Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Na današnji dan že več kot 1.200 let obhajamo praznik vseh svetnikov. Najprej so ga praznovali v Rimu, potem pa se je razširil po celotni Evropi. V prvih stoletjih so se najprej spominjali samo mučencev, počasi pa je ta spomin prešel na vse svetnike. Papež Gregor IV. je že leta 827 ukazal, naj se prvega novembra v vesoljni Cerkvi slovesno praznuje spomin vseh svetnikov. V zgodovini sta se oblikovala dva razloga za današnji praznik. Prvi je bil, da je število svetnikov tako naraslo, da se jih ni bilo mogoče več spominjati pri bogoslužju. Drugi razlog pa je bil, da bi na praznik vseh svetnikov popravili, kar med letom na praznike svetnikov po nemarnosti opustimo.
V knjigi Leto svetnikov beremo, da je praznik vseh svetnikov predvsem praznik majhnih, preprostih, neznatnih svetnikov, ki so se porazgubili v množici svetih. Vsak dan v letu imamo namreč na koledarju imena svetnikov, ki jih je Cerkev kot take uradno razglasila, danes pa se spominjamo nešteto mater, ki so se posvetile ob svojih otrocih, ob svojem delu; pa tiste množice mož, ki so zvesto izvrševali svojo službo v tovarni, v pisarni, na polju; številnih študentov in mladih delavcev, ki jih je Bog poklical sredi najlepših načrtov in sredi dela; pa nepreglednih množic starih, zapuščenih, bolnih, hromih, naglušnih, slepih, zapostavljenih ljudi, ki so v preizkušnjah dozoreli za nebesa … Med svetniki so tudi naši prijatelji, naši najožji sorodniki. Vsi tisti, ki so živeli v istem svetu kot mi in v enakih okoliščinah kot mi, a so znali v vsem iskati dobro, znali so iskati in najti Boga.
Ob današnjem prazniku se mi misel ustavlja ob besedah sv. Avguština, ki je odgovoril na vprašanje Kaj je potrebno, da nekdo postane svet? Njegov odgovor je bil zelo kratek, jasen, jedrnat. Potrebno je samo »hoteti«. Potem sam sebi pravi: Če so to zmogli svetniki, potem bom zmogel tudi jaz. Kot svetnik je to dokazal tudi s svojim življenjem.
Človek ob današnjem prazniku dobi občutek, da ne praznujemo le dneva spomina vseh svetnikov, ampak praznik za nas žive, ki smo še sredi življenja, ki smo še na poti. Današnji praznik nam želi približati misel, da postati svetnik ni samo za izbrane, za najboljše, za popolne, temveč ima vsak izmed nas odprta vrata svetosti. Naj bodo besede svete Matere Terezije spodbuda tudi za nas: Ne moremo vsi delati velikih stvari. Lahko pa delamo majhne stvari z veliko ljubeznijo.
3595 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Na današnji dan že več kot 1.200 let obhajamo praznik vseh svetnikov. Najprej so ga praznovali v Rimu, potem pa se je razširil po celotni Evropi. V prvih stoletjih so se najprej spominjali samo mučencev, počasi pa je ta spomin prešel na vse svetnike. Papež Gregor IV. je že leta 827 ukazal, naj se prvega novembra v vesoljni Cerkvi slovesno praznuje spomin vseh svetnikov. V zgodovini sta se oblikovala dva razloga za današnji praznik. Prvi je bil, da je število svetnikov tako naraslo, da se jih ni bilo mogoče več spominjati pri bogoslužju. Drugi razlog pa je bil, da bi na praznik vseh svetnikov popravili, kar med letom na praznike svetnikov po nemarnosti opustimo.
V knjigi Leto svetnikov beremo, da je praznik vseh svetnikov predvsem praznik majhnih, preprostih, neznatnih svetnikov, ki so se porazgubili v množici svetih. Vsak dan v letu imamo namreč na koledarju imena svetnikov, ki jih je Cerkev kot take uradno razglasila, danes pa se spominjamo nešteto mater, ki so se posvetile ob svojih otrocih, ob svojem delu; pa tiste množice mož, ki so zvesto izvrševali svojo službo v tovarni, v pisarni, na polju; številnih študentov in mladih delavcev, ki jih je Bog poklical sredi najlepših načrtov in sredi dela; pa nepreglednih množic starih, zapuščenih, bolnih, hromih, naglušnih, slepih, zapostavljenih ljudi, ki so v preizkušnjah dozoreli za nebesa … Med svetniki so tudi naši prijatelji, naši najožji sorodniki. Vsi tisti, ki so živeli v istem svetu kot mi in v enakih okoliščinah kot mi, a so znali v vsem iskati dobro, znali so iskati in najti Boga.
Ob današnjem prazniku se mi misel ustavlja ob besedah sv. Avguština, ki je odgovoril na vprašanje Kaj je potrebno, da nekdo postane svet? Njegov odgovor je bil zelo kratek, jasen, jedrnat. Potrebno je samo »hoteti«. Potem sam sebi pravi: Če so to zmogli svetniki, potem bom zmogel tudi jaz. Kot svetnik je to dokazal tudi s svojim življenjem.
Človek ob današnjem prazniku dobi občutek, da ne praznujemo le dneva spomina vseh svetnikov, ampak praznik za nas žive, ki smo še sredi življenja, ki smo še na poti. Današnji praznik nam želi približati misel, da postati svetnik ni samo za izbrane, za najboljše, za popolne, temveč ima vsak izmed nas odprta vrata svetosti. Naj bodo besede svete Matere Terezije spodbuda tudi za nas: Ne moremo vsi delati velikih stvari. Lahko pa delamo majhne stvari z veliko ljubeznijo.
