Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V naslednjih minutah več o tem, zakaj Slovenci morda nismo tako zaprti, kot naj bi stereotipno veljalo, o tem, da ne vemo, v kako lepi deželi živimo, in tudi o jezikovnih zmešnjavah, ki narišejo nasmeh na usta. Drugi pogled je ujel Peter Močnik.
Bolj kot vidim, kako ljudje živijo v drugih deželah, še z večjim veseljem se vračam v Slovenijo
2500 km. Toliko je rusko mesto Krasnodar oddaljeno od Ljubljane. Mesto, od koder se je na južno stran Alp zaradi ljubezni, kakopak, preselila Yulia Shmidt. Četudi prihaja iz bližine mesta, ki šteje več kot milijon prebivalcev, ji selitev v veliko mirnejši Kranj, kot pravi, ni povzročala težav. Večji izziv so bili številni dialekti, ki tujcu lahko povzročajo sive lase:
“Kmalu po selitvi v Slovenijo sem začela peti v rockovskem bandu. Fantje iz skupine so vsi prihajali iz različnih delov Gorenjske. Tako da sem se slovenščine učila z njimi. Ko sem enkrat prišla domov in začela možu razlagati nekaj po slovensko, se je samo smejal. Šele potem sem ugotovila, da so kaj, kva in kuga iste besede! Jaz sem mislila, da so različne.”
Ko sva že pri besedah, omeni še nekaj tistih, ki se izgovorijo enako, pomenijo pa nekaj povsem drugega. Jezikovne igre, ob katerih denimo beseda “ponos” dobi povsem nov pomen:
“Vsak Rus, ko sliši besedo “ponos”, ne samo, da se malce nasmeji, temveč umre od smeha. Zato ker v ruskem jeziku ta beseda, napisana do črke enako, pomeni driska. Beseda “pozor”, denimo, pomeni sram. Z besedo “prihodi”, ki jo lahko vidimo na letališču, pa mi opisujemo tisti občutek, ki ga dobiš, ko pokadiš malo trave.”
Stereotipi so stereotipi z namenom. Eden od teh pravi, da smo Slovenci delavni. Če gre delavnost, seveda, enačiti tudi s hitrostjo dela, potem to, kot bomo slišali, ne drži. Yulia je svojo poslovno priložnost pri nas našla v organiziranju porok in prostočasnih dejavnosti za ruske obiskovalce naše dežele, sodelovanje s slovenskimi poslovnimi partnerji pa ni vedno najlažje.
“V Rusiji je navada, da če rečeš človeku, da potrebuješ informacijo takoj, jo dobiš v roku 15–20 minut, maksimalno ene ure. Tukaj, če prosiš za informacijo takoj, jo lahko dobiš v roku enega tedna.”
Stereotip številka 2. Slovenci smo relativno zaprti ljudje. Yulia se s tem ne strinja:
“Rus je odprt od začetka, Slovenci pa morda potrebujejo malo časa, da spoznajo človeka in se mu nato odprejo. Ampak po mojem mnenju ste odprti in radi pomagate. Ker marsikdaj sem že slišala od svojih turistov, da so se obrnili po pomoč k ljudem, če so se izgubili. Vedno so jo dobili. In ne samo to! Povabili so jih celo na kosilo in na žganje. In bili so zelo zadovoljni. Tudi sama sem velikokrat dobila pomoč od neznancev.”
Danes Yulia deluje v turizmu. Je ambasadorka Slovenije za rusko govoreče goste, organizatorka porok, ljubiteljica slovenskih vin ter umetnica, ki slika s kano in še vedno rada tudi zapoje, sicer bolj zase kot za občinstvo. Kot vokalistka je delovala v različnih zasedbah, kakšno od njenih skladb pa ujamete tudi na slovenskih radijskih postajah. Več pa v posnetku.
408 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V naslednjih minutah več o tem, zakaj Slovenci morda nismo tako zaprti, kot naj bi stereotipno veljalo, o tem, da ne vemo, v kako lepi deželi živimo, in tudi o jezikovnih zmešnjavah, ki narišejo nasmeh na usta. Drugi pogled je ujel Peter Močnik.
