Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V naslednjih minutah več o tem, zakaj Slovenci morda nismo tako zaprti, kot naj bi stereotipno veljalo, o tem, da ne vemo, v kako lepi deželi živimo, in tudi o jezikovnih zmešnjavah, ki narišejo nasmeh na usta. Drugi pogled je ujel Peter Močnik.
Bolj kot vidim, kako ljudje živijo v drugih deželah, še z večjim veseljem se vračam v Slovenijo
2500 km. Toliko je rusko mesto Krasnodar oddaljeno od Ljubljane. Mesto, od koder se je na južno stran Alp zaradi ljubezni, kakopak, preselila Yulia Shmidt. Četudi prihaja iz bližine mesta, ki šteje več kot milijon prebivalcev, ji selitev v veliko mirnejši Kranj, kot pravi, ni povzročala težav. Večji izziv so bili številni dialekti, ki tujcu lahko povzročajo sive lase:
“Kmalu po selitvi v Slovenijo sem začela peti v rockovskem bandu. Fantje iz skupine so vsi prihajali iz različnih delov Gorenjske. Tako da sem se slovenščine učila z njimi. Ko sem enkrat prišla domov in začela možu razlagati nekaj po slovensko, se je samo smejal. Šele potem sem ugotovila, da so kaj, kva in kuga iste besede! Jaz sem mislila, da so različne.”
Ko sva že pri besedah, omeni še nekaj tistih, ki se izgovorijo enako, pomenijo pa nekaj povsem drugega. Jezikovne igre, ob katerih denimo beseda “ponos” dobi povsem nov pomen:
“Vsak Rus, ko sliši besedo “ponos”, ne samo, da se malce nasmeji, temveč umre od smeha. Zato ker v ruskem jeziku ta beseda, napisana do črke enako, pomeni driska. Beseda “pozor”, denimo, pomeni sram. Z besedo “prihodi”, ki jo lahko vidimo na letališču, pa mi opisujemo tisti občutek, ki ga dobiš, ko pokadiš malo trave.”
Stereotipi so stereotipi z namenom. Eden od teh pravi, da smo Slovenci delavni. Če gre delavnost, seveda, enačiti tudi s hitrostjo dela, potem to, kot bomo slišali, ne drži. Yulia je svojo poslovno priložnost pri nas našla v organiziranju porok in prostočasnih dejavnosti za ruske obiskovalce naše dežele, sodelovanje s slovenskimi poslovnimi partnerji pa ni vedno najlažje.
“V Rusiji je navada, da če rečeš človeku, da potrebuješ informacijo takoj, jo dobiš v roku 15–20 minut, maksimalno ene ure. Tukaj, če prosiš za informacijo takoj, jo lahko dobiš v roku enega tedna.”
Stereotip številka 2. Slovenci smo relativno zaprti ljudje. Yulia se s tem ne strinja:
“Rus je odprt od začetka, Slovenci pa morda potrebujejo malo časa, da spoznajo človeka in se mu nato odprejo. Ampak po mojem mnenju ste odprti in radi pomagate. Ker marsikdaj sem že slišala od svojih turistov, da so se obrnili po pomoč k ljudem, če so se izgubili. Vedno so jo dobili. In ne samo to! Povabili so jih celo na kosilo in na žganje. In bili so zelo zadovoljni. Tudi sama sem velikokrat dobila pomoč od neznancev.”
Danes Yulia deluje v turizmu. Je ambasadorka Slovenije za rusko govoreče goste, organizatorka porok, ljubiteljica slovenskih vin ter umetnica, ki slika s kano in še vedno rada tudi zapoje, sicer bolj zase kot za občinstvo. Kot vokalistka je delovala v različnih zasedbah, kakšno od njenih skladb pa ujamete tudi na slovenskih radijskih postajah. Več pa v posnetku.
408 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V naslednjih minutah več o tem, zakaj Slovenci morda nismo tako zaprti, kot naj bi stereotipno veljalo, o tem, da ne vemo, v kako lepi deželi živimo, in tudi o jezikovnih zmešnjavah, ki narišejo nasmeh na usta. Drugi pogled je ujel Peter Močnik.
Bolj kot vidim, kako ljudje živijo v drugih deželah, še z večjim veseljem se vračam v Slovenijo
2500 km. Toliko je rusko mesto Krasnodar oddaljeno od Ljubljane. Mesto, od koder se je na južno stran Alp zaradi ljubezni, kakopak, preselila Yulia Shmidt. Četudi prihaja iz bližine mesta, ki šteje več kot milijon prebivalcev, ji selitev v veliko mirnejši Kranj, kot pravi, ni povzročala težav. Večji izziv so bili številni dialekti, ki tujcu lahko povzročajo sive lase:
“Kmalu po selitvi v Slovenijo sem začela peti v rockovskem bandu. Fantje iz skupine so vsi prihajali iz različnih delov Gorenjske. Tako da sem se slovenščine učila z njimi. Ko sem enkrat prišla domov in začela možu razlagati nekaj po slovensko, se je samo smejal. Šele potem sem ugotovila, da so kaj, kva in kuga iste besede! Jaz sem mislila, da so različne.”
