Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Yumei Foong se je rodila v Singapurju. K nam jo je pripeljal študij; da je tu tudi ostala, je poskrbela ljubezen. Njena domovina, ki je mimogrede več kot 20-krat manjša od Slovenije, je zelo podobna naši državi, boste slišali v nadaljevanju. Največje razlike je mogoče najti na gospodarskem področju, pri načinu, kako se sklepajo posli. Z Yumei Foong pa tudi o tistih znanih visokih, tudi zapornih kaznih za npr. odvržen žvečilni gumi v Singapurju. Oddajo je pripravila Andreja Gradišar.
Yumei Foong prihaja iz države, ki si s Slovenijo pogosto deli vrh lestvice najnižje ogroženosti otrok
Yumei Foong je v Slovenijo prvič prišla leta 2017. Njena domovina je mesto leva, Singapur. Njeni predniki so iz Kitajske.
"Preden so prišli v Singapur, je bila to le majhna ribiška vasica. Pozneje je rasla in rasla, saj je bila pomembna trgovska postojanka. Pristanišče je postajalo vse bolj obiskano, ponujalo več možnosti in v tem času so se moji prastarši odločili, da zapustijo Kitajsko in boljše življenje poiščejo v Singapurju. Podobno zveni zgodba prav vsakega Singapurca."
"V primerjavi s Slovenijo je Singapur približno 26-krat manjši. Je majcen, vožnja od vzhoda do zahoda vzame 45 minut. Gre za hkrati majhno državo in veliko mesto. Singapur je tudi zelo čist, moderen, poslovno usmerjen, nekateri ga imenujejo tudi azijska Švica," nadaljuje Yumei, ki pove, da jo radi vprašamo o zelo strogih zakonih, ki urejajo življenje v njeni domovini.
"Ljudje me radi vprašajo, v kakšnem primeru bi jih tam aretirali. Odgovorim jim, da ni tako slabo, kot mislijo. Še nikoli nisem bila aretirana ali končala v ječi."
Singapurko je v Slovenijo pripeljal študij, ostala je zaradi ljubezni. Zdaj posledično vsako jutro dobi poročilo o dogajanju v ligi NBA:
"S prijateljicami, ki so tujke in imajo za partnerja Slovenca, se šalimo o tem, da je kar nekako navada, da naši partnerji zjutraj odidejo na stranišče z mobilnikom v roki. Potem slišiš različne zvoke s stranišča in ko se vrnejo, rečejo: »Ali veš, kaj je Luka Dončić naredil včeraj?« To je zelo zabavno. Mi je pa všeč, da ste tako strastni glede športa. Singapurci tega nimamo."
Yumei del leta preživi v svoji domovini in na Kitajskem, kjer pripravlja poletno poslovno šolo – tudi za Slovence –, del v Sloveniji. Pravi, da si Singapur in Slovenija nista tako različna. V Sloveniji pa pogreša bolj prijazno poslovno okolje:
"Kar me kot tujko moti, je to, da nimam enakih kariernih možnosti kot domačini. Treba je pač govoriti slovensko. Mislim, da ima Slovenija veliko potenciala. Tudi lega ji to omogoča. Je majhna, nima veliko revščine ali kriminala. Ima popolne pogoje za rast, a se nekako zdi, da se ljudje bojijo želeti več, nočejo izpasti ambiciozni. Morda mislijo, da bodo tako videti pohlepni."
404 epizod
V Slovenijo se ljudje priseljujejo že od nekdaj, sodobni čas pa je glede tega še posebej pester. Vsak torek predstavljamo novega prišleka, priseljenko ali migranta, ki so jih v Slovenijo prinesli ljubezen, poslovne priložnosti, stiske ali študij, ter se z njimi pogovarjamo o življenju v Sloveniji in med Slovenci ter odkrivali, kako je vse, kar je slovenskega, videti skozi oči drugih.
Yumei Foong se je rodila v Singapurju. K nam jo je pripeljal študij; da je tu tudi ostala, je poskrbela ljubezen. Njena domovina, ki je mimogrede več kot 20-krat manjša od Slovenije, je zelo podobna naši državi, boste slišali v nadaljevanju. Največje razlike je mogoče najti na gospodarskem področju, pri načinu, kako se sklepajo posli. Z Yumei Foong pa tudi o tistih znanih visokih, tudi zapornih kaznih za npr. odvržen žvečilni gumi v Singapurju. Oddajo je pripravila Andreja Gradišar.