Sveto pismo pravi, da je vsak človek krivičen pred Bogom. V Bibliji, ki je razodeta Božja volja, piše, da smo vsi rojeni uporni proti Bogu – to je naša padla človeška narava. Upornost do Boga smo podedovali po svojih prastarših, Adamu in Evi. Bog je na začetku ustvaril prva človeka iz ljubezni po svoji podobi, ker je hotel imeti z njima ljubeč odnos, kot oče do svojih otrok. In ker je Bog dober, je tudi zanju hotel samo dobro za vso večnost. Adam in Eva, naši starši, pa sta Bogu nasprotovala – mislila sta, da vesta bolje od Boga, kaj je zanju dobro. Tako sta se Bogu uprla in storila tisto, kar jima je prepovedal. Bog jima je namreč rekel, da če se mu bosta uprla – njemu, ki je ljubezen, dobrota in življenje samo –, bosta umrla. In ko sta se uprla – grešila –, je po njunem grehu na svet prišla smrt. Smrt pa ni samo telesna, ampak tudi duhovna. Sveto pismo piše, da imamo ljudje poleg telesa tudi dušo oziroma duha, ki sta tako kot Bog večna. Človeško telo se postara, propade in umre, duša/duh pa sta večna in bosta zaradi upora – greha – proti Bogu, vso večnost ločena od Boga. Vendar Bog ni hotel, da bi človek bil obsojen na večno smrt, zato je v svoji neizmerni ljubezni do človeka na ta grešni svet poslal svojega Sina, srce svojega srca. Poslal je Kristusa v podobi človeka, da bi plačal za grehe vseh ljudi. Bog Oče je tako iz ljubezni dopustil, da je njegov sin, ki je Bog sam, stvarnik nebes in Zemlje, bil kot človek zasramovan, pretepen, bičan, razgaljen, križan. Ko je bil v nečloveških mukah pribit na križ, je bila vsa pravična sveta Božja jeza izlita na Jezusa, da je on okusil trpljenje in smrt za vsakega človeka. Božja pravičnost je bila zadoščena v Jezusovi smrti. Naši grehi so Jezusa pribili na križ in ga na koncu umorili. Vendar Bog ni dopustil, da bi njegov nedolžni sin ostal mrtev v grobu, ampak ga je po moči Svetega Duha oživil in mu dal ime, ki je nad vsemi imeni – v nebesih in na Zemlji. On zdaj kot posrednik med Bogom in človekom posreduje za vsakogar, ki veruje vanj. Vsak človek, ki v svojem srcu pride pod Jezusov križ, se pokesa za svoje grehe, spreobrne od grešnega načina življenja in na koncu sprejme Jezusa za svojega odrešenika – po veri v njegovo dovršeno delo na križu dobi odrešenje od večne smrti. Bog bo Jezusovo pravičnost prištel na njegov račun – pred Bogom bo opravičen vseh svojih grehov skozi Jezusovo presveto kri, prelito zanj na križu Golgote. Človek bo imel mir, spravljen bo z Bogom za vso večnost.
Danes smo prižgali še četrto svečo na adventnem vencu. To seveda pomeni, da je advent tako rekoč že pri koncu. Kako smo preživeli letošnji adventni čas? Še posebno če pogledamo pravi pomen besede advent, ki izvira iz latinščine. Adventus pomeni prihod. To je torej čas, ko pričakujemo prihod. Čigav? Če pogledamo okoli sebe, se zdi, da marsikdo pričakuje prihod Božička ali pa dedka Mraza. Ne samo otroci – dobiš občutek, kot da tudi marsikateri odrasli pričakuje prihod enega ali drugega sivobradega darovalca. Kaj pa tisti, ki ne verjamemo ne v Božička, ne v dedka Mraza, ne v komercialno in potrošniško tovarno, ki je za vsem tem? Kaj naj bi torej od adventa pričakovali, če ne daril, dobre zabave, izvrstne kulinarike in filmsko idiličnega božičnega druženja? Advent je v resnici priprava na drugi največji krščanski praznik. Za nas kristjane je to čas, ko pričakujemo Jezusov prihod oziroma praznik njegovega rojstva, ki je bistvo božiča. Gre torej predvsem za notranjo, duhovno pripravo na praznik. Tudi ob svetopisemskih spodbudah, kakršno prinaša bogoslužje današnje nedelje, ko poslušamo napoved preroka Izaije in Matejevega evangelija ter izpolnitev starodavne prerokbe: »Glej, devica bo spočela in rodila sina, ki ga bodo imenovali Emanuel – to pomeni Bog z nami.« Božič kot praznik rojstva Jezusa Kristusa, ki je pravi Bog in pravi človek, priča, da Bog ni in ne želi biti oddaljen, tam nekje zgoraj ali kjer koli pač že. Je Emanuel – Bog z nami. Ker želi biti z nami, ker nam želi biti blizu v naši vsakdanjosti, tudi stopi v čas in prostor, postane človek, eden izmed nas. Da bi bil torej Emanuel – Bog z nami, da bi nam bil blizu in da bi mu bili tudi mi lahko blizu, v osebnem odnosu z njim. Prav zato nas adventni čas vabi k premisleku: Kakšen je moj osebni odnos do Boga? Kako me ta odnos oblikuje tudi za odnose z drugimi? Druga stran adventa, časa, ko pričakujemo prihod, pa je usmerjena v prihodnost. Namreč v drugi Jezusov prihod, za katerega ne vemo, kdaj bo – kdaj in kako konkretno bo Jezus prišel. V mojem času, v našem času ali enkrat v prihodnosti? Ni pomembno. Vprašanje je, ali se veselim tega prihoda, tega srečanja. Ali z veseljem in radostjo v srcu pričakujem, da se bom srečal z Gospodom iz oči v oči? Je to hrepenenje podobno kot takrat, ko se veselim, da bom po zelo dolgem času končno spet srečal svojega sorodnika ali prijatelja? Res tako pričakujem srečanje z Jezusom? Ali ni konec koncev vse naše življenje nekakšen advent, ki se bo končal s tistim končnim in večnim srečanjem s Stvarnikom?
