Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Na današnji dan že več kot 1.200 let obhajamo praznik vseh svetnikov. Najprej so ga praznovali v Rimu, potem pa se je razširil po celotni Evropi. V prvih stoletjih so se najprej spominjali samo mučencev, počasi pa je ta spomin prešel na vse svetnike. Papež Gregor IV. je že leta 827 ukazal, naj se prvega novembra v vesoljni Cerkvi slovesno praznuje spomin vseh svetnikov. V zgodovini sta se oblikovala dva razloga za današnji praznik. Prvi je bil, da je število svetnikov tako naraslo, da se jih ni bilo mogoče več spominjati pri bogoslužju. Drugi razlog pa je bil, da bi na praznik vseh svetnikov popravili, kar med letom na praznike svetnikov po nemarnosti opustimo.
V knjigi Leto svetnikov beremo, da je praznik vseh svetnikov predvsem praznik majhnih, preprostih, neznatnih svetnikov, ki so se porazgubili v množici svetih. Vsak dan v letu imamo namreč na koledarju imena svetnikov, ki jih je Cerkev kot take uradno razglasila, danes pa se spominjamo nešteto mater, ki so se posvetile ob svojih otrocih, ob svojem delu; pa tiste množice mož, ki so zvesto izvrševali svojo službo v tovarni, v pisarni, na polju; številnih študentov in mladih delavcev, ki jih je Bog poklical sredi najlepših načrtov in sredi dela; pa nepreglednih množic starih, zapuščenih, bolnih, hromih, naglušnih, slepih, zapostavljenih ljudi, ki so v preizkušnjah dozoreli za nebesa … Med svetniki so tudi naši prijatelji, naši najožji sorodniki. Vsi tisti, ki so živeli v istem svetu kot mi in v enakih okoliščinah kot mi, a so znali v vsem iskati dobro, znali so iskati in najti Boga.
Ob današnjem prazniku se mi misel ustavlja ob besedah sv. Avguština, ki je odgovoril na vprašanje Kaj je potrebno, da nekdo postane svet? Njegov odgovor je bil zelo kratek, jasen, jedrnat. Potrebno je samo »hoteti«. Potem sam sebi pravi: Če so to zmogli svetniki, potem bom zmogel tudi jaz. Kot svetnik je to dokazal tudi s svojim življenjem.
Človek ob današnjem prazniku dobi občutek, da ne praznujemo le dneva spomina vseh svetnikov, ampak praznik za nas žive, ki smo še sredi življenja, ki smo še na poti. Današnji praznik nam želi približati misel, da postati svetnik ni samo za izbrane, za najboljše, za popolne, temveč ima vsak izmed nas odprta vrata svetosti. Naj bodo besede svete Matere Terezije spodbuda tudi za nas: Ne moremo vsi delati velikih stvari. Lahko pa delamo majhne stvari z veliko ljubeznijo.
3595 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Na današnji dan že več kot 1.200 let obhajamo praznik vseh svetnikov. Najprej so ga praznovali v Rimu, potem pa se je razširil po celotni Evropi. V prvih stoletjih so se najprej spominjali samo mučencev, počasi pa je ta spomin prešel na vse svetnike. Papež Gregor IV. je že leta 827 ukazal, naj se prvega novembra v vesoljni Cerkvi slovesno praznuje spomin vseh svetnikov. V zgodovini sta se oblikovala dva razloga za današnji praznik. Prvi je bil, da je število svetnikov tako naraslo, da se jih ni bilo mogoče več spominjati pri bogoslužju. Drugi razlog pa je bil, da bi na praznik vseh svetnikov popravili, kar med letom na praznike svetnikov po nemarnosti opustimo.
V knjigi Leto svetnikov beremo, da je praznik vseh svetnikov predvsem praznik majhnih, preprostih, neznatnih svetnikov, ki so se porazgubili v množici svetih. Vsak dan v letu imamo namreč na koledarju imena svetnikov, ki jih je Cerkev kot take uradno razglasila, danes pa se spominjamo nešteto mater, ki so se posvetile ob svojih otrocih, ob svojem delu; pa tiste množice mož, ki so zvesto izvrševali svojo službo v tovarni, v pisarni, na polju; številnih študentov in mladih delavcev, ki jih je Bog poklical sredi najlepših načrtov in sredi dela; pa nepreglednih množic starih, zapuščenih, bolnih, hromih, naglušnih, slepih, zapostavljenih ljudi, ki so v preizkušnjah dozoreli za nebesa … Med svetniki so tudi naši prijatelji, naši najožji sorodniki. Vsi tisti, ki so živeli v istem svetu kot mi in v enakih okoliščinah kot mi, a so znali v vsem iskati dobro, znali so iskati in najti Boga.
Ob današnjem prazniku se mi misel ustavlja ob besedah sv. Avguština, ki je odgovoril na vprašanje Kaj je potrebno, da nekdo postane svet? Njegov odgovor je bil zelo kratek, jasen, jedrnat. Potrebno je samo »hoteti«. Potem sam sebi pravi: Če so to zmogli svetniki, potem bom zmogel tudi jaz. Kot svetnik je to dokazal tudi s svojim življenjem.
