Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Na današnji dan že več kot 1.200 let obhajamo praznik vseh svetnikov. Najprej so ga praznovali v Rimu, potem pa se je razširil po celotni Evropi. V prvih stoletjih so se najprej spominjali samo mučencev, počasi pa je ta spomin prešel na vse svetnike. Papež Gregor IV. je že leta 827 ukazal, naj se prvega novembra v vesoljni Cerkvi slovesno praznuje spomin vseh svetnikov. V zgodovini sta se oblikovala dva razloga za današnji praznik. Prvi je bil, da je število svetnikov tako naraslo, da se jih ni bilo mogoče več spominjati pri bogoslužju. Drugi razlog pa je bil, da bi na praznik vseh svetnikov popravili, kar med letom na praznike svetnikov po nemarnosti opustimo.
V knjigi Leto svetnikov beremo, da je praznik vseh svetnikov predvsem praznik majhnih, preprostih, neznatnih svetnikov, ki so se porazgubili v množici svetih. Vsak dan v letu imamo namreč na koledarju imena svetnikov, ki jih je Cerkev kot take uradno razglasila, danes pa se spominjamo nešteto mater, ki so se posvetile ob svojih otrocih, ob svojem delu; pa tiste množice mož, ki so zvesto izvrševali svojo službo v tovarni, v pisarni, na polju; številnih študentov in mladih delavcev, ki jih je Bog poklical sredi najlepših načrtov in sredi dela; pa nepreglednih množic starih, zapuščenih, bolnih, hromih, naglušnih, slepih, zapostavljenih ljudi, ki so v preizkušnjah dozoreli za nebesa … Med svetniki so tudi naši prijatelji, naši najožji sorodniki. Vsi tisti, ki so živeli v istem svetu kot mi in v enakih okoliščinah kot mi, a so znali v vsem iskati dobro, znali so iskati in najti Boga.
Ob današnjem prazniku se mi misel ustavlja ob besedah sv. Avguština, ki je odgovoril na vprašanje Kaj je potrebno, da nekdo postane svet? Njegov odgovor je bil zelo kratek, jasen, jedrnat. Potrebno je samo »hoteti«. Potem sam sebi pravi: Če so to zmogli svetniki, potem bom zmogel tudi jaz. Kot svetnik je to dokazal tudi s svojim življenjem.
Človek ob današnjem prazniku dobi občutek, da ne praznujemo le dneva spomina vseh svetnikov, ampak praznik za nas žive, ki smo še sredi življenja, ki smo še na poti. Današnji praznik nam želi približati misel, da postati svetnik ni samo za izbrane, za najboljše, za popolne, temveč ima vsak izmed nas odprta vrata svetosti. Naj bodo besede svete Matere Terezije spodbuda tudi za nas: Ne moremo vsi delati velikih stvari. Lahko pa delamo majhne stvari z veliko ljubeznijo.
3595 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Na današnji dan že več kot 1.200 let obhajamo praznik vseh svetnikov. Najprej so ga praznovali v Rimu, potem pa se je razširil po celotni Evropi. V prvih stoletjih so se najprej spominjali samo mučencev, počasi pa je ta spomin prešel na vse svetnike. Papež Gregor IV. je že leta 827 ukazal, naj se prvega novembra v vesoljni Cerkvi slovesno praznuje spomin vseh svetnikov. V zgodovini sta se oblikovala dva razloga za današnji praznik. Prvi je bil, da je število svetnikov tako naraslo, da se jih ni bilo mogoče več spominjati pri bogoslužju. Drugi razlog pa je bil, da bi na praznik vseh svetnikov popravili, kar med letom na praznike svetnikov po nemarnosti opustimo.
V knjigi Leto svetnikov beremo, da je praznik vseh svetnikov predvsem praznik majhnih, preprostih, neznatnih svetnikov, ki so se porazgubili v množici svetih. Vsak dan v letu imamo namreč na koledarju imena svetnikov, ki jih je Cerkev kot take uradno razglasila, danes pa se spominjamo nešteto mater, ki so se posvetile ob svojih otrocih, ob svojem delu; pa tiste množice mož, ki so zvesto izvrševali svojo službo v tovarni, v pisarni, na polju; številnih študentov in mladih delavcev, ki jih je Bog poklical sredi najlepših načrtov in sredi dela; pa nepreglednih množic starih, zapuščenih, bolnih, hromih, naglušnih, slepih, zapostavljenih ljudi, ki so v preizkušnjah dozoreli za nebesa … Med svetniki so tudi naši prijatelji, naši najožji sorodniki. Vsi tisti, ki so živeli v istem svetu kot mi in v enakih okoliščinah kot mi, a so znali v vsem iskati dobro, znali so iskati in najti Boga.
Ob današnjem prazniku se mi misel ustavlja ob besedah sv. Avguština, ki je odgovoril na vprašanje Kaj je potrebno, da nekdo postane svet? Njegov odgovor je bil zelo kratek, jasen, jedrnat. Potrebno je samo »hoteti«. Potem sam sebi pravi: Če so to zmogli svetniki, potem bom zmogel tudi jaz. Kot svetnik je to dokazal tudi s svojim življenjem.
Človek ob današnjem prazniku dobi občutek, da ne praznujemo le dneva spomina vseh svetnikov, ampak praznik za nas žive, ki smo še sredi življenja, ki smo še na poti. Današnji praznik nam želi približati misel, da postati svetnik ni samo za izbrane, za najboljše, za popolne, temveč ima vsak izmed nas odprta vrata svetosti. Naj bodo besede svete Matere Terezije spodbuda tudi za nas: Ne moremo vsi delati velikih stvari. Lahko pa delamo majhne stvari z veliko ljubeznijo.