Čeprav tudi tokrat NE moremo dejati, da je za VSE, prav gotovo pa lahko rečemo, da je za veliko večino kristjanov in krščanskih družin adventni čas vsaj nekoliko drugačen od drugega. Kajti spremlja nas namreč še en – po svoje vedno lep in tih adventni čas, ki je poln pričakovanj in neizrekljivih upanj. Veselimo se ga večinoma vsi in seveda vsak po svoje. Že sama beseda » advent » pomeni » prihod » in v štirih adventnih tednih se pripravljamo na prihod nečesa lepega in pomembnega, kot to počnemo takrat, kadar vemo, da nas bo v kratkem obiskal pomemben in dragi nam gost, ali kot se v družinah pripravljajo na rojstvo otroka in na prihod novega življenja. Zavestno ali ne – verni in neverni – vse to tudi sami počnemo v adventu. Te priprave in pričakovanja so tista, ki dajejo temu času – že dva tisoč let – iz leta v leto – posebno, nevsakdanjo čarobno lepoto in neponovljiv čar. Kajti v času, ko se dnevi krajšajo in je zunaj vse hladneje in hladneje – je v naših srcih vse topleje in topleje. V času, ko so noči vse daljše in je tema vse večja, mi po prvi svečki prižigamo drugo, pa tretjo in četrto – in tako je svetlobe vse več in več ... V nas in okrog nas. Vse to pa greje tudi naša srca in nas dela drugačne. Veliko prijaznejše in občutljivejše za mnoge stvari in za mnoge ljudi, ki jim med letom nismo namenjali posebne pozornosti … In ta nevsakdanja drugačnost adventa in našega vedenja v njem je tista, ki se skrivnostno prenaša iz leta v leto in iz roda v rod. Kajti sredi še tako velike teme nam vedno znova budi upanja v prihod nečesa lepšega, in upamo, boljšega …. čeprav Jezus ljudi ni nikoli povsem rešil strahu, trpljenja in tudi ne umiranja in smrti, pa vendar je z NJEGOVIM rojstvom »bila prižgana svečka upanja!«. Prav gotovo se bomo tudi sami srečali z obljubo – »da pridejo dnevi«, ki bodo tudi za nas prijaznejši, kajti njihov prihod ni odvisen le od nas, ampak predvsem od Tega »Kralja miru«, ki želi zakraljevati – tudi v naših srcih in življenjih – in nam tako kot ta advent – vliti upanje, da je zmožen – sedanjo temo zmanjšati in odpraviti. Za uresničitev tega pa potrebuje: naše zaupanje in vero – ter prijateljsko sodelovanje že danes. \t\t
Če na cestah ne bi bilo smerokazov, kje moramo hoditi, se voziti, če hočemo priti v neki kraj, bi bila verjetno prava zmeda. Spominjam se take situacije nekje v Prekmurju, v katerem je bila okrog nas sama ravnina, na križišču pa nobene table z napisom, kam vodijo poti. Vozili smo se in vozili, pa nazadnje ugotovili, da smo prišli nazaj na staro križišče. Še huje bi bilo seveda, če bi zašli na kakšno pot, ki bi se nekje končala, pa ne bi bilo niti prostora za obračanje avtomobila. \tSmerokazi pa niso potrebni samo na cesti, ampak tudi v številnih drugih situacijah. Lahko so nam v veliko pomoč, če jih znamo videti in se ob njih pravilno odločati. V bistvu je lahko vsak človek na svoj način smerokaz za sočloveka, tudi če se tega niti prav ne zaveda. Seveda pa želijo biti starši še poseben smerokaz svojim otrokom, ki odhajajo v življenje. Radi bi jim s posredovanjem svojih življenjskih izkušenj prihranili marsikatero bridko razočaranje. Zakaj bi morali ponavljati njihove napake, ko jim vendar lahko pokažejo pot, ki vodi bolj naravnost, brez bolečih ovinkov? Pa seveda ne gre tako preprosto. \tVečkrat mi prihaja na misel prav to, kje stoji pravi smerokaz. Ne na sredi ceste. Smerokaz je vedno ob cesti. Seveda, če bi stal sredi ceste, bi se popotnik ali voznik moral zaleteti vanj in to ne bi bilo dobro. Tako pa je ob cesti in od popotnika je odvisno, ali ga vidi in upošteva ali ne. Nič, prav nič se ne vsiljuje. Tako mora biti popotnik pri hoji ali vožnji z avtomobilom veliko pazljivejši, da mu kaj ne uide. \tPrav tega, da smerokaz vedno stoji ob cesti, nikoli sredi nje, bi se morali zavedati takrat, ko se nam zdi, da je treba nekoga, ki nam je blizu, na vsak način napotiti v določeno smer in nikamor drugam. Ničesar ne moremo na silo. Tudi če poskušamo, nima pravega učinka. Vsak mora sam delati korake, vsak se mora sam odločati. Smerokazi so potrebni in dragoceni. Večini ljudi so v pomoč, nekaterim pa tudi ne. Sprejeti to je vedno težko, še posebno če gre za ljudi, ki so nam blizu.
V kulturi smeti in »odmetavanja« živimo, pravi papež Frančišek. Kar se pokvari in odrabi, zavržemo, navadili smo se na to. Problem je, da tako ni samo s plastiko in aparati, tudi človek je postal smet, tudi njega radi kar odvržemo, kot kamen, kadar se pokvari ali kadar ni več v skladu z našimi željami in pričakovanji. Ne potrebujemo več ljudi, ki so nas razočarali: izpljunemo jih kot odrabljeno žvečilko. Kruto, kajne? Mnogo ljudi zato zapada izgorelosti. Treba je namreč biti popoln, vedno, da ti ljudje nikdar ne nehajo ploskati. Kajti ko bodo nehali, bodo proti nam poleteli kamni … S človeškimi napakami tako nimamo kaj početi. Kot da ne vemo, da so nas prav one oblikovale v boljše ljudi, porazi, grehi so nas naučili, kaj je bolečina, kaj je prav in kaj narobe. Napake so korenine dobrih ljudi. Toda tak svet smo si naredili, svet kamnov, ki se ne morejo spremeniti, svet stvari in ljudi za enkratno uporabo. Takšni so, takšni bodo. Radi jo imamo, to kamnito dokončnost, na njej gradimo svojo samozavest. Ko nekoga obsodimo, odvržemo, se počutimo bolje. Nekdo je slabši od nas, kar pomeni, da sem jaz »v redu«. Svojo dobro podobo smo zgradili ne na svoji lepoti, temveč na iskanju grdega v drugih. Bog je drugačen. Kakor kipar je, ki mesi glino. Če se zvije, če krene v napačno smer ali če se popolnoma spridi, je ne uniči. Poravna in mesi naprej. Tistega, kar je Bog ustvaril, nikdar ne zavrže in kupi novega, ampak počasi popravlja: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!« (Jn 8,11), tako pravi. Ljudje smo iz zemlje, ne iz kamna, slabotni smo kakor prah, a rodovitni kot prst. Nismo trdi kakor kamen, v nas ni nič dokončnega, mehki smo kot glina, vse se še lahko spremeni. Potrebujemo čas in potrebujemo priložnost za pomlad. Novo in novo priložnost. Bog to ve. Zato vedno znova »daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim.« (Mt 5,45) Ne naveliča se. Ker smo vsi rodovitni, prav vsi.