Ko sva že pri besedah, omeni še nekaj tistih, ki se izgovorijo enako, pomenijo pa nekaj povsem drugega. Jezikovne igre, ob katerih denimo beseda “ponos” dobi povsem nov pomen:
“Vsak Rus, ko sliši besedo “ponos”, ne samo, da se malce nasmeji, temveč umre od smeha. Zato ker v ruskem jeziku ta beseda, napisana do črke enako, pomeni driska. Beseda “pozor”, denimo, pomeni sram. Z besedo “prihodi”, ki jo lahko vidimo na letališču, pa mi opisujemo tisti občutek, ki ga dobiš, ko pokadiš malo trave.”
Stereotipi so stereotipi z namenom. Eden od teh pravi, da smo Slovenci delavni. Če gre delavnost, seveda, enačiti tudi s hitrostjo dela, potem to, kot bomo slišali, ne drži. Yulia je svojo poslovno priložnost pri nas našla v organiziranju porok in prostočasnih dejavnosti za ruske obiskovalce naše dežele, sodelovanje s slovenskimi poslovnimi partnerji pa ni vedno najlažje.
“V Rusiji je navada, da če rečeš človeku, da potrebuješ informacijo takoj, jo dobiš v roku 15–20 minut, maksimalno ene ure. Tukaj, če prosiš za informacijo takoj, jo lahko dobiš v roku enega tedna.”
Stereotip številka 2. Slovenci smo relativno zaprti ljudje. Yulia se s tem ne strinja:
“Rus je odprt od začetka, Slovenci pa morda potrebujejo malo časa, da spoznajo človeka in se mu nato odprejo. Ampak po mojem mnenju ste odprti in radi pomagate. Ker marsikdaj sem že slišala od svojih turistov, da so se obrnili po pomoč k ljudem, če so se izgubili. Vedno so jo dobili. In ne samo to! Povabili so jih celo na kosilo in na žganje. In bili so zelo zadovoljni. Tudi sama sem velikokrat dobila pomoč od neznancev.”
Danes Yulia deluje v turizmu. Je ambasadorka Slovenije za rusko govoreče goste, organizatorka porok, ljubiteljica slovenskih vin ter umetnica, ki slika s kano in še vedno rada tudi zapoje, sicer bolj zase kot za občinstvo. Kot vokalistka je delovala v različnih zasedbah, kakšno od njenih skladb pa ujamete tudi na slovenskih radijskih postajah. Več pa v posnetku.
V četrtek 20. julija bodo v severozahodni Južni Ameriki praznovali. Na ta dan leta 1810 je Kolumbija razglasila neodvisnost od Španije. Prav o tej državi nam bo tokrat pripovedoval sogovornik v rubriki Drugi pogled. To je Alexander Niño Ruiz. V Slovenijo ga je pred desetimi leti prinesla ljubezen do Slovenke in do kave. Prav ta pijača je rdeča nit skorajda vsakega pogovora v majhni prodajalni v Stari Ljubljani, ki jo imata skupaj s ženo šele zadnjih nekaj mesecev. Kot je povedal, Kolumbijci svoje kave sploh ne poznajo, čeprav so znani po njej, Slovenci pa smo za razliko od njih ob dobri kavi sposobni uživati ure in ure.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Režiserka gledaliških predstav in oper je v Sloveniji že od svojega 8. leta starosti, a sta Rusija in odhod v novo okolje pustila v njenem življenju globok pečat.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Tulipani, mlini na veter, ravnina, liberalna politika na področju prostitucije, splavov in uživanja marihuane ter amsterdamska rdeča četrt so najpogostejše asociacije Slovencev ob omembi Nizozemske. Na kaj pa pomislijo Nizozemci ob omembi Slovenije? Tudi to bomo slišali v današnjem Drugem pogledu, gost katerega je Ronald Erwin Martijn Korthouwer. Produktni vodja ene od slovenskih farmacevtskih družb je pri nas že skoraj 10 let. O tem, kaj pri nas najbolj pogreša in na katerih področjih je Slovenija boljša od Nizozemske, se je z Ronaldom Korthouwerjem pogovarjala Andreja Gradišar.
Naš današnji sogovornik prihaja iz Burkina Fasa. Država je bila do leta 1960 poznana kot francoska kolonija Zgornja Volta, njeno današnje ima pa v prevodu pomeni dežela pokončnih oziroma poštenih ljudi. Je celinska država, ki leži v Zahodni Afriki in ima nekaj več kot 18 milijonov prebivalcev. Potovanja tja slovensko Ministrstvo za zunanje zadeve zaradi ugrabitev, kriminala in pogostih ropov odsvetuje. Iz te države prihaja umetnik Issiaka Sanou, ki je v Sloveniji že skoraj 10 let, ukvarja pa se z igranjem na tradicionalna afriška tolkala. Burkinafaščevo zgodbo nam bo predstavila Andreja Gradišar.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Emmanouil Santorinaios prihaja iz Aten, v Ljubljani živi od oktobra 2014. K nam se je priselil, saj je tu dobil službo in to kljub temu, da se Grki v Sloveniji soočajo s prepričanji, da so leni, da nikoli ne delajo, da vse dni le sedijo na soncu in uživajo. Manolis, kot tudi kličejo Grka, pravi, da ta prepričanja ne držijo in dodaja, da so Grki tudi po raziskavi OECD-ja eden bolj delovnih narodov v Evropi. Zelo zaposlen je tudi naš sogovornik, ki pa si je kljub temu vzel čas za pogovor. Več o svoji službi ter o tem, kako dobro je spoznal Slovenijo v dveh letih in pol kolikor živi pri nas, pa v nadaljevanju. Tokratni Drugi pogled je pripravila Andreja Gradišar.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Neveljaven email naslov