Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tokratna rubrika Drugi pogled nas bo ponesla na zahod afriške celine, v državo Burkina Faso, od koder je doma Dramane Yere. V svoji domovini je spoznal Katjo iz Ljubljane, ki je tam delala kot prostovoljka. Ko je prvič prišel v Slovenijo, da bi spoznal Katjino družino, sta se odločila: tu jima je všeč in tu bosta ostala. Dramane se je začel ukvarjati z uvozom in prodajo karitejevega masla ter drugih kozmetičnih in prehranskih izdelkov iz Afrike. Tudi zato se po desetih letih življenja v Sloveniji še vedno vsako leto vrne v prvotno domovino.
Dramane Yere iz Burkine Faso v Sloveniji živi že deset let
Dramane Yere prihaja z zahoda afriške celine, iz države Burkina Faso. V svoji domovini je spoznal Katjo iz Ljubljane, ki je tam delala kot prostovoljka. Ko je prvič prišel v Slovenijo, da bi spoznal Katjino družino, je padla odločitev: tu jima je všeč in tu bosta ostala. Kljub temu prvemu vtisu je imel Dramane pri navajanju na življenje pri nas nekaj težav …
"Zima ... Mi zime in snega ne poznamo. Ko sem prišel v Slovenijo, je bil september, vreme je bilo super. Oktober v redu, november ... hmmm ... December je pa kriza. Pri nas je decembra najnižja temperatura 28°C, to je naša zima, oblečeni smo v bunde, imamo kapo, rokavice ... Tu pa je bilo tistega decembra -15°C."
Tudi zato se po desetih letih življenja v Sloveniji Dramane še vedno vsako leto januarja vrne v prvotno domovino. Poleg tega v Slovenijo uvaža in tu prodaja karitejevo maslo in druge kozmetične in prehranske izdelke iz Afrike. Slovenija ima sicer vse, pravi, Slovencem pa nekoliko manjka smisel za humor. Tudi jezik je zelo zahteven.
"Slovensko razumem in kaj tudi povem, ampak ko grem na Primorsko ali v Prekmurje - tisto je popolnoma drug jezik! Tam ničesar ne razumem. Ampak moja filozofija je, da moram govoriti jezik države, v kateri živim."
Tudi slovenske hrane se skuša navaditi, čeprav je manj začinjena in nepekoča. Všeč mu je golaž, ne mara sladic, na krožniku pa najbolj pogreša belo polento in gosenice, ki jih v Burkini Faso pogosto jedo, saj vsebujejo veliko proteinov.
399 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Tokratna rubrika Drugi pogled nas bo ponesla na zahod afriške celine, v državo Burkina Faso, od koder je doma Dramane Yere. V svoji domovini je spoznal Katjo iz Ljubljane, ki je tam delala kot prostovoljka. Ko je prvič prišel v Slovenijo, da bi spoznal Katjino družino, sta se odločila: tu jima je všeč in tu bosta ostala. Dramane se je začel ukvarjati z uvozom in prodajo karitejevega masla ter drugih kozmetičnih in prehranskih izdelkov iz Afrike. Tudi zato se po desetih letih življenja v Sloveniji še vedno vsako leto vrne v prvotno domovino.
Dramane Yere iz Burkine Faso v Sloveniji živi že deset let
Dramane Yere prihaja z zahoda afriške celine, iz države Burkina Faso. V svoji domovini je spoznal Katjo iz Ljubljane, ki je tam delala kot prostovoljka. Ko je prvič prišel v Slovenijo, da bi spoznal Katjino družino, je padla odločitev: tu jima je všeč in tu bosta ostala. Kljub temu prvemu vtisu je imel Dramane pri navajanju na življenje pri nas nekaj težav …
"Zima ... Mi zime in snega ne poznamo. Ko sem prišel v Slovenijo, je bil september, vreme je bilo super. Oktober v redu, november ... hmmm ... December je pa kriza. Pri nas je decembra najnižja temperatura 28°C, to je naša zima, oblečeni smo v bunde, imamo kapo, rokavice ... Tu pa je bilo tistega decembra -15°C."
Tudi zato se po desetih letih življenja v Sloveniji Dramane še vedno vsako leto januarja vrne v prvotno domovino. Poleg tega v Slovenijo uvaža in tu prodaja karitejevo maslo in druge kozmetične in prehranske izdelke iz Afrike. Slovenija ima sicer vse, pravi, Slovencem pa nekoliko manjka smisel za humor. Tudi jezik je zelo zahteven.