Bolj kot vidim, kako ljudje živijo v drugih deželah, še z večjim veseljem se vračam v Slovenijo
2500 km. Toliko je rusko mesto Krasnodar oddaljeno od Ljubljane. Mesto, od koder se je na južno stran Alp zaradi ljubezni, kakopak, preselila Yulia Shmidt. Četudi prihaja iz bližine mesta, ki šteje več kot milijon prebivalcev, ji selitev v veliko mirnejši Kranj, kot pravi, ni povzročala težav. Večji izziv so bili številni dialekti, ki tujcu lahko povzročajo sive lase:
“Kmalu po selitvi v Slovenijo sem začela peti v rockovskem bandu. Fantje iz skupine so vsi prihajali iz različnih delov Gorenjske. Tako da sem se slovenščine učila z njimi. Ko sem enkrat prišla domov in začela možu razlagati nekaj po slovensko, se je samo smejal. Šele potem sem ugotovila, da so kaj, kva in kuga iste besede! Jaz sem mislila, da so različne.”
Ko sva že pri besedah, omeni še nekaj tistih, ki se izgovorijo enako, pomenijo pa nekaj povsem drugega. Jezikovne igre, ob katerih denimo beseda “ponos” dobi povsem nov pomen:
“Vsak Rus, ko sliši besedo “ponos”, ne samo, da se malce nasmeji, temveč umre od smeha. Zato ker v ruskem jeziku ta beseda, napisana do črke enako, pomeni driska. Beseda “pozor”, denimo, pomeni sram. Z besedo “prihodi”, ki jo lahko vidimo na letališču, pa mi opisujemo tisti občutek, ki ga dobiš, ko pokadiš malo trave.”
Stereotipi so stereotipi z namenom. Eden od teh pravi, da smo Slovenci delavni. Če gre delavnost, seveda, enačiti tudi s hitrostjo dela, potem to, kot bomo slišali, ne drži. Yulia je svojo poslovno priložnost pri nas našla v organiziranju porok in prostočasnih dejavnosti za ruske obiskovalce naše dežele, sodelovanje s slovenskimi poslovnimi partnerji pa ni vedno najlažje.
“V Rusiji je navada, da če rečeš človeku, da potrebuješ informacijo takoj, jo dobiš v roku 15–20 minut, maksimalno ene ure. Tukaj, če prosiš za informacijo takoj, jo lahko dobiš v roku enega tedna.”
Stereotip številka 2. Slovenci smo relativno zaprti ljudje. Yulia se s tem ne strinja:
“Rus je odprt od začetka, Slovenci pa morda potrebujejo malo časa, da spoznajo človeka in se mu nato odprejo. Ampak po mojem mnenju ste odprti in radi pomagate. Ker marsikdaj sem že slišala od svojih turistov, da so se obrnili po pomoč k ljudem, če so se izgubili. Vedno so jo dobili. In ne samo to! Povabili so jih celo na kosilo in na žganje. In bili so zelo zadovoljni. Tudi sama sem velikokrat dobila pomoč od neznancev.”
Danes Yulia deluje v turizmu. Je ambasadorka Slovenije za rusko govoreče goste, organizatorka porok, ljubiteljica slovenskih vin ter umetnica, ki slika s kano in še vedno rada tudi zapoje, sicer bolj zase kot za občinstvo. Kot vokalistka je delovala v različnih zasedbah, kakšno od njenih skladb pa ujamete tudi na slovenskih radijskih postajah. Več pa v posnetku.
Paul Steed prihaja iz Velike Britanije, točneje iz manjšega britanskega kraja po imenu Taunton, ki se nahaja na jugozahodu države. Tam se je rodil, a ne tudi dolgo ostal. Je namreč otrok vojaka, ki se je moral zaradi svoje službe seliti vsakih 18 mesecev. Pozneje je Britanec 20 let živel v Aziji, zdaj pa že 6 let v Sloveniji, v Logatcu. Z novinarjem, pisateljem in urednikom Paulom Steedom se je pogovarjala Andreja Gradišar.
Čeprav jo pogosto povezujemo z depresijo, vase zaprtimi ljudmi in visokim številom samomorov, je Finska redno v vrhu lestvic, s katerimi merijo srečo med prebivalstvom. Ta skandinavska država je tudi domovina zanimivih športnih tekmovanj – eno tako je nošenje žena na hrbtu, lovljenje komarjev, izumili so tudi tekmovanje v igranju »zračne kitare« oziroma simuliranju igranja na ta instrument. Iz Finske je tudi Marita Routsalainen (izgovor: Marita Rvatsolajnen), že dve leti in pol prebivalka Ljubljane. Pred mikrofon sta jo z vprašanji o podobnosti in različnosti Fincev ter Slovencev povabili Katja Krajnc in Andreja Gradišar.