Yumei Foong prihaja iz države, ki si s Slovenijo pogosto deli vrh lestvice najnižje ogroženosti otrok
Yumei Foong je v Slovenijo prvič prišla leta 2017. Njena domovina je mesto leva, Singapur. Njeni predniki so iz Kitajske.
"Preden so prišli v Singapur, je bila to le majhna ribiška vasica. Pozneje je rasla in rasla, saj je bila pomembna trgovska postojanka. Pristanišče je postajalo vse bolj obiskano, ponujalo več možnosti in v tem času so se moji prastarši odločili, da zapustijo Kitajsko in boljše življenje poiščejo v Singapurju. Podobno zveni zgodba prav vsakega Singapurca."
"V primerjavi s Slovenijo je Singapur približno 26-krat manjši. Je majcen, vožnja od vzhoda do zahoda vzame 45 minut. Gre za hkrati majhno državo in veliko mesto. Singapur je tudi zelo čist, moderen, poslovno usmerjen, nekateri ga imenujejo tudi azijska Švica," nadaljuje Yumei, ki pove, da jo radi vprašamo o zelo strogih zakonih, ki urejajo življenje v njeni domovini.
"Ljudje me radi vprašajo, v kakšnem primeru bi jih tam aretirali. Odgovorim jim, da ni tako slabo, kot mislijo. Še nikoli nisem bila aretirana ali končala v ječi."
Singapurko je v Slovenijo pripeljal študij, ostala je zaradi ljubezni. Zdaj posledično vsako jutro dobi poročilo o dogajanju v ligi NBA:
"S prijateljicami, ki so tujke in imajo za partnerja Slovenca, se šalimo o tem, da je kar nekako navada, da naši partnerji zjutraj odidejo na stranišče z mobilnikom v roki. Potem slišiš različne zvoke s stranišča in ko se vrnejo, rečejo: »Ali veš, kaj je Luka Dončić naredil včeraj?« To je zelo zabavno. Mi je pa všeč, da ste tako strastni glede športa. Singapurci tega nimamo."
Yumei del leta preživi v svoji domovini in na Kitajskem, kjer pripravlja poletno poslovno šolo – tudi za Slovence –, del v Sloveniji. Pravi, da si Singapur in Slovenija nista tako različna. V Sloveniji pa pogreša bolj prijazno poslovno okolje:
"Kar me kot tujko moti, je to, da nimam enakih kariernih možnosti kot domačini. Treba je pač govoriti slovensko. Mislim, da ima Slovenija veliko potenciala. Tudi lega ji to omogoča. Je majhna, nima veliko revščine ali kriminala. Ima popolne pogoje za rast, a se nekako zdi, da se ljudje bojijo želeti več, nočejo izpasti ambiciozni. Morda mislijo, da bodo tako videti pohlepni."
Čeprav je njen praded Slovenec, se je Američanka Melinda Hajdin za selitev v Slovenijo odločila popolnoma naključno med bivanjem v Grčiji. K nam – natančneje, v Brestanico – je prvič prišla leta 2008, ostala nekaj let in se potem odločila za dokončanje študija v Združenih državah, lani jeseni pa je spet prišla v Slovenijo – tokrat v Hrastnik. V nadaljevanju med drugim o tem, zakaj za prebivanje izbira kraje, ki se jim večina tujcev raje ogne, kje najti lepoto v Zasavju ter zakaj jo je zanimalo, ali obstaja pravilen način, kako pojesti kremno rezino. Z Melindo Hajdin se je pogovarjala Andreja Gradišar.