"Slovensko razumem in kaj tudi povem, ampak ko grem na Primorsko ali v Prekmurje - tisto je popolnoma drug jezik! Tam ničesar ne razumem. Ampak moja filozofija je, da moram govoriti jezik države, v kateri živim."
Tudi slovenske hrane se skuša navaditi, čeprav je manj začinjena in nepekoča. Všeč mu je golaž, ne mara sladic, na krožniku pa najbolj pogreša belo polento in gosenice, ki jih v Burkini Faso pogosto jedo, saj vsebujejo veliko proteinov.
Balkan z okolico je območje, s katerega smo v tem mesecu gostili sogovornike v Drugem pogledu. Najprej Azerbajdžanko, nato Srbkinjo, pretekli teden Ciprčana. Čeprav sta državi v sporu, bomo Ciprčanu ob bok dali Turka. Furkan Güner je študent magistrskega študija politologije, v Sloveniji živi od leta 2015, prvič pa je k nam prišel na študijsko izmenjavo Erasmus že dve leti predtem, torej leta 2013. Andreja Gradišar se je z ljubiteljem kolesarjenja in pohodništva pogovarjala o možnostih za ukvarjanje z obema hobijema v njegovi domovini in pri nas, lotila pa sta se tudi primerjave slovenskih in turških sladic.
Rojen je bil na Cipru, odraščal je v Južnoafriški republiki, potem pa zaradi službe po nekaj let živel na Nizozemskem, Madžarskem, v Rusiji in Grčiji. Pred dvema letoma je prišel v Slovenijo, saj je bil imenovan za glavnega direktorja Pivovarne Laško Union. »Tu se počutim kot doma, ljudje so me res lepo sprejeli,« pravi Zooullis Mina. In dodaja, da se je s selitvijo v našo državo močno izboljšala tudi kakovost njegovega življenja, saj zdaj za pot do službe porabi le 10 minut, prej pa je več kot uro. Tako ima vsak dan 2 uri dodatnega časa, ki je poslovnežu zelo dragocen.
Bojana Ristevski Mlaker se je v Slovenijo preselila pred tremi leti, seveda zaradi ljubezni. Čeprav je moža Slovenca spoznala v Beogradu, je bila odločitev za selitev v Ljubljano, kot sama pravi, spontano logična. Ljubljano je najprej spoznavala ob občasnih obiskih in zdelo se ji je vse tako fino, kot da bi prihajala na dopust v toplice. Ščasoma pa je odkrila tudi manj prijetne obraze mesta, ki je v primeravi z Beogradom na trenutke preveč zaspano. Ji je pa selitev omogočila tudi nov ustvarjalni in podjetniški izziv.
Azerbajdžanci in Slovenci drug za drugega tako rekoč ne obstajamo, pravi Raya Mammadova, ki mora v svoji domovini skoraj vedno pojasnjevati, kam v Evropo se je odpravila na magistrski študij. Podobna naloga je pred njo pogosto tudi, ko jo v Sloveniji vprašamo, od kod prihaja. Na seznamu pogostih vprašanj pa je tudi tisto, ali imajo moški v njeni domovini lahko več žena. Nanj jasno odgovori z »ne«. Podrobneje o razlikah med državama v nadaljevanju, ko boste slišali tudi, zakaj ne gresta skupaj kajenje in obiskovanje fitnesa. Z Rayo Mammadovo, ki ima mimogrede drugi najpogostejši priimek v Azerbajdžanu, se je pogovarjala Andreja Gradišar.
Zadnja oddaja Drugi pogled v letu 2019 bo poskrbela, da bomo na našem zemljevidu sogovornikov obkljukali še eno državo. V Afriki. Meji na Etiopijo, Somalijo, Tanzanijo, Ugando in Južni Sudan. Znana je po safariju, v njej pa je tudi za tri Slovenije veliko Viktorijino jezero. Govorimo seveda o Keniji, kjer se je rodila naša današnja sogovornica Emina Bajraktarević Bakunda. Njeno rojstno mesto Kisumu leži v bližini omenjenega Viktorijinega jezera v zahodnem delu države. Tam je pravnica in umetnica živela do svojega četrtega leta. Z Emino Baj, kot je njeno umetniško ime, se je pogovarjala Andreja Gradišar.