Človek ob današnjem prazniku dobi občutek, da ne praznujemo le dneva spomina vseh svetnikov, ampak praznik za nas žive, ki smo še sredi življenja, ki smo še na poti. Današnji praznik nam želi približati misel, da postati svetnik ni samo za izbrane, za najboljše, za popolne, temveč ima vsak izmed nas odprta vrata svetosti. Naj bodo besede svete Matere Terezije spodbuda tudi za nas: Ne moremo vsi delati velikih stvari. Lahko pa delamo majhne stvari z veliko ljubeznijo.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Vedno smo v skušnjavi, da bi svojo ljubezen naredili abstraktno, da bi jo zavili v neki megleni celofan, v katerem bi ostali zadovoljni sami s seboj. Menda Jezus prav zato ta celofan kar naprej trga s konkretnimi primeri iz življenja, konkretni Bog hoče biti, ne neka oddaljena teorija, otipljiv, konkreten. Res, naš Bog ima podobo težkih vprašanj našega življenja, pa naj gre za migrante v Sredozemlju ali pa najstnikov upor. Toda ta težka vprašanja od zunaj, torej tista, ki nam jih postavljajo ranjeni ljudje ob cesti, ranjeni ljudje ob svoji lastni mizi, ranjeni ljudje, ki kričijo na nas, in ranjeni ljudje, ki ne morejo govoriti, so težka predvsem zato, ker so to pravzaprav vprašanja, ki prihajajo od znotraj, iz našega srca. Ogledalo nam nastavljajo, zato so tako strašansko neprijetna. In prav zato tako zelo pomembna. Ker so vedno postavljena v trenutke, ko se moramo odločiti, kakšni ljudje želimo biti. In odgovori na ta vprašanja nas izklešejo, naredijo nas za tisto, kar želimo postati. Vendar so samo ti odgovori še težji kot vprašanja sama. Zato ob njih ljudje radi izberemo alternativno, zadnje čase nadvse priljubljeno pot. Ker je seveda vsak odgovor zavezujoč, ker se z vsakim odgovorom opredelimo, opredeliti pa se nočemo, neke vrste strah nas zajame ob tem, smo ljudje razvili preprosto in zelo učinkovito tehniko umikanja. Če je vprašanje pretežko, preprosto ne odgovorimo. Gremo »mimo« (Lk 10,31), kakor da se ni nič zgodilo. Tako se lažje živi, brez vprašanj, izognemo se mučnemu tehtanju, negotovosti, razmišljanju, kaj bi bilo v takem trenutku prav narediti, ne, kar bi bilo bolj koristno, ampak kar bi bilo prav. Izognemo se žrtvi, ki jo tak trenutek zahteva, naporu in tudi napakam, ki jih je v takih trenutkih vse polno, izognemo se ponižanju pred drugimi in pred samim seboj. In takšno življenje imamo radi, lažje se živi brez teh vprašanj. To so sicer vprašanja, ki nas usmerjajo in ki nas delajo človeške, vprašanja, ki želijo, da ne pozabimo, kdo smo v svojem bistvu, da smo ljudje, dokler ljubimo. A to so težka, pretežka vprašanja za naša mehkužna ramena. Zato gremo raje mimo, kot da ne vemo, da je »iti mimo« najlažji način, da se izgubimo. Ker ljudje ne zablodimo od napačnih odgovorov, ampak ko si nehamo postavljati vprašanja.
Legenda pravi, da so takrat, ko so menihi v Candesu ob Loiri ukradli ostanke pravkar preminulega škofa iz Toursa in jih ponoči 8. novembra 397 s čolnom peljali po reki Loiri v mesto Tours, vsa obrežja reke zacvetela. Nasploh je znano, da v začetku novembra prihaja v dolini reke Loire otoplitev in da znova ožive travne bilke, zato to obdobje Francozi še danes imenujejo »poletje sv. Martina«. V tem poimenovanju pa se skriva tudi čudovita simbolika. Martin je svetnik, ki prinaša človeško toplino in nas hkrati opozarja, kako je narava čudovita, če jo znamo opazovati. Najprej gre za človeško toplino, ki jo kot vojak pokaže l. 334 v neprijazni zimski pokrajini Picardiji, pred mestom Amiensom, ko razpolovi svoj plašč in z njim ogrne prezeblega reveža. To je simbol nove religije, krščanstva, ki bi se ga rad oklenil, in ki bo postal temelj nove evropske civilizacije, civilizacije usmiljenja, ljubezni in solidarnosti, ko nihče ne bi smel biti več lačen in nikogar ne bi smelo več zebsti. Toda Martin ni samo razvil sočutja do sočloveka, ampak do vseh živih bitij, ki ji je srečeval. Na ta njegov odnos do narave najbrž nismo dovolj pozorni. Kot vemo, je vsaj dvakrat potoval skozi naše kraje. Za nas je zanimiva njegova druga pot, ko je šel k materi v rodno Savario v Panoniji. Tokrat je potoval brez vojaškega spremstva in njegov življenjepisec Sulpicij Severij pravi, da je padel med razbojnike. Toda znova je pokazal človeško toplino in ljubezen, zato jih je uspel spraviti na pravo pot. A legende nam govorijo tudi o tem, kako je medved pokončal njegovo živinče, in da bi se mu odkupil, je potem sam nosil misijonarjev tovor. Ta pripoved gotovo ni zgodovinska, toda razkrije nam še veliko več kot točno zgodovinopisje, spregovori nam o povezanosti Martina z naravo, o njegovem sožitju z okoljem in o njegovi ljubezni do vseh živih bitji. Potem najdemo še druge zgodbe, kako je Martin rešil obsedeno kravo in še zajca pred hudimi psi. Ali pa tudi zgodbe o njegovem učencu, menihu, ki je pomagal tigrici nahraniti njene mladiče in kako mu je ona odstopila svoj kožuh, da ga ne bi več zeblo. Danes te zgodbe pomenijo več kot prijetno večerno branje za otroke. Povedo nam, da so Martin in z njim njegovi in učenci živeli tesno povezani z naravo in da so jo tudi ščitili. Hoteli so ustvariti tisto sozvočje, ki naj bi pomenilo toplino in prijateljstvo z vsemi živimi bitji. Narava z vsemi njenimi prebivalci je dar Stvarnika in prav je, da se je znamo razveseliti in jo ohranjati. Morda smo ob Martinovi gosi pozabili, da je Martin ljubil ves ta svet in ga tudi ohranjal. Njegova podoba nam spregovori o času, ko bo človek ustvaril »poletje«, toplino, za vsakega človeka in tudi za vsako živo bitje.