Elena Starceva Somun zadnjih 15 let živi v Postojni, devet let prepeva v pevski skupini Studenec iz Pivke in osem let poučuje klavir v Glasbeni šoli Idrija. K nam je prišla iz enajst tisoč kilometrov oddaljenega Vladivostoka. Končala je moskovski konservatorij za glasbo Petra Iljiča Čajkovskega, se v komorni glasbi podiplomsko izpopolnjevala na Akademiji za umetnost in glasbo v Vladivostoku in glasbeno pot nadaljevala na Kitajskem, kjer je poučevala na univerzi v Čang Čunu. Slovenija, pravi, je postala njen dom. Vzljubila je naše ljudske pesmi in si zaradi svoje odprtosti in dobre volje tu našla veliko prijateljev. Če niste vedeli, koliko časa človek potrebuje, da z letalom premaga razdaljo med Trstom in Mursko Soboto, kako lahko človek ribari s sekiro in ob kateri hrani se mora udariti po prstih, ne preslišite pogovora, ki ga je v mikrofon ujela Sabrina Mulec.
Satya Šebenik živi v Notranjih Goricah, blizu Ljubljane. Tja se je preselila z Nove Zelandije, točneje, iz predmestja Aucklanda. Rada ima slovensko obalo, ker jo spominja na njen dom. Rada potuje in odkriva nove kraje, raziskuje svet, odkriva nove kulture in preizkuša kulinariko različnih držav in pokrajin. S Satyo Šebenik se je o tem, kako se je njeno življenje spremenilo, odkar se je preselila v Slovenijo, pogovarjala Tadeja Bizilj.
Portoriko je med drugim znan po rumu, tam imajo eno največjih destilerij na svetu, pa po tem, da prebivalci ne plačujejo dohodnine. Državo sestavlja en velik in več manjših otokov, 60 % površja države prekrivajo gore, eden bolj popularnih športov je boj petelinov. Otok je leta 1493 odkril Krištof Kolumb, ki ga je po Janezu Krstniku poimenoval San Juan Bautista. San Juan se danes imenuje prestolica, domačini pa so državo poimenovali Puerto Rico, kar v španščini pomeni bogato pristanišče. Od tam prihaja zdaj Ljubljančanka Shakira Guani Quinones Lebron. Z njo se je pogovarjala Andreja Gradišar.
Talha Ahmad je na Nizozemskem rojeni poliglot s pakistanskimi koreninami. Izobraževal se je v Londonu, med študijem je delal v Ugandi, od leta 2013 pa je njegov dom Slovenija. Je predsednik muslimanske skupnosti Ahmadija v Sloveniji, za katero ste morda slišali konec preteklega leta, ko so starostnikom delili rože, brezdomcem hrano, člane društva za cerebralno paralizo Sonček pa so razveselili z manjšimi darilci. O prihodu v Slovenijo, težavah z jezikom, o tem, zakaj doma nima vijoličnega dresa, in o preglavicah s snegom, ki jih ima, odkar je prebivalec Maribora, se je s Talho Ahmadom pogovarjala Andreja Gradišar.
Balkan z okolico je območje, s katerega smo v tem mesecu gostili sogovornike v Drugem pogledu. Najprej Azerbajdžanko, nato Srbkinjo, pretekli teden Ciprčana. Čeprav sta državi v sporu, bomo Ciprčanu ob bok dali Turka. Furkan Güner je študent magistrskega študija politologije, v Sloveniji živi od leta 2015, prvič pa je k nam prišel na študijsko izmenjavo Erasmus že dve leti predtem, torej leta 2013. Andreja Gradišar se je z ljubiteljem kolesarjenja in pohodništva pogovarjala o možnostih za ukvarjanje z obema hobijema v njegovi domovini in pri nas, lotila pa sta se tudi primerjave slovenskih in turških sladic.
Rojen je bil na Cipru, odraščal je v Južnoafriški republiki, potem pa zaradi službe po nekaj let živel na Nizozemskem, Madžarskem, v Rusiji in Grčiji. Pred dvema letoma je prišel v Slovenijo, saj je bil imenovan za glavnega direktorja Pivovarne Laško Union. »Tu se počutim kot doma, ljudje so me res lepo sprejeli,« pravi Zooullis Mina. In dodaja, da se je s selitvijo v našo državo močno izboljšala tudi kakovost njegovega življenja, saj zdaj za pot do službe porabi le 10 minut, prej pa je več kot uro. Tako ima vsak dan 2 uri dodatnega časa, ki je poslovnežu zelo dragocen.
