Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V naslednjih minutah več o tem, zakaj Slovenci morda nismo tako zaprti, kot naj bi stereotipno veljalo, o tem, da ne vemo, v kako lepi deželi živimo, in tudi o jezikovnih zmešnjavah, ki narišejo nasmeh na usta. Drugi pogled je ujel Peter Močnik.
Bolj kot vidim, kako ljudje živijo v drugih deželah, še z večjim veseljem se vračam v Slovenijo
2500 km. Toliko je rusko mesto Krasnodar oddaljeno od Ljubljane. Mesto, od koder se je na južno stran Alp zaradi ljubezni, kakopak, preselila Yulia Shmidt. Četudi prihaja iz bližine mesta, ki šteje več kot milijon prebivalcev, ji selitev v veliko mirnejši Kranj, kot pravi, ni povzročala težav. Večji izziv so bili številni dialekti, ki tujcu lahko povzročajo sive lase:
“Kmalu po selitvi v Slovenijo sem začela peti v rockovskem bandu. Fantje iz skupine so vsi prihajali iz različnih delov Gorenjske. Tako da sem se slovenščine učila z njimi. Ko sem enkrat prišla domov in začela možu razlagati nekaj po slovensko, se je samo smejal. Šele potem sem ugotovila, da so kaj, kva in kuga iste besede! Jaz sem mislila, da so različne.”
Ko sva že pri besedah, omeni še nekaj tistih, ki se izgovorijo enako, pomenijo pa nekaj povsem drugega. Jezikovne igre, ob katerih denimo beseda “ponos” dobi povsem nov pomen:
“Vsak Rus, ko sliši besedo “ponos”, ne samo, da se malce nasmeji, temveč umre od smeha. Zato ker v ruskem jeziku ta beseda, napisana do črke enako, pomeni driska. Beseda “pozor”, denimo, pomeni sram. Z besedo “prihodi”, ki jo lahko vidimo na letališču, pa mi opisujemo tisti občutek, ki ga dobiš, ko pokadiš malo trave.”
Stereotipi so stereotipi z namenom. Eden od teh pravi, da smo Slovenci delavni. Če gre delavnost, seveda, enačiti tudi s hitrostjo dela, potem to, kot bomo slišali, ne drži. Yulia je svojo poslovno priložnost pri nas našla v organiziranju porok in prostočasnih dejavnosti za ruske obiskovalce naše dežele, sodelovanje s slovenskimi poslovnimi partnerji pa ni vedno najlažje.
“V Rusiji je navada, da če rečeš človeku, da potrebuješ informacijo takoj, jo dobiš v roku 15–20 minut, maksimalno ene ure. Tukaj, če prosiš za informacijo takoj, jo lahko dobiš v roku enega tedna.”
Stereotip številka 2. Slovenci smo relativno zaprti ljudje. Yulia se s tem ne strinja:
“Rus je odprt od začetka, Slovenci pa morda potrebujejo malo časa, da spoznajo človeka in se mu nato odprejo. Ampak po mojem mnenju ste odprti in radi pomagate. Ker marsikdaj sem že slišala od svojih turistov, da so se obrnili po pomoč k ljudem, če so se izgubili. Vedno so jo dobili. In ne samo to! Povabili so jih celo na kosilo in na žganje. In bili so zelo zadovoljni. Tudi sama sem velikokrat dobila pomoč od neznancev.”
Danes Yulia deluje v turizmu. Je ambasadorka Slovenije za rusko govoreče goste, organizatorka porok, ljubiteljica slovenskih vin ter umetnica, ki slika s kano in še vedno rada tudi zapoje, sicer bolj zase kot za občinstvo. Kot vokalistka je delovala v različnih zasedbah, kakšno od njenih skladb pa ujamete tudi na slovenskih radijskih postajah. Več pa v posnetku.
403 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V naslednjih minutah več o tem, zakaj Slovenci morda nismo tako zaprti, kot naj bi stereotipno veljalo, o tem, da ne vemo, v kako lepi deželi živimo, in tudi o jezikovnih zmešnjavah, ki narišejo nasmeh na usta. Drugi pogled je ujel Peter Močnik.
Bolj kot vidim, kako ljudje živijo v drugih deželah, še z večjim veseljem se vračam v Slovenijo
2500 km. Toliko je rusko mesto Krasnodar oddaljeno od Ljubljane. Mesto, od koder se je na južno stran Alp zaradi ljubezni, kakopak, preselila Yulia Shmidt. Četudi prihaja iz bližine mesta, ki šteje več kot milijon prebivalcev, ji selitev v veliko mirnejši Kranj, kot pravi, ni povzročala težav. Večji izziv so bili številni dialekti, ki tujcu lahko povzročajo sive lase:
“Kmalu po selitvi v Slovenijo sem začela peti v rockovskem bandu. Fantje iz skupine so vsi prihajali iz različnih delov Gorenjske. Tako da sem se slovenščine učila z njimi. Ko sem enkrat prišla domov in začela možu razlagati nekaj po slovensko, se je samo smejal. Šele potem sem ugotovila, da so kaj, kva in kuga iste besede! Jaz sem mislila, da so različne.”