Včasih mi kdo potoži, da težko bere Sveto pismo. Pri tem ima navadno v mislih predvsem Staro zavezo, češ da je polna krutosti in nasilja. Kar seveda do neke mere drži. Po drugi strani pa Sveto pismo Stare zaveze prav z zgodovino izraelskega ljudstva z vsemi napakami, zablodami in vojnami kliče po odrešenju od vsega tega, kar doseže vrh in izpolnitev v Novi zavezi z Odrešenikom – Jezusom, Božjim Sinom. Mogoče pa je težko brati o vojnah in krutostih zato, ker vse preveč postavljajo ogledalo tudi današnjemu človeku v tako imenovanem razvitem svetu. Človeku, ki vsaj do neke mere živi prav v zanikanju vsega tega, v neki svoji coni udobja in egocentrizma. Enega najokrutnejših dogodkov Stare zaveze prinaša prvo berilo današnje nedelje. Zgodil se je verjetno leta 168 pred Kristusom, ko je selevkidski sirski kralj Anítoh IV. Epifán začel judovskemu narodu z ekstremnim terorjem vsiljevati grško kulturo in bogočastje. Tiste, ki tega niso sprejeli, je dal kruto umoriti. Zgled judovske neuklonljivosti in zvestobe svoji veri in prepričanju je bila judovska mati s sedmimi sinovi, ki jih je kralj Antíoh hotel prisiliti, da bi jedli svinjsko meso, kar pa je judovska postava prepovedovala. Na izredno krut način je dal mučiti in pobiti vseh sedem sinov in na koncu še mater. Vse zaradi zvestobe judovski postavi in zapovedim. Zavrnitev postave bi zanje dejansko pomenila zavrnitev Boga. Ob tem primeru, pa tudi ob mnogih sodobnih, ko so še vedno in ponekod celo vse bolj nekateri preganjani zaradi vere v Boga, prav gotovo ne moremo mimo vprašanja, čemu taka vztrajnost. V prvi vrsti najbrž zaradi pripadnosti, zaradi zvestobe. Če na to gledamo samo na deklarativni ravni, se zdi nesmiselno, lahko celo fanatično. Če pa na to pogledamo na bivanjski ravni, na ravni odnosa pripadnosti, dobi to drug smisel. Potem to pomeni zvestobo sebi in zvestobo Bogu. Ljubezen je presežna, gre čez sebe, zato gre tudi onkraj groba, onkraj smrti. Zvestoba sebi, zvestoba temeljni bivanjski resnici in zvestoba Bogu – to je tisto, zaradi česar so mladeniči prestali Antiohovo mučenje in smrt; to je tisto, zaradi česar tudi danes ljudje prestajajo preganjanje, mučenje in smrt – ker je njihov pogled usmerjen onkraj, torej se njihovo življenje ne konča s smrtjo. Toda zakaj je danes toliko nestrpnosti in preganjanja vernih? Zakaj se sprenevedamo in govorimo, kako kruta je Stara zaveza, medtem ko si sami zatiskamo oči pred sodobno globalno okrutnostjo, izkoriščenjem in nasiljem? Samo zato, ker se ne dogaja ravno v moji neposredni bližini?
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Negujoče otroštvo, tudi odraščanje v brezskrbnosti, ko otroku nudimo skoraj vse, kar si zaželi, hudo zavaja vse, najbolj pa otroka. Ta dobiva toliko kot bi si človek pred več desetletji komaj lahko predstavljal, da je možno. Starši hočejo vsem dopovedati, kako izjemen je, z neverjetnim potencialom. Občudovanje meji že na oboževanje nič krivega otroka. Vse to kljub zaščitniškemu, lagodnemu življenju mnogih otrok pri nas in v razvitem delu sveta, lahko vodi v nadutost. Človek se kopa v občutku nepremagljivosti in navdušenja nad sabo, nad svojimi »uspehi«. To preraste v domišljavost, vzvišenost, večvrednost. Kako varljivo, zahrbtno se zgrinja nad mladim človekom lažen občutek, da je pač boljši od drugih. In neverjetno zaščitništvo staršev takih otrok mu to lažnivo lastno podobo še podaljšuje. Spominjam se mladostnice, ki se je ob razdejanju stanovanja, ki ga je povzročila njena družba ob odsotnosti njenih staršev, ob pripombi vrstnice, ki je edina vprašala, kaj zdaj, kaj bodo rekli starši, zaničljivo posmehnila in rekla: »Moj fotr bo vse plačal!« Kot balon se napihne nepremišljeno mnenje o večvrednosti, ki se običajno ob prvem resnem soočenju s težavami sesuje. Pokaže se njegova resnična podoba. Znajde se v nerešljivi situaciji in nikogar ni, ki bi kaj ukrenil namesto takega človeka. Včasih ga podprejo šibki vrstniki, z lažnim občutkom, da so z njim tudi oni »boljši«. Ošabnost se sesuje v prah, soočenje s seboj se konča z razočaranjem, solzami, z jezo in nemočjo. Napihnjen balon ošabnosti se razpoči. Otrok, mladostnik »okameni«. Lahko se zlomi, obupa. Lahko pa se ogorčeno upre z nasiljem nad tistimi, ki ga ne sprejemajo kot večvrednega. Razvajen otrok je izpostavljen stresu, ki mu ni konca. Kmalu ugotovi, da mora staršem dajati upanje, da so za neuspeh in konflikte krivi drugi, saj to starši nagradijo s sočutjem, s podporo, občudovanjem. Ta igra sprenevedanja se lahko nadaljuje tudi v odraslo dobo, v nove odnose, ki pa v medsebojni ljubezni seveda ne morejo rasti. Narejenost se tako nenadzorovano razpase. Konča se le, ko se njegovo okolje, njegovi bližnji ali sodelavci dostojanstveno uprejo laži, mu nastavijo ogledalo in se odločno zavežejo Resnici. Kot pravi pesnik Srečko Kosovel – »Vse kar je prikrito bilo, vse moram odkriti, vse s svojo mislijo in molčanjem in mir iz onstranske pokrajine vase ujeti …«
