Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tarcio Franca ni tipičen Brazilec - ne igra nogometa, ne obvlada capoeire in ne zna plesati sambe, ima pa rad govejo juho in pražen krompir
Zase pravi, da ni tipični Brazilec – ne igra nogometa, ne obvlada capoeire in ne zna plesati sambe, ima pa zato zdaj, ko v slovenski prestolnici živi že deset let, zelo rad govejo juho in pražen krompir. Tarcio Franca prihaja iz 500 let stare prestolnice federalne dežele Salvador da Bahia v velikosti Francije, ki se ponaša s čudovitim starim delom, Pelourinhom, kjer se v sinje tropsko nebo pno zvoniki številnih prelepih portugalskih cerkva. V Ljubljano se je preselil iz sicer četrtega največjega mesta v Braziliji, v katerem živi skoraj tri milijone prebivalcev.
Mesto je zelo veliko, kaotično, ogromno ljudi, ogromno prometa, ni vse tako lepo strukturirano in organizirano kot v Ljubljani. Včasih se Ljubljančani in na sploh Slovenci ne zavedajo, kako dobro so stvari tu urejene. V vseh letih tu se niti enkrat nisem vrnil nazaj domov, tako, da sem se res kar navadil na življenje tu – živeti v manjšem mestu zame ni več težava oziroma mi je celo postalo zelo všeč.
Prave zime doma ne poznajo, ko je v Evropi poletje, je namreč pri njih deževno obdobje.
Najnižja temperatura pri nas je 21, 22 stopinj, tako da je precej hecno, ko se pogovarjam z mamo in mi reče – joj, zebe me, danes pa dež pada, mrzlo je. Pa si mislim – verjemi, to ni pravi mraz. To kar me sicer še bolj moti kot nizke temperature, je pomanjkanje svetlobe. Včasih mine teden, mineta dva brez sončnih žarkov, takrat mi je res težko. Postanem žalosten in ne vem zakaj, potem pa se spomnim, da je to zato, ker ni sonca.
Na pustni torek, ko smo v oddaji Drugi pogled gostili Tarcia Franca, nismo mogli mimo praznovanj. Ta so za Brazilce vedno glasna in vesela in prav takšno razpoloženje je te dni zajelo celotno Brazilijo. In čeprav je Salvador, glavno mesto zvezne države Bahia in rojstno mesto našega sogovornika, od glavnega mesta Ria de Janeira oddaljeno več kot 1500 km, imajo tudi pri njih nora pustna praznovanja. Tudi sam si bo danes privoščil vsaj en krof, saj pravi, da ni pravega pustnega praznovanje brez tega, Slovencem pa svetuje, naj si tudi danes in vse dni v letu vzamejo več časa za zabavo in veselje, nadenejo nasmeh na obraz in prepustijo dobri volji, ki dela čudeže.
405 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Tarcio Franca ni tipičen Brazilec - ne igra nogometa, ne obvlada capoeire in ne zna plesati sambe, ima pa rad govejo juho in pražen krompir
Zase pravi, da ni tipični Brazilec – ne igra nogometa, ne obvlada capoeire in ne zna plesati sambe, ima pa zato zdaj, ko v slovenski prestolnici živi že deset let, zelo rad govejo juho in pražen krompir. Tarcio Franca prihaja iz 500 let stare prestolnice federalne dežele Salvador da Bahia v velikosti Francije, ki se ponaša s čudovitim starim delom, Pelourinhom, kjer se v sinje tropsko nebo pno zvoniki številnih prelepih portugalskih cerkva. V Ljubljano se je preselil iz sicer četrtega največjega mesta v Braziliji, v katerem živi skoraj tri milijone prebivalcev.
Mesto je zelo veliko, kaotično, ogromno ljudi, ogromno prometa, ni vse tako lepo strukturirano in organizirano kot v Ljubljani. Včasih se Ljubljančani in na sploh Slovenci ne zavedajo, kako dobro so stvari tu urejene. V vseh letih tu se niti enkrat nisem vrnil nazaj domov, tako, da sem se res kar navadil na življenje tu – živeti v manjšem mestu zame ni več težava oziroma mi je celo postalo zelo všeč.
Prave zime doma ne poznajo, ko je v Evropi poletje, je namreč pri njih deževno obdobje.