Chinatsu Nakajima je doma iz Japonske, iz mesta Fudži, ki je najbolj znano po gori Fudži, najvišji gori na Japonskem. Svoj rojstni kraj primerja z našim Bohinjem – čudoviti razgledi in nepredstavljivo lepa narava vsepovsod, kamor se ozreš. Tja kot turistična vodnica večkrat pelje tudi japonske goste, ki jih naši kraji vedno znova očarajo. O življenju v Sloveniji, presenečenjih, ki jih je doživela ob selitvi, in izzivih, s katerimi se je morala spoprijeti, se je s Chinatsu Nakajima pogovarjala Tadeja Bizilj.
Ko se nekdo pri devetnajstih preseli iz Alžirije v Slovenijo, stran od svoje družine, prijateljev, v iskanju boljšega, varnejšega življenja in potem čez 20 let pove, da je tukaj njegov dom ... Nataša Rašl je v njegovi telovadnici v Ljubljani spoznala mojstra borilnih veščin, tudi nekdanjega borca, Mourada Derbala ali na kratko Muryja. O borbi življenja in tudi tisti v telovadnici ...
Čeprav je njen praded Slovenec, se je Američanka Melinda Hajdin za selitev v Slovenijo odločila popolnoma naključno med bivanjem v Grčiji. K nam – natančneje, v Brestanico – je prvič prišla leta 2008, ostala nekaj let in se potem odločila za dokončanje študija v Združenih državah, lani jeseni pa je spet prišla v Slovenijo – tokrat v Hrastnik. V nadaljevanju med drugim o tem, zakaj za prebivanje izbira kraje, ki se jim večina tujcev raje ogne, kje najti lepoto v Zasavju ter zakaj jo je zanimalo, ali obstaja pravilen način, kako pojesti kremno rezino. Z Melindo Hajdin se je pogovarjala Andreja Gradišar.
Elena Starceva Somun zadnjih 15 let živi v Postojni, devet let prepeva v pevski skupini Studenec iz Pivke in osem let poučuje klavir v Glasbeni šoli Idrija. K nam je prišla iz enajst tisoč kilometrov oddaljenega Vladivostoka. Končala je moskovski konservatorij za glasbo Petra Iljiča Čajkovskega, se v komorni glasbi podiplomsko izpopolnjevala na Akademiji za umetnost in glasbo v Vladivostoku in glasbeno pot nadaljevala na Kitajskem, kjer je poučevala na univerzi v Čang Čunu. Slovenija, pravi, je postala njen dom. Vzljubila je naše ljudske pesmi in si zaradi svoje odprtosti in dobre volje tu našla veliko prijateljev. Če niste vedeli, koliko časa človek potrebuje, da z letalom premaga razdaljo med Trstom in Mursko Soboto, kako lahko človek ribari s sekiro in ob kateri hrani se mora udariti po prstih, ne preslišite pogovora, ki ga je v mikrofon ujela Sabrina Mulec.
Satya Šebenik živi v Notranjih Goricah, blizu Ljubljane. Tja se je preselila z Nove Zelandije, točneje, iz predmestja Aucklanda. Rada ima slovensko obalo, ker jo spominja na njen dom. Rada potuje in odkriva nove kraje, raziskuje svet, odkriva nove kulture in preizkuša kulinariko različnih držav in pokrajin. S Satyo Šebenik se je o tem, kako se je njeno življenje spremenilo, odkar se je preselila v Slovenijo, pogovarjala Tadeja Bizilj.
Portoriko je med drugim znan po rumu, tam imajo eno največjih destilerij na svetu, pa po tem, da prebivalci ne plačujejo dohodnine. Državo sestavlja en velik in več manjših otokov, 60 % površja države prekrivajo gore, eden bolj popularnih športov je boj petelinov. Otok je leta 1493 odkril Krištof Kolumb, ki ga je po Janezu Krstniku poimenoval San Juan Bautista. San Juan se danes imenuje prestolica, domačini pa so državo poimenovali Puerto Rico, kar v španščini pomeni bogato pristanišče. Od tam prihaja zdaj Ljubljančanka Shakira Guani Quinones Lebron. Z njo se je pogovarjala Andreja Gradišar.
