zaradi tega sem se takoj počutil kot doma.
Stereotipov o Italijanih je veliko. Eden je gotovo ta, da ne znajo govoriti angleško, če že, pa to počnejo zelo slabo. Filippo vzroke za nizko raven znanja angleščine v primerjavi z drugimi državami Evropske unije vidi predvsem v italijanskem izobraževalnem sistemu.
Najbolj neverjetna izkušnja je bil pogovor z 11-letno slovensko punčko, s katero sem se z lahkoto pogovarjal v angleškem jeziku. Šokiran sem bil nad njenim znanjem. Težko si predstavljam, da bi 11-letna Italijanka tako dobro govorila angleško. Oziroma si tega sploh ne morem predstavljati.
Naša prednost na tem področju je italijanska slabost – sinhronizacija.
Ko sem zaživel tu, sem med gledanjem televizije opazil, da so pri vas filmi v angleščini, da niso sinhronizirani. Počasi sem se navadil – zdaj me ne moti več. Ampak spomnim se, kako sem bil presenečen, ko sem prvič slišal pravi glas igralke Meryl Streep. Sploh nisem verjel, da je to ona.
Če govorimo o atmosferi na delovnem mestu, je pri nas boljša kot ponekod drugod v Evropi, pove Italijan.
Všeč mi je, da recimo ni velike razlike med solistom in demisolistom. Ne govorim o kakovosti, tehniki in izkušnjah, na tem področju je razlika seveda velika. Govorim o medčloveških odnosih in delovnem pristopu. Mirno je, ni vzvišenosti, ni drame. To je odlično, saj je končni rezultat vedno skupen in zanj moraš delati kot ekipa. Tega v številnih drugih ansamblih ni, kar je škoda.
Poudari uspešno turnejo prejšnje sezone po Južni Ameriki. Čeprav je bila skupina plesalcev majhna (14 plesalcev) in da so ogromno potovali, so bile to “verjetno ene izmed najboljših predstav, kar so jih imeli. Ker so delali kot ekipa in podpirali drug drugega.” Na vprašanje o načrtih za prihodnost odgovarja, da nikoli ne veš, kam te peljejo priložnosti in cilji. Zadnjih ima še veliko, tujih odrov ne izključuje.
408 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
O odlični delovni klimi in večkratnih frustracijah na Oddelku za tujce
Baletni ansambel SNG Opere in baleta Ljubljana je mednaroden. “Med plesalci najdemo Japonce, Fince, Britance in Italijane,” našteva baletni plesalec Filippo Jorio, Italijan, ki se je v Ljubljano zaradi dela preselil pred petimi leti. Ravno to, da dela v mednarodnem okolju, mu preprečuje, da bi se naučil slovenskega jezika. Univerzalni jezik med Filippovimi sodelavci je namreč angleščina.
Ob prihodu v Ljubljano je Filippo presenečeno ugotovil, da je naša prestolnica precej podobna njegovemu domačemu Torinu.
V Torinu imamo reko, v ozadju pa pogled na hribe in gore. Geografija je res podobna in zaradi tega sem se takoj počutil kot doma.
Stereotipov o Italijanih je veliko. Eden je gotovo ta, da ne znajo govoriti angleško, če že, pa to počnejo zelo slabo. Filippo vzroke za nizko raven znanja angleščine v primerjavi z drugimi državami Evropske unije vidi predvsem v italijanskem izobraževalnem sistemu.
Najbolj neverjetna izkušnja je bil pogovor z 11-letno slovensko punčko, s katero sem se z lahkoto pogovarjal v angleškem jeziku. Šokiran sem bil nad njenim znanjem. Težko si predstavljam, da bi 11-letna Italijanka tako dobro govorila angleško. Oziroma si tega sploh ne morem predstavljati.
Naša prednost na tem področju je italijanska slabost – sinhronizacija.
Ko sem zaživel tu, sem med gledanjem televizije opazil, da so pri vas filmi v angleščini, da niso sinhronizirani. Počasi sem se navadil – zdaj me ne moti več. Ampak spomnim se, kako sem bil presenečen, ko sem prvič slišal pravi glas igralke Meryl Streep. Sploh nisem verjel, da je to ona.
Če govorimo o atmosferi na delovnem mestu, je pri nas boljša kot ponekod drugod v Evropi, pove Italijan.
Všeč mi je, da recimo ni velike razlike med solistom in demisolistom. Ne govorim o kakovosti, tehniki in izkušnjah, na tem področju je razlika seveda velika. Govorim o medčloveških odnosih in delovnem pristopu. Mirno je, ni vzvišenosti, ni drame. To je odlično, saj je končni rezultat vedno skupen in zanj moraš delati kot ekipa. Tega v številnih drugih ansamblih ni, kar je škoda.