Ko sva že pri besedah, omeni še nekaj tistih, ki se izgovorijo enako, pomenijo pa nekaj povsem drugega. Jezikovne igre, ob katerih denimo beseda “ponos” dobi povsem nov pomen:
“Vsak Rus, ko sliši besedo “ponos”, ne samo, da se malce nasmeji, temveč umre od smeha. Zato ker v ruskem jeziku ta beseda, napisana do črke enako, pomeni driska. Beseda “pozor”, denimo, pomeni sram. Z besedo “prihodi”, ki jo lahko vidimo na letališču, pa mi opisujemo tisti občutek, ki ga dobiš, ko pokadiš malo trave.”
Stereotipi so stereotipi z namenom. Eden od teh pravi, da smo Slovenci delavni. Če gre delavnost, seveda, enačiti tudi s hitrostjo dela, potem to, kot bomo slišali, ne drži. Yulia je svojo poslovno priložnost pri nas našla v organiziranju porok in prostočasnih dejavnosti za ruske obiskovalce naše dežele, sodelovanje s slovenskimi poslovnimi partnerji pa ni vedno najlažje.
“V Rusiji je navada, da če rečeš človeku, da potrebuješ informacijo takoj, jo dobiš v roku 15–20 minut, maksimalno ene ure. Tukaj, če prosiš za informacijo takoj, jo lahko dobiš v roku enega tedna.”
Stereotip številka 2. Slovenci smo relativno zaprti ljudje. Yulia se s tem ne strinja:
“Rus je odprt od začetka, Slovenci pa morda potrebujejo malo časa, da spoznajo človeka in se mu nato odprejo. Ampak po mojem mnenju ste odprti in radi pomagate. Ker marsikdaj sem že slišala od svojih turistov, da so se obrnili po pomoč k ljudem, če so se izgubili. Vedno so jo dobili. In ne samo to! Povabili so jih celo na kosilo in na žganje. In bili so zelo zadovoljni. Tudi sama sem velikokrat dobila pomoč od neznancev.”
Danes Yulia deluje v turizmu. Je ambasadorka Slovenije za rusko govoreče goste, organizatorka porok, ljubiteljica slovenskih vin ter umetnica, ki slika s kano in še vedno rada tudi zapoje, sicer bolj zase kot za občinstvo. Kot vokalistka je delovala v različnih zasedbah, kakšno od njenih skladb pa ujamete tudi na slovenskih radijskih postajah. Več pa v posnetku.
30-letni Senadin Pajalić se je iz majhne vasi v Bosni in Hercegovini v Ljubljano preselil, ko je imel samo19 let. Pri nas se je vpisal na fakulteto in tu tudi ostal. Če ste domači na Tiktoku ga morda celo poznate - je namreč eden tistih, ki imajo v Sloveniji na tej platformi največje število sledilcev. Darja Pograjc se je pogovarjala z njim.
Mesto Benin v več kot 200-milijonski Nigeriji je kraj, od koder prihaja sogovornica tokratnega Drugega pogleda. Lohi Omo-Ezomo je njeno ime. Je diplomirana mikrobiologinja. Ker jo je pot pozneje zanesla v upravljanje s človeškimi viri in korporativno komuniciranje, pa se je odločila za študij MBA – pri nas v Sloveniji, na Bledu, če smo popolnoma točni. Po študiju je tehtala med odhodom domov, saj jo je tam čakala prejšnja služba, ter tem, ali bi ostala v Sloveniji. Kaj je pretehtalo, ljubiteljska jazz pevka pove v nadaljevanju. Z njo se je pogovarjala Andreja Gradišar.
Prvi septembrski torek je na koledarju in na sporedu prvi Drugi pogled v novi, že 8. sezoni te oddaje. Spodobi se torej, da dodamo na seznam držav, iz katerih smo že gostili sogovornike, novo državo. Belorusija bo to. Je rojstna država Elene Aneiro, ki pa se je v Slovenijo priselila iz Združenih držav Amerike. Domovino je namreč zapustila že pred nekaj desetletji, vmes daljši čas bivala tudi v Rusiji, nato pa torej dom imela na drugi strani Atlantika. Belorusinja s hčerko živi v bližini Kamnika in tam jo je obiskala Andreja Gradišar.
