Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V naslednjih minutah več o tem, zakaj Slovenci morda nismo tako zaprti, kot naj bi stereotipno veljalo, o tem, da ne vemo, v kako lepi deželi živimo, in tudi o jezikovnih zmešnjavah, ki narišejo nasmeh na usta. Drugi pogled je ujel Peter Močnik.
Bolj kot vidim, kako ljudje živijo v drugih deželah, še z večjim veseljem se vračam v Slovenijo
2500 km. Toliko je rusko mesto Krasnodar oddaljeno od Ljubljane. Mesto, od koder se je na južno stran Alp zaradi ljubezni, kakopak, preselila Yulia Shmidt. Četudi prihaja iz bližine mesta, ki šteje več kot milijon prebivalcev, ji selitev v veliko mirnejši Kranj, kot pravi, ni povzročala težav. Večji izziv so bili številni dialekti, ki tujcu lahko povzročajo sive lase:
“Kmalu po selitvi v Slovenijo sem začela peti v rockovskem bandu. Fantje iz skupine so vsi prihajali iz različnih delov Gorenjske. Tako da sem se slovenščine učila z njimi. Ko sem enkrat prišla domov in začela možu razlagati nekaj po slovensko, se je samo smejal. Šele potem sem ugotovila, da so kaj, kva in kuga iste besede! Jaz sem mislila, da so različne.”
Ko sva že pri besedah, omeni še nekaj tistih, ki se izgovorijo enako, pomenijo pa nekaj povsem drugega. Jezikovne igre, ob katerih denimo beseda “ponos” dobi povsem nov pomen:
“Vsak Rus, ko sliši besedo “ponos”, ne samo, da se malce nasmeji, temveč umre od smeha. Zato ker v ruskem jeziku ta beseda, napisana do črke enako, pomeni driska. Beseda “pozor”, denimo, pomeni sram. Z besedo “prihodi”, ki jo lahko vidimo na letališču, pa mi opisujemo tisti občutek, ki ga dobiš, ko pokadiš malo trave.”
Stereotipi so stereotipi z namenom. Eden od teh pravi, da smo Slovenci delavni. Če gre delavnost, seveda, enačiti tudi s hitrostjo dela, potem to, kot bomo slišali, ne drži. Yulia je svojo poslovno priložnost pri nas našla v organiziranju porok in prostočasnih dejavnosti za ruske obiskovalce naše dežele, sodelovanje s slovenskimi poslovnimi partnerji pa ni vedno najlažje.
“V Rusiji je navada, da če rečeš človeku, da potrebuješ informacijo takoj, jo dobiš v roku 15–20 minut, maksimalno ene ure. Tukaj, če prosiš za informacijo takoj, jo lahko dobiš v roku enega tedna.”
Stereotip številka 2. Slovenci smo relativno zaprti ljudje. Yulia se s tem ne strinja:
“Rus je odprt od začetka, Slovenci pa morda potrebujejo malo časa, da spoznajo človeka in se mu nato odprejo. Ampak po mojem mnenju ste odprti in radi pomagate. Ker marsikdaj sem že slišala od svojih turistov, da so se obrnili po pomoč k ljudem, če so se izgubili. Vedno so jo dobili. In ne samo to! Povabili so jih celo na kosilo in na žganje. In bili so zelo zadovoljni. Tudi sama sem velikokrat dobila pomoč od neznancev.”
Danes Yulia deluje v turizmu. Je ambasadorka Slovenije za rusko govoreče goste, organizatorka porok, ljubiteljica slovenskih vin ter umetnica, ki slika s kano in še vedno rada tudi zapoje, sicer bolj zase kot za občinstvo. Kot vokalistka je delovala v različnih zasedbah, kakšno od njenih skladb pa ujamete tudi na slovenskih radijskih postajah. Več pa v posnetku.
408 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V naslednjih minutah več o tem, zakaj Slovenci morda nismo tako zaprti, kot naj bi stereotipno veljalo, o tem, da ne vemo, v kako lepi deželi živimo, in tudi o jezikovnih zmešnjavah, ki narišejo nasmeh na usta. Drugi pogled je ujel Peter Močnik.
Bolj kot vidim, kako ljudje živijo v drugih deželah, še z večjim veseljem se vračam v Slovenijo
2500 km. Toliko je rusko mesto Krasnodar oddaljeno od Ljubljane. Mesto, od koder se je na južno stran Alp zaradi ljubezni, kakopak, preselila Yulia Shmidt. Četudi prihaja iz bližine mesta, ki šteje več kot milijon prebivalcev, ji selitev v veliko mirnejši Kranj, kot pravi, ni povzročala težav. Večji izziv so bili številni dialekti, ki tujcu lahko povzročajo sive lase:
“Kmalu po selitvi v Slovenijo sem začela peti v rockovskem bandu. Fantje iz skupine so vsi prihajali iz različnih delov Gorenjske. Tako da sem se slovenščine učila z njimi. Ko sem enkrat prišla domov in začela možu razlagati nekaj po slovensko, se je samo smejal. Šele potem sem ugotovila, da so kaj, kva in kuga iste besede! Jaz sem mislila, da so različne.”