Jutro ni najboljši čas vračanja v preteklost. Še posebej, če s strahom gledamo v dan, ki ga začenjamo. Naj bo ta dan, ki ga začenjamo sredi teme, vseeno poln poguma in luči, tak, da nam bo na večer dal spokojno noč. Luč v jutro nam lahko posije tudi skozi spomin na osebe, ki so krojile naše življenje. Če nas je že vnaprej strah dogodkov današnjega dne, vas povabim, da si prikličemo v spomin koga, ki smo ga občudovali zaradi njegovega poguma. V filmih pogosto nastopajo junaki, pri zgodovini smo se učili o neustrašnih vojskovodjih, a ti niso tisti, ki bi ravno razgnali naše malodušje. Če smo imeli srečo, da smo živeli s kom, ki nas je imel iskreno rad, in to kljub vsem težavam tudi vztrajno kazal, bo to prava oseba za dober začetek dneva. Človeku, ki govori z vso zagretostjo o idealih, ki bi jih morali živeti, nas prevzame. Dobro se počutimo, če kdo vneto govori o vrednotah, ki so nam blizu. Kako hitro lahko te besede zbledijo, če za njimi ni resničnega življenja! Temu, ki s takim zanosom govori o pomoči ljudem tam nekje v Afriki, pri tem pa se hkrati jezi na starejšo gospo, ki v svoji starostni počasnosti podaljšuje vrsto pred blagajno, bomo hitro obrnili hrbet. Saj poznamo tisto staro kmečko o zaljubljenih in hkrati neodločnih fantih, kako bodo ostali sami. Že stari rimski pesnik Ovid je znal reči, da so srečni tisti, ki to, kar ljubijo, zmorejo pogumno tudi zaščititi. Vrednote, ideali so prazni, če jih ne živimo. Prepogosto pozabljamo, da je to lažje reči kot storiti. Pri vzgoji kažemo in spodbujamo otroke k temu, za kar je vredno živeti. Opogumljamo jih, da bi to v težkih trenutkih tudi živeli. Pozabljamo, da je kot za vožnjo s kolesom tudi za pogum potrebna vaja. Prav zato so v naših spominih kot posnemanja vredne osebe ostale tiste, ki so vztrajno živele in branile ideale svojega življenja. So ponižno ljubile in to pogumno branile. Tega niti nismo opazili, bolj sta nas prevzela njihova mir in sreča. Kot pravi Ovid: Sreče ne morem dobiti, si je kupiti, lahko jo le živimo s pomočjo pogumne ljubezni. Če nas je danes strah, je korak negotov, vprašajmo se, kaj resnično ljubimo. Premislimo, če je to vredno naše ljubezni, in gotovo bomo našli kaj, kar je vredno našega napora. Sebi in vam želim, da bi z vsem pogumom to tudi branili; in grem stavit, da bomo zvečer zadovoljno zrli na današnji dan.
Dobro jutro, cenjeni poslušalke in poslušalci, ali ste vedeli, da je ena od najboljših tehnik za preživetje domiselnost? Lahko je nekaj tako preprostega, kot je to, da potegnete nogavico čez pohodni čevelj, da prečkate spolzek ledenik na gori. Ledenik na gori raje prepustimo izkušenim alpinistom, nogavico pa lahko vedno nosimo s seboj, tudi če ne bomo plezali po visokih gorah. Gmoto težav in spolzka tla imamo lahko tudi v dolini. Okoliščin ne moremo vedno izbirati, lahko pa izbiramo, kako se bomo na težave odzvali. V tem se med seboj razlikujemo: v našem odzivu. Tehnika človeškega preživetja je izjemno zapletena. Naše življenjske vrvi so spletene iz sesukanih življenjskih vlaken. Nekatere prenesejo vso težo življenja, druge se pretrgajo. A še vedno nam ostaneta dva konca vrvi, ki ju lahko prepletemo skupaj in zategnemo njuna konca. Kako močna bo naša vrv, je odvisno od tega, kako spretni smo v vozlanju. Z nenehnim vozlanjem pa lahko spletemo tudi gordijski vozel in takrat se znajdemo pred zapletenim življenjskim vprašanjem, ki je največkrat povezano z našim preživetjem. Gordijski vozel je po starogrški pravljici vozel, ki ga je na vozu, nekdaj v lasti kralja Midasa, zavozlal frigijski kralj Gordios. Prerokovano je bilo, da bo zavladal svetu, kdor bo vozel razvozlal. Aleksander Veliki je leta 334/333 pred Kristusovim rojstvom problem rešil tako, da je vozel v mestu Gordiju kratko malo presekal z mečem. Nato je zavladal svetu. Prispodoba z gordijskim vozlom nam danes želi sporočiti, da zapletena življenjska vprašanja lahko rešimo z odločnim, drznim posegom. Še več: celo s silo. V spomin si prikličite strm ledenik in drzne alpiniste ter grozeče oblake nad njimi. V rokah držijo cepin, medtem ko imajo na težkih čevljih pritrjene dereze z ostrimi konicami. Od moči njihovih rok in sile derez, ki se zapičijo v ledenik, sta odvisna njihovo preživetje in vrnitev v dolino. Pa tudi od njihovega odziva na težave. Preden se alpinisti odpravijo na zahtevne odprave na najvišje vrhove sveta, se morajo med drugim naučiti tudi tehnik preživetja. Najmanj, česar si želijo, so gordijski vozli v njihovi navezi. Žal večina od nas ni alpinistov, a kljub temu plezamo na neznane vrhove. In čeprav s seboj nosimo rezervni par nogavic, ledenikov ne znamo varno prečkati in jih zaradi šibkosti tudi ne zmoremo. V nas se nabirajo vozli grenkobe ali pa se nam vozel naredi na jeziku in si ne upamo povedati, kar si mislimo. A če želimo preživeti, moramo gordijski vozel kdaj pa kdaj tudi presekati: na delovnem mestu in v medsebojnih odnosih.
