Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Čuječnost je starodavna kontemplativna praksa, ki sega daleč nazaj do začetkov različnih duhovnih tradicij. Znotraj teh tradicij se je skozi stoletja razvijala kot ena od vej na drevesu duhovnega iskateljstva, z roko v roki z antropološkim in filozofskim premislekom ter ustvarjalnostjo. V tem širšem kontekstu je čuječnost vaja v spoznavanju, da je en del nas vedno zunaj časa, zunaj družbenih privilegijev in krivic, zgodovinskih in spolnih determiniranosti, in da je ta del prostor notranje svobode. Telesno z dihanjem, umsko z molitvijo in duhovno s prepustitvijo je čuječnost zahteven izziv, ki vodi v globoko osebno preobrazbo.
Če je čuječnost kot tehnika usmerjena v razumevanje in obvladovanje trenutnega položaja, je čuječnost kot kontemplativna praksa, nasprotno, vaja v spodmikanju tal, na katerih smo vajeni stati. Pri slednji je bolj pomembno »ne vedeti, kot pa vedeti,« kot pravi Thomas Merton. »Smisel kontemplacije,« še zapiše »začnemo spoznavati šele tedaj, ko intuitivno in spontano iščemo temno in nespoznatno pot suhote.« Naravna posledica vadbe čuječnosti je zavedanje nezasegljivosti življenja in njegove podarjenosti, kar prikliče hvaležnost, v odnosih pa nenasilje in spoštovanje. Kot taka nikoli ne vodi v eskapizem, pač pa, nasprotno, v globljo povezanost z vsemi in vsem.
Že od antike vemo, da obstajajo ljudje, ki se borijo na bojišču, tisti, ki ta prizor gledajo, in oni tretji, ki o vsem skupaj premišljujejo. Vsi so dragoceni, od prvih se ne pričakuje, da bodo drugi, od drugih ne, da bodo prvi, a težava današnjega časa je, da se je ravnotežje porušilo. Premišljevalci malodane izginjajo s prizorišča. Akcija je znak moči, moč je v hitrosti, glasnosti in brezsramnosti. Brezplodna postopanja na robu slike so videti kot dejanja skrajne lenobe in pomanjkanja temeljnih družbenih spretnosti.
Čuječneži kljubujejo duhu časa. Obujajo vrlino prostega teka, ki ob ustrezni disciplini uma in odprtosti duha lahko pripelje vse do tihe dežele, kot je cilj kontemplacije povzel Martin Laird. So tihi bojevniki, ki vrlini hitrosti zoperstavljajo postanek, glasnosti premislek, brezsramju pa ranljivost. V svetu, polnem razraščenih poti, utirajo nove prehode.
Čuječnost je starodavna kontemplativna praksa, ki sega daleč nazaj do začetkov različnih duhovnih tradicij. Znotraj teh tradicij se je skozi stoletja razvijala kot ena od vej na drevesu duhovnega iskateljstva, z roko v roki z antropološkim in filozofskim premislekom ter ustvarjalnostjo. V tem širšem kontekstu je čuječnost vaja v spoznavanju, da je en del nas vedno zunaj časa, zunaj družbenih privilegijev in krivic, zgodovinskih in spolnih determiniranosti, in da je ta del prostor notranje svobode. Telesno z dihanjem, umsko z molitvijo in duhovno s prepustitvijo je čuječnost zahteven izziv, ki vodi v globoko osebno preobrazbo.
Če je čuječnost kot tehnika usmerjena v razumevanje in obvladovanje trenutnega položaja, je čuječnost kot kontemplativna praksa, nasprotno, vaja v spodmikanju tal, na katerih smo vajeni stati. Pri slednji je bolj pomembno »ne vedeti, kot pa vedeti,« kot pravi Thomas Merton. »Smisel kontemplacije,« še zapiše »začnemo spoznavati šele tedaj, ko intuitivno in spontano iščemo temno in nespoznatno pot suhote.« Naravna posledica vadbe čuječnosti je zavedanje nezasegljivosti življenja in njegove podarjenosti, kar prikliče hvaležnost, v odnosih pa nenasilje in spoštovanje. Kot taka nikoli ne vodi v eskapizem, pač pa, nasprotno, v globljo povezanost z vsemi in vsem.
Že od antike vemo, da obstajajo ljudje, ki se borijo na bojišču, tisti, ki ta prizor gledajo, in oni tretji, ki o vsem skupaj premišljujejo. Vsi so dragoceni, od prvih se ne pričakuje, da bodo drugi, od drugih ne, da bodo prvi, a težava današnjega časa je, da se je ravnotežje porušilo. Premišljevalci malodane izginjajo s prizorišča. Akcija je znak moči, moč je v hitrosti, glasnosti in brezsramnosti. Brezplodna postopanja na robu slike so videti kot dejanja skrajne lenobe in pomanjkanja temeljnih družbenih spretnosti.
Čuječneži kljubujejo duhu časa. Obujajo vrlino prostega teka, ki ob ustrezni disciplini uma in odprtosti duha lahko pripelje vse do tihe dežele, kot je cilj kontemplacije povzel Martin Laird. So tihi bojevniki, ki vrlini hitrosti zoperstavljajo postanek, glasnosti premislek, brezsramju pa ranljivost. V svetu, polnem razraščenih poti, utirajo nove prehode.
3700 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Čuječnost je starodavna kontemplativna praksa, ki sega daleč nazaj do začetkov različnih duhovnih tradicij. Znotraj teh tradicij se je skozi stoletja razvijala kot ena od vej na drevesu duhovnega iskateljstva, z roko v roki z antropološkim in filozofskim premislekom ter ustvarjalnostjo. V tem širšem kontekstu je čuječnost vaja v spoznavanju, da je en del nas vedno zunaj časa, zunaj družbenih privilegijev in krivic, zgodovinskih in spolnih determiniranosti, in da je ta del prostor notranje svobode. Telesno z dihanjem, umsko z molitvijo in duhovno s prepustitvijo je čuječnost zahteven izziv, ki vodi v globoko osebno preobrazbo.
Če je čuječnost kot tehnika usmerjena v razumevanje in obvladovanje trenutnega položaja, je čuječnost kot kontemplativna praksa, nasprotno, vaja v spodmikanju tal, na katerih smo vajeni stati. Pri slednji je bolj pomembno »ne vedeti, kot pa vedeti,« kot pravi Thomas Merton. »Smisel kontemplacije,« še zapiše »začnemo spoznavati šele tedaj, ko intuitivno in spontano iščemo temno in nespoznatno pot suhote.« Naravna posledica vadbe čuječnosti je zavedanje nezasegljivosti življenja in njegove podarjenosti, kar prikliče hvaležnost, v odnosih pa nenasilje in spoštovanje. Kot taka nikoli ne vodi v eskapizem, pač pa, nasprotno, v globljo povezanost z vsemi in vsem.
Že od antike vemo, da obstajajo ljudje, ki se borijo na bojišču, tisti, ki ta prizor gledajo, in oni tretji, ki o vsem skupaj premišljujejo. Vsi so dragoceni, od prvih se ne pričakuje, da bodo drugi, od drugih ne, da bodo prvi, a težava današnjega časa je, da se je ravnotežje porušilo. Premišljevalci malodane izginjajo s prizorišča. Akcija je znak moči, moč je v hitrosti, glasnosti in brezsramnosti. Brezplodna postopanja na robu slike so videti kot dejanja skrajne lenobe in pomanjkanja temeljnih družbenih spretnosti.
