Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tisti, ki vas zanima portugalska kultura, ste verjetno že naleteli na revijo Sardinha. Skupaj z ženo jo ureja Portugalec Joao Costa, ki v Sloveniji živi od leta 2008, namenjena pa je predvsem priseljencem iz te države Pirenejskega polotoka ter učenju obeh jezikov, saj je napisana tako v slovenščini kot v portugalščini. Čeprav si verjetno ne bi mislili, Portugalec poudarja, da je kulturna izmenjava med državama zelo bogata. Opozarja tudi na to, da oboji raje kot generalom spomenike postavljamo pesnikom in pisateljem. Še več o razlikah in podobnostih med obema država pa je Joao Costa povedal Andreji Gradišar.
Slovenski značaj analiziramo s Portugalcem Joaom Costo, ki je kremne rezine vzljubil šele po 11 letih
Joao Costa prihaja iz Lizbone, v Sloveniji pa živi že 11 let. Sem je prišel, da bi na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani naredil doktorat iz algebre. “Slovenija ima namreč zelo dobre teoretične matematike,” pravi. Prvič je bil pri nas že na študijski izmenjavi v času magisterija. To je bilo spomladi, zato ga je selitev na doktorat, ki se je zgodila novembra, kar šokirala:
“Novembra, januarja, februarja … ne samo, da je vreme tu slabo, ampak se tudi ljudje zapirajo, srce se zapira. Ko se začne pomlad, se ljudje odprejo. Ko sem bil prvič tukaj, je bil poletni semester in tega nisem vedel. Ko sem novembra prišel na doktorat, pa sem si misli, da to niso isti ljudje, ni ista država.”
To, v čemer se Slovenci in Portugalci najbolj razlikujemo, je sposobnost improvizacije, pravi sogovornik: “Portugalec lahko reče: “Gremo zdaj na morje.” In gremo. Ne mislimo na to, kakšno vreme bo. Če lahko gremo, gremo.” Drugače dojemamo tudi čas:
“Moj prijatelj iz Avstrije je šel živet v Lizbono. In ni vedel, da bi moral prestaviti urne kazalce. En teden je tako na sestanke, ki jih je organiziral, zamujal. Ljudje so bili malo slabe volje, a ne toliko, da bi mu dali vedeti, da zamuja eno uro. Ja, to se dogaja v Lizboni.”
“Kar zadeva to, sem zdaj zelo Slovenec,” še pokomentira Joao, in to, da je “malo Slovenec, malo Portugalec”, utemelji z besedami:
“Skoraj imam rad Golico.”
408 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Tisti, ki vas zanima portugalska kultura, ste verjetno že naleteli na revijo Sardinha. Skupaj z ženo jo ureja Portugalec Joao Costa, ki v Sloveniji živi od leta 2008, namenjena pa je predvsem priseljencem iz te države Pirenejskega polotoka ter učenju obeh jezikov, saj je napisana tako v slovenščini kot v portugalščini. Čeprav si verjetno ne bi mislili, Portugalec poudarja, da je kulturna izmenjava med državama zelo bogata. Opozarja tudi na to, da oboji raje kot generalom spomenike postavljamo pesnikom in pisateljem. Še več o razlikah in podobnostih med obema država pa je Joao Costa povedal Andreji Gradišar.
Slovenski značaj analiziramo s Portugalcem Joaom Costo, ki je kremne rezine vzljubil šele po 11 letih
Joao Costa prihaja iz Lizbone, v Sloveniji pa živi že 11 let. Sem je prišel, da bi na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani naredil doktorat iz algebre. “Slovenija ima namreč zelo dobre teoretične matematike,” pravi. Prvič je bil pri nas že na študijski izmenjavi v času magisterija. To je bilo spomladi, zato ga je selitev na doktorat, ki se je zgodila novembra, kar šokirala:
“Novembra, januarja, februarja … ne samo, da je vreme tu slabo, ampak se tudi ljudje zapirajo, srce se zapira. Ko se začne pomlad, se ljudje odprejo. Ko sem bil prvič tukaj, je bil poletni semester in tega nisem vedel. Ko sem novembra prišel na doktorat, pa sem si misli, da to niso isti ljudje, ni ista država.”