Priznam, da jočem kot dež vsakič, ko gledam prizor v filmu »Notting Hill«, kjer Julia Roberts, velika filmska zvezda, igra veliko filmsko zvezdo, ki se zaljubi v preprostega knjižničarja, ki ga igra Hugh Grant, še ena velika filmska zvezda, in reče, da stoji pred njim le kot dekle, ki si želi, da bi jo fant imel rad. Da bi jo ljubil. Jočem. Kot dež. Vsakič. Čisto vsakič. Zaradi lepih besed. In bom še sam povedal nekaj lepih besed o ljubezni … ki sem si jih sposodil pri svetem Pavlu … in jih malo obrnil. Ljubezen je potrpežljiva, ni pa nerazsodna! Ljubezen je dobrotljiva, vendar ne razvaja! Ljubezen ni nevoščljiva, a pozna in spoštuje meje in jih zlepa po nepotrebnem ne prestopi! Ljubezen se ne ponaša! In to pomeni, da se ne postavlja. Da ne gleda zviška. Pa vendar … ti ljubezen da krila. In ne uporabljati kril je neumnost. Je greh. In če letiš, hočeš – nočeš gledaš zviška. In vidiš bolje. In vidiš dlje. Imaš razgled. In pregled. Vidiš čez hrib. Čez plot. Čez reko. In čez morje. Lahko se dvigneš nad oblake. A potem vidiš že manj. Ali pa sploh ne vidiš. In bo pač držalo tudi, da je ljubezen lahko slepa! Vendar ljubezen nikdar – ne hote ne nehote, tudi slepa ne – ne zamenja ponosa s prevzetnostjo! Ljubezen se ne napihuje. A ljubezen mora biti rodovitna! In rodovitnost pomeni nosečnost. In nosečnosti ni brez napihnjenega trebuha. In upam, da je jasno, da gre tu za duhovno biologijo! Le tako bolečine v križu in otečeni gležnji dobijo smisel in pomen. Bolečina kot taka, dobi smisel in pomen. Ker prava ljubezen boli. Ker trpi. Ljubezen ni brezobzirna. In to pomeni, da ne razkazuje mišic. Pa vendar mora biti vedno močnejša. Tudi ljubezen potrebuje vajo. In trening. Kondicijo, pač! Na 110 metrov z ovirami ne zmagaš z daljincem v eni in s sendvičem v drugi roki. Čeprav … ljubezen ni šprint! Je bolj tek na dolge proge. Maraton. In hitra hoja. Pa skok s palico. In v daljavo. Včasih tudi suvanje krogle! Ljubezen ne išče svojega. Pa vendar mora rasti in se večati. Ljubezen mora biti vidna. Ljubezni se ne da skriti. Ljubezni se ne sme skriti. Mesto na gori, na primer, se ne da skriti. In luči tudi ne postavljamo pod mernik. Ljubezen se ne da razdražiti, lahko pa jo užalostim. Ljubezen ne misli hudega, kar še zdaleč ne pomeni, da ne misli! Ljubezen vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prenese. Kar pomeni, da je ljubezen naivna! V lepem pomenu te besede. In ko vam v življenju ostanejo le še vera upanje in ljubezen, se zavedajte, da je največja ljubezen. Kajti: ljubezen nikoli ne mine!
Domovanja so različna in niso omejena na kraj. Kljukec pravi: Bom že gledal, da se v raj prišalim. Je večni optimist. A da si to, ni treba, da si ravno kljukec, nabrit veseljak. Zadošča z vedrino gledati v svet. Kura mu je fruštek snedla, pravimo na račun namrgodenega človeka. Če je slabovoljnost njegova značilna lastnost, je TO njegovo domovanje. \tPoznam ljudi, ki domujejo v poeziji, in one, ki se nad stihi pačijo. Češ: osladnost. Kaže, da je več takih, ki menijo, da je za kak pomemben dan treba človeku nameniti zrimane misli. Veliko jih je slišati v voščilih. Večina je stihokleparskih, a dokazujejo, da bolj ali manj vešči rimar ceni mikavnost ujemanja. Njegovo domovanje je na črti skladnosti. \tDomovanje v stvarnem in presežnem. Z realisti in sanjači bi jih označili, a bolj tjavdan. Stvarno je oprijemljivo in merljivo, presežno seže čéz v brezbrežja. Ne samo dobro, tudi kar nujno je biti pritrjen na tleh in se znajti – domovati – v realnih okoliščinah. Sanjavec čaka nedočakljivo, a še kar čaka lepo sanjajoč, ne da bi dobro vedel, kaj. Ni rečeno, da živi brezdelno; marsikdo je priročen in uspešen, a njegovo sprostilno domovanje so oblaki. Nad temi je le še modrina, dom oduhovljenega strmenja; nedoumljivega, sled večno živega, kot bi rekel Cankar. Filozofija, teologija, teozofija; modrost, lepota, ustvarjalnost, čaščenje, čudenje, hrepenenje, vznesenost, ljubezen, sovraštvo segajo čez obzorje metra, vatla in klaftre in kar je še stvarnih mer. Domovanje v duhovnosti je objem brez dotika in je dotik nadtvarnega. \tPolno živimo, kjer domujemo. Tam se človečimo v svoje odtenke. Doma smo pa tam, kjer živimo. V kočah, barakah, favelah, hišah, gradovih, palačah, šotorih, pod mostom, pod milim nebom. V revščini, v primernem udobju, v razkošju. Mogoče povsod nesrečni. Lahko tudi zadovoljni. \tNi rečeno, da je dom tudi domovina. »Odpeva mu dvoje domovin, med obema se mu pne življenje, k obema vabi hrepenenje, v obeh je zemlje sin brez korenin,« piše v nekem starem romanu meni pozabljenega avtorja. Čudno, da si zapomnimo po en stavek, sto strani besedila pa povsem izpuhti. \tDobro je, da smo nekje doma. Dobro je imeti domovino. Brez domovanja na legah duha pa življenje nima ozar za počitek.