Čuječneži kljubujejo duhu časa. Obujajo vrlino prostega teka, ki ob ustrezni disciplini uma in odprtosti duha lahko pripelje vse do tihe dežele, kot je cilj kontemplacije povzel Martin Laird. So tihi bojevniki, ki vrlini hitrosti zoperstavljajo postanek, glasnosti premislek, brezsramju pa ranljivost. V svetu, polnem razraščenih poti, utirajo nove prehode.
Čuječnost je starodavna kontemplativna praksa, ki sega daleč nazaj do začetkov različnih duhovnih tradicij. Znotraj teh tradicij se je skozi stoletja razvijala kot ena od vej na drevesu duhovnega iskateljstva, z roko v roki z antropološkim in filozofskim premislekom ter ustvarjalnostjo. V tem širšem kontekstu je čuječnost vaja v spoznavanju, da je en del nas vedno zunaj časa, zunaj družbenih privilegijev in krivic, zgodovinskih in spolnih determiniranosti, in da je ta del prostor notranje svobode. Telesno z dihanjem, umsko z molitvijo in duhovno s prepustitvijo je čuječnost zahteven izziv, ki vodi v globoko osebno preobrazbo.
Če je čuječnost kot tehnika usmerjena v razumevanje in obvladovanje trenutnega položaja, je čuječnost kot kontemplativna praksa, nasprotno, vaja v spodmikanju tal, na katerih smo vajeni stati. Pri slednji je bolj pomembno »ne vedeti, kot pa vedeti,« kot pravi Thomas Merton. »Smisel kontemplacije,« še zapiše »začnemo spoznavati šele tedaj, ko intuitivno in spontano iščemo temno in nespoznatno pot suhote.« Naravna posledica vadbe čuječnosti je zavedanje nezasegljivosti življenja in njegove podarjenosti, kar prikliče hvaležnost, v odnosih pa nenasilje in spoštovanje. Kot taka nikoli ne vodi v eskapizem, pač pa, nasprotno, v globljo povezanost z vsemi in vsem.
Že od antike vemo, da obstajajo ljudje, ki se borijo na bojišču, tisti, ki ta prizor gledajo, in oni tretji, ki o vsem skupaj premišljujejo. Vsi so dragoceni, od prvih se ne pričakuje, da bodo drugi, od drugih ne, da bodo prvi, a težava današnjega časa je, da se je ravnotežje porušilo. Premišljevalci malodane izginjajo s prizorišča. Akcija je znak moči, moč je v hitrosti, glasnosti in brezsramnosti. Brezplodna postopanja na robu slike so videti kot dejanja skrajne lenobe in pomanjkanja temeljnih družbenih spretnosti.
Čuječneži kljubujejo duhu časa. Obujajo vrlino prostega teka, ki ob ustrezni disciplini uma in odprtosti duha lahko pripelje vse do tihe dežele, kot je cilj kontemplacije povzel Martin Laird. So tihi bojevniki, ki vrlini hitrosti zoperstavljajo postanek, glasnosti premislek, brezsramju pa ranljivost. V svetu, polnem razraščenih poti, utirajo nove prehode.
Pravijo, da je človekov obstoj v tem, da se stalno sprašujemo o Božjem obstoju. Ugotovil sem, da me je malo znanja od pravega razumevanja Boga odvedlo, veliko znanja pa me je k Bogu privedlo. Bojim se polovičnega in plitkega znanja, ker je to prevara. Če hočem razpravljati o vprašanju zla, teodiceji, moram iti na oddelek za teologijo in filozofijo, ne pa na oddelek za fiziko, kajti znanstveni argumenti so itak Bogu v prid. Genialni Albert Einstein je zapisal, da je vesolje tako urejeno, da sámo po sebi razkriva absolutno super inteligenco, ki vzdržuje red in harmonijo. A na vprašanje zla kljub temu ne znamo odgovoriti. Vklenjeni smo v verige trpljenja, tako kot so bili gusarji okovani na jambor, o čemer sem bral v drami Satenasti čeveljc francoskega pisca Paula Claudela. Včasih si želim, da bi bil raje ateist, saj jim zavidam, ko gre za vprašanje Boga in zla. A ugotavljam, da sem pravzaprav zaradi Kristusa že ateist; namreč v odnosu na bogove in vrednote v današnjem svetu, ker ne verjamem v način življenja, ki ga vsiljuje sprevrženi svet udobja in ugodja. Cilj življenja ni blaginja, ampak tudi zorenje duše v trpljenju, kar današnja družba zasmehuje. Strinjam se s teologom Moltmannom, da je lahko samo kristjan dober ateist, ker ne veruje v boga tega sveta, v vraga, ampak živi drugače, po Božje. Ne drži, kar je trdil nemški marksistični filozof Ernst Bloch, ko je ošvrknil kristjane, rekoč, da je lahko samo ateist dober kristjan. Danes je bogov toliko, da te boli glava! Toda zaupati Bogu pomeni vedeti, da ima življenje smisel (Wittgenstein), kar današnji družbi manjka. Smisel ni nekaj, kar je ločeno od življenja, ampak zaradi česar je sploh vredno živeti. Smisel ni metafizičen, ampak etičen. Takšna formulacija razrešuje vprašanje Boga v odnosu do zla in trpljenja v svetu. Ne trdim, da imam odgovor na ta vprašanja, trdim pa, da imam vprašanje za vse takšne odgovore. Priznam, da se včasih kak samozavestnež repenči, da je dal Boga na žerjavico, ko se zagrizeno bori proti njem, in čaka, kaj bom odgovoril. Nato me vpraša, misleč, da me bo stisnil ob zid: »Če Bog obstaja, od kod potem zlo?« Jaz pa mu vprašanje vrnem: »Če Bog ne obstaja, od kod potem dobro?« Veste, Bog ne zasaja vrta človeških src z rožami, če jih nismo pripravljeni z vodo zalivati.