Bojana Ristevski Mlaker se je v Slovenijo preselila pred tremi leti, seveda zaradi ljubezni. Čeprav je moža Slovenca spoznala v Beogradu, je bila odločitev za selitev v Ljubljano, kot sama pravi, spontano logična. Ljubljano je najprej spoznavala ob občasnih obiskih in zdelo se ji je vse tako fino, kot da bi prihajala na dopust v toplice. Ščasoma pa je odkrila tudi manj prijetne obraze mesta, ki je v primeravi z Beogradom na trenutke preveč zaspano. Ji je pa selitev omogočila tudi nov ustvarjalni in podjetniški izziv.
Azerbajdžanci in Slovenci drug za drugega tako rekoč ne obstajamo, pravi Raya Mammadova, ki mora v svoji domovini skoraj vedno pojasnjevati, kam v Evropo se je odpravila na magistrski študij. Podobna naloga je pred njo pogosto tudi, ko jo v Sloveniji vprašamo, od kod prihaja. Na seznamu pogostih vprašanj pa je tudi tisto, ali imajo moški v njeni domovini lahko več žena. Nanj jasno odgovori z »ne«. Podrobneje o razlikah med državama v nadaljevanju, ko boste slišali tudi, zakaj ne gresta skupaj kajenje in obiskovanje fitnesa. Z Rayo Mammadovo, ki ima mimogrede drugi najpogostejši priimek v Azerbajdžanu, se je pogovarjala Andreja Gradišar.
Zadnja oddaja Drugi pogled v letu 2019 bo poskrbela, da bomo na našem zemljevidu sogovornikov obkljukali še eno državo. V Afriki. Meji na Etiopijo, Somalijo, Tanzanijo, Ugando in Južni Sudan. Znana je po safariju, v njej pa je tudi za tri Slovenije veliko Viktorijino jezero. Govorimo seveda o Keniji, kjer se je rodila naša današnja sogovornica Emina Bajraktarević Bakunda. Njeno rojstno mesto Kisumu leži v bližini omenjenega Viktorijinega jezera v zahodnem delu države. Tam je pravnica in umetnica živela do svojega četrtega leta. Z Emino Baj, kot je njeno umetniško ime, se je pogovarjala Andreja Gradišar.
Petintridesetletni Estonki Kristi Kruusmaa izkušenj s selitvami ne manjka – kot prostovoljka je delala v Bosni in Hercegovini, v Sloveniji je opravila študentsko izmenjavo, potem je za leto dni odšla v Berlin. Iz Nemčije se je vrnila v Slovenijo, saj je tu dobila delo – kot znanstvenica se ukvarja z raziskavami diagnostike rakavih obolenj. Zaradi dela se je za štiri leta preselila v Španijo in se spet vrnila v Ljubljano. Več v Drugem pogledu Darje Pograjc.
Rad raziskuje svet, odkriva nove kulture, potuje in preizkuša kulinariko različnih držav in pokrajin. Nizozemec Menno de Kok zase pravi, da je avanturist, in prav zato je pred dvema letoma sprejel nov izziv – selitev v Slovenijo. O tem, kaj ga je pri nas najbolj očaralo, kje se je spoprijemal z največjimi preprekami in zakaj je v tem času pridobil kar nekaj dodatnih kilogramov, izveste več v prihodnjih minutah. Z njim se je pogovarjala Tadeja Bizilj.
Ker je njegovo polno ime Frederic Jean Raphael Vaillat Duret Nauche za Slovence predolgo in težko izgovorljivo, je v Sloveniji postal kar – Rafko. Iz mesta La Rochelle v zahodnem delu Francije ob atlantski obali je »francoski Primorec« najprej odšel v Anglijo, nato živel na Portugalskem in v Nemčiji, v Slovenijo pa je prvič prišel julija leta 2000 kot študent. Njegova področja so reševanje konfliktov, sociologija, socialno delo in vedno se jih loteva prek umetnosti. Povod za prvi obisk naše dežele je bilo prostovoljno delo na Idriart festivalu na gradu Borl v Halozah. Tam je vzpostavil stik z waldorfsko šolo in se nato vsako leto kot njihov prostovoljec vračal v Slovenijo. Leta 2005 se je tu naselil za deset let, zadnja leta pa se k nam redno vrača, ker ima tu 3 hčere.