»Nakloni nam zaklad vzvišene revščine; naj bo prepoznavno znamenje našega reda, da nimamo v lasti ničesar pod soncem, v slavi Tvojega imena, in nobene druge dediščine kot beraštvo.« »Blagoslovljen je tisti, ki ljubi svojega brata, ko je bolan in nekoristen, enako kot takrat, ko je zdrav in mu lahko služi. In blagoslovljen je, ki ljubi svojega brata enako, ko je daleč stran in ko je zraven njega; in ki ne bi rekel nič takega za njegovim hrbtom, česar mu ne bi rekel z ljubeznijo v obraz.« »Ko ga je med okopavanjem vrta nekdo vprašal, kaj bi storil, če bi nenadoma spoznal, da bo ta dan še pred sončnim zahodom umrl, je odgovoril: »Dokončal bi okopavanje vrta.« »Če nadrejeni ukaže podrejenemu nekaj, kar je proti njegovi vesti, podrejeni ne sme biti odpuščen, čeprav ukaza ne izvrši.« »Kar išče naš pogled, je Tisti, ki opazuje.«
Prerok Natan si je želel, da bi kralju Davidu pomagal na poti do več dobrote, modrosti, do več ljubezni. Spomnil se je zgodbe o siromašnem možu, ki je lepo skrbel za svojo edino ovco – kot bi skrbel za svojo hčerko. Tam blizu je živel tudi bogataš, ki je imel veliko čredo ovc, a je siromaku zavidal in ni dalo miru, dokler mu končno ni uspelo, da je ovco ukradel. Zavist lahko vodi k najhujšim grozodejstvom. Iz zavisti se rodijo opravljanje, obrekovanje, veselje zaradi nesreče drugega, slaba volja, ker gre bližnjemu dobro, iz zavisti se rodi sovraštvo, pravi Sveti Avguštin. Tudi v današnjem času lahko odkrivamo zavist. Sosed, ki si ob svojih velikih površinah zemlje, ob vsakem oranju, skuša prilastiti ped za pedjo sosedove zemlje. Ali pa ogorčenost nesposobnega raziskovalca, ki zahrbtno skuša škodovati nekomu, ki mu je uspelo. Tudi med brati in sestrami se pojavi zavist, ki se lahko dolgo časa skriva v prijazni zunanjosti. Ko pa je na vrsti dediščina, se odkrijejo zamere, celo sovraštvo. »Če bi foušija gorela, bi vsa Slovenija zgorela, ali ves svet,« je v zadnjem intervjuju o svoji glasbeni poti pripomnil pevec Vlado Kreslin, ko se je spomnil, kako so se odzivali na njegove novosti, ki jih je uveljavljal. Z dvomom, odporom. V človeku tli, se razrašča nevoščljivost, ki postane notranja zahteva, da bi imel tisto, kar ima nekdo drug. To ni več želja, ki sproži moje lastne sposobnosti, znanje, pogum, da se lotim in dosežem, kar si želim. Je težnja po maščevanje tistemu, ki ima. In želim vsaj razvrednotiti, če ne izničiti zadovoljstvo drugega. A zavist ubija lastno ustvarjalnost, najbolj škoduje meni samemu. Kako doseči ta premik - ustvarjati s svojimi možnostmi, s svojo odgovornostjo, vsaj soodgovornostjo. Žalost, da jaz nečesa nimam, si ne morem privoščiti, ali da se nisem dovolj potrudil, je mogoče usmeriti v dobrohotno delovanje, ki prinaša dobro, več ljubezni, tudi zame, za mojo enkratnost. Skrivnostno je raziskovanje, kje je prava mera, meja med sebičnostjo in skrbjo za srečo drugih. Prej ali slej jo odkrijem, ko se začnem iskreno veseliti rasti, napredka in najrazličnejših zaslug drugih. To me opogumlja in daje več zaupanja vase, v mojo enkratno pot, v odkrivanje smisla bivanja, bistva moje naloge, ki mi jo je naložil Gospod. Tukaj sem, Gospod. Pomagaj, da izpolnim svoje poslanstvo in se veselim drugih, ki mi v marsičem odpirajo oči.