Eno izmed pravil sobivanja – predvsem tam, kjer je več otrok – se glasi: “V naši družini/šoli se ne tepemo.” Zagotovo je to dobro pravilo, ki naj bi se ga držali tudi odrasli. Toda velikokrat tako mlajšim kakor tudi starejšim uspe, da čeprav ne uporabljamo pesti, tepemo drug drugega z besedami. Verjetno ste že kdaj srečali koga, ki je ponosen na svojo sposobnost, da z ostrimi besedami poniža ali užali drugega. Seveda se po navadi drugi prav tako odzove z ostrimi besedami. To pa pomeni začetek besedne vojne ali pa vsaj tekmovanja, kdo bo pametnejši ali boljši od drugega. Ton takega soočenja je napet, rezultat pa vedno pomilovanja vreden. Za uporabo zbadljivk in žaljivk se običajno skriva močan občutek manjvrednosti. Gre za poskus, da bi oseba, ki se počuti manjvredno, drugo osebo potegnila na svojo raven. Kakor da bi tak človek želel reči: “Ko se primerjam s teboj, se počutim manjvrednega. Zato te bom poskusil prikazati slabšega, kot si, in potem bodo drugi morda mislili, da si tako slab kot jaz.” Tisti, ki spretno in ustvarjalno uporabljajo zmerljivke in žaljivke, imajo temeljno potrebo po gotovosti glede svoje vrednosti in po sprejemanju samega sebe. Kako se lahko odzovemo, kadar smo tarča strupenih besed? Protistrup je potrditev. Ko se na žaljive besede odzovemo s potrditvijo, to iz izmenjave besed odstrani želo maščevanja; hkrati pa lahko naše pozitivne besede podprejo osebo, ki se očitno počuti manjvredno. Vsekakor je pri tem dobro poskrbeti, da to željo po potrditvi drugega izraža tudi ton našega glasu, saj je sicer zelo verjetno, da bodo naše besede zvenele sarkastično ali cinično. Če vas oseba poskuša ponižati s tem, da govori o vašem videzu, se ni treba strinjati ali preslišati komentarja. Odzovite se nanj z iskreno potrditvijo kot na primer: “Tvoja pričeska je vedno čudovita. V čem je skrivnost?” Če se nekdo oklepa tega, kar ste rekli, in vašo izjavo namenoma napačno razlaga ali pa izrablja vašo napako, se lahko, recimo, odzovete tako: “Želim si, da bi imel tvoj smisel za humor in tvojo sposobnost jasnega izražanja.” Osebi, ki vas pogosto zbada z besedami, pa vendarle morate pokazati, da takega ravnanja ne odobravate. A naredite to zasebno in nežno z izjavo, kot je: “Niso mi všeč misli, ki se mi podijo po glavi, ko me ponižuješ z besedami. Si za to, da se od zdaj naprej drug do drugega vedeva pozitivno?” Če vadimo in izražamo iskrene potrditve drugih, te postanejo naša navada. In skoraj vsakdo si bolj želi biti v potrjujočem kot pa v jedkem okolju. Vi ne? Odločimo se torej, da bomo danes in od danes naprej, ko bo šlo za naše besede in odzive, upoštevali svetopisemska nasveta: “Zato spodbujajte drug drugega in drug drugega zgrajujte” (1 Tes 5,11) ter: “Ne daj se premagati hudemu, temveč premagaj húdo z dobrim.” (Rim 12,21)
Dobro jutro, spoštovane poslušalke, poslušalci. Pozdrav iz le nekaj besed, ki lahko polepša dan, koga pa pusti hladnega. Če pa to izreče kdo, za katerega veš, da ti gre na živce, ti bo jutranji pozdrav pokvaril ves dan. Beseda ni konj, radi rečemo, a včasih je več kot to. Če se ravno pripravljate na kakšno praznovanje ali skupno delo, potem tega ne bo težko razumeti. Vsaj v malo večji skupini se znajde kdo, ki ga ne moreš ustaviti. Ne toliko pri delu, tam se hitro upeha. Ko začne govoriti, ga več ne ustaviš. Saj ga nekaj časa drugi poslušajo, a hitro postane to ploha besed, bolje nevihta, vsem odveč. Najhuje je, ker niti ne opazi, da mori vse skupaj. Veliki govornik in cerkveni učitelj, sveti Ambrož, je trdil, da če je kdo pazljiv pri govorjenju, bo postal blag, nežen in skromen. Govor ni samo sredstvo, da kaj povem, da druge prepričam ali se nad čim pritožim. Govor nas povezuje. Le poglejte starše, ko njihov otrok spregovori prve besede, še tako nerazločne, a so vseeno popolnoma navdušeni. Z otrokom so zdaj na poseben način povezani. Lažje ga bodo razumeli in hitreje mu bodo kaj razložili. Govor nas odpira drugim in nam pomaga druge razumeti. Ljudje, ki vseskozi le govorijo in še to s prepričanjem, da jih morajo vsi poslušati, jih vsi razumeti in upoštevati, uporabljajo le eno stran. Drugim želijo dopovedati, kdo so. A če stalno pametuješ, se ne moreš z drugimi povezati, saj jim ne daš priložnosti, da ti pokažejo svojo stran, ki je nova, drugačna. Sploh pa ne moreš začutiti, kdo je za tistimi ušesi, ki jih tako vztrajno bombardiraš z besedami. Ni čudno, da takemu rečemo zadirčnež. Saj se poskuša zadreti v druge in jih obvladati. To pa je daleč od blagosti, nežnosti in skromnosti, kot omenja Ambrož. Otrok se s ponavljanjem lahko nauči govoriti, pogovarjati pa se na tak način ne more naučiti. Za pogovor je nujno, da tudi posluša, sliši in razume drugega. Zadirčnež se ne pogovarja, le govori. Govor ga obvlada in ne on njega. Pogosto je pred takim človekom edina rešitev, da se umaknemo. Zato so taki ljudje hitro osamljeni, saj bližnje hitro mine volja, da bi mu kaj dopovedali. Otroke še lahko naučimo, kako morajo paziti na svoje govorjenje in poslušati druge. Starega vola je težko učiti voziti, zato se je pred takim govoričenjem najbolje umakniti. Sami pa lahko pazimo, da bomo vsaj kdaj pa kdaj šli po poti obvladovanja svojega govorjenja, kot to uči sveti Ambrož. Le tako bomo dovolj skromni, blagi in nežni.
V spisu O prostem času rimski filozof Seneka iz prvega stoletja med drugim razmišlja o pomembnosti vsakodnevnega premišljevanja in čudenja. Radovednost, ki je človeku prirojena, nas vleče k nenehnemu raziskovanju in opazovanju sveta ter iskanju vedno novih odkritij. Narava je po njegovem mnenju v nas prebudila to nagnjenje, da bi občudovali njeno lepoto in postali opazovalci njenega veličastja, »saj bi izgubila sad svojega dela, ko bi te stvaritve – tako velike, tako sijajne, tako fino oblikovane, tako bleščeče in tako bogate raznolikih krasot – kazala le pusti, neobljudeni samoti«. Vendar pa nas Seneka v nadaljevanju opominja, da nismo bili ustvarjeni samo za opazovanje, pač pa tudi za premišljevanje o svetu, saj smo vendarle bitja dveh svetov: fizičnega oziroma zunanjega, ki se ga lahko dotaknemo, ga vidimo in občutimo, ter notranjega, duhovnega. Imamo torej dvoje oči, s katerimi lahko uzremo svet okoli nas, pri čemer so fizične oči le pomagalo, ki nas usmerja k nevidnim resnicam. »Ne vidimo namreč vsega, kar je,« zapiše Seneka, »temveč si naš vid šele odpira poti raziskovanja in postavlja temelje za to, da lahko preidemo od preiskovanja očitnih k preiskovanju skritih stvari in odkrijemo nekaj, kar je starejše od sveta samega.« Naša misel se torej »ne zadovoljuje s poznavanjem tega, kar je mogoče videti, pač pa presega vidno in raziskuje, kar leži onkraj sveta«. Prav k takšnemu premišljevanju o globljih resnicah o svetu, njegovih zakonitostih, o človeški naravi in pravzaprav nas samih nas vabi Seneka in nas hkrati opominja, da te svoje druge, duhovne plati nikakor ne bi smeli zanemarjati. Po stoiškem prepričanju namreč človek najbolj živi v skladu s samim seboj in doseže najvišje stanje notranjega zadovoljstva in pomirjenosti, kadar sicer deluje v fizičnem svetu, a hkrati nameni nekaj trenutkov za premišljevanje in svoje notranje življenje. Na to misel v današnjem času, ki na vsakem koraku poudarja storilnost, aktivnost in stalno zaposlenost, radi pozabimo in se bolj kot na naš notranji osredotočamo na zunanji svet. Preredko si vzamemo čas, da bi zgolj občudovali naravo in v sebi iskali odgovore na globlja življenjska vprašanja; da bi se za nekaj trenutkov odmaknili od vsakdanjega vrveža in se predali premisleku o nas samih. »Narava me je namenila za oboje,« zapiše Seneka, »da delujem in da najdem čas za kontemplacijo. In res počnem oboje, saj tudi kontemplacije ni brez delovanja«.