Petintridesetletni Estonki Kristi Kruusmaa izkušenj s selitvami ne manjka – kot prostovoljka je delala v Bosni in Hercegovini, v Sloveniji je opravila študentsko izmenjavo, potem je za leto dni odšla v Berlin. Iz Nemčije se je vrnila v Slovenijo, saj je tu dobila delo – kot znanstvenica se ukvarja z raziskavami diagnostike rakavih obolenj. Zaradi dela se je za štiri leta preselila v Španijo in se spet vrnila v Ljubljano. Več v Drugem pogledu Darje Pograjc.
Rad raziskuje svet, odkriva nove kulture, potuje in preizkuša kulinariko različnih držav in pokrajin. Nizozemec Menno de Kok zase pravi, da je avanturist, in prav zato je pred dvema letoma sprejel nov izziv – selitev v Slovenijo. O tem, kaj ga je pri nas najbolj očaralo, kje se je spoprijemal z največjimi preprekami in zakaj je v tem času pridobil kar nekaj dodatnih kilogramov, izveste več v prihodnjih minutah. Z njim se je pogovarjala Tadeja Bizilj.
Ker je njegovo polno ime Frederic Jean Raphael Vaillat Duret Nauche za Slovence predolgo in težko izgovorljivo, je v Sloveniji postal kar – Rafko. Iz mesta La Rochelle v zahodnem delu Francije ob atlantski obali je »francoski Primorec« najprej odšel v Anglijo, nato živel na Portugalskem in v Nemčiji, v Slovenijo pa je prvič prišel julija leta 2000 kot študent. Njegova področja so reševanje konfliktov, sociologija, socialno delo in vedno se jih loteva prek umetnosti. Povod za prvi obisk naše dežele je bilo prostovoljno delo na Idriart festivalu na gradu Borl v Halozah. Tam je vzpostavil stik z waldorfsko šolo in se nato vsako leto kot njihov prostovoljec vračal v Slovenijo. Leta 2005 se je tu naselil za deset let, zadnja leta pa se k nam redno vrača, ker ima tu 3 hčere.
Po izobrazbi politolog in zgodovinar, zadnjih sedem let pa turistični vodnik, ki tujim obiskovalcem predstavlja lepote Slovenije. To je Danijel Osmanagić, današnji »drugopoglednik«, ki je iz Bosne in Hercegovine v Slovenijo pribežal med vojno v 90-ih, tu preživel osnovnošolska leta, se vrnil domov, potem pa se odločil za študij v Ljubljani in tu tudi ostal. Privoščite si jutranjo kavo, Danijel pa vam medtem razloži, kako kavo pijejo v njegovi domovini in kako tam s kavo sosedu tudi povejo, da je skrajni čas, da odide domov. Drugi pogled!
Tisti, ki vas zanima portugalska kultura, ste verjetno že naleteli na revijo Sardinha. Skupaj z ženo jo ureja Portugalec Joao Costa, ki v Sloveniji živi od leta 2008, namenjena pa je predvsem priseljencem iz te države Pirenejskega polotoka ter učenju obeh jezikov, saj je napisana tako v slovenščini kot v portugalščini. Čeprav si verjetno ne bi mislili, Portugalec poudarja, da je kulturna izmenjava med državama zelo bogata. Opozarja tudi na to, da oboji raje kot generalom spomenike postavljamo pesnikom in pisateljem. Še več o razlikah in podobnostih med obema država pa je Joao Costa povedal Andreji Gradišar.
Drugi pogled je zmeraj zanimiv, saj razkriva, da samopodoba ni zmeraj enaka podobi, ki si jo o nas ustvarijo drugi. Številni tujci si za novo deželo prebivanja izberejo prav Slovenijo, še zlasti odkar je članica Evropske unije. Pripeljejo jih ljubezen, poslovne priložnosti, študij ali stiske. Kakšno je njihovo življenje pri nas in med nami? Kako je vse, kar imamo za značilno slovensko, videti z očmi drugih? O tem v Drugem pogledu vsak torek ob 7. 40 na Prvem.
V naslednjih minutah več o tem, zakaj Slovenci morda nismo tako zaprti, kot naj bi stereotipno veljalo, o tem, da ne vemo, v kako lepi deželi živimo, in tudi o jezikovnih zmešnjavah, ki narišejo nasmeh na usta. Drugi pogled je ujel Peter Močnik.