Ko sva že pri besedah, omeni še nekaj tistih, ki se izgovorijo enako, pomenijo pa nekaj povsem drugega. Jezikovne igre, ob katerih denimo beseda “ponos” dobi povsem nov pomen:
“Vsak Rus, ko sliši besedo “ponos”, ne samo, da se malce nasmeji, temveč umre od smeha. Zato ker v ruskem jeziku ta beseda, napisana do črke enako, pomeni driska. Beseda “pozor”, denimo, pomeni sram. Z besedo “prihodi”, ki jo lahko vidimo na letališču, pa mi opisujemo tisti občutek, ki ga dobiš, ko pokadiš malo trave.”
Stereotipi so stereotipi z namenom. Eden od teh pravi, da smo Slovenci delavni. Če gre delavnost, seveda, enačiti tudi s hitrostjo dela, potem to, kot bomo slišali, ne drži. Yulia je svojo poslovno priložnost pri nas našla v organiziranju porok in prostočasnih dejavnosti za ruske obiskovalce naše dežele, sodelovanje s slovenskimi poslovnimi partnerji pa ni vedno najlažje.
“V Rusiji je navada, da če rečeš človeku, da potrebuješ informacijo takoj, jo dobiš v roku 15–20 minut, maksimalno ene ure. Tukaj, če prosiš za informacijo takoj, jo lahko dobiš v roku enega tedna.”
Stereotip številka 2. Slovenci smo relativno zaprti ljudje. Yulia se s tem ne strinja:
“Rus je odprt od začetka, Slovenci pa morda potrebujejo malo časa, da spoznajo človeka in se mu nato odprejo. Ampak po mojem mnenju ste odprti in radi pomagate. Ker marsikdaj sem že slišala od svojih turistov, da so se obrnili po pomoč k ljudem, če so se izgubili. Vedno so jo dobili. In ne samo to! Povabili so jih celo na kosilo in na žganje. In bili so zelo zadovoljni. Tudi sama sem velikokrat dobila pomoč od neznancev.”
Danes Yulia deluje v turizmu. Je ambasadorka Slovenije za rusko govoreče goste, organizatorka porok, ljubiteljica slovenskih vin ter umetnica, ki slika s kano in še vedno rada tudi zapoje, sicer bolj zase kot za občinstvo. Kot vokalistka je delovala v različnih zasedbah, kakšno od njenih skladb pa ujamete tudi na slovenskih radijskih postajah. Več pa v posnetku.
Iz Škotske prihaja naša današnja sogovornica Drugega pogleda. Njeno ime je Susan oz. Susie Madley. V Sloveniji skupaj z možem živi že 14 let. Selitev se je zgodila po njeni prometni nesreči, ko je v časopisu videla članek o Sloveniji. Najbolje, da več o tem pove kar sama. V Blanco je Škotinjo poklicala Andreja Gradišar.
Danes pa v Drugem pogledu gostimo na nek način radijskega kolega. Na Radiu Študent od spomladi predvajajo oddajo Sleepless in Slovenia, v kateri Chris Lee osvetljuje vsakdanje zaplete in težave pa tudi radosti življenja v Sloveniji. Mi smo kanadskega Tajvanca povabili pred mikrofon Prvega. Z njim je o tem, zakaj otroci na ulici za njim vpijejo »Kitajec«, kaj druži in kaj ločuje Kanadčane in Slovence, pa tudi, kako mu je pri nas uspelo priti za volan rečne ladje, ne pa še za volan avtomobila, govorila Andreja Gradišar.
»Slovenija je že dolgo moja država, zdaj pa je tudi moj naslov,« je na začetku najinega pogovora povedala Srbkinja Tatjana Vehovec. Ker je poročena s Slovencem, je že pred selitvijo pogosto obiskovala njegovo sorodstvo v Sloveniji. Tudi zato in ker je konec koncev, kot pravi sama, »otrok Jugoslavije«, je našo državo že pred selitvijo k nam dobro poznala. Zakaj se je iz Novega Sada preselila v Loče blizu Slovenskih Konjic, bo povedala v Drugem pogledu.