Sveto pismo je velika knjiga o trpljenju. Nemški pesnik Heinrich Heine je glede Svetega pisma zapisal: »Sončni vzhod in sončni zahod, obljuba in izpolnitev, rojstvo in smrt, vsa človeška drama, vse je v tej knjigi. To je knjiga knjig, Biblija.« Toda kako Sveto pismo razumeti? Martin Luther je rekel, da je Kristusov križ edini način za preučevanje Svetega pisma in edina resnična teologija. Ali ni ravno trpljenje eden izmed govorov Boga, in to najprodornejši? Stiska pogosto pripravi običajne ljudi za neobičajne reči. Trpljenja ni treba le sprejeti, treba ga je vzljubiti. Če na križ gledamo z očmi vere, sveti kot zlato. Trpljenje je čudežni dar in znak ljubezni. Bog prečiščuje svoje izbrance v vroči peči. Kristusovi zaročenčevi darovi so križ, trnje in žeblji, hrana na njegovi svatbi pa izop, ocet in žolč. Po končanem trpljenju pa sledijo darila draguljev, dišečega vina, nebeške mane in sladkega medu (Frančišek Saleški). Nobeno trpljenje ni tragedija, ampak je plodonosno in zveličavno. Trpljenje so porodne bolečine za novo življenje. Kdor odkloni križ, odkloni vstajenje in večno življenje. Ruski pisatelj in nobelovec Aleksander Solženicin (1918–2008) je v delu Arhipelag Gulag zapisal: »Naj bo blagoslovljeno trpljenje, ki je vzgojilo mojo dušo.« Težave so hrana, s katero se hrani vera. Jezus Kristus je križ sprejel že na vrtu Getsemani, kjer se je prikazal angel iz nebes in ga krepčal. (Evangelij po Luku 22,43). Če v temi trpljenja ne vidimo iztegnjene Očetove roke, zaupajmo njegovemu srcu. Angel, poslan od Boga, je prinesel vsaj trohico pomoči in tolažbe za trpina. Prišel je v trenutku, ko Kristusova človeška narava ni več mogla zdržati teže bremena in pritiska trpljenja. Očetova volja ni bila, da Odrešenik umre na vrtu, ampak na križu, zato ga je angel krepčal. Kdo bi razumel, da je stvor tolažil Božjega Sina, čeprav je bilo stvarstvo ustvarjeno po njem. Božji Sin je zapuščen, ne pa zavrnjen. Njegov jok v solzah ni ostal neopažen. Tam nekje v temi je bil Oče. To je tolažeče sporočilo, ki velja tudi za danes. Priznam, da bi lažje verovali v Boga, če bi videli, da Bog dobre ljudi nagrajuje, zlobne pa kaznuje. Toda Bog postopa drugače in dela, kar je težje; žrtvuje se. Zato zadnje besede nima smrt, ampak vstajenje od mrtvih. Zadnje besede nimata zloba in krivica, ampak dobrota in pravica. Zadnjo besedo ima Bog.
Ljudje mi pogosto pripovedujejo, kaj vse so doživljali, ko jim je nekdo, ki so ga imeli zelo radi, umrl. Kako se je do njih vedla okolica, kako so jih mnogi skušali tolažiti, kaj jim je kdo takrat rekel in podobno. Zanimivo, kako si človek v takšnih okoliščinah čisto drugače zapomni celo posamezne besede. Zapomnili so si seveda tudi to, da mnogih, ki so jih imeli za prijatelje, takrat sploh ni bilo blizu. \tV neki skupini smo se pogovarjali prav o tem. Neka ženska je pripovedovala, kako je pred približno dvajsetimi leti umrl njen mož. Nenadoma, v prometni nesreči. Takrat je bila stara petindvajset let in je pred pol leta rodila punčko. Naenkrat se ji je zrušil svet in je mislila, da se ne bo mogla nikoli več postaviti na noge. Ljudje so prihajali k njej in so ji marsikaj govorili. Marsikaj, kar ji ni bilo v pomoč. Nekdo pa ji je izrekel stavek, ki ji je bil takrat v veliko oporo in ki se ga še danes rada spominja. »Svet se ni nehal vrteti«, je rekel. Te besede je vzela zelo resno. Svet se vrti naprej in ona ima v tem svetu svojo vlogo. Svojo vlogo, ki jo mora opravljati kljub bolečini, ki jo čuti zaradi izgube moža. Morda jo prav ta boleča izkušnja dela bolj občutljivo za stisko drugega, bolj razumevajočo. Morda ji prav ta izkušnja pomaga, da zna bolj zaslutiti, kaj je bistveno v življenju, za kaj si je vredno prizadevati in za kaj nima smisla izgubljati časa in življenjske energije. S svojo punčko, ki je rasla in počasi odraščala, se je o vsem tem veliko pogovarjala. \tZanimivo, katere besede so tej ženski v težkih trenutkih ob moževi smrti pomagale naprej. Sprašujem se, ali bi si upala nekomu, ki je ves strt v žalosti reči: »Svet se ni nehal vrteti.« Verjetno bi se bala, da bo to izzvenelo kot fraza, kot poceni tolaženje. In vendar so bile njej prav te besede v pomoč. \tTa pripoved me spet potrjuje v tem, da je težko kar vnaprej reči, kaj je prav in kaj ne, kaj komu pomaga in kaj ne. Pri vsakem človeku je to drugače in pomembno je samo, da znamo zares dobro prisluhniti in začutiti, katere besede bodo prave.
Kot mlada, navdušena medicinska sestra, sem nekega jutra tako rekoč priplesala v bolniško sobo velike bolnišnice na Cetinju, odprla okno, da je planila med bolnice svetloba svežega jutra in zaklicala: Dobro jutro, drage gospe! Glejte, kako čudovito jutro! Ene so se nasmehnile, druge potegnile odejo čez glavo in se delale, da še spijo. A gospa, čisto na koncu sobe, me je pogledala in tiho dejala: »Čudovito jutro! Moje zadnje jutro!« Mislila sem, da nisem dobro slišala, da je nisem razumela. Vprašala sem: »Kaj ste rekli? Pa je ponovila: Čudovito jutro, moje zadnje jutro! Zdelo se mi je, kot bi me nekdo polil z vedro mrzle vode. Odhitela sem k njej in jo začela prepričevati, da nihče, ampak res nihče ne ve, kdaj bo njegov zadnji dan ali jutro; da je ona zdaj po zdravljenju za srčnim infarktom precej boljša. Na vsak način sem jo hotela prepričati, da nima prav, da ja mi vemo več kot ona in da je to le malo pesimizma ali depresije, ki pa tako in tako preide kot jutranja megla… Pa je nisem prepričala. Poslušala me je, se skrivnostno smehljala in najin pogovor končala z besedami: Boste videli! In sem videla.. Zvečer okrog polnoči je umrla… Ko sem delala v hospicu, sem večkrat doživela, da so ljudje vedeli, kdaj je nastopil njihov zadnji dan, njihovo zadnje jutro. In presenetljivo, navadno so to sprejeli mirno, mogoče zato, ker so v sebi že bili popolnoma umirjeni. Čas, ki jim je še ostal, so sprejemali kot nekaj dragocenega, svetega. Da so lahko uredili nedokončane stvari, da so se srečali z ljubljenimi, da so povezali pretrgane vezi… Oče je svojim trem hčerkam naročil, naj bodo zjutraj ob sedmih pri njem. Ko so se izgovarjale, da takrat hitijo na delo ali se jim službe že začenjajo, je še enkrat avtoritativno zahteval, da bodo tisti dan ob sedmih pri njem. In so prišle, vse tri. Oče se je po pol ure poslovil od njih in umrl…. Pozneje so rekle, da je to bilo čudovito zadnje jutro z očetom… Je pa še jutro, ko je Eden in Edini vstal iz groba in podaril ljudem neskončno upanje – da tudi po zadnjem jutru pride dan, v katerem se življenje samo spremeni, ne pa uniči, dan, ki se nikoli ne konča…
Tokratno Duhovno misel ob prazniku dnevu reformacije je oblikoval evangeličanski škof mag. Geza Filo. Temeljno sporočilo praznika je iskanje in poglabljanje vere ob doslednem spoštovanju Svetega pisma.
