Čeprav jo pogosto povezujemo z depresijo, vase zaprtimi ljudmi in visokim številom samomorov, je Finska redno v vrhu lestvic, s katerimi merijo srečo med prebivalstvom. Ta skandinavska država je tudi domovina zanimivih športnih tekmovanj – eno tako je nošenje žena na hrbtu, lovljenje komarjev, izumili so tudi tekmovanje v igranju »zračne kitare« oziroma simuliranju igranja na ta instrument. Iz Finske je tudi Marita Routsalainen (izgovor: Marita Rvatsolajnen), že dve leti in pol prebivalka Ljubljane. Pred mikrofon sta jo z vprašanji o podobnosti in različnosti Fincev ter Slovencev povabili Katja Krajnc in Andreja Gradišar.

Finka Marita v Sloveniji pogreša pravo zimo in bonbone iz lakrice

“Sem me je pripeljal moj fant, ki je sicer iz Kanade, iz Quebeca. Najprej sva imela zvezo na daljavo in po določenem času sva se odločila, da bi lahko živela skupaj. Rekla sva si: poskusiva z Evropo. Imela sva še nekaj možnosti, kot sta Švedska ali Nemčija, ampak nato je moj fant dobil službo v Sloveniji. Nekako naju je država sama izbrala,” razlog za selitev v Slovenijo leta 2017 pojasni Finka Marita Ruotsalainen.

Prihaja s finskega podeželja, iz kraja po imenu Kiuruvesi, ki ima okoli 8000 prebivalcev. Kar najbolj pogreša v Sloveniji sta prava zima in finski bonboni:

“Na Finskem imamo slane bonbone z lakrico – to je golostebelni sladki koren –, ki imajo zelo močan okus. Tukaj jih ne morem dobiti nikjer. V Sloveniji pa najbolj pogrešam zimo. Mogoče to zveni presenetljivo, ampak drži. Hrepenim po mrazu in še posebej po snegu, tudi po -25 stopinjah. Oh, to bi bilo čudovito. Zame ni ničesar lepšega od mrzlega, sončnega dneva pri -30 stopinjah Celzija.”

Ne zima, ampak poletje je bilo, ko je Marita prišla v Slovenijo:

“Mislim, da je bil prvi konec tedna tukaj, ko sva s fantom hodila naokrog in vse je bilo tako zeleno, toplo. Vse je raslo. Bila je sezona češenj, bilo jih je ogromno. Gledala sva eno od dreves in si mislila – poglej, češnje. Skoraj istočasno se je ob naju pojavil starejši moški – bil je brez zob –, ter začel govoriti slovensko. Rekel je “moment”, šel nazaj noter in nama prinesel ogromno vrečko češenj. To je bilo nekaj najboljšega. Tudi vsi drugi so bili zelo prijazni in topli, ampak ta ljubeznivi trenutek mi je res ostal v spominu.”

Slovenci so bolj odprti kot Finci, nadaljuje sogovornica, ki se je že malo nalezla slovenskosti:

“Finci so zelo, zelo zadržani, zato je vedno zanimivo iti nazaj, saj se zavem, da sem se tudi sama precej spremenila. Zdaj sem veliko bolj družabna kot prej. Ko grem domov, grem kar malo na živce avtobusnim voznikom, saj jih vedno pozdravljam in se jim zahvaljujem. Ob tem me čudno gledajo in se verjetno sprašujejo, kaj mi je, da sem tako družabna.”