Poudari uspešno turnejo prejšnje sezone po Južni Ameriki. Čeprav je bila skupina plesalcev majhna (14 plesalcev) in da so ogromno potovali, so bile to “verjetno ene izmed najboljših predstav, kar so jih imeli. Ker so delali kot ekipa in podpirali drug drugega.” Na vprašanje o načrtih za prihodnost odgovarja, da nikoli ne veš, kam te peljejo priložnosti in cilji. Zadnjih ima še veliko, tujih odrov ne izključuje.
V naši torkovi jutranji rubriki Drugi pogled smo že gostili pripadnike številnih narodov, ki so svoj dom našli v Sloveniji. Tokrat pa bo prvič Slovencem ogledalo nastavil Tunizijec. Tunizija sicer ni daleč in pri nas živi okoli 80 Tunizijcev, eden od njih je Mohamed Ali Oueslati. Dalí, v kar so njegovi imeni združili prijatelji, je bil rojen v majhnem tunizijskem kraju na meji z Alžirijo, nato pa je živel v Tunisu. Ta ima 2 milijona prebivalcev in tam je vedno gneča, tudi ponoči, zato Dalí zdaj zelo ceni mir v Ljubljani. Svoj pogled na Slovenijo in Slovence je razkril Andreji Čokl.
Prihaja iz Mantove, mesta na severu Italije, ki sodi pod deželo Lombardijo. Silvia Vivani je to eno najživahnejših mest naše sosednje države pred nekaj leti zamenjala za slovensko prestolnico. Mlada igralka pravi, da se zdaj tu počuti že povsem domače – vseeno pa vedno kak prost vikend z veseljem izkoristi za obisk domačih. O italijanski kulinariki, pitju kave, igralstvu in slovenskem jeziku se je z njo pogovarjala Tadeja Bizilj.
Ena od turističnih točk, ki je primerna za tiste, ki si želijo večnega poletja ali vsaj pomladi, so tudi Zelenortski otoki. Če morda ne veste – 10 otokov, ki jih poznamo tudi pod imenom Kapverdski, leži na zahodu Afrike, okvirno 600 kilometrov od senegalske obale. Čeprav so otoki del afriške celine, se mnogi domačini počutijo bolj povezane z Evropo. Tudi zaradi kolonialne preteklosti, ko so spadali pod Portugalsko. Portugalščina je le en od šestih jezikov, ki jih govori današnja gostja Drugega pogleda Ludemila Fortes Silva. Pred šestimi leti je seznamu ostalih jezikov dodala tudi slovenščino, ko je k nam prišla študirat medicino. Z njo se je pogovarjala Andreja Gradišar.
Po osmih letih ustvarjanja v domači Turčiji sta oblikovalca, zakonca Irem in Sinan Kuzer v Sloveniji našla svoj dom in v Ljubljani odprla svojo prvo fizično trgovino. Mladostne grafike so tisto, po čemer prepoznate njuna »ulična« oblačila, za katera pravita, da kažejo njun osebni pogled na svet. Darja Pograjc pa je preverila, kakšen je njun pogled na življenje v Sloveniji. Drugi pogled danes o turščini, delavni etiki in štrukljih.
Drugi pogled je zmeraj zanimiv, saj razkriva, da samopodoba ni zmeraj enaka podobi, ki si jo o nas ustvarijo drugi. Številni tujci si za novo deželo prebivanja izberejo prav Slovenijo, še zlasti odkar je članica Evropske unije. Pripeljejo jih ljubezen, poslovne priložnosti, študij ali stiske. Kakšno je njihovo življenje pri nas in med nami? Kako je vse, kar imamo za tipično slovensko, videti skozi oči drugih. V Drugem pogledu vsak torek ob 7. 40 na Prvem.
Drugi pogled je zmeraj zanimiv, saj razkriva, da samopodoba ni zmeraj enaka podobi, ki si jo o nas ustvarijo drugi. Številni tujci si za novo deželo prebivanja izberejo prav Slovenijo, še zlasti odkar je članica Evropske unije. Pripeljejo jih ljubezen, poslovne priložnosti, študij ali stiske. Kakšno je njihovo življenje pri nas in med nami? Kako je vse, kar imamo za tipično slovensko, videti skozi oči drugih. V Drugem pogledu vsak torek ob 7. 40 na Prvem.