Dobro jutro vsem, posebno še tistim, ki ste sami. Biti sam že navsezgodaj je lahko zelo prijetno. Ni čakanja; v času, ko glava še ne deluje, ni pozdravljanja; ni skrbi, da bi koga motili ali morali skrbeti še za druge. Pogosto pa se v takih jutrih osamljenosti naseli rutina, ki življenje naredi pusto in prazno. Biti z drugimi je res lahko naporno, a hkrati vnaša polnost življenja, preseneča in spodbuja k novim korakom. Verjetno se še spomnite, kako nam je bilo kot otrokom, ko smo se kje v temi znašli sami. Nič kaj prijetno, vsaj večini izmed nas. Strah in izgubljenost pogosto popadejo otroka, če ga pustimo samega nekje v mračnem prostoru. Biti prepuščen samemu sebi nikoli ni čisto dobro. Otroci to čutijo in iščejo bližino. Starši veste, kaj pomeni, če otrok iz svoje sobe priteče k vam in išče varen objem. Dobro vemo, da jih moramo naučiti samostojnosti in jim pomagati, da premagajo strah, kar pa ni vedno lahko in pot do tega je za številne otroke težka. Človeštvo se je od nekdaj zavedalo, kako dobro je imeti skozi življenje sopotnika, ki mu zaupamo. Prav tako se je v kulturah na različnih koncih sveta izrisalo spoznanje, da mora vsak človek prej ali slej odrasti in biti samostojen. Proces osvobajanja otroka v odraslega je vključen v razna obredja. Od nekdaj je človek čutil željo imeti na tej poti nevsiljivega, varnega in gotovega sopotnika. Morda gre za nemogočo željo. Kot otrok, ki počasi odkrije, da se mu bodo starejši bratje ali sestre smejali, ko bo spet ves prestrašen iskal zavetje pri svojih starših, odrasli še težje priznamo strah pred samoto. Ne bi bilo čudovito, da bi imeli koga ob sebi, ki mu v polnosti lahko zaupamo, smo gotovi, da nas varuje in hkrati bi bil za druge neviden? Zamahnili boste z roko, da so to sanje ali blodnje motene osebe. Priznati si moramo, da si na skrivnem to želimo: biti v vsem svoboden, neodvisen. Ob tem pa imeti koga, ki bo v polnosti naš in nas bo vedno varoval. Če smo vsaj malo bili vzgojeni v veri, se verjetno spomnimo prve molitvice. Ta nas je usmerjala k angelu varuhu. Človek je od nekdaj čutil, da je treba odrasti in ob tem ne ostati sam. Globok občutek ga je vodil do tega, da je v vsakdanjem strahu pred samoto in željo po samostojnosti zmogel vero v bitja, ki nas varujejo in hkrati pustijo samostojne. Če se že ne zatekamo k angelom varuhom, ki danes godujejo, bodimo vsaj mi tisti, ki bomo komu z vso nevsiljivostjo varuhi in spremljevalci na poti današnjega dne.
Ena od nepogrešljivih priprav na naši domačiji je bila in je na simbolni ravni še vedno lestev. Priprava s prečnimi klini ali deščicami za vzpenjanje ali sestopanje. Lestve so bile narejene iz lesa. Uporabljali smo jih vsi, tudi tisti, ki so imeli vrtoglavico. Še več: pri nas so svojo lestev imele celo kokoši. Če so se pod večer želele pred zvito lisico umakniti v kurnico, so morale splezati na varno. Čim bolj strma je bila lestev, tem težje je po njej plezala zvitorepka. A za varnost kokošnjaka smo morali poskrbeti sami in zapreti vrata. Tako smo nekdaj na domačiji in okrog nje plezali mladi ob budnem očesu starejših. Kako visoka je stara tepka, smo otroci spoznali šele potem, ko smo splezali na njen vrh. Če smo hruške pobirali samo s tal, se nam drevo ni zdelo veliko. Tega, da ne smemo trgati nezrelih sadežev, smo se zelo hitro naučili. Z lestvijo smo torej nekoč premagovali višine, previse, se vzpenjali in sestopali. In hvala Bogu, vedno varno sestopili. Otroškemu in mladostnemu plezanju po jesensko obarvanih krošnjah je za večino od vaške otročadi sledil odhod v boljši svet. Tako so naše prve lestve ostale prislonjene doma. Mladostne vezi so se pretrgale, začelo se je drugačno vzpenjanje in sestopanje. Začeli so se tudi padci. Nekaterim je lestev spodnesel že rahel piš vetra, drugi še vedno žalostno sedijo na prvem klinu, tretji pa kraljujejo v vrhu krošnje in čakajo, da jim kateri od prijateljev prisloni lestev nazaj, ker se bojijo padca in ponovnega vzpenjanja. Spoštovane poslušalke in poslušalci, padci se dogajajo vsem. Tako tistim, ki se vzpenjajo po kariernih lestvah, kot tistim, ki lezejo iz čistega veselja do plezanja v vrh krošnje ali da dosežejo varnost kokošnjaka. Stopnje težavnosti naših življenjskih lestev so različne. Mnogi stojijo na najnižjem klinu družbene lestve. Ti so občutili padec, še preden so se začeli vzpenjati. Le vi sami veste, na katerem klinu življenjske lestve ste v tem trenutku in ali ste jo zaradi lastnega vzpenjanja komu spodnesli. Vi sami ste tisti, ki lahko presodite, kolikokrat ste z vaših življenjskih lestev zdrsnili po neumnosti in kolikokrat so vam lestev spodnesli drugi. V krščanstvu je Jakobova lestev – ali stopnice, ki se pojavljajo v novejšem prevodu Svetega pisma – najpomembnejši svetopisemski simbol povezave med nebeškim in zemeljskim svetom. Tako lestev kot stopnišče simbolizirata stopnje poti do cilja. Če želimo spremeniti življenje, se moramo povzpeti na prvo stopnico in se stanovitno vzpenjati, le tako bomo premagali celotno pot. Predvsem pa ne poskušajmo preskakovati stopnic ali klinov.