Po izobrazbi politolog in zgodovinar, zadnjih sedem let pa turistični vodnik, ki tujim obiskovalcem predstavlja lepote Slovenije. To je Danijel Osmanagić, današnji »drugopoglednik«, ki je iz Bosne in Hercegovine v Slovenijo pribežal med vojno v 90-ih, tu preživel osnovnošolska leta, se vrnil domov, potem pa se odločil za študij v Ljubljani in tu tudi ostal. Privoščite si jutranjo kavo, Danijel pa vam medtem razloži, kako kavo pijejo v njegovi domovini in kako tam s kavo sosedu tudi povejo, da je skrajni čas, da odide domov. Drugi pogled!
Tisti, ki vas zanima portugalska kultura, ste verjetno že naleteli na revijo Sardinha. Skupaj z ženo jo ureja Portugalec Joao Costa, ki v Sloveniji živi od leta 2008, namenjena pa je predvsem priseljencem iz te države Pirenejskega polotoka ter učenju obeh jezikov, saj je napisana tako v slovenščini kot v portugalščini. Čeprav si verjetno ne bi mislili, Portugalec poudarja, da je kulturna izmenjava med državama zelo bogata. Opozarja tudi na to, da oboji raje kot generalom spomenike postavljamo pesnikom in pisateljem. Še več o razlikah in podobnostih med obema država pa je Joao Costa povedal Andreji Gradišar.
Drugi pogled je zmeraj zanimiv, saj razkriva, da samopodoba ni zmeraj enaka podobi, ki si jo o nas ustvarijo drugi. Številni tujci si za novo deželo prebivanja izberejo prav Slovenijo, še zlasti odkar je članica Evropske unije. Pripeljejo jih ljubezen, poslovne priložnosti, študij ali stiske. Kakšno je njihovo življenje pri nas in med nami? Kako je vse, kar imamo za značilno slovensko, videti z očmi drugih? O tem v Drugem pogledu vsak torek ob 7. 40 na Prvem.
V naslednjih minutah več o tem, zakaj Slovenci morda nismo tako zaprti, kot naj bi stereotipno veljalo, o tem, da ne vemo, v kako lepi deželi živimo, in tudi o jezikovnih zmešnjavah, ki narišejo nasmeh na usta. Drugi pogled je ujel Peter Močnik.
Ko je prišel v Slovenijo, ga je motil mraz, zdaj pa je že vajen snega in nizkih temperatur. Rami Murad, Sirijec palestinskih korenin, je danes po vsem Kamniku znan kot lastnik restavracije z arabsko hrano. Začel je kot kuhar v ljubljanskem lokalu z vzhodnjaško hitro prehrano, po šestih mesecih dela tu in navdušenjem nad čistočo in lepoto mest ter prijaznostjo ljudi je za njim prišla še žena. Tu so se jima rodili trije otroci, zdaj osnovnošolci, in če je njihov oče v svojih šolskih letih le poslušal o Alpah, ki so zelo daleč in zelo visoke, zdaj živijo prav pod njimi.
Irina Ionitoiu prihaja iz Romunije, v Sloveniji, točneje v Zagorju ob Savi, zdaj živi že skoraj štiri leta. V prostem času rada bere, pogleda dober film, preživlja čas s fantom in se druži s prijatelji. Rada tudi telovadi in kuha, predvsem zdravo hrano. O največjih spremembah, ki jih je doživela ob selitvi, in največjih razlikah, ki jih vidi med Slovenijo in Romunijo, se je z njo pogovarjala Tadeja Bizilj.
Drugi pogled je zmeraj zanimiv, saj razkriva, da samopodoba ni zmeraj enaka podobi, ki si jo o nas ustvarijo drugi. Številni tujci si za novo deželo prebivanja izberejo prav Slovenijo, še zlasti, odkar je članica Evropske unije. Pripeljejo jih ljubezen, poslovne priložnosti, študij ali stiske. Kakšno je njihovo življenje pri nas in med nami? Kako je vse, kar imamo za značilno slovensko, videti z očmi drugih? O tem v Drugem pogledu vsak torek ob 7.40 na Prvem.
Neveljaven email naslov