V Zasavju, blizu Izlak, smo poiskali zadnjega sogovornika aktualne sezone Drugega pogleda. To je Nemec Heiko Werner, ki je v naše kraje z družino prišel zaradi nove službe. Za prijatelje, ki jih je spoznal širom po svetu – živel je namreč v več državah –, je neke vrste zasavski ambasador, saj jih v svojem domu pogosti, nastani pa še pelje naokoli. Nas bo v naslednjih minutah popeljal tudi pet let nazaj, ko je prišel v Slovenijo.
Naša današnja gostja Drugega pogleda je iz Slovaške in ni bila namenjena v Slovenijo, ko se je odločila za študij v tujini, pač pa se je pozneje znašla tu zaradi Slovenca, ki je prav tako iskal znanje po svetu. Slovenija ji je bila všeč tudi brez njega in odločno si je utirala pot k samostojnemu življenju v deželi, katere jezika niti še ni dobro poznala, njegova podobnost s slovaščino pa ji je prinesla le težave in včasih povzročila tudi salve smeha prijateljev in znancev. Cirila Štuber jo je srečala na plesu za starše osnovnošolcev, ples pa je vsekakor družabna dejavnost, ki jo je zadnji dve leti najbolj pogrešala.
36-letna Kolumbijka Liadys Mora Lagares v Ljubljani živi že 4 leta. Preden se je odločila, da bo pri nas opravljala doktorski študij, je živela v Rimu. Zdaj torej govori špansko, angleško, italijansko, malo pa tudi že slovensko. Pri učenju našega jezika ji pomaga branje knjig v slovenščini. Da je tako dobila boljši občutek za jezik, pravi. Več pa ve Darja Pograjc, avtorica današnjega Drugega pogleda.
Naša tokratna sogovornica za oddajo Drugi pogled prihaja iz dežele vzhajajočega sonca. Japonka Taeko Onishi že več kot 15 let živi v Sloveniji, našega jezika se je naučila iz knjig, saj zaradi družine in službe ni imela časa hoditi na jezikovni tečaj. Govori tudi druge tuje jezike – angleško, saj je v otroštvu živela v ZDA, in francosko – študirala je francoščino. A v Sloveniji ne poučuje niti ne prevaja, temveč je kuharska mojstrica v eni izmed ljubljanskih japonskih restavracij. V Slovenijo jo je pripeljal internetni oglas za službo, ko pa je z nekdanjim možem in otrokom prišla na obisk, jo je Slovenija prepričala zaradi občutka varnosti, čistoče in prelepe narave. Z nami je govorila o razlikah in podobnostih med Japonci in Slovenci, o odnosu Japoncev do starejših, kulinariki, čaju in položaju žensk.
31-letna Anne-Claire Pommier je živ dokaz, da stereotipi o Francozih ne držijo – raje kot vino ima pivo in bolje kot v veliki francoski metropoli se počuti v majhni, simpatični Ljubljani. Poleg tega pripravi tudi odlično prekmursko gibanico! Z Bretanko, ki se je v Slovenijo preselila pred osmimi leti, se je pogovarjala Darja Pograjc.
Manolis Perakis se je iz majhne vasi na Kreti najprej preselil v Patras, nato v Atene, pred 20 leti pa sta se ž ženo Slovensko odločila za selitev v Ljubljano. Za Drugi pogled smo z njim govorili o tem, kakšna je bila njegova izkušnja Slovenije, kako močno se je Grčija spremenila po finančno-gospodarski krizi pred dobrimi desetimi leti in zakaj je danes, ko imamo na voljo vse novodobne tehnologije, veliko lažje vzdrževati stik z oddaljenimi kraji in ljudmi.
Dave Ryan v Sloveniji živi že skoraj 15 let. Prihaja z južno-zahodne Irske, iz kraja ob obali, ki se imenuje Kerry. 12 let je živel v Dublinu, zdaj pa ga najdete v Slovenski Bistrici, kjer si je z družino ustvaril dom. Učitelj angleškega jezika in voditelj na Radiu SI je Darji Pograjc razložil, da ima rad slovenski jezik, zakaj pogreša domači irski zajtrk in kako to, da mu gre vožnja po desni bolje kot po levi.
Drugi pogled je zmeraj zanimiv, saj razkriva, da samopodoba ni zmeraj enaka podobi, ki si jo o nas ustvarijo drugi. Številni tujci si za novo deželo prebivanja izberejo prav Slovenijo, še zlasti odkar je članica Evropske unije. Pripeljejo jih ljubezen, poslovne priložnosti, študij ali stiske. Kakšno je njihovo življenje pri nas in med nami? Kako je vse, kar imamo za značilno slovensko, videti z očmi drugih? O tem v Drugem pogledu vsak torek ob 7. 40 na Prvem.