Naš mali samostan stoji na hribčku ob kapelici svetega Jožefa. Ob nedeljskih jutrih je nekaj čudovitega, stati pred kapelico in poslušati zvonove številnih bližnjih cerkva. Začnejo zvoniti ob sedmih. Najprej mala cerkvica Marije angelske, potem svete Ane, potem svetega Ruperta, na koncu pa še svetega Jožefa. Celo dolino ob Savi prekrije zvonjenje majhnih, velikih in srednjih zvonov. Utihne hrumenje mogočne avtoceste, ječanje vlakov se ne sliši, še avtomobili so naenkrat tihi in neslišni. Le kdo je odkril, da so zvonovi tako mogočno in odmevno sredstvo obveščanja? Danes, ko smo vsi bolj ali manj zasvojeni in podvrženi internetu, mobilnim telefonom in še drugim digitalnim komunikacijskim sredstvom, pozabljamo, da so nekoč ljudi budili, obveščali in reševali zvonovi. Da je nedelja, so ljudje vedeli po slovesni pesmi zvonov. Da je neki veliki, posebno slovesni cerkveni praznik, so vedeli po pritrkovanju. Da je le še četrt ure do začetka svete maše, so vedeli po zvonu, ki je vabil na božjo službo. Da je nekdo umrl, je ljudi spet obvestil zvon. In prav tako, da temni grozeči oblaki prinašajo nevarnost toče, je kmetom povedal zvon v zvoniku. Res smo zvonove elektrificirali in ni več tistega zvonjenja, ko smo se obešali na vrvi in vlekli veliki zvon dva, majhnega pa eden. Zdaj lahko vsak pritisne na določeni gumb in zvonovi zazvonijo. Je pa še zmeraj res, da si verskih praznikov ne moremo zamisliti brez zvonjenja. Ko v naši župniji v postnem času končajo postne pohode v naši mali kapelici, jih pričakamo z glasnim zvonjenjem. In se ljudem, ki so prehodili kar nekaj kilometrov in hribov, zdi takšen pozdrav zmeraj nekaj najlepšega! Ko ob velikih svečanih mašah na začetku zazvonijo vsi zvonovi, se ljudje umirijo, počasi potihne govorica in se srca pripravijo na drugačno komunikacijo – na komunikacijo z nebeškim Gostom, ki sicer govori po ljudskih besedah, deluje pa z božjo milostjo. Zvonovi zvonijo. Njihov odmev sega do neba. Njihova pesem je kot najlepša molitev, kar jih stvarjenja lahko dajo svojemu Stvarniku. V srcih ljudi budijo zavest, da nismo sami na tej majhni zemljici, ampak nad nami bedi nebeški Oče, ki nas ljubi in varuje. Naj zato zvonovi zvonijo še dolgo, večno.
Vsi si želimo, da nas ljudje upoštevajo in so ljubeznivi do nas. Nekateri označujejo ljubezen kot dejanje pozornosti. Vendar tako ljubezen pogosto zanemarjamo. Zelo lahko smo brezbrižni, pa se tega ne zavedamo. Bogatin in Lazar (Lk 16,19-31), opisana v današnjem evangeliju, živita v različnih svetovih. Bogatin se oblači v škrlat, ubogi Lazar pa je bil pokrit s krpami. Pravzaprav živita v nasprotnih svetovih in vendar živita drug ob drugem, čisto blizu. Toda bogatin ni nikoli vstopil v svet ubogega Lazarja. Bil je brezbrižen do uboštva človeka, ki je bival čisto poleg njega. Greh bogataša ni bil v tem, da je ukazal umakniti ubogega Lazarja s svoje posesti. Greh ni bil v tem, da je bogataš fizično obračunal z ubožcem, grdo kričal nanj ali ga žalil. Saj je dovolil, da je ubožec sedel ob vhodu v njegovo hišo in dovolil, da so ga hranili z drobtinicami z njegove mize. Vendar bogataš ni zares opazil ubogega Lazarja in ni nič storil, da bi mu pomagal. Bogatinov greh ni bil v tem, da je storil nekaj narobe, ampak da ni nič storil. Gre za greh opustitve, ko ne naredimo nekaj dobrega, ko bi to lahko storili. Ta bogatinov greh še danes pogosto ponavljamo. Naše pomanjkanje skrbi in brezbrižnost do ubogih ne uničuje samo ubogih, ampak tudi celo družbo. Človek je oseba z občutki in čustvi. Zato moramo pozorno ravnati z ljudmi. Georg Bernard Shaw pravi: »Najslabši greh do bližnjih ni ta, da jih sovražimo, ampak, da smo do njih brezbrižni. To je bistvo nečloveškosti.« Največja bolečina v življenju ni, da umreš, ampak da so do tebe brezbrižni, da si pozabljen in da menijo, da iz tebe ne bo nič. Zato je sv. Terezija iz Kalkute dejala: »Največja bolezen našega časa ni tuberkuloza, gobavost ali aids, ampak to, da si nezaželen, neljubljen in nihče ne skrbi zate.« Naj nas prilika o bogatinu in ubogem Lazarju iz današnjega evangelija posvari pred brezbrižnostjo in spremeni naš odnos do bližnjih. Naj bomo pozorni do sozakonca, otrok in drugih bližnjih. Za izkazovanje ljubezni ni treba, da naredimo velike stvari. Preprost nasmeh, prijazen pozdrav, potrepljanje po rami, objem, pozorno poslušanje, klic po telefonu, kratko sporočilo ali elektronska pošta. Predvsem pa biti blizu ljudem, ko potrebujejo bližino in razumevanje. Prepričan sem, da nam že današnji dan daje veliko priložnosti za to.