Kje imam svoj gornji prostor ali svojo najbolj notranjo sobo, skozi katero ne pihajo sape neizmernih količin vsakovrstnih dražljajev in informacij, ki me hočejo privezati nase, da bi usmerjale moje vrednote, mišljenje, čustva in delovanje? Na to vprašanje me je napeljal današnji odlomek iz Apostolskih del, v katerem sv. Luka zapiše, da so se po vnebohodu apostoli vrnili v Jeruzalem in se zatekli v gornje prostore hiše. Zakaj po vnebohodu, ko Jezusa ni bilo več med njimi, niso odšli vsak v svoj kraj? In kaj so po prihodu v gornje prostore hiše počeli? Najbolj naraven odziv bi bil, da bi v pogovoru najprej razčistili položaj, v katerem so se znašli po Jezusovem križanju, vstajenju in vnebohodu. Nato pa bi oblikovali izhodno strategijo. Vsak od navzočih bi navrgel svoje ugotovitve in predloge. Malo verjetno je, da bi potem ostali skupaj, kajti na Jezusa, ki jih je doslej povezoval, niso mogli več računati. Apostoli so se očitno zavedali, da bi med še tako iskrenim pogovorom vsak mislil predvsem nase, na svoje interese in svoja občutja. Skupnost bi se razletela. Iz ozadja jih je prešinjala Jezusova obljuba, da tudi po njegovem odhodu ne bodo ostali sami, saj jim bo poslal Svetega duha, moč, tolažbo in jasno usmeritev. O vsem tem niso imeli nobene konkretne predstave, kar pomeni, da bi bil navaden človeški pogovor v tako usodnih trenutkih eno samo ugibanje in slepo načrtovanje. Spomnili so se, kaj je v prelomnih trenutkih naredil Jezus. Ni se spuščal v pogovor, v katerem bi manjkalo bistveno, zaupanje v Očeta. Tako so po prihodu v gornjo sobo naredili tudi sami. Enodušno so se z Marijo, Jezusovo materjo, povezali v molitvi. Vztrajali so do binkošti, do prihoda Svetega duha. Takrat so odprli vrata gornjega prostora, stopili na jeruzalemske ulice in ljudem povedali, da Jezus, ki so ga iz nevednosti križali, dejansko živi in deluje. Apostolska dela nam podarjajo model, kako naj ob vseh naporih, ki jih zahteva življenje, ob vseh možnostih, ki nam jih ponuja kultura potrošništva, ohranimo svoje jedro. Če hočemo biti zunaj, na odprtem polju sodobnega sveta, lahko ohranimo svojo integriteto le, če gremo lahko po vsem direndaju spet notri in pred vrati pustimo balast. Kdor je poročen in po službi vstopi v svoj dom razrvan in utrujen, je v nevarnosti, da bo v odnosu do sozakonca, ki se počuti enako izpraznjenega in negotovega, padla senca, občutek prikrajšanosti za toplino in razumevanje. Že ena napačna beseda lahko povzroči umik enega ter oster in očitajoč pogled drugega. Naj sklenem: tudi zakonca se lahko v kritičnih trenutkih opreta na izkušnjo apostolov in se v molitvi na novo vzljubita.
Današnji svet je predan spolnosti. Vsakovrstne revije se opirajo nanjo v prizadevanju za dvig naklade. Filmi, čeprav neerotični, se zdijo dolgočasni brez opolzkih prizorov. Celo poulična govorica ne more brez pohujšljivega besedišča. Pa tudi v svetu trženja je za resnični preboj potrebna bližina, ali vsaj pričarana iluzija telesne naslade. Kamor seže oko, tudi ko tega izrecno noče, naleti na prizore seksualizacije. Kako je mogel sodobni človek pasti tako globoko? Še pred nedavnim se je zdelo, da kultura človeške sramežljivosti ne dovoljuje vdora v prostor intime. Kaj šele, da bi poveličevala njeno razmetavanje ali celo razglasila seksualizacijo za eno poglavitnih norm sodobne družbe. Nekaj velikega se je moralo zgoditi za ta zdrs človeštva v stanje krivde. Fulton Sheen, duhovni velikan ameriškega krščanstva, je ob neki priliki dejal, da je telesna čistost poklon pomenu, veličini spolnosti. Z njo se ni igrati, kajti pravičnega človeka, zavezanega moralnemu nauku Cerkve, sicer dviga v stanje lepote pred Bogom, a ga zmore, ko bi se vdajal pohoti in izživljanju telesnega ugodja, tudi osiromašiti, razvrednotiti, pokončati. Spolnost je sila, ki – z Božjo pomočjo – prinaša življenje in utrjuje ljubezen. Kadar je človek ne spoštuje, čeprav se zaradi njene široke pojavnosti zdi prav nasprotno – in v tem je krivda današnjega veka –, pa se začnejo vsi križi. Križ z moralnim relativizmom, po katerem je dovoljeno, kar mi ugaja; razbiti zakoni, nezvestoba, številne krute oblike pedofilije zgovorno pričajo o tem. Križ z javnim mnenjem, po katerem ni nič narobe s svetom, nabitim s spolnimi simboli, tudi če je gibalo vsega surovo popredmetenje človeka. Internetna pornografija ne gradi boljših ljudi za jutrišnji svet, ampak je sprevržena oblika digitalnega suženjstva, ki razkraja, kar je v človeku plemenito. Največji križ, ki ga prinaša seksualizacija sveta, pa je, da nas odteguje Bogu. Jemlje nam izkustvo, ki je položeno v zaznavanje čiste duše, ne v utrip poželjivega mesa.
Zjutraj sem »pozdravil« čebele. Dopoldne sem pazil na otroka, potem sem trpel pri računalniku; proti večeru sem čebelaril. Čebelje zalege so polne – nimam več panjev. S travnika moram prinesti material. Ampak kako? Jutri se vrne sin s potovanja. Z njim se moram zmeniti. Če ves dan nimam časa za trenutek »molitve«, mi nekaj manjka. Zdaj razumem potrebo po molitvi; posebno pri starejših. Moja zbranost in naravnanost v preseganje je mentalno enaka molitvi. Breme dneva prepustiš Bogu, izročiš se v njegovo varstvo, prepustiš se njegovi volji. Breme preložiš. Mens preneha »oddajati« – skrbeti za to in ono – in si na voljo za sprejemanje božjega miru, blagoslova iz nebes. Duh se spočije. Dokler ne moreš izklopiti oddajnika, razbremenitev in počitek nista mogoča. Vse to mi je znano še iz časov, ko sem prebiral portugalskega jezuita Narcisa Iralo. Irala je bil misijonar na Kitajskem in potem v Braziliji; tam se je posvetil poučevanju, kako živeti sedanjost. S svojimi predavanji je potoval po svetu. Znana je njegova knjiga Umski in čustveni nadzor. On mi je dal prve nauke o mentalnem nadzoru. Tedaj so bili zame hudi časi, bil sem čisto brez nadzora. Mentalni metabolizem je bil iztirjen. Pa bi duhovni voditelji morali kaj vedeti o tem. Tedaj, ko sem bil star od 20 do 30 let, sem kolovratil – v najboljših letih svojega življenja, ki pa so bila najslabša. Irala je trdil, da raztresenost pri molitvi pomeni zapustiti Boga in ga nadomestiti z drugimi bitji, pomeni izbrati nič namesto Neskončnosti. Ker smo kot droben pesek v primeri z neizmernostjo Boga, ali nas ne bo upravičeno zavrnil, če bomo skoparili še z molitvijo? Obeta se lep dan, megla se je dvignila, moral bom v vas po opravkih ... Ko se je sonce nagibalo k obzorju, me je prijelo, da bi poiskal preprogo – in se spustil na kolena. Zlati žarki so pogledali skozi steklena vrata – prav v kot nad dnevno posteljo. Zlate misli so vzletele v neskončnost, v daljave brez konca. Reka je bila, kot da bi molil! Duša usmerjena v preseganje. Mislim, da je mentalna drža res enaka kot pri molitvi. Ko zvečer, po navadi v postelji, molim po obrazcih (otroške molitve), vidim, da je duševna naravnanost prav taka. In vem, po Narcisu Irali, da je ta drža sprejemanje. Ko odklopimo umski oddajnik; to pa nam ne uspe vedno. Sprejemanje je pravzaprav vdanost v »božjo voljo«, prepustiti se delovanju, korakom Taa, nebesom. Odreči se kakršni koli posebni želji, iskati nirvano. Bistveno je isto razpoloženje: preseči osebne skrbi, iskati počitek v daljni neskončnosti. V Bogu. Molitev je temeljni počitek v vsakdanjosti. Čim starejši sem, bolj ga potrebujem in iščem. Bog ve, če ljubi Bog kaj ve za to. Naša duševnost pa diha oddajam–sprejemam: Narciso Irala, znova bi ga moral brati in preveriti, ali nisem v zmoti.