Prepričan sem, da ste se že kdaj zapletli v pogovor s kom, ki vas je ali čisto iskreno ali pa iz čiste provokacije povprašal o »razlogih za vaše upanje« (1 Pt 3,15). Če ste začeli opisovati neopisljivo in razlagati nerazložljivo, se pravi, če ste spregovorili o tem, »česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo« (1 Kor 2, 9), ste se, če ne že po nekaj stavkih, pa prav gotovo na koncu pogovora, počutili kot riba na suhem. Pa čeprav ste bili od silnega truda popolnoma premočeni. Kot riba na suhem! In je govoriti o veri res kot bi nekomu govoril o plavanju. Vodo – pa recimo, da je to morje – mu lahko do potankosti opišeš, poveš, da je morje zjutraj drugačne barve kot zvečer in da se temperatura včasih spreminja vsakih nekaj zavesljajev. Nekdo, ki je vešč potapljanja, lahko opiše globine in morsko dno. Nekdo drug bo spregovoril o plimi in oseki, tretji o valovih in vodnih tokovih … Dejstvo je, da bo nekdo, ki uporablja rokavčke, o morju govoril drugače od nekoga, ki se potaplja na dah in nekdo, ki s svojo »žabico« vedno pluje le do globine, ko se z nogami še lahko dotakne tal, bo o morju seveda govoril drugače od tistega, ki je s svojim »delfinom« včasih le drobna drobna pikica, komajda še vidna z obale. A vsi bomo – tako ali drugače – spregovorili o svojih občutkih: o tem kako prijeten, svež in nežen je objem vode na poleten dan … kako osvobajajoče je prepustiti svojo težo v prosojno moč vode … in kako lepo je potem čutiti hrapave sledove soli na koži … Govoriti o veri je res kot bi nekomu govoril o plavanju. In ne gre le z besedami. Potrebno je izkustvo. Potrebno je stopiti v vodo, potrebno se je zmočiti, se spustiti, potopiti … In ta, ki posluša o plavanju, bo kljub temu, da je neplavalec, hitro prepoznal in ločil kamen od stiroporja, žabo od delfina, rokavčke od plavutk. Če ne prej, pa za nazaj … ko bo sam zaplaval! In je hecno: kljub temu, da v materinem telesu devet mesecev plavamo, se moramo – porojeni v ta svet – plavanja spet naučiti. In je zato potrebna domišljija: »Kaj?! Da me bo voda držala?« In je potrebno zaupanje: »Res? Voda me bo držala?« In je potrebno malo trme: »Ja! Voda me bo držala!« Zato se otroci hitreje naučijo plavati, kot odrasli: ker premorejo precej več domišljije, zaupanja, predvsem pa trme. Zato krščujemo (ali oblivamo z vodo ali potapljamo v vodo) že otroke! In potem so tu prvi zamahi. Pa glava pod vodo. Pa voda v grlu. O, kje je šele hoja po vodi!
Danes goduje sv. Lazar iz Betanije, ki je bil brat Marije in Marte ter Jezusov prijatelj. Po besedah evangelista sv. Janeza je Lazar tisti, ki ga je Jezus obudil od mrtvih. Zanimivo je, da ime izhaja iz grške in hebrejske besede – in pomeni: Bog je pomagal. V Sloveniji je to ime bolj redko. Betanija je manjši kraj – kakšne tri kilometre oddaljen od Jeruzalema. Na mestu, kjer je stala hiša Lazarja, Marije in Marte, so v 6. stoletju zgradili svetišče. Do danes se je od tega ohranilo le nekaj ostankov, med njimi Lazarjev grob, do katerega vodi 24 stopnic. Cerkev, ki jo lahko vidimo danes, je bila zgrajena sredi prejšnjega stoletja. Na mozaikih v prezbiteriju in v stranskih kapelah najdemo uprizoritev Jezusovih obiskovanj tej družini, predvsem pa Lazarjeve obuditve od mrtvih. Evangelist Janez zapiše poročilo o Lazarju, njegovi bolezni, smrti in obujenju od mrtvih. Jezus ga je obudil, potem ko je Lazar že štiri dni mrtev ležal v grobu. Vse to se je zgodilo javno – s tem je številne navzoče prepričalo, da je Jezus napovedani Mesija. Ne gre torej samo za to, da se je Lazar rešil smrti, da je oživel. V bistvu moramo v tem »čudežu« gledati Jezusovo razodetje. Z lahkoto pa si predstavljamo tudi Jezusove nasprotnike, njihovo nemoč, pa tudi strah. Zato se razumljivo sprašujejo: kaj naj storijo, ker dela ta človek velika znamenja. Če ga pustimo tako delati, bodo vsi verovali vanj. Tako nam praznovanje današnjega svetnika odpira več pogledov: prvič – Lazar je bil mrtev in ga je Jezus obudil, prebudil, vrnil v življenje. Drugič – Jezus je pokazal svojo moč, pokazal – dokazal je, da je gospodar nad življenjem in smrtjo. Navsezadnje pa je pokazal, da je tudi človek, saj ga ob grobu prijatelja premaga ganotje, da zajoka. Navzoči so to opazili in komentirali: »Poglejte, kako ga je ljubil!« V Betaniji še danes kažejo v skalo vsekan judovski grob, ki ga označujejo kot Lazarjev grob. V zgodnjekrščanski in srednjeveški umetnosti se pogosto srečujemo s prizorom o Lazarjevem obujenju. Po nekem izročilu naj bi Lazar umrl zaradi gobavosti, zato so nekdaj bolnišnice za kužne bolezni, lazarete, imenovali po njem. Cerkev sv. Lazarja na naših tleh je pokopališka cerkev v Postojni in Vodicah nad Ljubljano. Vstati od mrtvih – na prvi pogled znanstvena fantastika. Gledano z očmi vernika (vere), pa je to naše upanje in velikonočno pričakovanje.
V današnjem jutru bo o dveh glagolih, ki obvladujeta človeka – o »biti« in »imeti« –, razmišljala filozofinja in prevajalka dr. Ignacija Fridl Jarc.