Sem hvaležen? O, seveda sem… Za mnogo reči. Najprej za to, da sploh sem! Lahko me tudi ne bi bilo! Ko bi moj oče ne srečal moje mame… Ali je morda ona srečala njega? Ko bi moj oče ne rekel moji mami, da jo ima rad… Ali je morda to ona prva rekla njemu? Ne vem. In pravzaprav ni važno. Ne vem koliko sta se sploh pogovarjala o ljubezni, a dejstvo je, da sta jo zaživela… In živela… Ter sem tako na svet prijokal tudi jaz, kot peti otrok! Podobno kot naš najmlajši – Peter! Tudi njega lahko ne bi bilo! Ko sva z možinjo odmislila, odželela in odnačrtovala svoje - ne nazadnje: pet otrok še lahko zbašeš v malo večji avto, več pa že ne gre brez kršenja pravil - je Bog odvezal žakelj in »kdor rad da nič ne vpraša« nasul dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero (Lk 6,38). In sva mu zato hvaležna, saj sva si potihem oba želela še, le iz obzirnosti drug do drugega, tega nisva upala na glas povedati. In sem Bogu hvaležen tudi zato, ker sem videl, da sva z možinjo tudi potihem istih misli. Vsi naši porodi so bili prešerni, lahki in hitri… Otrokom se je tako mudilo na svet, da sem Bogu zelo hvaležen, da sta mati in otrok povezana s popkovino, sicer bi jaz svoje že prvi dan pobiral po tleh. In vsakič, ko sem novorojeno dete prvič držal v naročju, sem bil Bogu neizmerno hvaležen, da si ni izmislil kakega pravila, da otrok mora biti podoben očetu. In imam tako lepe otroke. Zelo lepe. Luštkane, celo. In tako nas je osem: midva z možinjo in šest otrok. In čeprav ni nevarnosti, da bi kateri od otrok poslušal tole misel in bi jih lahko hvalil brez nevarnosti, da bi se prevzeli, jih ne bom, ker jih ne poznate in ker vem, da je vsak oče, ki ima srce in glavo tam kjer morata biti in ne obratno, nor na svoje otroke. Vem, da si me niso izbrali, a sem jim zelo hvaležen, da sem lahko njihov oče, čeprav tega včasih ne znam, in ne zmorem. A za to je tu možinja. Ki me, včasih bolj, včasih manj, kot si pač zaslužim, prenaša, sprejema, razume, posluša, predvsem pa ljubi, kar mi ne bo nikoli jasno, a sem ji zato kljub vsemu zelo hvaležen. In če pravijo, da je vsako sedmo leto v zakonu krizno, prihajava počasi v četrto, pa hvalabogu in predvsem hvala Bogu, še prvih dveh nisem čutil, saj če imaš otroke nimaš časa za recesijo. In tako preštevam blagoslove. In sem hvaležen: da sem živ. In zdrav. Da ljubim in sem ljubljen. Hvaležen za starše in otroke… In sploh – da sem!
Vedno bolj očitno je, da se nobena generacija pred nami ni z nezadovoljstvom borila bolj kakor mi. Čeprav imamo večinoma vsega dovolj, se nam kljub temu zlahka zazdi, da ne dobimo vsega, kar si zaslužimo, in smo zato razočarani. Sociologi opozarjajo, da je sodobna tehnologija pomemben dejavnik, ki vpliva na našo trajno nesrečo. Smo prva generacija v zgodovini, ki ima “v živo” vpogled v življenja drugih ljudi. S pomočjo naših pametnih telefonov in ostalih naprav lahko sledimo življenju drugih – na podlagi fotografij in videov, ki jih objavljajo. In če je to, kar vidimo v življenju drugih, videti bolje, bolj zanimivo, bolj zadovoljujoče, kakor to, kar se dogaja v našem življenju, se počutimo, kakor da veliko zamujamo. Seveda to, kar gledamo, morda sploh ne odraža resničnosti. Večina ljudi namreč objavlja samo svoje najboljše trenutke in stvari, za katere si želijo, da bi jih drugi videli. In zato posledično svoje vsakdanje življenje primerjamo z najboljšimi trenutki v življenju drugih. Vse s photoshopom obdelane in filtrirane fotografije, ki jih vidimo, povzročijo, da je naša resničnost videti bedna in dolgočasna. Nič čudnega, da se pogosto počutimo nezadovoljne. Ne glede na to, kar imamo, se zdi, kot da se to ne more primerjati s tem, kar imajo drugi. In pri tem ni pomembno, ali gre za materialne dobrine, odnose ali okoliščine. Ne spomnim se nikogar v zgodovini, ki je bolje razumel življenjske odzive kakor apostol Pavel. Bil je v ječi v Rimu, 24 ur na dan priklenjen na stražarja (seveda ne vedno istega), pa je napisal te besede: “Znam biti reven in znam biti v obilju. Na vse mogoče sem se navadil: biti sit in biti lačen, biti v obilju in biti v pomanjkanju.” (Flp 4,12) Kako lahko postanete tako zadovoljni? Prvič, prenehajte se primerjati. Pri primerjanju namreč ni zmagovalca. Ko se primerjamo, se pojavi zavist, in kjer se pojavi zavist, se pojavijo vse druge ne prav čedne reči, ki smo jih pripravljeni narediti, da jo potešimo. Da bi se nehali primerjati, se boste morda morali izogibati spletnih strani, ki vam ponujajo izdelke, ki v vas zbujajo željo po nečem, česar nimate, pri čemer vam seveda obljubljajo, da je prav to, kar vam ponujajo, tisto, kar vam še manjka do popolne sreče. Morda boste morali prenehati slediti določenim “prijateljem” na družbeniih omrežjih, ker njihove objave v vas zbujajo ljubosumje, zavist in nezadovoljstvo z vašim življenjem. Ali pa se preprosto odločite, da pred spanjem ne boste preverili, kaj je novega na Facebooku. Drugič, veselite se uspeha drugih ali, kakor pravi nasvet v pismu Rimljanom 12,15: “Veselite se s tistimi, ki se veselijo.” Bodite veseli zaradi tega, ker je vaš prijatelj prav zdaj, ko se vi odpravljate v službo, na čudovitem dopustu nekje na Maldivih. Veselite se s prijateljico, ki si je že tretjič ta mesec kupila nove čevlje. In kot zadnje, a nikakor najmanj pomembno, negujte hvaležnost. Nekdo je rekel, da je zavist to, da zamerimo Božjo dobroto v življenju drugih, v svojem pa je ne opazimo. K temu lahko dodamo še misel kralja Salomona, zelo verjetno najbogatejšega človeka vseh časov, ki je rekel: “Bolje je gledati z očmi, kakor iskati s poželenjem” (Pridigar 6,9) ali povedano drugače: “Raje uživajte v tem, kar imate, kakor pa da si želite to, česar nimate.”