Ko je prišel v Slovenijo, ga je motil mraz, zdaj pa je že vajen snega in nizkih temperatur. Rami Murad, Sirijec palestinskih korenin, je danes po vsem Kamniku znan kot lastnik restavracije z arabsko hrano. Začel je kot kuhar v ljubljanskem lokalu z vzhodnjaško hitro prehrano, po šestih mesecih dela tu in navdušenjem nad čistočo in lepoto mest ter prijaznostjo ljudi je za njim prišla še žena. Tu so se jima rodili trije otroci, zdaj osnovnošolci, in če je njihov oče v svojih šolskih letih le poslušal o Alpah, ki so zelo daleč in zelo visoke, zdaj živijo prav pod njimi.
Irina Ionitoiu prihaja iz Romunije, v Sloveniji, točneje v Zagorju ob Savi, zdaj živi že skoraj štiri leta. V prostem času rada bere, pogleda dober film, preživlja čas s fantom in se druži s prijatelji. Rada tudi telovadi in kuha, predvsem zdravo hrano. O največjih spremembah, ki jih je doživela ob selitvi, in največjih razlikah, ki jih vidi med Slovenijo in Romunijo, se je z njo pogovarjala Tadeja Bizilj.
Drugi pogled je zmeraj zanimiv, saj razkriva, da samopodoba ni zmeraj enaka podobi, ki si jo o nas ustvarijo drugi. Številni tujci si za novo deželo prebivanja izberejo prav Slovenijo, še zlasti, odkar je članica Evropske unije. Pripeljejo jih ljubezen, poslovne priložnosti, študij ali stiske. Kakšno je njihovo življenje pri nas in med nami? Kako je vse, kar imamo za značilno slovensko, videti z očmi drugih? O tem v Drugem pogledu vsak torek ob 7.40 na Prvem.
Ste vedeli, kdaj se je šopsko solato? Pa kdo so kukeri? Kdo odganja hudiča? In da cirilica ni prišla iz Rusije? Prisluhnite. Sabrina Mulec je v goste povabila 30-letno Viktoriyo Vasílevo, ki je v Slovenijo prišla pred dobrimi tremi leti iz Bolgarije, iz mesta Ruse. Prišla je na študentsko izmenjavo v sklopu programa Erasmus in si znanj iz turizma nabirala v Portorožu, ostala pa je … zaradi ljubezni. In danes ji gresta tudi že dvojina in pivško narečje.
V tokratnem Drugem pogledu bomo spoznali 32-letno Indijko. Pred štirimi leti je v želji po opravljanju doktorata iz filozofije prišla v Slovenijo. Odraščala je v Kalkuti s 15 milijoni prebivalcev, zdaj pa živi v študentskem domu v Mariboru. Kulturni šok? Vsaj delni vsekakor.
Tujci, ki živijo v Sloveniji, so k nam prišli zaradi zelo različnih razlogov. Pripadnike mlajše generacije sem pripelje ljubezen ali iskanje nove karierne poti, starejši pridejo k nam, ko se njihova karierna pot že konča. Med tiste, ki so si po upokojitvi zaželeli mirno življenje na podeželju, blizu narave, lahko štejemo tudi Johna Wattsa iz Velike Britanije. Z ženo sta se pred 15 leti preselila v Kamnik in tu se počutita odlično, je povedal Andreji Čokl.
Drugi pogled je zmeraj zanimiv, saj razkriva, da samopodoba ni zmeraj enaka podobi, ki si jo o nas ustvarijo drugi. Številni tujci si za novo deželo prebivanja izberejo prav Slovenijo, še zlasti odkar je članica Evropske unije. Pripeljejo jih ljubezen, poslovne priložnosti, študij ali stiske. Kakšno je njihovo življenje pri nas in med nami? Kako je vse, kar imamo za tipično slovensko, videti skozi oči drugih. V Drugem pogledu vsak torek ob 7. 40 na Prvem.
Drugi pogled je zmeraj zanimiv, saj razkriva, da samopodoba ni zmeraj enaka podobi, ki si jo o nas ustvarijo drugi. Številni tujci si za novo deželo prebivanja izberejo prav Slovenijo, še zlasti odkar je članica Evropske unije. Pripeljejo jih ljubezen, poslovne priložnosti, študij ali stiske. Kakšno je njihovo življenje pri nas in med nami? Kako je vse, kar imamo za tipično slovensko, videti skozi oči drugih. V Drugem pogledu vsak torek ob 7. 40 na Prvem.
Neveljaven email naslov