Če bi revija Time obstajala v Jezusovih časih, potem vemo, koga bi Kristus izbral za osebnost leta. V današnjem evangeliju namreč pravi, da med rojenimi iz žene ni večjega od Janeza Krstnika. Krstnik ni bil tako vpliven kot vojskovodja Julij Cezar, ali družina kralja Heroda, ali kot znani rimski filozofi in pesniki. Zakaj ga je torej Jezus tako visoko cenil? Prvič, izmed vseh prerokov je bil Janez Krstnik edini, ki je videl Odrešenika. Samo on je lahko rekel: »Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje grehe sveta.« Drugič pa, ker je Janez plaval proti toku. Da, Krstnik je govoril proti kralju Herodu, ki je živel z ženo svojega brata. Ker mu je očital greh, ga je Herod dal vreči v ječo. V zaporu so se mu pojavil dvomi, ali ima njegovo poslanstvo sploh kakšen smisel. Zakaj Bog ne izpolni obljub? Zakaj Bog dopušča njegovo trpljenje v ječi? Zakaj ne ravna drugače? V teh dvomih Janez Krstnik naslovi vprašanja na pravo osebo – na Jezusa. Tudi najbolj duhovni ljudje, tudi dobri kristjani imajo trenutke dvoma, trenutke, ko se jim zdi vse v življenju nesmiselno. Kdo izmed nas jih ni že doživel? Morda jih ne doživljamo zdaj, a vsakdo mora skoznje. Kolikokrat se nam podre svet in se sprašujemo, zakaj je nas zadelo to trpljenje ali preizkušnja. Kaj smo narobe naredili, da se nam to dogaja? Kje je Bog, da to dopusti? Dvom je normalen pojav v duhovnem življenju, zato se ga ne smemo ustrašiti in nas ne sme vreči iz tira, čeprav nas vznemirja in bega. V dvomih zato obudimo pozitiven pristop do življenja in zaupanje v Boga. Opogumimo se z besedami: »Končal bom začeto delo ali poslanstvo, saj Bog želi, da to naredim.« Vsak dan si ponovimo: »Danes se mi bo zgodilo nekaj dobrega. Bog mi bo gotovo spregovoril.« Predvsem se ne ukvarjajmo s črnimi mislimi in se jih ne ustrašimo, ampak preusmerimo svojo pozornost tako, da začnemo moliti in tudi črne misli in dvome izročajmo z zaupanjem Bogu. Svojo vero raje hranimo z Božjo besedo kot pa z dvomi. Bogu zaupajmo svoje dvome in vprašanja v preprosti in zaupni molitvi. Poskušajmo to storiti že v tem adventnem času, ko se pripravljamo na Kristusov praznik Jezusovega rojstva.
Vsem želim jutro, polno pričakovanja. Ob tej želji v decembru ne bom žel pretiranega odobravanja. Pogosto se sprašujemo, kaj vendar lahko še čakamo. Tako in tako se vedno znova vse ponavlja, in tudi če se zdi novo, obetavno, se prej ali slej izkaže za že videno. Nič novega na svetu, bi lahko zavzdihnili ob začetku novega dne. Številna pisma bralcev, oglašanja na radio, objave na medmrežju kažejo na močno razočaranje. V politiki, kulturi, športu, Cerkvi, na vsakem koraku bi lahko našli dovolj utemeljene razloge, da tarnamo, kako ni in ni pravega človeka, ki bi našo družbo potegnil iz blata. Ob ljudeh, ki izlivajo svoj gnev, ne morem kaj, da ne bi pomislil, kako prav to kaže na njihovo močno željo po resničnem preroku. Biti prerok danes ni kaj dosti drugače, kot je bilo nekoč. To niso bili ljudje, ki bi napovedovali prihodnost. Bolj ali manj so opozarjali, kam bomo zašli, če bomo živeli na tak način, kot živimo zdaj. Hkrati so kazali tudi na možnosti, ki so boljše, in pri tem učili, kako bi morali živeti, da to dosežemo. So nekakšni smerokazi, ki nam izrisujejo, kako bo, če gremo po tej ali oni poti. V judovski tradiciji je bil Elija največji izmed prerokov. Opozarjal je Izraelce na razvade in kazal, kaj bi morali storiti. Pri tem ni ravno žel uspeha. Pogosto je bil na begu. Podobno se je dogajalo v časih šestnajstega stoletja, za Evropo zelo burnih. Vstajali so ljudje, ki so opozarjali na zgrešen način življenja. Eden izmed njih je tudi današnji godovnik, sv. Janez od Križa. V Španiji je gorel za pravi odnos do Boga. Kljub številnim slabostim tedanje družbe, razočaranjem na vseh koncih in glasnemu pričakovanju odrešitve tako kot nekoč Izraelci Elija tudi besed in zgleda Janeza od Križa niso sprejeli odprtih rok. Sam je zmogel prek študija in molitve najti pot, ki ga je v polnosti utrdila in osrečila. V svoji lastni skupnosti je doživel preganjanje, večkrat so ga zaprli, mu stregli po življenju. Ni se ustrašil, v globokem združenju z Bogom je prenovil karmeličane, bil navdih številnim na njihovi duhovni poti in še danes velja za enega najboljših španskih piscev ter učiteljev duhovnosti. Kaj bi dali njegovi preganjalci, če bi vedeli, kako je danes spoštovan, da spremenijo svojo sovražno držo do njega. V teh zgodnjih urah se lahko vprašamo, ali naša razočaranja ob vseh mogočih prerokih niso samo izgovor, da nam ni treba slišati tistih pravih, ki nas kot Elija ali Janez od Križa kličejo k preudarnemu življenju. Želim sebi in vam, da bi danes znali prisluhniti današnjim pravim prerokom, da nas ne bo nekoč sram, in da ob njihovi pomoči prenovimo svoja življenja.
Mati Terezija je leta 1979 za svoje človekoljubno delo prejela Nobelovo nagrado za mir, pred tremi leti pa jo je papež Frančišek razglasil za svetnico.
Predmeta, ki sta navdihnila moje tokratno jutranje razmišljanje, boste danes našli samo še na redkih podstrešjih starih čevljarskih mojstrov in v muzejih. To sta šilo in kopito – nepogrešljivo orodje čevljarjev. Šilo je orodje iz dolge, tanke konice in ročaja za delanje lukenj pri šivanju česa tršega, debelejšega. Poleg čevljarjev šilo uporabljajo tudi sedlarji. Kopito pa je spodnjemu delu noge podobna, navadno lesena priprava za izdelovanje in oblikovanje obuval. Žal bomo danes težko našli čevljarja, ki bi se mu zdelo vredno prišiti odtrgan podplat ali pa čevlje dati na kopito, da bi se razširili. To ne pomeni, da hodimo bosi. Kje pa. Danes lahko obutev kupimo na vsakem vogalu, a bolj poredko s šivanim podplatom. Kljub imenitnemu poslanstvu, ki ga je imel čevljar, smo mu nadeli tudi slabšalna imena: od krpača do smolarja. S krpanjem starih čevljev si čevljar res ni mogel ustvariti bogastva, še manj, če je imel smolo in je sešil preozke ali premajhne čevlje. Ne samo čevljarjev, tudi nas se kdaj drži smola, nekaterih celo vse življenje. Čevljarska smola je bila v skromni delavnici nepogrešljivi del čevljarjevega orodja. Z njo je čevljar smolil dreto, močno nit za šivanje usnja, da je lažje šla skozi iglo. Če je čevljar poleg smole za smoljenje drete imel še življenjsko smolo oziroma, če ga je kdo nasmolil, potem je pobral šila in kopita. To v prenesenem pomenu pomeni, da je vzel vse svoje stvari in odšel. Nekateri to storijo sami od sebe, drugi pa sledijo hladnemu nasvetu, naj to storijo čim prej. Spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke, tako jaz kot vi smo včasih čevljarsko orodje. Enkrat šilo in kopito, drugič smola in dreta. Vsak zase skoraj neuporabni, vsi skupaj pa celota, ki ne more druga brez druge. Velikokrat pa vsi skupaj nasmoljeni, izkoriščani tako kot čevljarji. Takrat nam preostane samo, da poberemo šila in kopita. To ne pomeni nujno naše slabosti. V naših življenjskih delavnicah mora biti poleg že naštetega orodja vsaj še igla. Čim bolj je na enem koncu ošiljena, tem laže bomo z njo šivali dele svojega življenja. Seveda lahko z iglo koga tudi zbodemo ali pa se zbodemo sami. Ob vbodu ostre konice igle bomo začutili pekočo bolečino, ki bo sčasoma popustila. Veliko prej kot življenjski vbodi in luknje. Tudi ko bolečina popusti, je sled vbodov in lukenj še vedno vidna. Če hočemo postati dobri čevljarji, moramo prijeti tudi za iglo. Samo šilo, kopito, smola in dreta bodo za preživetje premalo. In ne pozabite: tudi iz manjših in barvitih krp lahko sešijemo čevlje s trdnimi podplati.