Zahodnoafriška država Sierra Leone je bila v 18. stoletju pomembno središče čezatlantskega trga s sužnji, danes pa sta glavna gospodarska panoga te države rudarstvo in trgovina z diamanti. Njeno ime izhaja iz portugalskega imena za pokrajino – Serra Leoa; dobesedni prevod tega je Levja gora. Iz prestolnice Sierre Leone – Freetowna, ki ga je podjetje Sierra Leone Company leta 1792 ustanovilo kot dom za temnopolte Britance, ki so se bojevali pod britansko zastavo v ameriški vojni za neodvisnost – prihaja 23-letna Kim Camara. Že 16 let živi v Ljubljani, težave, ki jih je imela ob prihodu, pa so jo spodbudile, da je pri nas odprla prvi frizerski salon za urejanje afriškega tipa las. Tudi o tem, predvsem pa o razlikah med Slovenijo in Sierro Leone, pozneje. Drugi pogled je pripravila Andreja Gradišar.
Drugi pogled je zmeraj zanimiv, saj razkriva, da samopodoba ni zmeraj enaka podobi, ki si jo o nas ustvarijo drugi. Številni tujci si za novo deželo prebivanja izberejo prav Slovenijo, še zlasti odkar je članica Evropske unije. Pripeljejo jih ljubezen, poslovne priložnosti, študij ali stiske. Kakšno je njihovo življenje pri nas in med nami? Kako je vse, kar imamo za tipično slovensko, videti skozi oči drugih. V Drugem pogledu vsak torek ob 7. 40 na Prvem.
Naredili smo izračun (po Googlovem zemljevidu). Izhodišče: Cortina d'Ampezzo. Cilj: Krtina D'Ampezzo. Oddaljenost je približno 300 km ali 4 ure vožnje z avtomobilom. Torino pa je od Krtine, v kateri že 12 let živi Roberto Monas, še bolj oddaljen. Kaj imata skupnega Cortina in Krtina d'Ampezzo? Zakaj Slovenke hodijo na tečaj italijanščine, Slovenci pa na tečaj nemščine? Kaj je »kočerja« in zakaj mi Slovenci ne znamo skuhati testenin?
Ko ti nekdo v matični državi reče: »Joj, to je pa tako slovensko,« potem veš, da je privajanje na novo državo uspešno. Ta stavek je od sorodnikov slišal tudi Ernesto Gainza. Odkar živi v Sloveniji, namreč s seboj na potovanje vedno vzame copate, te nosi tudi v stanovanju v Venezueli, ko obišče družino. Trikratni Guinnessov rekorder je lani na Kaninu prvič v življenju pri 40 letih obul smuči, v Bovcu pa prvič začutil željo, da bi se ustalil in poiskal parcelo za hiško. Verjetno je za ekstremnega športnika, kaskaderja in poklicnega padalca to adrenalinsko središče ob Soči res kraj, kjer mu nikoli ni dolgčas.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Anika Dziewior Pavlin ne mara, če kdo reče, da sta poljščina in slovenščina podobna jezika ter da je zato učenje lažje
Bea Tomšič Amon se je slovenskima staršema rodila v argentinski prestolnici Buenos Aires. V več milijonskem mestu je preživela otroštvo in mladost, prvo potovanje v Slovenijo pa je bilo darilo staršev ob zaključku študija arhitekture. Zaradi želje po študiju na Akademiji za likovno umetnost Univerze v Ljubljani je tukaj ostala. V Sloveniji živi že 30 let z vmesno štiriletno prekinitvijo.
K nam je prišel iz večini Slovencev precej nepoznane države z nenavadnim jezikom in posebno pisavo. Kljub temu, da živi na podeželju, kjer so tujci bolj izjema kot pravilo, Gruzijec Tamazi Nozadze vedno poudari, kako lepo so ga sprejeli domačini. Tu se on in njegova družina počutijo odlično, v resnici ima le en velik problem, kot pravi sam - zaradi prijaznih ljudi in številnih novih prijateljev mu vedno primanjkuje časa. Se pa čas marsikomu ustavi v njegovi gruzijski restavraciji na obrobju Ljubljane, kjer ga je obiskala Andreja Čokl.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Ime mesta Aarburg v kantonu Aargau v osrčju Švice vam verjetno ne pove prav veliko. Veliko bližje so nam Habsburžani, ena najstarejših in največjih vladarskih dinastij v Evropi, ki je velik pečat pustila tudi na naših tleh. In če niste vedeli Habsburžani izvirajo prav iz tega švicarskega kantona, iz mesta Aarburg, ki je od precej večjega Basla oddaljen 40 kilometrov, pa prihaja tudi Esther Kompare. Dolgo časa je bila vpeta v svet bančništva, pozneje je delala na matičnem uradu, po upokojitvi pa je Švico zamenjala za Slovenijo. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da je za njeno selitev kriva ljubezen. Življenje v Sloveniji označuje z besedico »luksuz«, hkrati pa je v naši državi prepoznala številne neizkoriščene možnosti, prepričana je, da bi politiki morali narediti precej več, da se nam ne bi dogajal »beg možganov«. Kakšne so možnosti, da Slovenija nekoč postane druga Švica?
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Neveljaven email naslov