Spoštovani poslušalke in poslušalci. Bližamo se prazniku vseh svetih, ko se spominjamo tudi naših rajnih. Današnja Duhovna misel je posvečena razmišljanju o minevanju. Pripravil jo je pravnik in ekonomist, dr. Peter Millonig.
V slavnem zenovskem templju na Japonskem so meniha, ki je prišel iz sosednjega samostana, zadolžili za vrt. To opravilo so mu zaupali, ker je menih rad skrbel za rože, grmovje in drevesa. V bližini tega slavnega zenovskega templja je bil še en manjši tempelj, kjer je živel ostareli zenovski mojster. Nekega dne, ko je menih pričakoval pomembne goste, se je še posebej posvetil skrbi za vrt. Populil je ves plevel, obrezal vsak grm posebej, prečesal mah in se več ur posvetil čiščenju in odstranjevanju jesenskega listja, ki je ležalo naokrog po vrtu. Medtem ko je delal, ga je ostareli zenovski mojster z začudenjem opazoval skozi ograjo, ki je ločevala oba templja. Ko je po večurnem delu končal, je menih obstal in občudoval opravljeno delo. »Mar ni lepo?« se je obrnil in zaklical staremu mojstru. »Je,« mu je odvrnil starec, »ampak nekaj še manjka. Pomagaj mi čez ograjo in popravil bom to zate.« Menih je nekaj časa okleval, nato pa le pomagal ostarelemu kolegu čez ograjo na trdna tla. Počasi je ostareli mojster stopil k drevesu v središču vrta, zagrabil za deblo in ga močno stresel. Otreslo listje se je razletelo po vsem vrtu. »Tako,« je dejal starec, »zdaj mi lahko pomagaš nazaj na mojo stran.« Ob tej zgodbi sem se spomnil na številne stiske in delovne akcije v naših domovih, ko se napovedo obiski. Takrat se pogosto začne čistilna akcija, ki naj bi nas pokazala v čim boljši luči pri naših obiskovalcih. Pa ne gre le za obiske, nasploh si želimo pred svetom pokazati v čim boljši luči, če je le mogoče – popolni. Ampak popolnost ni naravna, saj pravimo, da nihče ni popoln. Lahko se trudimo za lepoto in dovršenost, vendar lahko zapademo v izkrivljeno podobo umetne popolnosti. Pomislimo le na vse lepotne standarde in ves trud, da bi se jim približali. To je vedel tudi ostareli zenovski mojster iz naše zgodbe, ki je poskrbel, da se je po popolno urejenem vrtu raztreslo jesensko listje. Mlademu menihu je poskusil razložiti, da lepota in dovršenost ni v popolnosti, ampak v čim bolj pristni naravnosti. Pristnost je tisto, kar nas dela edinstvene in tako tudi lepe. Namesto da toliko energije vložimo v popolnost, jo lahko preusmerimo v ohranjanje pristnosti, tukaj in zdaj. Naj bo današnji dan lep tudi zaradi naše pristnosti!
Današnjo Duhovno misel o pomenu in moči molitve je pripravil evangelijski pridigar Silvester Molan iz Krškega. Za izhodišče je vzel znameniti molilni obrazec, ki je v literaturi znan pod imenom Molitev ruskega romarja.
V večerni televizijski oddaji je bil gost bodibilder. Voditelj ga je vprašal, ali bi gledalcem pokazal svoje mišice. Gost je bil to takoj pripravljen storiti. Stopil je pred gledalce v studiu in pred kamere ter pokazal svoje mišice. »Uf,« je dejal voditelj, »vi pa imate mišice! Toda zakaj pa jih potrebujete?« Bodibilder ni odgovoril, ampak je še naprej razkazoval svoje mišice ter se smehljal. Voditelj je ponovil vprašanje: »Zakaj potrebujete te mišice?« Mišičnjak se je še naprej samo tiho smehljal in še naprej razkazoval svoje telo. A odgovor je preprost. Mišic ni uporabljal zato, da bi opravljal kakšno koristno delo, ampak da bi se razkazoval in občudoval samega sebe ter se dal slaviti. Bodibilder je lepa podoba sodobne narcisistične družbe, ki se rada občuduje in rada razkazuje svoje čare in sposobnosti, a se ne zaveda, da od teh čarov in lepega zunanjega videza nimajo ljudje nič. Kako prepoznamo napuhnjenega človeka? Napuh hoče, da ga slavimo, in je zelo užaljen, če ga spregledamo. Bog sovraži greh napuha. Ne sovraži napuhnjenega človeka, ampak napuh, ki je v človeku. Podoba napuhnjenega človeka je farizej v današnjem evangeliju, ki se hvali pred Bogom s svojo pravičnostjo ter zaničuje cestninarja. Vsi mi lahko občudujemo in slavimo same sebe na različne načine. Lahko razkazujemo svoj dober videz, inteligentnost, svoje dosežke ali družbeni status … Ponašamo se lahko tudi s svojimi duhovnimi darovi, namesto da bi bili hvaležni Bogu. Mlad pravnik je lepo uredil svojo pisarno. Kot krono svoje moderne opreme je postavil sodobni telefon z vsemi mogočimi povezavami, da bi naredil na obiskovalce čim večji vtis. Prišla je prva stranka. To že nekaj pomeni, si je mislil. Treba je narediti vtis! Zato jo je pustil čakati petnajst minut. Da bi naredil še večji vtis, je ob njenem prihodu v pisarno začel igrati pomemben telefonski pogovor. »Gospod generalni direktor, ne smemo izgubljati časa. Da, da, če res želite … Samo ne manj kot 20.000 evrov. Seveda, seveda dogovorjeno … Nasvidenje.« Potem je odložil slušalko in prijazno pogledal stranko. Obiskovalec je bil videti začuden. Mladi pravnik je takoj pomislil, da je najbrž nanj naredil še večji vtis, kakor je nameraval. Vprašal je: »Kaj želite, gospod?« »Jaz, jaz …« je jecljal mož, »sem prišel samo priključit telefon.« (Zgodbe kažejo novo pot, 83.) \t Da, kako drži: večji ko je človekov napuh, hujši je njegov padec.