Pred štirimi leti sem pokopal očeta. Umrl je v naročju pomladi in pretresljivosti velikega petka. In kolikor je težka bolečina velikega petka, ko te pretresa žalost in te skeli bolečina, je od nje morda še težja tišina velike sobote. Ta dan je za človeštvo, ki ostane na drugi strani groba, tako zelo težek, ker je to dan, ko nimaš kaj narediti, ko si kot na vratih hiše izgubljenega sina, ko ti je ostalo samo to, da čakaš, kaj se bo zgodilo. Ljudje tako radi kaj naredimo, takrat se čutimo koristne in pomembne, velika tišina velike sobote pa je tako težka, ker je v njej naša največja moč – nemoč. Čakanje. Upanje. Ker je to čakanje trenutek, ki najbolj boli in ko najbolj intenzivno raste. Rast boli. Kot bi rekel moj oče, ko sem kot otrok na pomlad pritekel k njemu in mu tožil zaradi bolečin v nogah. Rekel mi je, da boli, ker odrašča ... Takole, v bolečini ob praznini sredi mojega življenja, počasi rastem, da sam ne vem, kako. To mi pove tišina ob njegovem grobu, na katerem so iz naših solz pognale živo rumene mačehe. Iz naše praznine, iz luknje, ki jo je skopala njegova smrt. »Vse s časom zagrne tišina rasti,« je napisal Alojz Rebula. Oče mi je s svojo smrtjo zapustil skrivnost pomladi, ki je skrivnost tišine. Skrivnost nerazumljivega, skrivnost vprašanj brez odgovora, skrivnost pogrešanja, skrivnost bolečine. Vse skupaj, se mi zdi, je skrivnost ljubezni, čudne, nečloveške ljubezni, ki se nekoč, ne da bi vedel kdaj, ko si dovolj dolgo živel sredi nerazumljivega in nerazrešenega, iz zime odpre v pomlad. Čudno je vse to. Več ko je v meni nerazrešenega, več je v meni prostora za pomlad. Za tisto nevidno silo, ki jo v sebi nosi brstič, ki ne ve za odgovore, ki samo raste v neštetih nerešenih vprašanjih, dokler ne začuti, da je večji od tega, kar ga oklepa, in se razpre v čarobno lepe zelene liste. Treba je le veliko čakati. Treba je veliko tišine. Tudi jokati je treba, pustiti, da te boli, tudi obupovati, tudi od vprašanj izmučen obsedeti pred praznino groba. Treba je vse, čemur se reče »živeti«, z vso težo, ki jo življenje naloži tistemu, ki ga nosi. Tudi to sem se naučil od svojega očeta, ki je dolgo časa ležal tih in nemočen na svoji postelji. Da je treba veliko tišine in nemoči, ker se šele v tišini in nemoči naučiš prav ljubiti in prav živeti, pa čeprav to pomeni, da moraš umreti.
V ponovljeni Duhovni misli arabist in islamolog dr. Raid Al Daghistani razpravlja o dojemanju resničnosti pri islamskih mistikih -sufijih.
Enkrat v pozni jeseni sem se na čudovit sončen dan pogovarjala s prijateljico prav o bogastvu jesenskih barv. Sredi zime, ko je vse drevje golo, si težko predstavljamo, da je kaj takega sploh mogoče. Ob tem se je prijateljica spomnila na droben dogodek iz svojega otroštva. Kot otrok je imela slikanico, od katere ji je ostalo v spominu samo nekaj drobcev. In prav ti so bistveni. Bilo je v jeseni in miši so polnile svoje luknje z zalogami hrane, ki bi jim pomagale preživeti zimo. Ena od njih pa je namesto hrane zbirala samo sončne žarke. Ti so se ji zdeli pomembnejši od hrane. Greli jo bodo takrat, ko bo zunaj mrzlo in pusto. Zelo ganljiva zgodba. Pravljice za otroke nam sploh govorijo o velikih življenjskih resnicah. Zbiranje sončnih žarkov lahko prenesemo tudi na ljudi. Nekateri jih znajo zelo dobro nabirati, nekateri jih niti ne znajo ali nočejo videti. Poznam ljudi, ki so v življenju prestali veliko hudega, pa se znajo ob tem spomniti tudi mnogo lepega, kar so doživeli. Tako tudi vse hudo nekako izgubi svojo ostrino. Poznam pa seveda tudi veliko ljudi, ki v svojem življenju ne vidijo nič lepega in dobrega in kar naprej zatrjujejo, da so se jim celo življenje dogajale samo krivice. Dva različna pogleda na življenje. Nihče ne more gledati namesto mene. Morda ne bi bilo slabo, če bi se tega zavedali dovolj zgodaj, že v mladosti, ker bi potem morda še lahko spremenili svoj način gledanja na življenje. Pri starih ljudeh je to največkrat nemogoče in je vsak dan samo še bolj črno. Vedno znova mi je žal za vse tiste, ki se zagrenjeni in do skrajnosti nezadovoljni poslavljajo iz tega življenja. Miška iz slikanice mi je všeč. Ni vsega prepuščala samo drugim in se ravnala po drugih. Zavedala se je, da mora sama nekaj storiti, da bo njeno življenje lepše. Pravzaprav nič posebnega. Samo zbirala je vse tisto, kar je bilo lepo in ni prepustila, da bi šlo v pozabo. Miška, ki je vredna, da jo posnemamo.
