Barbara Tanze je rojena v Nemčiji nemško-švicarskemu paru, poročena je z Italijanom, že 12 let pa živi v okolici Cerknice

Barbara Camille Tanze je rojena v Münchnu nemško-švicarskemu paru. Poročena je z Italijanom, ki je hkrati slovenski zamejec. Dokler ni prišla v Slovenijo je živela v Nemčiji, Švici ter ZDA. Pestra mešanica in zato ni nič čudnega, da pravi, da se počuti predvsem Evropejko. Diplomirala je iz solo petja ter pevske pedagogike. Dolgo je nastopala kot operna in koncertna pevka ter igralka, že nekaj let pa se ukvarja predvsem s poučevanjem – tako petja, kot dikcije in pravilnega dihanja. Z družino živi v bližini Cerknice, kamor se je preselila naključno.

Evropa oz. neke vrste nevtralna lokacija med njej bližnjima Nemčijo in Švico ter moževo domovino Italijo je bila destinacija, ki sta jo želela poiskati, ko sta iskala lokacijo za svojo poroko. Tako sta tudi prišla do Slovenije:

“Želela sva, da vsi potujejo. Imava star atlas Slovenije iz leta 1980. Odprla sva ga na naključni strani, na slepo položila prst in potem sva se poročila v Škoflji Loki.”

Ob prvem obisku Slovenije jo je očarala predvsem narava. Zato sta se z možem odločila, da si pri nas osnujeta dom. Barbara pravi, da se je slovensko pričela učiti že pred selitvijo, koreniteje pa potem, ko se je preselila. Zelo rada govori zborno, zato jo včasih narečje, ki ga govorijo domačini v bližini Cerknice, kjer živi z družino, kar malo preseneti: “Sem včasih, ko sem jih poslušala, stala tam z odprtimi usti. Sploh če sem slišala besede, kot sta “vojgen” ali “želejzu. Imajo pa tudi kar precej besed iz nemščine.” In prav s pomočjo maternega jezika je rešila tudi kakšno zagato:

“Ko smo obnavljali hišo in imeli delavce v hiši, je bil pri nas tudi parketarja. Poskušal mi je dopovedati, da potrebuje čopič. A jaz te besede takrat nisem poznala. Zato mi je poskusil pokazati z rokami, da je to nekaj dolgega in da gre spodaj tako narazen. Mislila sem, da je to tisto, kar potrebuješ za stranišče (guma za odmaševanje oz. vakum guma). In sem šla iskat in sem bila cela ponosna, da razumem, kaj želi od mene. Pa me je nato samo gledal in rekel: “Jaz rabim pinsel!” In jaz sem bila potem tako – pa zakaj nisi prej tega povedal v nemščini?!”

Barbari je v Sloveniji poleg narave zelo všeč tudi umirjeno okolje, občutek varnosti, to, da lahko včasih hišo pustiš tudi odprto. Ima zelo prijazne sosede, ki jim že od začetka tu in tam kot darilo na dom prinesejo hrano, ki so jo pridelali. Pravi, da so slovenski vrtci organizirani veliko bolje kot v Nemčiji ali Švici. Izboljšala bi se lahko le slovenska komunikacija, poudarja: “Ljudje nimajo odprete komunikacije, ni radovednosti. Iz Švice in še posebej Francije sem navajena tudi bolj formalnih odnosov. Vsi se pozdravljajo z gospod ali gospa. Prav tako se tam v trgovini vedno nasmehnejo in prijazno pozdravijo, ko prideš, saj so veseli, da ti bodo lahko kaj prodali. Tu pa tega ni.”