Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tarcio Franca ni tipičen Brazilec - ne igra nogometa, ne obvlada capoeire in ne zna plesati sambe, ima pa rad govejo juho in pražen krompir
Zase pravi, da ni tipični Brazilec – ne igra nogometa, ne obvlada capoeire in ne zna plesati sambe, ima pa zato zdaj, ko v slovenski prestolnici živi že deset let, zelo rad govejo juho in pražen krompir. Tarcio Franca prihaja iz 500 let stare prestolnice federalne dežele Salvador da Bahia v velikosti Francije, ki se ponaša s čudovitim starim delom, Pelourinhom, kjer se v sinje tropsko nebo pno zvoniki številnih prelepih portugalskih cerkva. V Ljubljano se je preselil iz sicer četrtega največjega mesta v Braziliji, v katerem živi skoraj tri milijone prebivalcev.
Mesto je zelo veliko, kaotično, ogromno ljudi, ogromno prometa, ni vse tako lepo strukturirano in organizirano kot v Ljubljani. Včasih se Ljubljančani in na sploh Slovenci ne zavedajo, kako dobro so stvari tu urejene. V vseh letih tu se niti enkrat nisem vrnil nazaj domov, tako, da sem se res kar navadil na življenje tu – živeti v manjšem mestu zame ni več težava oziroma mi je celo postalo zelo všeč.
Prave zime doma ne poznajo, ko je v Evropi poletje, je namreč pri njih deževno obdobje.
Najnižja temperatura pri nas je 21, 22 stopinj, tako da je precej hecno, ko se pogovarjam z mamo in mi reče – joj, zebe me, danes pa dež pada, mrzlo je. Pa si mislim – verjemi, to ni pravi mraz. To kar me sicer še bolj moti kot nizke temperature, je pomanjkanje svetlobe. Včasih mine teden, mineta dva brez sončnih žarkov, takrat mi je res težko. Postanem žalosten in ne vem zakaj, potem pa se spomnim, da je to zato, ker ni sonca.
Na pustni torek, ko smo v oddaji Drugi pogled gostili Tarcia Franca, nismo mogli mimo praznovanj. Ta so za Brazilce vedno glasna in vesela in prav takšno razpoloženje je te dni zajelo celotno Brazilijo. In čeprav je Salvador, glavno mesto zvezne države Bahia in rojstno mesto našega sogovornika, od glavnega mesta Ria de Janeira oddaljeno več kot 1500 km, imajo tudi pri njih nora pustna praznovanja. Tudi sam si bo danes privoščil vsaj en krof, saj pravi, da ni pravega pustnega praznovanje brez tega, Slovencem pa svetuje, naj si tudi danes in vse dni v letu vzamejo več časa za zabavo in veselje, nadenejo nasmeh na obraz in prepustijo dobri volji, ki dela čudeže.
405 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Tarcio Franca ni tipičen Brazilec - ne igra nogometa, ne obvlada capoeire in ne zna plesati sambe, ima pa rad govejo juho in pražen krompir
Zase pravi, da ni tipični Brazilec – ne igra nogometa, ne obvlada capoeire in ne zna plesati sambe, ima pa zato zdaj, ko v slovenski prestolnici živi že deset let, zelo rad govejo juho in pražen krompir. Tarcio Franca prihaja iz 500 let stare prestolnice federalne dežele Salvador da Bahia v velikosti Francije, ki se ponaša s čudovitim starim delom, Pelourinhom, kjer se v sinje tropsko nebo pno zvoniki številnih prelepih portugalskih cerkva. V Ljubljano se je preselil iz sicer četrtega največjega mesta v Braziliji, v katerem živi skoraj tri milijone prebivalcev.
Mesto je zelo veliko, kaotično, ogromno ljudi, ogromno prometa, ni vse tako lepo strukturirano in organizirano kot v Ljubljani. Včasih se Ljubljančani in na sploh Slovenci ne zavedajo, kako dobro so stvari tu urejene. V vseh letih tu se niti enkrat nisem vrnil nazaj domov, tako, da sem se res kar navadil na življenje tu – živeti v manjšem mestu zame ni več težava oziroma mi je celo postalo zelo všeč.
Prave zime doma ne poznajo, ko je v Evropi poletje, je namreč pri njih deževno obdobje.
Najnižja temperatura pri nas je 21, 22 stopinj, tako da je precej hecno, ko se pogovarjam z mamo in mi reče – joj, zebe me, danes pa dež pada, mrzlo je. Pa si mislim – verjemi, to ni pravi mraz. To kar me sicer še bolj moti kot nizke temperature, je pomanjkanje svetlobe. Včasih mine teden, mineta dva brez sončnih žarkov, takrat mi je res težko. Postanem žalosten in ne vem zakaj, potem pa se spomnim, da je to zato, ker ni sonca.