Talha Ahmad je na Nizozemskem rojeni poliglot s pakistanskimi koreninami. Izobraževal se je v Londonu, med študijem je delal v Ugandi, od leta 2013 pa je njegov dom Slovenija. Je predsednik muslimanske skupnosti Ahmadija v Sloveniji, za katero ste morda slišali konec preteklega leta, ko so starostnikom delili rože, brezdomcem hrano, člane društva za cerebralno paralizo Sonček pa so razveselili z manjšimi darilci. O prihodu v Slovenijo, težavah z jezikom, o tem, zakaj doma nima vijoličnega dresa, in o preglavicah s snegom, ki jih ima, odkar je prebivalec Maribora, se je s Talho Ahmadom pogovarjala Andreja Gradišar.
Balkan z okolico je območje, s katerega smo v tem mesecu gostili sogovornike v Drugem pogledu. Najprej Azerbajdžanko, nato Srbkinjo, pretekli teden Ciprčana. Čeprav sta državi v sporu, bomo Ciprčanu ob bok dali Turka. Furkan Güner je študent magistrskega študija politologije, v Sloveniji živi od leta 2015, prvič pa je k nam prišel na študijsko izmenjavo Erasmus že dve leti predtem, torej leta 2013. Andreja Gradišar se je z ljubiteljem kolesarjenja in pohodništva pogovarjala o možnostih za ukvarjanje z obema hobijema v njegovi domovini in pri nas, lotila pa sta se tudi primerjave slovenskih in turških sladic.
Rojen je bil na Cipru, odraščal je v Južnoafriški republiki, potem pa zaradi službe po nekaj let živel na Nizozemskem, Madžarskem, v Rusiji in Grčiji. Pred dvema letoma je prišel v Slovenijo, saj je bil imenovan za glavnega direktorja Pivovarne Laško Union. »Tu se počutim kot doma, ljudje so me res lepo sprejeli,« pravi Zooullis Mina. In dodaja, da se je s selitvijo v našo državo močno izboljšala tudi kakovost njegovega življenja, saj zdaj za pot do službe porabi le 10 minut, prej pa je več kot uro. Tako ima vsak dan 2 uri dodatnega časa, ki je poslovnežu zelo dragocen.
Bojana Ristevski Mlaker se je v Slovenijo preselila pred tremi leti, seveda zaradi ljubezni. Čeprav je moža Slovenca spoznala v Beogradu, je bila odločitev za selitev v Ljubljano, kot sama pravi, spontano logična. Ljubljano je najprej spoznavala ob občasnih obiskih in zdelo se ji je vse tako fino, kot da bi prihajala na dopust v toplice. Ščasoma pa je odkrila tudi manj prijetne obraze mesta, ki je v primeravi z Beogradom na trenutke preveč zaspano. Ji je pa selitev omogočila tudi nov ustvarjalni in podjetniški izziv.
Azerbajdžanci in Slovenci drug za drugega tako rekoč ne obstajamo, pravi Raya Mammadova, ki mora v svoji domovini skoraj vedno pojasnjevati, kam v Evropo se je odpravila na magistrski študij. Podobna naloga je pred njo pogosto tudi, ko jo v Sloveniji vprašamo, od kod prihaja. Na seznamu pogostih vprašanj pa je tudi tisto, ali imajo moški v njeni domovini lahko več žena. Nanj jasno odgovori z »ne«. Podrobneje o razlikah med državama v nadaljevanju, ko boste slišali tudi, zakaj ne gresta skupaj kajenje in obiskovanje fitnesa. Z Rayo Mammadovo, ki ima mimogrede drugi najpogostejši priimek v Azerbajdžanu, se je pogovarjala Andreja Gradišar.
Zadnja oddaja Drugi pogled v letu 2019 bo poskrbela, da bomo na našem zemljevidu sogovornikov obkljukali še eno državo. V Afriki. Meji na Etiopijo, Somalijo, Tanzanijo, Ugando in Južni Sudan. Znana je po safariju, v njej pa je tudi za tri Slovenije veliko Viktorijino jezero. Govorimo seveda o Keniji, kjer se je rodila naša današnja sogovornica Emina Bajraktarević Bakunda. Njeno rojstno mesto Kisumu leži v bližini omenjenega Viktorijinega jezera v zahodnem delu države. Tam je pravnica in umetnica živela do svojega četrtega leta. Z Emino Baj, kot je njeno umetniško ime, se je pogovarjala Andreja Gradišar.