Na pobudo Sveta Evrope iz Strasbourga že od leta 2001 vsakega 26. septembra praznujemo evropski dan jezikov. To je dan, ko naj bi spodbujali učenje tujih jezikov in s spoznavanjem njihove različnosti krepili medkulturni dialog. Sliši se lepo in prav. Z zmožnostjo sporazumevanja v različnih jezikih se nedvomno krepi moč medsebojnega razumevanja. Vendar praznovanje postane grenko tisti hip, ko se čaščenje tujih jezikov odvija na račun svoje lastne, materne govorice. V podobno – ne samo žalostno, že skoraj tragično – situacijo je zabredla tudi sodobna slovenska družba. Tako starši na primer množično vpisujejo otroke na tečaje tujih jezikov, ne da bi jih skrbelo, da njihovi otroci ne poznajo temeljnih osnov in slovničnih pravil materne govorice in da so v jeziku, v katerem so se rodili, skoraj polpismeni. Tiho, brez velikega političnega pompa, a zelo vztrajno se zaradi egocentričnih interesov profesorskega kadra za lastno promocijo v svetu in zagotavljanju služb z vpisovanjem tujih študentov izvaja postopna anglizacija univerzitetnega pouka na Slovenskem. Iz – kot temu pravijo – dobro obveščenih krogov pa sem izvedela, da se pripravlja še drznejši načrt, po katerem se bo na vseh slovenskih gimnazijah po en razred v letniku poučevalo kar v angleškem jeziku. O tem, kako bodo torej poučevali slovenščino in slovensko slovnico, se najbrž ne sprašujejo, saj bo tako in tako glavni jezik očitno kar angleški. Pred 155. leti Slovenci nismo imeli pravice do uporabe lastnega jezika v uradih in šolah. Takrat so slovenski rodoljubi v Ljubljani ustanovili Slovensko matico z namenom, da bi v izobraževalnem procesu pomagala krepiti slovensko jezikovno zavest in z izdajanjem učbenikov poskrbela za razvoj slovenske znanstvene terminologije. Več kot stoletje in pol pozneje pa to dediščino očetov malomarno zavržemo in znova rinemo v univerzalni evropski jezik, v katerem se bo različnost kvečjemu izgubila, ne pa okrepila. Če bi bili res dobri, izvrstni znanstveniki, potem bi svet prihajal k nam in se mu mi ne bi prilizovali z zasramovanjem slovenščine. Če bi res ljubili svoj domači jezik, potem ne bi plačevali slovenskih gimnazij zato, da bodo poskrbele za izvoz naše mlade intelektualne elite, ampak bi jih razvili do take stopnje kritičnega mišljenja in znanja, da bi jim bila odprta vsa vrata. In če bi imeli količkaj zdravorazumske pameti, bi vedeli, da lahko človek resnično osvoji tuj jezik šele takrat, ko kar najodličnejše obvlada svojega lastnega. Zato se ob dnevu evropskih jezikov sprašujem predvsem to, kdo in zakaj nam prodaja cesarjeva nova oblačila o jezikovnem bogastvu Evrope, ko je naš jezik že dolgo gol in brez temeljne zaščite, ki se ji pravi ljubezen do lastnega naroda in njegove jezikovne identitete. Bojim se, da je vzrok v tem, da je človek brez identitete edini, ki se bo uklonil vsem trendom, kakor nam jih narekuje sodobni svet, tudi samozanikanju lastne pameti, svoje narodne kulture in osebne različnosti. Najprej moramo torej vsak dan živeti svojo lastno jezikovno posebnost, če hočemo še dolgo slaviti in častiti različnost in bogastvo jezikov.