Svetopisemska knjiga o trpečem Jobu dokazuje, da je Sveto pismo kot najbolj božanska knjiga hkrati tudi najbolj človeška. Težko je toliko trpeti, še težje pa je kljub temu verjeti, da je Bog ljubezen. Gregor Veliki je zapisal: »Če Job ne bi trpel, bi ostal neznan. Njegovo trpljenje je razširilo prijeten vonj o njem. Kadila ne moremo duhati, dokler ga ne zažgemo. Tako se tudi sladki vonj trpečih razširja le zaradi njihovega trpljenja.« Job je ideal svetopisemskega pravičnika. Bil je moralno neoporečen človek z najglobljo vero na zemlji, božji biser. Modri judovski filozof je zapisal, da je satan dobil dovoljenje od Boga, da preizkusi Jobovo vdano zaupanje v Boga. Po navadi mislimo, da je satan v peklu. Pisec Hal Lindsey je zapisal drugače: »Ne sprenevedajte se. Satan je živ in zdrav na planetu Zemlja.« Job je izgubil vse, a vseeno ni izustil niti besedice proti Bogu, čeprav je satan trdil, da bo po vsem tem Boga preklinjal. Gre za opis zaupanja v Boga in hkrati za boj z njim, ko hkrati vpijemo: »Bog, reši me Boga!« Job je postal laboratorijski model najtežjih vprašanj o trpljenju. S tem, ko je Bog zlodeju dopustil, da preveri Joba, se je pravzaprav izpostavil tveganju in preverbi samega sebe. Ta preizkus je bil odločilnejši za Boga kot za Joba. Bog je stavil vse na eno samo karto, na Jobovo vero zaupanja vanj. Vsak trpeči vernik je sramotna klofuta hudiču in največje priznanje, adut za Boga. Mislim, da današnje teološke komisije Jobove knjige ne bi uvrstile v kanon Svetega pisma, ker je videti, kot bi šlo za božji spodrsljaj. Stalno se sprašujemo, zakaj se človeštvo potaplja v morju krvi in solza. Bog na Jobova vprašanja ni odgovoril, ampak mu je pokazal svojo vsemogočnost in modrost. Srečanje s takšnim Bogom je Joba spremenilo. Edini odgovor, ki ga je zvedel, je, da je trpljenje skrivnost. Tako kot je skrivnost tudi Bog sam. Kdor bi znal odgovoriti na vprašanje glede trpljenja, bi znal odgovoriti tudi na vprašanje glede Boga. Martin Luter je rekel: »Samo Bog naj bo Bog!« Bog je v trpljenju Joba preizkusil, Job pa je v trpljenju Boga srečal. Jobovi prijatelji so govorili o Bogu, Job pa je raje govoril Bogu. Job je postal največji učitelj duhovnosti vseh časov. Edini odgovor na divje krike trpljenja je: »Verujem v Boga, tudi ko je Bog tiho.« Ta napis je bil najden v neki judovski kleti v Kölnu v obdobju nacizma.
Vedno bolj spoznavam, kako pomembno je, da se znamo poslušati. Tega se pravzaprav nikoli nismo zares učili. Spominjam se, da smo imeli v šoli govorne vaje, na katerih smo se učili govoriti in nastopati. Nihče pa nam ni povedal, kako naj poslušamo. Celó med študijem medicine, pri katerem bi to pričakovali, so nam v glavo vtepali kup podatkov, od katerih številnih nismo nikoli potrebovali. O tem, kako naj pri vsakdanjem delu poslušamo ljudi (in jih tudi slišimo), pa nič. \tIn tako se v naših pogovorih nekateri vzorci ponavljajo vsak dan. Znanka mi je pravila, da bi se želela kdaj pa kdaj pogovoriti o svojih težavah, pa tudi o marsičem drugem. Živi sama, mož ji je pred leti umrl, otroci živijo drugod. V začetku, po moževi smrti, je bilo težko, potem pa se je kar dobro vživela v svoj novi položaj in zna biti tudi sama. Včasih pa si vendarle zaželi, da bi jo kdo poslušal. Nekaj prijateljic in znank ima, ki se takole odzovejo na njeno pripoved: »Jaz tudi. Mene tudi bolijo kosti in sklepi. Jaz tudi včasih ne morem spati. Jaz tudi …« Postala je že skoraj alergična na ta »Jaz tudi«, saj ji z njim preprečijo, da bi povedala vse do konca o sebi, o svojem doživljanju. Nima občutka, da bi jo jemali resno. Ko bi vsaj kdo rekel: »Res? Boli te? To je pa neprijetno!« \tMislim, da bi vsak izmed nas moral razmisliti prav o tem. Kolikokrat rečemo »Jaz tudi,« namesto da bi drugega človeka poslušali in mu pustili, da pove do konca? To nam je že tako prešlo v kri, da se največkrat niti ne zavedamo, da se tako odzovemo na pripovedovanje drugih ljudi. \tČe hočemo kaj storiti za boljši in lepši svet, moramo paziti na medsebojne človeške odnose. Tu pa se vse začne z našo sposobnostjo poslušanja. Najprej se moramo tega zavedati, potem pa korak za korakom, dan za dnem vedno bolj paziti, da bomo vedno manj govorili in vedno več poslušali.