V rubriki Drugi pogled smo spoznali že številne tujce, ki so Slovenijo izbrali za svoj novi dom, začasno ali – večina – za vedno. Tokrat pa bomo spoznali gospoda, ki mu Slovenija pomeni občasni drugi dom. Z ženo, ki je po rodu iz Vojvodine, namreč živita v Luksemburgu, velik del leta pa preživita v Sloveniji, v Kozjanskem parku, v katerem se počutita odlično. Claude Nöel je prvi Luksemburžan, ki vam ga predstavljamo v Drugem pogledu, in tako na naš zemljevid dodajamo že 103. državo.
Tokrat ne bomo odpotovali prav daleč, le čez državno mejo v našo sosedo Madžarsko. Od tam prihaja naša sogovornica, Monika Simon, ki se je z družino v naše glavno mesto preselila pred sedmimi leti in pol. Pri nas ji je med drugim všeč, kako Slovenci skrbimo za naravo, pa da imamo v mestih območja brez avtomobilov in da smo prijazni do tujcev. O življenju v Sloveniji in tukajšnjih izzivih se je z Moniko Simon pogovarjala Tadeja Bizilj.
Približno 1700 kilometrov loči La Baule (izgovorjava: La bol) in Domžale – kraja, med katerima se seli Francoz Christophe Zenit (izgovorjava: Kristof Zenit). Chris, kot ga tudi kličejo, je v Slovenijo prvič prišel pred tremi leti. Takrat kot turist. Nanj so ljudje in naša država naredili dober vtis, zato zdaj del leta preživi tu. V Sloveniji bi se rad tudi upokojil, je povedal Andreji Gradišar, ki ga je povabila pred mikrofon Drugega pogleda.
Triintridesetletna Triin Raamat se je pred letom in pol iz Talina preselila v Slovenijo. Odločitev za selitev je spodbudilo srečanje s slovenskim fantom na glasbenem festivalu na Hrvaškem. Kako se je razpletla "zgodba treh držav" in kako nam Estonka nastavlja ogledalo, preverite v Drugem pogledu.
Septembra je minilo pet let, odkar je v Slovenijo prišel Uzbekistanec Bahodir Negmatov. Razlog za to, da je prvič zapustil svojo domovino, je bil magistrski študij. Tega trenutno končuje, je pa vmes pri nas stopil tudi v podjetniške vode. Njegova velika želja je, da bi na področju turizma povezal rojstni starodavni Samarkand in Slovenijo. Malo je že Slovenec, kot boste slišali, nekatere uzbekistanske navade pa pri nas pogreša. Z njim se je pogovarjala Andreja Gradišar.
Kako se počuti Indijec, navajen na vročino in sonce, ko prvič prispe v Slovenijo na hladen in deževen dan? Naš sogovornik Ishan Manjrekar se ga še zelo dobro spominja. Pravi, da je bilo zanimivo in tudi zabavno. Že isti dan je šel v center Ljubljane in vse se mu je zdelo zelo zelo prazno. To pa ga ni odvrnilo od odločitve, da bi tukaj ostal. Zdaj je v Ljubljani že dve leti in na razlike se je že precej navadil. Celo tako zelo, da vse svoje prijatelje nagovarja, naj pridejo sem na dopust. Vse jim že lahko razkaže sam, saj si je večino Slovenije že ogledal. Svoj pogled na Slovenijo je v Drugem pogledu predstavil Katji Krajnc. Bere Andreja Gradišar.
Yumei Foong se je rodila v Singapurju. K nam jo je pripeljal študij; da je tu tudi ostala, je poskrbela ljubezen. Njena domovina, ki je mimogrede več kot 20-krat manjša od Slovenije, je zelo podobna naši državi, boste slišali v nadaljevanju. Največje razlike je mogoče najti na gospodarskem področju, pri načinu, kako se sklepajo posli. Z Yumei Foong pa tudi o tistih znanih visokih, tudi zapornih kaznih za npr. odvržen žvečilni gumi v Singapurju. Oddajo je pripravila Andreja Gradišar.
Tokratna rubrika Drugi pogled nas bo ponesla na zahod afriške celine, v državo Burkina Faso, od koder je doma Dramane Yere. V svoji domovini je spoznal Katjo iz Ljubljane, ki je tam delala kot prostovoljka. Ko je prvič prišel v Slovenijo, da bi spoznal Katjino družino, sta se odločila: tu jima je všeč in tu bosta ostala. Dramane se je začel ukvarjati z uvozom in prodajo karitejevega masla ter drugih kozmetičnih in prehranskih izdelkov iz Afrike. Tudi zato se po desetih letih življenja v Sloveniji še vedno vsako leto vrne v prvotno domovino.
Preden se je Yoning Cheng s svojim možem preselila v Slovenijo, je imela za seboj že več 10 let izkušenj učenja mandarinščine. Iskanje novih izzivov jo je pripeljalo v Slovenijo, kjer si je ustvarila dom, si zgradila nov krog poznanstev in odkrila rekreacijsko žilico, ki je prej kot mestno dekle ni imela. Kako je doživljala selitev iz 7-milijonskega mesta v 2-miljonsko državo? Pove kar sama, v Drugem pogledu!