Najnižja temperatura pri nas je 21, 22 stopinj, tako da je precej hecno, ko se pogovarjam z mamo in mi reče – joj, zebe me, danes pa dež pada, mrzlo je. Pa si mislim – verjemi, to ni pravi mraz. To kar me sicer še bolj moti kot nizke temperature, je pomanjkanje svetlobe. Včasih mine teden, mineta dva brez sončnih žarkov, takrat mi je res težko. Postanem žalosten in ne vem zakaj, potem pa se spomnim, da je to zato, ker ni sonca.
Na pustni torek, ko smo v oddaji Drugi pogled gostili Tarcia Franca, nismo mogli mimo praznovanj. Ta so za Brazilce vedno glasna in vesela in prav takšno razpoloženje je te dni zajelo celotno Brazilijo. In čeprav je Salvador, glavno mesto zvezne države Bahia in rojstno mesto našega sogovornika, od glavnega mesta Ria de Janeira oddaljeno več kot 1500 km, imajo tudi pri njih nora pustna praznovanja. Tudi sam si bo danes privoščil vsaj en krof, saj pravi, da ni pravega pustnega praznovanje brez tega, Slovencem pa svetuje, naj si tudi danes in vse dni v letu vzamejo več časa za zabavo in veselje, nadenejo nasmeh na obraz in prepustijo dobri volji, ki dela čudeže.
Alejandro Rodriguez Diaz del Real Grbec je lektor na Oddelku za romanski jezik in književnost na ljubljanski Filozofski fakulteti. Je poliglot – govori špansko, nemško, angleško, francosko, italijansko, grško in slovensko. Slovenščino se je začel učiti že pred selitvijo k nam leta 2005, svoj prvi slovar je kupil v Nemčiji, kjer je živel prej. Na začetku ga je stalno nosil s seboj.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Prihaja iz Armenije, več kot 20 let je živel v Rusiji in ima tudi rusko državljanstvo. Njegovi naslednji postaji sta bila Češka in Ciper. Valery Arakelov sicer še vedno veliko potuje, a njegov dom je zadnja tri leta Slovenija. Leta 2013 je namreč kupil zdraviliški kompleks Rimskih term in sčasoma se je v našo deželo tudi preselil. Andreji Čokl je med drugim povedal, da se zdaj zbuja z najlepšim razgledom na svetu, nekoliko manj pa je navdušen nad našo davčno zakonodajo.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo je Jarmila Melinec prišla pred slabimi dvajsetimi leti – in to iz države, iz katere še nismo gostili sogovornika v torkovi oddaji Drugi pogled. Pa ni prišla od daleč – iz Češke, iz države, kjer so življenje, odnosi med ljudmi in razmerja med spoloma zelo podobni kot v Sloveniji. Vseeno to ne pomeni, da naše sogovornice v Sloveniji ni nič presenetilo. Da ne obstajajo razlike. Ali da ni bilo nikoli težko. Najtežje je bilo z zaposlitvijo in s pridobivanjem dokumentov ter dovoljenj za bivanje. Ko je namreč prišla v Slovenijo, tako naša država kot Češka še nista bili članici Evropske unije in so bili postopki “zateženi”, pravi veterinarka. Danes ne opravlja svojega poklica, temveč vodi podjetje, z družino pa živi na Gorenjskem. V Slovenijo jo je torej, tako kot mnoge druge, pripeljala ljubezen. Moža je spoznala na fakulteti v Brnu, kamor je za mesec dni prišel na prakso. Dovolj je bilo prvih 15 minut srečanja z njim, da se ji je življenje zasukalo v čisto drugo smer.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Drugem pogledu je gost Ernie Mendillo - Američan z italijansko-libanonskimi koreninami. V Slovenijo ga je pred dobrimi 20 leti zvabila ljubezen. Iz kozmopolitskega New Yorka je pristal na Gorenjskem in ob tem doživel kulturni šok. Danes iskreno pove, da je njegov dom Naklo. Je glasbenik in je pred petimi leti ustanovil skupino Help, tako imenovani »tribute band«, ki izredno uspešno – tako po odzivih občinstva kot tudi kritikov – v znak spoštovanja poustvarja glasbo Beatlov. Pred mikrofon ga je povabila Barbara Belehar Drnovšek.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Neveljaven email naslov