Jutro je kot vsak čas dneva najlepše. Kapljice jutranje rose se bleščijo v svetlobi novega dne. Ozreš se naokoli, polno je biserčkov vode. Vse je umito in človek takrat težko uporablja samo glavo. Prebudi se občutljiva globina, oglasi se srce. In vidiš, začutiš podrobnosti, odseve izvora, skrivnost smisla. V kapljici jutranje rose odsevajo globočine oceanov, pravi modrost. Nespametno je iskati bistvo, rešitve in smer življenja nekje daleč, ker so že tukaj. Če se je srce zaradi strahov in zamer preveč ogradilo, se zastrlo, ker se tako počuti bolj varno, se prebudi takrat, ko spoznaš, da je prava varnost skrita prav v srcu. Treba ga je samo odpreti. Ko to zmoreš, v vsaki celici svojega telesa, uma, veš, preprosto veš. Ne povoziš samega sebe. Namesto drugega ne moreš hoditi, a lahko ga navdihneš, da pobrska, poišče v sebi. Se približa, sprejme, se odloči. Pripoveduješ svojo zgodbo in dvigneš ušesa, napneš možgane, začneš odkrivati tudi druge zgodbe, jih poskušaš povezati s seboj. A tvoja osebna pot se odvija na enkraten način, skozi osebno izkušnjo, se zbrusi tudi s stiskami, trpljenjem, da postaneš res pristen, pristen do sebe in do soljudi. Danes se odvija velik nesporazum, glede na to, kako razumemo, kdo so otroci tega sveta. Radi se norčujemo iz omikanosti, sočutja, ljubezni, ki to resnično je. Norčujemo se iz morale in »počasne«, nerodne pozornosti, dobrote, ki jo nekdo kaže do drugih. Treba je vendar vse na hitro. Slavimo zunanji videz, blišč, spretnost v zavajanju drugih. Če se ne oziraš na Boga, je to dokaz, da si samostojno misleč in sodoben, namesto da bi s skromnostjo priznali, kako skrivnostno je življenje. Življenje me napravi vrednega edino, če posredujem svoj mir, če prinašam odpuščanje, upanje, luč, resnico in če ne bežim pred temo. Spoprijeti se moram s spori, lažjo, zavidanjem, trmoglavostjo, obupom – in potem zmorem, zaslutim, kako v kapljici rose odseva neskončni ocean. Zaslišim, kako se v otroškem smehu skriva angelsko petje nebes, kako se v hvaležnem pogledu nemočnega starčka zrcali modrost življenja, kako se v očeh deklice zazna hrepenenje po pomladi, kako se v ostarelem možu in ženi iskri skrivnost velike ljubezni, ki premika gore. Saj, pride tudi tesnoba. Te opozori, da se ustaviš in se ozreš v ta občutek. Težko se premakneš. A ko se vendarle zaveš, zbereš moči, da zmoreš na pot v svoje srce, se poglobiš v območje svetega, daruješ svojo nemoč, te On okrepi. Je vedno s teboj, je usmiljen in dobrotljiv. Niti ena kapljica, niti ena tvoja solza ne gre mimo Božjega srca.
Zamislite si idealno prihodnost. Verjetno je to svet rojstnodnevnih želja, »zdravja in uspeha« in »vsega, kar si sam najbolj želiš«. Vsemu temu gotovo dodate sanje o dobrem avtomobilu, veliki hiši, o finančni brezskrbnosti, kdo bi se spomnil še na slavo in dolgo življenje in še na kaj podobno pocukranega. Realnost je seveda nekaj povsem drugega. Da bi jo presegli, da bi se povzpeli tja gor in se vsaj za ped približali sanjski deželi, se nekateri trudijo z nečloveško marljivostjo, drugi z goljufijo in izkoriščanjem, tretji – in teh je največ – pa preprosto nad svojimi zmožnostmi in sposobnostmi obupajo in se potopijo v neko rutinsko življenje, v katerem ne razmišljajo več, ker razmišljanje o tem, da ti toliko stvari manjka, tako zelo boli, depresivnega te naredi, slabe volje, zagrenjenega, ker si navadno niče sredi uspešnega sveta. Nogomet ali turške nadaljevanke za uro ali dve pomagajo, da je življenje lepše in lažje. Ali kaka druga droga. Vmes, med reklamami, pride naproti Jezus. In dela nekaj neverjetnega. Govori čudne stvari, blagor lačnim, blagor žalostnim, blagor preganjanim in podobno. Pa ne zafrkava. Z njimi želi našemu idealu, željam in sanjam, postaviti neki drug ideal: našo realnost, našo trdo, težko, zahtevno resničnost. Jezus želi povedati, da ta realnost ni slaba realnost samo zato, ker se ne nujno sklada s splošno predstavo o »srečnem in zadovoljnem življenju«. Ni nujno, da biti bogat pomeni tudi biti srečen, pa tudi sitost ali smeh ali zdravje nista nujno boljša od lakote in joka in bolezni. Jezus seveda ne govori, da je slabo biti bogat, zdrav in sit, ampak da je lažje priti skozi življenje kot revež, kot lačen, kot žalosten, drugače povedano, kot nekdo, ki nekoga drugega potrebuje. Ker s tem dobi ne samo tisto, kar mu manjka, ampak tudi tisto, za kar ni prosil, pa potrebuje še bolj od tega, kar mu manjka. In to je človek. Odnos. Kajti kdor ima odnos, ima tudi vse, kar potrebuje za življenje.