Kratki spis O prostem času, katerega avtor je stoiški filozof Seneka iz 1. stol., je nastal kot odziv na kritiko njegovega prijatelja Serena, da z umikom v zasebnost izdaja svojo filozofsko šolo: stoiki namreč niso nasprotovali dejavni udeležbi v javnem življenju, ki so ga pragmatično naravnani Rimljani tako zelo cenili. Politika, vojska in pravo so bila tako tri vodilna področja, na katerih naj bi si ambiciozen Rimljan ustvaril svojo kariero, medtem ko je umik iz politike v zasebnost veljal za najhujšo kazen, kar jih lahko doleti zavednega Rimljana v službi svojemu narodu. \tSeneka v tem delu prijatelju dokazuje, da ostaja zvest stoiški šoli in njenim utemeljiteljem, vendar na drugačni, globlji ravni. Priznava, da bi bilo treba od vsakega posameznika do neke mere zahtevati, naj s svojim delom koristi tudi drugim, vendar na drugi strani trdi, da mora človek najprej poskrbeti zase. Kakor nekdo, ki se poslabša, škodi ljudem okoli sebe, »tako tudi vsakdo, ki deluje v svoje dobro, koristi drugim prav s tem, da se oblikuje v bitje, od katerega bodo imeli korist,« je zapisal filozof. Ker spremembe delujejo od znotraj navzven in je vsak posameznik odgovoren predvsem zase, bi moral gojiti svoje intimno, duhovno življenje, šele nato pa se ukvarjati z zunanjim svetom. Če bomo poskrbeli za svoje duševno zdravje, krepili svoje vrline in ob pomoči filozofije iskali pravo modrost, ne bomo le sami boljši, je bil prepričan Seneka, pač pa bomo s tem bistveno pripomogli k splošni družbeni blaginji. Modrega človeka pri odločitvi za umik v meditativno življenje zato vodi »védenje, da bo tudi tedaj počel stvari, ki bodo koristile prihodnjim rodovom«. V skladu s to mislijo sta na primer ravnala vélika stoiška učitelja Zenon in Hrizip, ki sta po njegovem mnenju s takim načinom življenja »storila večja dejanja, kakor če bi vodila vojske, opravljala visoke državne službe ali postavljala zakone«. Ti in podobni duhovni vodje so namreč odkrili, »da lahko njihov pokoj ljudem prinese več koristi kakor vse prizadevno tekanje drugih ljudi po opravkih in ves znoj, ki ga ti pri tem prelijejo. Videti je torej, da niso bili nič manj dejavni, četudi niso imeli nobene vloge v političnem življenju.« Naj tudi nas ta misel v moderni družbi, v kateri včasih pretirano poudarjajo družbeno in politično angažiranost, večkrat spomni, da ima življenje v zasebnosti, stran od žarometov javnosti, vrednost in je temeljnega pomena za dosego osebnega zadovoljstva in notranjega miru.
Vedno sem vesela, ko srečam človeka, ki je zadovoljen s svojim življenjem in to tudi pove. V svetu, v katerem živimo, to ni tako pogosto. Zdi se, kot da moramo neprestano nekaj stokati in da sploh ne znamo več reči, da smo veseli in zadovoljni. Kot da bi bilo to že sumljivo. \tPrav o tem sem premišljevala, ko sem bila spet na obisku pri starejši gospe, ki ji življenje prav gotovo ni bilo postlano z rožicami. Marsikaj težkega je doživela. Ampak zdaj je to zanjo preteklost in gleda nanjo iz določene razdalje. Pravi, da se je ob vsem tudi marsičesa naučila. Predvsem pa se je naučila biti hvaležna za vse, kar je dobrega. Takole mi je pripovedovala: »Veste, tako lepo mi je, kot še nikoli. Nečak mi je pomagal urediti stanovanje in še nikoli mi ni bilo pozimi tako prijetno toplo. Pomislite, sedaj, na stara leta, imam še pomivalni stroj, česar bi si pred leti nikoli ne upala predstavljati zase. Res je, da vedno slabše vidim in ne morem več toliko brati, zato pa več poslušam in premišljujem. Tudi do trgovine ne morem več sama, ampak vedno znova se znajde kdo, ki gre z menoj po stvari, ki jih moram nabaviti. Seveda pa potrebujem vedno manj. Zanimivo, da ljudje prav radi prihajajo k meni na obisk, in če se le da, poskrbim, da vedno znova spečem kakšno pecivo. Tako lahko obiskovalcem ponudim svoje izdelke. Res, tako lepo mi je!« Še in še je naštevala, česa vsega se veseli. Ko srečujemo stare ljudi, je navadno prav obratno. Največkrat poslušamo, kako so nesrečni, ker tega in onega ne morejo več, ker sorodniki in znanci neradi prihajajo na obisk in ker ni nikogar, ki bi jim kaj pomagal. Včasih poslušamo tudi, kako se jim je celo življenje dogajala krivica in ni bilo nič, prav nič, česar bi se lahko z veseljem spominjali. Ali ljudje sploh kdaj pomislijo, da prav s takšno negativno držo odganjajo ljudi od sebe in si težijo življenje? Z obiska od te gospe sem odhajala dobre volje. Dala mi je tudi zelo pomembno lekcijo za življenje: če sama ne znam biti zadovoljna, mi ne more prav nihče pomagati.
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih, duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali drugega pomembnega besedila, spregovorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek sooča od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka in glasbenim izborom Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50 in ob koncih tedna ob 6.50. Na Prvem.
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih, duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali drugega pomembnega besedila, spregovorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek sooča od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka in z glasbenim izborom Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50 in ob koncih tedna ob 6.50. Na Prvem programu Radia Slovenija.