Ponavadi v Drugem pogledu poslušamo zgodbe tujcev, ki so se preselili v Slovenijo. Zadnjo sezono pa rubriko na vsaka dva meseca obogatimo z drugačnim Drugim pogledom in v tujino pokličemo Slovenca. Tokrat je bil to 50-letni Prekmurec Aleksander Temlin, ki živi v urugvajski prestolnici Montevideo. Z njim se je pogovarjala Darja Pograjc.
Hrvaški Vinkovci so rojstni kraj naše tokratne sogovornice, zgodovinarke Marte Kotar, ki je svoj novi dom našla v osrčju Slovenije, v Šmartnem pri Litiji. Zgovorno turistično vodnico, ki ji je med slovenskimi sladicami najbolj pri srcu potica in ki so ji - v nasprotju z domačo panonsko ravnico - k srcu prirasli slovenski hribi ter si je, kot naslednji izziv zastavila učenje enega od zimskih športov, je pred mikrofon povabila Karmen Štrancar Rajevec.
Georgeta Capraroiu se je rodila na severovzhodu Romunije, blizu meje z Moldavijo in Ukrajino. Že pri desetih letih se je od staršev preselila v Cluj-Napoko, kjer je hodila v baletno šolo. Prav uspešnost v tem poklicu jo je pred dobrimi tridesetimi leti pripeljala tudi v Slovenijo, kjer je najprej plesala v mariborski, nato pa v ljubljanski operi. Čeprav je nad marsičem v Sloveniji navdušena – od poštenosti ljudi, do naše hrane in zdravstvenega sistema – pa predvsem v Ljubljani pogreša več neposrednosti, odprtosti in solidarnosti z drugimi ljudmi.
Rebecca Svetina že 13 let živi v Radovljici, v katero se je preselila iz ameriškega Pittsburgha. Kaj je grafično oblikovalko in učiteljico angleščine pripeljalo v Slovenijo in zakaj je tukaj ostala, je povedala Darji Pograjc. Pa tudi to, zakaj so slovenski vrtci odlični in zakaj je slovenščina »nagajiva prijateljica«, boste slišali v Drugem pogledu.
Nacho Escriche Rubio se je zaradi zveze s Slovenko iz okolice Valencije k nam preselil pred skoraj 19-imi leti. Dolgoletni učitelj španščine, ki danes dela na oddelku prodaje pri enem najuspešnejših slovenskih podjetij, se je zelo hitro naučil našega jezika in takoj vzljubil tukajšnje življenje. Kljub temu pa med državama opaža kar nekaj razlik: od majhnih navad, kakršna je na primer, da Slovenci v stanovanjih vedno nosimo copate in vztrajno sprašujemo drug drugega, koliko je kaj stalo … pa do tega, da imamo veliko bolje organiziran delovni čas in da je v naši družbi veliko manj neenakosti kot v Španiji. Rubriko je pripravila Alja Zore.
Čeprav v Sloveniji živi kar precej državljanov Tajske, pa danes v naši rubriki Drugi pogled gostimo prvega. Pravzaprav prvo – Tajko Thorung Kaewmontree, ki prihaja iz Chiang Maia, drugega največjega tajskega mesta, ki leži na severu države, 700 kilometrov od Bangkoka.
Wasim Alkhatib je Palestinec iz Jordanije. Tja so njegovi starši, tako kot veliko drugih Palestincev, pobegnili pred izraelsko-arabsko vojno leta 1967. V Sloveniji je študiral že v drugi polovici 80-ih let, dokončno pa se je sem preselil pred slabimi tremi desetletji. Danes dela kot tolmač iz arabščine v slovenščino in nazaj.
Svetlano Oletič je iz rojstnega Luganska pot vrhunske odbojkarice vodila po širnem svetu in jo naposled pripeljala v Slovenijo, kjer jo je v Prlekiji poleg odbojke zadržala predvsem ljubezen. V Mali Nedelji v občini Ljutomer si je ustvarila družino s petimi otroki, kot učiteljica telovadbe dela v tamkajšnji osnovni šoli, sicer pa je zelo vpeta v družabno dogajanje lokalne skupnosti. Lani je izdala svoj prvenec – avtobiografski roman Življenje, od začetka vojne v Ukrajini pa vso energijo vlaga v pomoč svojim rojakom. Svetlano Oletič je pred mikrofon povabila Lidija Kosi.
V Drugem pogledu bomo danes slišali pogled druge strani oz. spoznali glas strani, ki ga v medijih do zdaj še nismo, vsaj poglobljenega ne. Julia Kulchitskaya je Rusinja, ki živi v Sloveniji ter v šoku in s strahom spremlja dogodke zadnjih dni. Z njeno pomočjo bomo med drugim poskušali orisati tudi trenutno dogajanje v Rusiji.
Neveljaven email naslov