Na pustni torek, ko smo v oddaji Drugi pogled gostili Tarcia Franca, nismo mogli mimo praznovanj. Ta so za Brazilce vedno glasna in vesela in prav takšno razpoloženje je te dni zajelo celotno Brazilijo. In čeprav je Salvador, glavno mesto zvezne države Bahia in rojstno mesto našega sogovornika, od glavnega mesta Ria de Janeira oddaljeno več kot 1500 km, imajo tudi pri njih nora pustna praznovanja. Tudi sam si bo danes privoščil vsaj en krof, saj pravi, da ni pravega pustnega praznovanje brez tega, Slovencem pa svetuje, naj si tudi danes in vse dni v letu vzamejo več časa za zabavo in veselje, nadenejo nasmeh na obraz in prepustijo dobri volji, ki dela čudeže.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Cristina Gabriela Pinto Droga Mazovec prihaja iz drugega največjega portugalskega mesta Porta in v Sloveniji živi od leta 2001. Je predsednica Društva slovensko-portugalskega prijateljstva, ki združuje okoli 40 Portugalcev. Kot pravi, se, zaradi majhnega števila Portugalcev, ki bivajo pri nas, vsi poznajo med seboj. Največ jih živi v Ljubljani, nekaj še v Mariboru in Ajdovščini, večina pa je v Slovenijo prišla oziroma tu ostala zaradi ljubezni. Ljubezen je nekoliko vplivala tudi na Gabrielino odločitev o selitvi v Slovenijo, a veliko pomembnejšo vlogo je imelo izobraževanje. Več boste izvedeli v naslednjih minutah v rubriki Drugi pogled, ki jo je pripravila Andreja Gradišar.
Čeprav njegov priimek pomeni: tisti, ki se bori z levi, tokratni gost oddaje Drugi pogled ne prihaja iz države, kjer v naravi živijo levi. Prihaja iz dežele, kjer je glavna nevarnost človek – in njegovo orožje. Iz Sirije. 22-letni Rami Subaie je Sirec, a ima dvojno državljanstvo – tudi slovenskega. Dobil ga je zaradi očeta. Ta se je na študij odpravil v Italijo, a pristal v na fakulteti za farmacijo v Zagrebu. Tam je spoznal Ramijevo mamo, ki je iz Bosne na Hrvaško prišla delat. Skupaj sta se nato preselila v Rogaško Slatino. Po več letih dela je lahko zaprosil za takrat jugoslovansko državljanstvo, po odcepitvi pa avtomatično, ker je živel v Sloveniji, dobil slovensko. Tudi Rami ima tako dvojno državljanstvo. Da je, ko je bil star 17 let in je moral zapustiti Sirijo, prišel v Slovenijo, torej ni naključje.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Njeno ime v kirgiščini pomeni mesečev cvet, njen priimek brez rusificirane končnice pa v muslimanskem svetu modrec. Aigul Hakimova torej prihaja iz Kirgizije, v Sloveniji živi 15 let, dela v turizmu, je mati, ki s svojim otrokom govori slovensko, in aktivistka, občutljiva na nepravičnosti v družbi. V zadnjem času v javnosti nastopa kot predstavnica Socialnega centra Rog in uporabnica Tovarne Rog, v Drugem pogledu pa smo jo spoznali v nekoliko drugačni luči.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
“Fajn se je smejati drugemu, to je priljubljena rekreacija.” To je odgovor stand-up komika Perice Jerkovića na vprašanje, zakaj se Slovenci radi smejimo vicem o Bosancih. Eden največjih poznavalcev stand-up komedije v Sloveniji, ki na tem področju deluje že 13 let, se je namreč iz Bosne v Slovenijo preselil v času vojne. V Koper je prišel z družino, a brez vsega – brez denarja, materialnih dobrin, dokumentov, brez poznanstev. Kako je biti begunec?
V tokratnem Drugem pogledu predstavljamo Liorja Kochavyja - Izraelca, ki je zaslužen za Odprto kuhno. Več o ideji za petkovo kulinarično tržnico, ki je pred 3 leti svoje mesto našla na ljubljanskem Pogačarjevem trgu, se od tam razširila še v Celje in Koper, 25. maja pa se bo premierno predstavila v Novi Gorici, v naslednjih minutah, ko boste med drugim izvedeli tudi, kakšne so razlike med Slovenci in Izraelci ter kakšno paniko lahko povzroči avgustovsko neurje. Prispevek je pripravila Andreja Gradišar, prevode je prebral Jure Franko.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Ali veste, kje so Komori? Naj vas že kar takoj malo usmerimo: južna polobla, vzhodno od Afrike, blizu Madagaskarja … Tam, v Indijskem oceanu, leži otočje in ena izmed najmajših, a tudi najgosteje naseljenih državic na svetu. Ima 800 tisoč prebivalcev, skoraj polovica jih je mlajših od 15 let. S Komorov prihaja Djonas Ahmed Abdillah (na fotografiji na desni), ki že 6 let živi v Sloveniji. Razlog: ljubezen in družina.
Neveljaven email naslov