Petintridesetletni Estonki Kristi Kruusmaa izkušenj s selitvami ne manjka – kot prostovoljka je delala v Bosni in Hercegovini, v Sloveniji je opravila študentsko izmenjavo, potem je za leto dni odšla v Berlin. Iz Nemčije se je vrnila v Slovenijo, saj je tu dobila delo – kot znanstvenica se ukvarja z raziskavami diagnostike rakavih obolenj. Zaradi dela se je za štiri leta preselila v Španijo in se spet vrnila v Ljubljano. Več v Drugem pogledu Darje Pograjc.
Rad raziskuje svet, odkriva nove kulture, potuje in preizkuša kulinariko različnih držav in pokrajin. Nizozemec Menno de Kok zase pravi, da je avanturist, in prav zato je pred dvema letoma sprejel nov izziv – selitev v Slovenijo. O tem, kaj ga je pri nas najbolj očaralo, kje se je spoprijemal z največjimi preprekami in zakaj je v tem času pridobil kar nekaj dodatnih kilogramov, izveste več v prihodnjih minutah. Z njim se je pogovarjala Tadeja Bizilj.
Ker je njegovo polno ime Frederic Jean Raphael Vaillat Duret Nauche za Slovence predolgo in težko izgovorljivo, je v Sloveniji postal kar – Rafko. Iz mesta La Rochelle v zahodnem delu Francije ob atlantski obali je »francoski Primorec« najprej odšel v Anglijo, nato živel na Portugalskem in v Nemčiji, v Slovenijo pa je prvič prišel julija leta 2000 kot študent. Njegova področja so reševanje konfliktov, sociologija, socialno delo in vedno se jih loteva prek umetnosti. Povod za prvi obisk naše dežele je bilo prostovoljno delo na Idriart festivalu na gradu Borl v Halozah. Tam je vzpostavil stik z waldorfsko šolo in se nato vsako leto kot njihov prostovoljec vračal v Slovenijo. Leta 2005 se je tu naselil za deset let, zadnja leta pa se k nam redno vrača, ker ima tu 3 hčere.
Po izobrazbi politolog in zgodovinar, zadnjih sedem let pa turistični vodnik, ki tujim obiskovalcem predstavlja lepote Slovenije. To je Danijel Osmanagić, današnji »drugopoglednik«, ki je iz Bosne in Hercegovine v Slovenijo pribežal med vojno v 90-ih, tu preživel osnovnošolska leta, se vrnil domov, potem pa se odločil za študij v Ljubljani in tu tudi ostal. Privoščite si jutranjo kavo, Danijel pa vam medtem razloži, kako kavo pijejo v njegovi domovini in kako tam s kavo sosedu tudi povejo, da je skrajni čas, da odide domov. Drugi pogled!
Tisti, ki vas zanima portugalska kultura, ste verjetno že naleteli na revijo Sardinha. Skupaj z ženo jo ureja Portugalec Joao Costa, ki v Sloveniji živi od leta 2008, namenjena pa je predvsem priseljencem iz te države Pirenejskega polotoka ter učenju obeh jezikov, saj je napisana tako v slovenščini kot v portugalščini. Čeprav si verjetno ne bi mislili, Portugalec poudarja, da je kulturna izmenjava med državama zelo bogata. Opozarja tudi na to, da oboji raje kot generalom spomenike postavljamo pesnikom in pisateljem. Še več o razlikah in podobnostih med obema država pa je Joao Costa povedal Andreji Gradišar.
Drugi pogled je zmeraj zanimiv, saj razkriva, da samopodoba ni zmeraj enaka podobi, ki si jo o nas ustvarijo drugi. Številni tujci si za novo deželo prebivanja izberejo prav Slovenijo, še zlasti odkar je članica Evropske unije. Pripeljejo jih ljubezen, poslovne priložnosti, študij ali stiske. Kakšno je njihovo življenje pri nas in med nami? Kako je vse, kar imamo za značilno slovensko, videti z očmi drugih? O tem v Drugem pogledu vsak torek ob 7. 40 na Prvem.
Neveljaven email naslov