Dobro jutro, spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke. V današnjem jutru bi vas lahko vprašala, ali ste kdaj komu zadali življenjsko hud udarec in zlorabili njegovo zaupanje, pa vas ne bom. Človek o svojih slabih lastnostih nerad govori. Laže je pisati in govoriti o drugih, mar ne? Rade volje pa verjamem, da bi mi v trenutku odgovorili na vprašanje, ali ste tudi vi med tistimi, ki jim je bil že zadan življenjsko hud udarec, in ali so vas kdaj prizadeli ljudje, ki ste jim zaupali. Tokrat pustimo ob strani vsakdanje medsebojno zbadanje na delovnem mestu ali sosedovo zavist in poglejmo nekoliko globlje. Bolečina najtežjih življenjskih udarcev in zlorabljenega zaupanja je veliko resnejša od vaških zdrah in predolgih jezikov. Ko nam kdo zada življenjsko hud udarec, ko nam kdo uniči ideale in izigra naše zaupanje, je dvig s tal izjemno težak. Toliko bolj, ker na udarec največkrat nismo pripravljeni. Iz preprostega razloga, ker niti pomislimo ne, da drugi sploh ne opazijo naše plemenitosti, naše žlahtnosti. Na poti k lastni žlahtnosti se nenehno spotikamo, padamo, izpodrivamo drug drugega in si zadajamo udarce. Najtežji življenjski udarci navadno ne puščajo modric ali zlomljenega nosu, puščajo pa globoke brazgotine in hromijo našo plemenitost. Lahko pa tudi zarišejo blage poteze na obraz. Da, življenjski udarci nas lahko tudi mehčajo, na zunaj. V svoji notranjosti pa postajamo bojevniki. A ne vsi. Marsikdo samo nemočno in tiho sedi na stolu v kotu svojega življenja. Sedijo vse do zadnjega udarca, ki jim spodnese stol, da pristanejo na tleh. Sami, brez zaupanja v druge. Še huje: brez zaupanja vase. Kako in kje, cenjeni poslušalci in cenjene poslušalke, najti novo zaupanje vase in pravi stol, s katerega ob življenjskih udarcih ne bomo padli na tla? Po kateri poti naj hodimo, da se ne bomo spotikali? In kako naj hodimo, da ne bomo spotikali drugih? Kako spet, za začetek, zaupati svoji moči? Kar je bila rešitev zame, ne pomeni, da bo rešitev za vas, če ste trenutno na tleh. Z vami lahko samo podelim svoje občutke o tem, kako je, ko te prizadenejo ljudje, ki si jim zaupal. Ob najhujšem življenjskem udarcu sta se zamajala tudi moja vera in zaupanje v Gospoda, ki je dovolil, da se je moja noga ujela v zanko (prim. Prg 3,26). A le tako, ujeta v zanko, sem lahko ohranila svojo žlahtnost; potemtakem ne smem biti preveč jezna nanj. Kakor tudi nisem več jezna na tiste, ki so zlorabili moje zaupanje. V današnjem jutru sta moja strumnost in preudarnost, ki mi ju je uspelo pribojevati, za mojo dušo življenje in moj vrat okras (prim. Prg 3,21–22). Tudi vam želim, da na vrvico svojega ovratnega nakita nanizate vse življenjske udarce in si pribojujete zaupanje vase.
Tolikokrat radi poudarjamo, kako pomembno je, da smo svobodni, da se lahko svobodno odločamo in ravnamo. Pa je to res ali je svoboda samo privid ali floskula? Če si seveda ob pojmu svoboda predvsem predstavljam, da počnem, kar koli se spomnim in se mi zljubi, težko zares govorimo o svobodi, prej o samoljubju in samopašnosti. Tudi če pustimo ob strani sodobne manipulacije, neresnične novice in informacije ter celotno svetovno prepletenost, se zdi, da je svobodo na osebni ravni dejansko težko živeti. Če želim živeti svobodo, je prvi pogoj zanjo moja odgovornost. To pa je seveda precej zahtevno in težko. Rajši imamo, da nam nekdo naroči, določi in omeji naše kompetence in odgovornost. Ne nazadnje se ob morebitnem neuspehu ali nezadovoljstvu potem na tistega jezimo in zlivamo svoje nezadovoljstvo in frustracije. Nisem jaz kriv in odgovoren, ampak nekdo drug. Tudi vero je težko živeti v svobodi in odgovorno. Najlaže je namreč spraviti vero v sistem pravil in dogem. To zelo dobro poznamo že iz Stare zaveze in tudi od Jezusovih sodobnikov saducejev, predvsem pa farizejev. Svoje dojemanje judovstva so namreč zožili na sistem zapovedi, pravil, predpisov in ritualov. To se sme, tega ne smemo. Te daritve moramo opraviti in toliko moramo zmoliti. Jasno določeno, preverljivo in varno. Takoj mi je lahko jasno, ali sem izpolnil vse, kar se pričakuje, ali ne. Če sem, sem torej dober vernik, ne glede na siceršnji odnos, ki ga imam do Boga in do ljudi. Sem namreč izpolnil pravila, zapovedi. V tem je tudi past za nas kristjane: da bi vero dojemali kot pravila, dogme, predpise, zapovedi in prepovedi. Že na začetku Janezovega evangelija beremo, da je bila Postava »dana po Mojzesu, milost in resnica pa sta prišli po Jezusu Kristusu«. Postavo, zapovedi, je Bog razodel po Mojzesu, ne zato, da bi z izpolnjevanjem ukazov dosegli njega in njegovo ljubezen, ampak da bi ob pomoči zapovedi lahko živeli z njim. Učlovečenje božjega sina Jezusa Kristusa pa je popolnoma drugačen korak: Bog se je sklonil k nam in nas povabil v odnos, postal človek, Emanuel – Bog z nami. Iz te perspektive imajo Jezusove besede iz evangelija za današnjo nedeljo čisto drugačno perspektivo: »Če me ljubite, boste izpolnjevali moje zapovedi.« Zapovedi bi lahko prevedli tudi kot naročila, oporoko, voljo. Za to se moramo seveda sami, svobodno odločiti. Še več: zapoved v tem okviru ni več nekaj, kar moramo izpolniti, ampak je Jezusovo vabilo, naročilo, ki ga ne izpolnjujemo, ampak ga živimo v odnosu, saj Jezus pravi: »Če me ljubite …« Gre torej za osebni odnos, za zaupanje in predanost. To pa vedno lahko živimo samo svobodno in v svobodi.
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmišljanje o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali kakšnega drugega znanega besedila, govorijo o zmeraj aktualnih eksistencialnih temah, s katerimi se človek srečuje od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka ob glasbenem izboru Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50, ob koncih tednov ob 6.50. Na Prvem.
V različnih obdobjih svetovne zgodovine so bili pomembni različni kraji in dežele. Nekaj časa je bil sedež sveta, učenosti in kraljevskega blišča Egipt, sledile so Atene, pa Rim. In prav v Rimu so prvi uporabili izraz, da je »večno mesto« »glava sveta« ali latinsko: »caput mundi«. Rimski pesnik Mark Anej Lukan, ki je živel kmalu po začetku štetja let, v letih od 39 in 65, je namreč v svojem epu Farzalije ali Državljanska vojna Rim, ko je popisoval državljansko vojno med Cezarjem in Pompejem, omenil: »Tudi glavo sveta, najvišjo nagrado za vojne, Rim, si je bilo lahko prisvojiti.« Vpliv Rima v antiki je začel rasti v 2. stoletju pr. Kr., ko se je rimska država z osvajalnimi vojnami razširila v Južno Evropo in severno Afriko. Naslednjih pet stoletij je Rim vladal večini dotlej znanega sveta, vse do današnje Škotske na severu, Romunije na vzhodu ali Španije na zahodu. Kljub propadu pa je z vzponom krščanstva in Katoliško cerkvijo znova vstal na ruševinah. Mnoga svetovna mesta so poskušala prevzeti slavo Rima in postati središče sveta. Tako je cesar Konstantin leta 330 po Kr. zgradil Konstantinopel kot drugi Rim. Tudi Hitler je želel, da bi Berlin postal »caput mundi«, zato je arhitektu Albertu Speeru naročil, naj ga prezida v imperialističnem arhitekturnem stilu. Danes je kar nekaj svetovnih mest, ki so pomembna središča sveta – na primer London kot finančno in poslovno oziroma trgovsko središče. Ali pa New York, ki se ga pogosto opisuje kot »nova glava sveta«. Vendar veliko pomembneje kot biti glava, torej sedež razuma, ki nadzoruje celotno človeško telo, bi bilo biti »srce sveta«, tisto duhovno središče, ki človeka navdihuje s smislom življenja in ga dvigne nad njegove materialne potrebe in pehanja za dobrinami.