Stopite na živilski trg, prodajalci ponujajo same domače pridelke in izdelke. Saj to me samo veseli. Se pa spominjam časov in let, ko domače ni bilo skoraj nič vredno; to iz trgovine, po možnosti iz marketa, kot da ta ne bi bil enaka tržna in trgovinska točka. Zbogom stara ostrešja in staro pohištvo. Vzcvetele so zamenjave z novim, sodobnim, boljšim. Vendar so se kmalu pokazali razpoke in razpadanje. Novi materiali so bili sicer preizkušeni, a le v laboratoriju. Zob časa je pa grizel po svoje. Hkrati so se posamezniki kljub neizkušenosti izkazali za razumnei in so zavrženo starino koristno uporabili. Zanimivo: za dom, ki so ga šele gradili. Vedoč, da morajo zgraditi trdnega, ne takega na tvegano preizkušnjo. Domače pridobiva veljavo. Vendar se zgodi, da prebrisani prodajalec kupi blago tujega porekla in ga preloži v gajbico z etiketo pridelano v Sloveniji. Do kraja nepošteno, vendar pridobitno. Domače velja tudi za medosebne stike. Neradi se gibljemo v kakem odnosno napetem okolju. Prijetno je tam, kjer tudi med neznanimi ljudmi ne čutimo zadrege. Kjer beseda steče, kakor rečemo. Pa tudi, če najprej o vremenu in letnem času. Saj se spomnite Prešernove bodice: kdor govoriti kaj ne ve, ta vreme hval' al' toži. Vzvišena zadržanost je neprimerno slabše izhodišče kot šala na račun mokrega klobuka. Zbogom, domačnost, če te protokol posadi poleg povabljenca, ta ti pa ves čas obrača hrbet, saj se pomenkuje le z onim na svoji desnici. Potem pa v nastopu močno poudarja pomembnost sodelovanja, razumevanja, obzirnosti, dialoga. Domače ima tudi meje. Seveda domačnost vključuje soseda, a ne tako, da bi ta postal nadležen. Se vam dogaja, da vam prihiti na vrata takoj po tem, ko vas je kdo obiskal? Prav nič za domačo ne more veljati navada koga, če odkrije pokrovko na mojem loncu. Po internatih so si dekleta včasih izposojala oblačila. Poznam gospo, ki je staro navado malo razširila. Preprosto vzame kaj in gre. Po domače, kajpada.
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih, duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali drugega pomembnega besedila, spregovorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek sooča od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka in glasbenim izborom Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50 in ob koncih tedna ob 6.50. Na Prvem.
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih, duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali drugega pomembnega besedila, spregovorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek sooča od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka in glasbenim izborom Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50 in ob koncih tedna ob 6.50. Na Prvem.
Ljudje se hote ali nehote ponašamo s številnimi lastnostmi, z njimi si olajšamo ali pa otežimo življenjski vsakdan. Od študija naprej pa do dandanašnjega me begajo človeške lastnosti. Tako dobre kot tiste manj dobre. Če bi me v današnjem jutru, cenjene poslušalke in poslušalci, prosili, naj vam naštejem pet svojih slabih lastnosti, bi me spravili v zadrego. Veliko raje bi vam naštela pet ali celo deset dobrih. Brez kakršnekoli zadrege. Na prvo mesto bi postavila odkritosrčnost. V svojih duhovnih razmišljanjih sem z vami odkrita. V mislih z vami kramljam, pa čeprav vas v bistvu ne poznam. Z marsikaterim stavkom, besedo razkrivam svojo notranjost ter opozarjam na trdosrčnost in ozkosrčnost današnjega sveta. Kako odkritosrčni smo, ko kramljamo s taksisti in drugimi ljudmi, ki jih v bistvu ne poznamo, kajne? Včasih imam občutek, da lahko neznancu v petih minutah razgalim vse svoje srce. Brez kančka strahu, da bo moja odkritosrčnost zlorabljena. Navadno so dobre lastnosti hitro zlorabljene. Zato nam popolnoma neznani ljudje pri razkrivanju naših srčnih pletežev pridejo še kako prav. Ne bojimo se, da bi v nas uperili puščico ozkosrčnosti. Bolj ko bomo odkritosrčni, toliko prej bomo trčili tudi ob trdosrčnost, neusmiljenost ljudi, od katerih smo pričakovali iskrenost. A trdosrčni niso samo drugi ljudje, tudi jaz in vi smo podvrženi slabim človeškim lastnostim. Zato je prav, da o njih pišemo in govorimo. Da se jih zavedamo. Tisto, kar spoznamo, da delamo narobe, lahko tudi popravimo, tako trdosrčnost kot ozkosrčnost. Brez zavedanja lastnih napak bomo videli samo svoje dobre lastnosti oziroma napake drugih. Tudi naša odkritosrčnost nas lahko zaslepi in hitro se lahko zgodi, da postanemo del povprečnega vsakdana, kjer prostora za srčnost, tisto dobro, ni več. Življenje sámo je največji kamnosek. Še tako trdno skalo lahko zbrusi v živo in srčno bitje. Milimeter za milimetrom. Lahko pa nas življenje zdrobi v škodljiv prah, ki se zažira v vse pore naših medsebojnih odnosov. In tega je najtežje otresti s sebe. Kakšen napis bo vklesan na naših življenjskih ploščah, je, spoštovane poslušalke in poslušalci, odvisno od nas samih. Mi sami smo tisti, ki v rokah držimo različna kladiva in dleta. Mogoče se bo kakšen ročaj zaradi trdote skale zlomil. A kladivo je še vedno kladivo in dleto dleto. Tako kot sva jaz in vi še vedno človeka, dokler se ne spremeniva v prah. A vseeno si kdaj oblecite zaščitno obleko, nataknite zaščitna očala in rokavice. Tako se boste obranili škodljivih odkruškov, svojih in drugih.
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih, duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali drugega pomembnega besedila, spregovorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek sooča od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka in glasbenim izborom Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50 in ob koncih tedna ob 6.50. Na Prvem.
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih, duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali drugega pomembnega besedila, spregovorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek sooča od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka in glasbenim izborom Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50 in ob koncih tedna ob 6.50. Na Prvem.
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih, duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali drugega pomembnega besedila, spregovorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek sooča od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka in z glasbenim izborom Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50 in ob koncih tedna ob 6.50. Na Prvem programu Radia Slovenija.
Neveljaven email naslov