V stalnici torkovega jutra, oddaji Drugi pogled, smo nedavno gostili sogovornika iz Zambije. Ta država je na seznamu držav, iz katerih smo že gostili »drugopoglednike«, zasedla častno stotico. Okrogla številka pa je odlična priložnost za to, da izvemo, kako gre nekdanjim sogovornikom. Andreja Gradišar je tako poklicala Kitajko Zhanghua oz. po slovensko Anjo Ye, Kubanca Ariela Cubrio, Malavijca Dustaina J. Chirwo in Iračana Arkana al Nawasa, Darja Pograjc pa je govorila z Američanom Noahom Charneyjem.
100 državo bomo danes dodali na seznam tistih, iz katerih smo že gostili sogovornike v oddaji Drugi pogled. Zambija – rojstna država Stephena Mosesa Zuluju – bo dobila to častno mesto. Zambijec v Sloveniji živi od leta 2008, sem ga je pripeljal tisti najpogostejši razlog za selitev – ljubezen. Doma na Vrhniki ga je z radijskim mikrofonom nedavno obiskala Andreja Gradišar.
Medtem ko si mnogo tujcev, ki so prišli živet v Slovenijo, za svoj kraj bivanja izbere eno od večjih slovenskih mest, pa je tudi vedno več takih, ki cenijo mir, naravo in utrip slovenskega podeželja. Mednje sodi Tanja Van Steenkiste iz Belgije, ki se je z možem po mnogih obiskih naše dežele odločila za bolj mirno življenje in novo poslovno pot na Kozjanskem. Na osrednjem trgu v Podsredi, čisto blizu znamenitega »prangerja«, sta odprla gostilnico z belgijskim pivom, ki jo že dobro poznajo mnogi slovenski in hrvaški ljubitelji piva.
Severnoafriška država Maroko je tista, v kateri se najbolj domače počuti današnja sogovornica oddaje Drugi pogled Rachida Hsain. Rodila se je v Franciji, njen dom pa je že 12 let Slovenija; kljub temu da je bil prvotni načrt, da k nam pride za približno leto dni. V Slovenijo jo je pripeljala poslovna ponudba, še nekaj časa jo bo tu zadržal Slovenec, je maroška Francozinja povedala Andreji Gradišar. V naslednjih minutah pa tudi o tem, kdo je bolj prepričljiv pri uporabi besede »ne« - Maročani ali Slovenci.
Pred nekaj manj kot 13 leti je Slovenija postala dom Portugalke Daniele Ribeiro (izgovorjava: Daniele Ribejro). Doktorica varstva okolja živi v Ljubljani, rodila pa se je v severno portugalskem mestu Vila Real, znanem po pridelavi vina. O vinu v naslednjih minutah ne bomo govorili, bomo pa o copatih, vremenu, pobiranju kakcev in tem, kako gredo včasih salama, sir ali kruh na dopust. Z Danielo Ribeiro se je pogovarjala Andreja Gradišar.
Danes nas Drugi pogled pelje na Obalo – v Koper, kjer se je Filipinka Ruby Devera Pugelj ustalila in z možem ustvarila družino. Iz otoške države, ki jo sestavlja več kot 7500 otokov, se je odselila pred 14 leti. Kakšen topel družinski sprejem je doživela pri svoji tašči, kako so reagirali domači, ko jim je na Filipine prvič prinesla olive, in kako glasno govorimo Slovenci, je povedala Darji Pograjc.
Uliana Dorofeeva je prva slovenska peščena animatorka. Gre za tehniko risanja in animacije peska, ko umetnik v njem ustvarja različne podobe. Idejo je dobila v Ukrajini, pa tudi v njeni domači Rusiji ta umetniška zvrst ni tako redka. Ker živi v Sloveniji, je hitreje dobila priložnost, da se predstavi drugim, je prepričana današnja sogovornica v oddaji Drugi pogled. Z njo se je pogovarjala Andreja Gradišar.
Kar 141 ur ali skoraj 6 dni neprekinjene vožnje bi bilo potrebne, da bi z avtom prišli do glavnega mesta Angole Luande. Še 300 dodatnih kilometrov pa bi morali prevoziti do domačega mesta našega današnjega sogovornika v oddaji Drugi pogled America Miguela. Angolca, ki prihaja iz ene najbogatejših afriških držav, je v Slovenijo pripeljala ljubezen. Datum poroke je že skoraj tu, je povedal Andreji Gradišar, vsem nam pa bo v nadaljevanju pojasnil tudi, kakšen predporočni izziv bodo njegovi zaročenki postavili njegovi domači.
Neveljaven email naslov