Kdo bo zbral pogum in odprl dosje spornih zadev o Bogu in zlu? Sokrat je trdil, da sta na svetu samo dve vrsti ljudi: modri, ki vedo, da so bedaki, in bedaki, ki mislijo, da so modri. Motijo me puhloglavci, ki se radi postavljajo z urnimi odgovori. Ameriški filozof Peter Kreeft trdi, da zadovoljivega argumenta glede vprašanja trpljenja ni, saj je trpljenje več kot filozofski ali abstraktni pojem. Pravi, da odgovor ne more biti »nekaj«, ker nam to ne zadostuje, ampak »nekdo«, ki z nami sotrpi, torej Bog, kar daje trpljenju edinstveno vrednost. Zato je bistroumni Clive S. Lewis (1898–1963) zapisal: »Če iščete religijo, v kateri bi se počutili udobno, zagotovo ne priporočam krščanstva.« Zlo je posledica dane nam svobodne volje in napačnih odločitev človeških bitij med dobrim in zlom. Predstavljajmo si, kaj bi bilo, če bi Bog vsakič, ko naredimo napačno odločitev, interveniral s svojo magično paličico; ostali bi brez svobodne volje. Ali bi hoteli živeti v svetu, kjer bi bili kot lesene lutke pod nadzorom Boga lutkarja? Zakaj nočemo prevzeti odgovornosti za svoja dejanja, ampak za zlo krivimo Boga? Apokrifna verzija slavne epizode iz Odiseje z naslovom Odisej in svinje govori prav o tem. Čarovnica Kirka je mornarje začarale v svinje in v tem stanju so zelo uživali. Ko jim je Odisej zagotovil, da je našel čarobne zelí, ki bodo uničile prekletstvo in bodo lahko spet postali ljudje, so se mornarji, spremenjeni v svinje, uprli, z največjo hitrostjo pohiteli v zaklonišče ter mu ušli. Odiseju je uspelo ujeti samo eno svinjo. Tako se je iz ščetinaste svinjske kože pojavil mornar Elpenor, ki svojemu osvoboditelju ni bil niti malo hvaležen, ampak ga je besen napadel. Odiseju je očital: »Podlež in zbadljivec, ali nas želiš spet mučiti? Ali spet želiš izpostaviti naša telesa nevarnostim in naše duše prisiliti, da vnovič razmišljajo in se odločajo? Tako srečen sem bil; lahko sem se valjal v blatu in poležaval na soncu in nisem bil utrujen od razmišljana in dvomov, kaj naj storim: to ali ono? Zakaj si prišel? Mar zato, da me vrneš v tisto zoprno življenje odločanja, ki sem ga živel pred tem?« Težko je prevzeti odgovornost človečnosti. Lažje se je obnašati kot svinja. Francoski mislec Albert Camus (1913–1960) je zapisal: »Življenje se konča. In prav tako čas. Oboje se konča. Toda ali je samo konec ali tudi cilj? … Samo če obstaja cilj, ima življenje smisel … Vse ostalo so igre. Najprej je treba na to odgovoriti.«
V slavnem zenovskem templju na Japonskem so meniha, ki je prišel iz sosednjega samostana, zadolžili za njihov vrt. To opravilo so mu zaupali, ker je menih rad skrbel za rože, grmovja in drevesa. V bližini tega slavnega zenovskega templja je bil še en, manjši tempelj, v katerem je živel ostareli zenovski mojster. Nekega dne, ko je menih pričakoval pomembne goste, se je še posebej posvetil skrbi za vrt. Populil je ves plevel, obrezal vsako grmovje posebej, prečesal mah in se več ur posvetil čiščenju in odstranjevanju jesenskega listja, ki je ležalo naokrog po vrtu. Medtem ko je delal, ga je ostareli zenovski mojster z začudenjem opazoval skozi ograjo, ki je ločevala oba templja. Ko je po večurnem delu končal, je menih obstal in občudoval opravljeno delo. »Mar ni lepo?« se je obrnil in zaklical k staremu mojstru. »Je,« mu je odvrnil starec, »ampak nekaj še manjka. Pomagaj mi čez ograjo in popravil bom to zate.« Menih je nekaj časa okleval, nato pa le pomagal ostarelemu kolegu čez ograjo na trdna tla. Počasi je ostareli mojster stopil k drevesu v središču vrta, zagrabil za deblo in ga močno stresel. Otreslo listje se je razletelo po vsem vrtu. »Tako,« je dejal starec, »zdaj mi lahko pomagaš nazaj na mojo stran.« Ob tej zgodbi sem se spomnil na številne stiske in delovne akcije v naših domovih, ko se napovedo obiski. Takrat se pogosto začne čistilna akcija, ki ima namen, da nas pokaže v čim boljši luči pri naših obiskovalcih. Pa ne gre le za obiske, nasploh si želimo pred svetom pokazati v čim boljši luči, če je le mogoče popolni. Ampak popolnost ni naravna, saj pravimo, da ni nihče popoln. Lahko se trudimo za lepoto in dovršenost, vendar lahko zapademo v izkrivljeno podobo umetne popolnosti. Pomislimo le na vse lepotne standarde in ves trud, da bi se jim približali. To je vedel tudi ostareli zenovski mojster iz naše zgodbe, ki je poskrbel, da se je po popolno urejenem vrtu raztreslo jesensko listje. Mlademu menihu je poskusil razložiti, da lepota in dovršenost nista v popolnosti, ampak v čim bolj pristni naravnosti. Pristnost je tisto, kar nas dela edinstvene in tako tudi lepe. Namesto da toliko energije vložimo v popolnost, jo lahko preusmerimo v ohranjanje pristnosti, tukaj in zdaj. Naj bo današnji dan lep tudi zaradi naše pristnosti.
4. aprila leta 1968 je zaradi posledic atentata umrl Nobelov nagrajenec za mir, “pridigar nenasilja” in po mnenju Zveznega preiskovalnega urada “najnevarnejši človek v Združenih državah Amerike”, Martin Luther King. Star je bil le 39 let. Kot pastor in doktor filozofije je bil najopaznejši govornik in vodja Gibanja za državljanske pravice, ki se je zavzemalo za odpravo rasne diskriminacije v Združenih državah. Pri tem je zmeraj poudarjal načelo nenasilja kot edino legitimno politično sredstvo. Prav zato je v začetku aprila prebival v Memphisu. Ustrelili so ga pred njegovo motelsko sobo. S svojo avtoriteto je hotel podpreti stavke črnskih smetarjev in poskrbeti za to, da bi potekale brez nasilja. Eden izmed vrhuncev boja Martina Luthra Kinga proti rasnemu zatiranju je bil njegov govor “Sanjam” 28. avgusta 1963 pred dvesto petdeset tisoč ljudmi na stopnicah Lincolnovega spomenika v Washingtonu. V svoji prav tako zgodovinski “Pridigi na gori” je Jezus Kristus izrekel te besede: “Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji otroci.” (Matej 5,9). To blagrovanje je namenjeno vsem, ki so se v zgodovini zavzemali za tiste, katerih svoboda in čast sta bili poteptani. Namenjeno je tudi vam in meni, če se zavzemamo za zapostavljene v naši družbi. Ni nam treba govoriti pred tisoči poslušalcev, dovolj je, če za začetek priseljencu iz tujine ali osebi druge rase rečemo prijazno besedo in se pri tem prijazno nasmehnemo. Ni nam treba organizirati javnih shodov, lahko pa razmislimo, kako lahko kot posamezniki in družbena skupnost pripomoremo k integraciji tujcev, ki so morali zaradi svoje lastne varnosti zapustiti domovino. Ni nam treba začeti programov za odpravo vojn v daljnih deželah, preden se ne vprašamo, kaj lahko storimo, da bi izboljšali ozračje v svojem podjetju. Ali: “Kaj lahko naredim, da se bosta moja prijatelja, sošolca, znanca, soseda spet spravila?” Čeprav je vpliv teh, ki prispevajo k razširjanju resničnega miru, na začetku morda majhen, se bo sčasoma razširil. Prek takih ljudi namreč deluje nekdo veliko večji – Bog, ki ne bo počival, dokler se ne bodo izpolnile velike “sanje” o odrešenem in obnovljenem človeštvu v vladavini večnega miru.