V naši župniji imamo zelo aktivno skupino skavtov. Mladi so navdušeni nad njihovim programom in nad župnikom, ki je skavt od glave do pete. Mene pa najbolj gane njihov skavtski pozdrav: Bodi pripravljen in odgovor: Vedno pripravljen. Pri tem se dotikata palec in mali prst kot znak, da je močnejši skavt vedno pripravljen ščititi slabšega, manjšega, ranljivejšega. Tudi pred športnimi tekmovanji npr. nogometno tekmo, trenerji svoje igralce radi spodbujajo z vprašanjem: A ste pripravljeni? in če odgovor - Smo - ni dovolj glasen, ponovijo še enkrat glasneje in močneje, da začutijo s celim telesom, da so pripravljeni iti v boj. Adventni čas je čas pripravljenosti. Čas treninga. Čas urejanja. Kajti na božično noč zemljo obišče Kralj kraljev, Stvarnik vsega vesolja. In da se Ga ne bi mi, mali ljudje, ustrašili, pride med nas kot Otrok, kot Novorojenček, najbolj nebogljeno človeško bitje na zemlji, ki ne more preživeti brez pomoči drugih, predvsem brez materine ljubezni. Ali smo pripravljeni na takega Gosta?' Ne vozi se kot dedek Mraz ali Božiček na pravljičnih saneh, ne nosi vrečo daril, ampak svojo bit skriva v miru noči, saj mu tudi sijaj lučk nič ne pomeni. Njega zanima sijaj srca! Bogato obložena miza ga ne zadovolji, saj ni lačen hrane, ampak ljubezni in dobrote. Ali smo pripravljeni na takega Gosta? Priprava za tak obisk se ne odvija po ulicah in bogato obloženih trgovinah, ampak v tišini duše, ko utihne hrup sveta, ko zaspi kratkotrajno hrumeče veselje, ko se ustavimo in ugasnemo hitri tok vsakdanjega življenja in skrbi. Če to uspemo, potem bomo pripravljeni na pravi božič, božič srca, božič novorojenega Boga Odrešenika. On je prišel, da bi na naše življenjske poti, od rojstva do smrti in še čez, posadil rože upanja in zvezde vodnice. Zaprimo vrata in se pripravimo. Prihaja. Njegov obisk je nekaj najlepšega, kar se je naši zemlji zgodilo od njenega nastanka do danes. Prihaja. Bodite pripravljeni!
Danes obhajamo god svetega Miklavža, kakor pravimo sv. Nikolaju. Številni, predvsem pa otroci, se ga spominjajo po njegovi dobroti. Na večer pred svojim godom ta svetnik – kakor verujejo otroci – hodi od hiše do hiše in pridnim otrokom prinaša darila, tistim manj pridnim pa tudi šibo. O življenju svetega Miklavža ne vemo veliko. Več nam o njem povedo prisrčne legende. Skoraj zanesljivo je, da je bil sveti Nikolaj škof v Miri in da je okoli leta 350 tam v visoki starosti umrl. Rodil se je starejšim staršem. Oče in mati sta bila dobrega srca, usmiljena in naklonjena revežem. Nikolaj se je »nalezel« te dobrohotnosti od njiju. Starši so mu zapustili veliko premoženje, on pa ga je razdelil revežem in postal redovnik. Zanimivo je, kako je postal škof. Škof v mestu Miri, njegov predhodnik, je namreč umrl. Verniki so molili za novega škofa in sklenili, da bodo izbrali tistega duhovnika, ki bo naslednje jutro prvi stopil v cerkev. In to je bil Nikolaj. Vse življenje si je prizadeval, da bi bil dober, zgled dobrodelnosti. Bil je preganjan, zaradi svoje vere je nekaj časa preživel tudi v ječi. Kmalu po smrti so ga ljudje začeli častiti kot svetnika. Znana je legenda, kako je trem dekletom priskrbel potrebno doto, da so se lahko dostojno poročile. Sveti Nikolaj je čaščen tako v katoliški kakor tudi v pravoslavni Cerkvi. Še zanimivost: pokopan je bil v mestu Miri, v katero so leta 1086 prišli pomorščaki iz italijanskega mesta Bari. Ukradli so svetnikove zelo češčene relikvije in jih prenesli v svoje mesto. Tam so še danes. Italijani mu pravijo San Nicola di Bari. Za svojega zavetnika ga imajo mornarji, brodarji in splavarji, je tudi zavetnik otrok, ministrantov, romarjev in popotnikov, advokatov, trgovcev, lekarnarjev, gostilničarjev, pivovarjev ter delavcev v kamnolomih, pa tudi priprošnjik za srečen zakon. Cerkve, posvečene svetemu Miklavžu, so na začetku postavljali ob rekah. Tako je bila tudi ljubljanska stolnica, ki je posvečena sv. Nikolaju, sprva cerkev ljubljanskih ribičev in čolnarjev. V Sloveniji je temu svetniku posvečenih največ cerkva – kar 120, od tega 36 župnijskih in 84 podružničnih. Končali bi lahko z besedami: Bog je ljubezen. Človek, ki nosi ljubezen v srcu, je bogat. Bogat pa ni tisti, ki ima veliko, ampak tisti, ki veliko daruje. Vsak izmed nas je lahko »malo« svetega Miklavža – pa ne samo danes, vsak dan.
Duhovno misel je pripravila filozofinja in urednica dr. Ignacija Fridl Jarc. V njej razmišlja o evtanaziji in polemikah, ki jih je sprožila.
Srce, ki tehta, ni sposobno ljubiti. Hecno, mar ne, toda če odmislimo tržnico, mesnico, mešalec za beton in tekmovanja in se obrnemo k tistemu, kar je res pomembno v življenju, potem … Potem tisto, kar vržemo na tehtnico, nima teže. Kar merimo, je vedno premajhno. In premalo. Kar štejemo, ne šteje. In čemur postavimo ceno, nima vrednosti. Morda je Jezus prav zato dal le eno zapoved! Da bi nas obvaroval pred preštevanjem, ki vodi v računanje in preračunljivost in še naprej v tehtanje, merjenje in zamero. Kajti ene same reči ne šteješ. Še meriš in tehtaš je običajno ne, ker je nimaš s čim primerjati. Ena sama zapoved: ljubi. »Ljubi Boga iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo! Ljubi bližnjega kakor samega sebe! Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil!« In še tisto, kar radi preslišimo in neradi sprejmemo: »Ljubite svoje sovražnike!« Neki dober duhovnik mi je pred kratkim rekel, da se to, da sem kristjan, nekako mora poznati v mojem življenju. Mora! Kot se pozna, če sem športnik ali pesnik ali vegetarijanec. Da sem kristjan, se mora, če ne drugje, kazati vsaj v tem, kako vozim, kakšen voznik sem. Mora! »Če ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno priznanje vam gre? Saj tudi grešniki ljubijo tiste, ki njih ljubijo. Če namreč delate dobro le tistim, ki delajo dobro vam, kakšno priznanje vam gre? Tudi grešniki delajo isto. … Vi pa ljubíte svoje sovražnike. … In vaše plačilo bo veliko in boste sinovi Najvišjega, kajti on je dober tudi do nehvaležnih in hudobnih. Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!« (Lk 6, 32-36) Bog je duhovit. Ko nas je ustvaril, nam je dal telo, kakršnega imamo. In le dveh delov telesa ne moremo videti brez tuje pomoči, brez pomoči ogledala: obraza in zadnje plati. Drugi, naši bližnji, nam držijo ogledalo. Drugi, naši bližnji, nam povejo, ali imamo obraz ali smo brezobrazni ter kolikšne in kakšne riti smo.
Neveljaven email naslov