Ste svoj dan začeli s prižganim radiem? Ga boste imeli tudi v avtu, ko boste šli v službo? Pa tam, za pisalno mizo? In v trgovini? Kaj pa če bi vse to za trenutek izklopili? Bi vam bilo čudno? Verjetno da. Radi imamo hrup. Pa ni tako nedolžna, ta zasvojenost s hrupom, navadili smo se je, nenazadnje povsod kaj ropota, glasba, reklame, oglašanje s pomembne tekme, tako zelo smo ga navajeni, da ga pogrešamo tudi med tekom po gozdu, na kolesu, na sprehodu, zato slušalke na številnih ušesih, milijarde in milijarde ogledov na Youtubu. Poleg smo dali še potrebo po zaposlenosti, svet nam jo je privzgojil kot merilo vrednosti človeka, vedno je treba nekaj narediti, nekaj ustvariti, nekaj opraviti, šteje se, da si kaj vreden, če si zaposlen, zato imajo naši otroci polne urnike, zato mladi delajo vse konce tedna in cela poletja, zato izvlečemo telefon v sekundi, ko se zdi, da ne bomo imeli kaj početi. Nič čudnega torej, da sta nam tišina in praznina postali neznani, potem tudi neznosni, težki, zato se ju tudi bojimo, tudi časa nezaposlenosti, ko nas nič ne zamoti, dolgčasa, če želite, trenutka, ko ostanemo sami pred svojim notranjim svetom. Ljudje se pač bojimo tega, česar ne poznamo. Tragika vsega skupaj pa je, da se pravzaprav zato bojimo samega sebe. Zato je tišina težka stvar, samemu sebi smo tujci, ne vemo več, kaj živi v nas, ker nimamo časa razmišljati, ker nimamo poguma, da bi se spoprijeli s svojimi ne samo lepimi platmi, ker nismo navajeni živeti z nečim, česar ne razumemo. In zato tišina ni nujno mir, tolikokrat je treba skozi tišino poln vprašanj, tudi poln joka in bolečine, ne da bi našli odgovor. Res, tišina je grozna, tišina te sleče do golega, v njej šele res uvidiš, kako sam si, kdaj tudi, kako grozen človek si. Preseneti te z nečim, česar nisi pričakoval. Vse to naredi tišina. Pretrese te, tako močno, da se začneš počutiti popolnoma nemočen pred samim seboj. Toda tedaj, prav tedaj te tišina spremeni. Ker šele takrat zares utihneš in začneš poslušati (Lk 10,39). In slišati. Razumeti nerazumljivo. Sprejeti nesprejemljivo. Zato nam je tišina globoko potrebna, posebno danes, bolj od kruha in vode jo potrebujemo, ker je v njej zapisano vse tisto, kar iščemo, pa v svetu ne bomo našli nikoli.
Rimski govorec Mark Tulij Cicero, ki je živel v zadnjem stoletju pr. Kr., je v svojih Pogovorih v Tuskulu zapisal: »Kjer je dobro, tam je domovina.« Danes bi seveda najprej pomislili, da je podlegel materializmu svojega časa in zagovarjal misel, da lahko domovino izdamo tudi za svoje materialne interese. Vendar je potrebno poznati ozadje izreka »Ubi bene, ibi patria«. Že starogrški komediograf Aristofan je namreč na začetku 4. stoletja pr. Kr. v svoji zadnji komediji Bogastvo prikazal, kako bog bogastva Plutos, ki je v humorni podobi slep berač, v domu nekega Atenca sprevidi, zato vse ljudi obdari z materialnimi dobrinami. Ker jim gre tako dobro, pozabijo na bogove in na darovanje njim v čast. Bogovi trpijo lakoto in pošljejo svojega božjega sla Hermesa na Zemljo, naj uredi stvari. Bog Hermes pa ne izvrši svoje naloge, ampak si na Zemlji poišče novo službo in želi človeški svet zamenjati za Olimp, na katerem je z bogovi prebival dotlej. Ton prvotne zgodbe, v kateri je komediograf Aristofan prikazal izkušnjo izdaje svoje prave domovine in menjavo za novo, ki ti bo dajala boljši kruh, je torej izrazito komičen. Vendar je Cicero pri uporabi tega sporočila želel v resnici povedati, da domovina ne more biti glavni vir človeške sreče. Mnogi starogrški filozofi, kot pravi Cicero, so bili srečni, pa so prebivali v kolonijah ali mestnih državah daleč od svojega doma. Tudi Sokrat je sebe doživljal kot človeka, torej kot državljana sveta in ne kot pripadnika točno določene atenske države in njenih lokalnih interesov. Pregovor »Kjer je dobro, tam je domovina« nam torej želi povedati, da svoje sreče ne moremo niti pričakovati, še manj terjati od domovine, v kateri smo se rodili, ampak da smo lahko srečni kjer koli, le srečo moramo znati poiskati v sebi.
Neveljaven email naslov