Sokrat, eden izmed najpomembnejših antičnih filozofov, je vselej poudarjal pomen skromnega življenja. Verjel je namreč, da je obvladovanje svojih telesnih in duševnih potreb ključno za dobro in srečno življenje, tisti ljudje pa, ki tega ne zmorejo in postanejo sužnji strastem, po njegovem mnenju nujno telesno in duševno propadejo. Menil je, da razuzdanec »najbolj škodi prav sebi; največja škoda namreč ni le to, da zapravi svojo posest, ampak da pogubi tudi svoje telo in duha«, zatrjuje v premišljevanjih, ki jih je po Sokratovi smrti v Spominih zapisal njegov učenec Ksenofont. Ta je med drugim zapisal tudi pogovor med filozofom in sodobnikom Antifontom. Le-ta je nekoč pristopil k Sokratu in se pritožil, da ne razume, kako je lahko zadovoljen s svojim skromnim načinom življenja. »Ješ in piješ najslabše vrste hrano in pijačo, ovijaš se v reven plašč, ki ga nosiš pozimi in poleti, ne nosiš čevljev in ne hitona. Ne sprejemaš denarja, ki prinaša radost in ki imetniku omogoča svobodnejše in lepše življenje,« mu je očital in sklenil, da mora biti njegovo življenje res nesrečno. Toda Sokrat mu je v pogovoru dokazal ravno nasprotno in poudaril, kako malo pravzaprav človek potrebuje za dobro in srečno življenje. Glede zadnjega je tako odvrnil, da morajo ljudje za denar delati in so torej sužnji dela, ker pa sam za pouk ne zahteva plačila, se lahko potemtakem kadar koli odloči, da nekomu ne bo posvečal časa in ga poučeval, če ni pri volji. Torej je v nasprotju z Antifontom veliko svobodnejši in tako tudi srečnejši, saj ni odvisen od pehanja za dobičkom. Podobno ga je poučil glede hrane in pijače: »Gre tebi tvoj živež bolj v slast kot meni moj?« ga je vprašal in mu tako skušal namigniti, da vrsta hrane nima prav nič opraviti z našo željo po njej – lakoto namreč vsi občutimo enako, torej bi za potešitev zadoščala tudi povsem preprosta hrana. Sreče torej ni mogoče najti v veliki količini dragih, ekstravagantnih jedi, saj nam bogatejša hrana ne daje večjega občutka sitosti – taka miselnost nas kvečjemu naredi odvisne od nepotrebnih materialnih dobrin. »Mar ne veš, da je človeku treba manj hrane, če z užitkom jé, in da manj hrepeni po pijači, če z užitkom pije?« ga je pobaral. Enako je trdil tudi glede oblačil: ker so ljudje pozabili na njihov prvotni namen, so postala dobrina, po kateri pretirano hrepenijo, toda Sokratu je preprost plašč povsem dovolj, da ga ščiti pred mrazom. »Se ti ne zdi torej, da jaz, ki kar naprej urim svoje telo v prenašanju vsega mogočega, vse laže prenašam kot ti, ki temu ne posvečaš pozornosti?« je vprašal Antifonta in sklenil: »Videti je, Antifont, da ti sreča pomeni razkošje in prestiž; jaz pa sem mnenja, da je nič potrebovati božansko, potrebovati prav malo pa največji približek božanskemu.«
Apostol Tomaž vpraša v današnjem evangeliju: »Gospod, ne vemo, kam greš. Kako bi mogli poznati pot?« Jezus pokaže nase, da je poleg prave poti, ki jo Tomaž išče, tudi resnica in življenje. Vprašanje, ki si ga tudi sami pogosto postavljamo. Največkrat začnemo z vprašanjem po življenju: kako naj živim, kakšen smisel ima in podobno. Ob tem nam resnica nastavlja ogledalo. Ne pusti nas kar tako odgovoriti, da je vseeno, kako živimo. Odločitev za življenje mora temeljiti na trdni resnici, ki se ne bo spreminjala vsak dan. Ne moremo ostati vse življenje v negotovosti, ne toliko zaradi resnice, ampak zaradi naše odločitve za takšno ali drugačno življenje. Redko pa vprašamo, kakšna je pot do življenja, ki si ga želimo. Pot vedno terja napor, prizadevanje, delo za tisto, kar smo si izbrali. Jezus ne zahteva od Tomaža kaj posebnega, le njega naj spozna za pravo pot. Tako preprosta resnica, ki ji težko verjamemo. Vendar ta pot vodi do Očeta. Do tja, kjer je dovolj prebivališč. Za vsakega se bo našel njemu primeren dom. Pogosto se v družbi poraja razprava o tem, kdaj naj mladi odidejo od doma. Pri nas radi poudarjamo, kako mladi predolgo ostajajo vezani na starše. Za tem spraševanjem je želja, da bi se mladi čim preje osamosvojili in si postavili svoj dom. Takega, kot si želijo in kot bo najbolje za njih. Kaj pomeni dom, poznamo že od majhnega. Otroka, ki ga ne poznamo vprašamo, čigav je. Ker bi radi po tem vedeli, kdo je. Dom nas določa in po domu hrepenimo. Tja se zatečemo v težkih trenutkih in se zadržujemo ob praznovanjih in uspehih. Dom je temelj našega življenja. Je resnica, po kateri hrepenimo. Pot do nje je v odnosih, ki jih tam živimo. Nič ne pomaga palača, lahko je navadna baraka prijetnejši dom, če v njej živijo dobrohotni in drug do drugega pozorni ljudje. Zato je prava pot pokazana v odnosu, ki ga imata Jezus in njegov Oče. Sta eno, kakor naj bi bili tudi mi eno z Jezusom. Zato Jezus poočita: »Filip, toliko časa sem med vami in me nisi spoznal?« Skupnost, kjer se poznajo in skrbijo drug za drugega, je podoba pravega doma, cilj vseh naših hrepenenj. Skupnost, ki vidi potrebne in je pravi dom, srečamo v berilu iz Apostolskih del. Diakoni so pripravljeni delati za potrebne, ljudje so enoglasno sprejeli predlog apostolov in ti ostajajo povezani v dobro skupnosti z Božjo besedo, da bodo ostali zvesti Jezusu in živeli v skupnem domu. Naj bo današnja nedelja ob pogledu na Kristusa, ki je naša pot, resnica in življenje, za nas poziv, da vedno bolj gradimo skupnost, kjer bomo lahko vsi doma.
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali kakšnega drugega znanega besedila, govorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek srečuje od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka ob glasbenem izboru Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50, ob koncih tedna ob 6.50. Na Prvem.
Neveljaven email naslov