To, v čemer se Slovenci in Portugalci najbolj razlikujemo, je sposobnost improvizacije, pravi sogovornik: “Portugalec lahko reče: “Gremo zdaj na morje.” In gremo. Ne mislimo na to, kakšno vreme bo. Če lahko gremo, gremo.” Drugače dojemamo tudi čas:
“Moj prijatelj iz Avstrije je šel živet v Lizbono. In ni vedel, da bi moral prestaviti urne kazalce. En teden je tako na sestanke, ki jih je organiziral, zamujal. Ljudje so bili malo slabe volje, a ne toliko, da bi mu dali vedeti, da zamuja eno uro. Ja, to se dogaja v Lizboni.”
“Kar zadeva to, sem zdaj zelo Slovenec,” še pokomentira Joao, in to, da je “malo Slovenec, malo Portugalec”, utemelji z besedami:
“Skoraj imam rad Golico.”
Je oče petih otrok in zelo veren človek, dejaven tudi na dobrodelnem področju. Zase pravi, da ni le športnik, temveč tudi misijonar. Že veste, o kom govorimo? Kaj pa če vam izdamo še to, da prihaja iz Brazilije in je njegova najljubša barva vijolična? Zdaj najbrž ni več dvoma: gost tokratne oddaje Drugi pogled je Marcos Magno Morales Tavares, kapetan Nogometnega kluba Maribor, za mnoge pa prava legenda mariborskega nogometa.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Cristina Gabriela Pinto Droga Mazovec prihaja iz drugega največjega portugalskega mesta Porta in v Sloveniji živi od leta 2001. Je predsednica Društva slovensko-portugalskega prijateljstva, ki združuje okoli 40 Portugalcev. Kot pravi, se, zaradi majhnega števila Portugalcev, ki bivajo pri nas, vsi poznajo med seboj. Največ jih živi v Ljubljani, nekaj še v Mariboru in Ajdovščini, večina pa je v Slovenijo prišla oziroma tu ostala zaradi ljubezni. Ljubezen je nekoliko vplivala tudi na Gabrielino odločitev o selitvi v Slovenijo, a veliko pomembnejšo vlogo je imelo izobraževanje. Več boste izvedeli v naslednjih minutah v rubriki Drugi pogled, ki jo je pripravila Andreja Gradišar.
Čeprav njegov priimek pomeni: tisti, ki se bori z levi, tokratni gost oddaje Drugi pogled ne prihaja iz države, kjer v naravi živijo levi. Prihaja iz dežele, kjer je glavna nevarnost človek – in njegovo orožje. Iz Sirije. 22-letni Rami Subaie je Sirec, a ima dvojno državljanstvo – tudi slovenskega. Dobil ga je zaradi očeta. Ta se je na študij odpravil v Italijo, a pristal v na fakulteti za farmacijo v Zagrebu. Tam je spoznal Ramijevo mamo, ki je iz Bosne na Hrvaško prišla delat. Skupaj sta se nato preselila v Rogaško Slatino. Po več letih dela je lahko zaprosil za takrat jugoslovansko državljanstvo, po odcepitvi pa avtomatično, ker je živel v Sloveniji, dobil slovensko. Tudi Rami ima tako dvojno državljanstvo. Da je, ko je bil star 17 let in je moral zapustiti Sirijo, prišel v Slovenijo, torej ni naključje.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Njeno ime v kirgiščini pomeni mesečev cvet, njen priimek brez rusificirane končnice pa v muslimanskem svetu modrec. Aigul Hakimova torej prihaja iz Kirgizije, v Sloveniji živi 15 let, dela v turizmu, je mati, ki s svojim otrokom govori slovensko, in aktivistka, občutljiva na nepravičnosti v družbi. V zadnjem času v javnosti nastopa kot predstavnica Socialnega centra Rog in uporabnica Tovarne Rog, v Drugem pogledu pa smo jo spoznali v nekoliko drugačni luči.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
“Fajn se je smejati drugemu, to je priljubljena rekreacija.” To je odgovor stand-up komika Perice Jerkovića na vprašanje, zakaj se Slovenci radi smejimo vicem o Bosancih. Eden največjih poznavalcev stand-up komedije v Sloveniji, ki na tem področju deluje že 13 let, se je namreč iz Bosne v Slovenijo preselil v času vojne. V Koper je prišel z družino, a brez vsega – brez denarja, materialnih dobrin, dokumentov, brez poznanstev. Kako je biti begunec?
Neveljaven email naslov