Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Spoštovani, priznam, da ne bi mogel verjeti v Boga, če ne bi bilo križa. Včasih si ogledam kak budistični tempelj in opazujem podobo Bude s prekrižanimi nogami, sklenjenimi rokami, z zaprtimi očmi in spokojnim nasmeškom na obrazu, zatopljenim v zbrano premišljevanje. Strinjam se, da so odgovori na Budovo razmišljanje o trpljenju zanimivi, pohvalni in koristni. Vznesejo me, da bi tudi sam postal brezskrben nasmejani dobrovoljček in debelinko. A ko zrem vanj, se ne morem sprijazniti z njegovim pogledom, ker je oddaljen in ločen od agonije sveta, obkrožen z dišečimi lotosovimi cvetovi paradiža. Zamika me, da bi prisedel k njemu. Nato preučim Kristusa na križu: osramočen, iznakažen, izmučen, preboden, izkrvavel, strt in mrtev. V realnem svetu stisk, solza, zla, bolečin, krivic in smrti ne bi mogel zaupati Bogu, ki je na agonijo imun, neobčutljiv in izvzet iz dogajanja, ker me ne bi razumel. Če krščanstvu odvzamemo škandalozni križ, postane slabše od ostalih religij. Nedolžnega Božjega Sina je prizadelo najhujše zlo, a je Bog húdo obrnil in izpeljal v največje dobro, v odrešenje sveta. Trpljenje je edinstveno v tem, da ima vedno potencial za večje dobro (Aaron Callahan). Nič ni tako slabega, da ne bi vsebovalo nečesa koristnega. Zakaj v norost križa verujem? Sem kot fantič, ki je pritekel k očiju in mu prinesel pokazat veroučno risbo križa, na kateri je spodaj napisal KRŽ, LJUBIM GA. Oči je vedel, da gre za križ, čeprav je bilo pomanjkljivo napisano. V krščanstvo sem prepričan zato, ker se zdi pomanjkljivo, a ima to, česar druge religije nimajo – norost križa, ki je Božja modrost. Verjeti v trpečega Boga je nonsens, absurd. Credo, quia absurdum. Kot je zapisal Tertulijan: »Božji Sin je bil križan; tega se ne sramujem zato, ker je to sramotno. Božji Sin je umrl na križu; to je vredno verjetja zato, ker je to noro.« Norost križa mi dokazuje, da krščanstvo ni plod modrosti človeške domišljije, kajti če bi šlo za našo pogruntavščino in potegavščino, bi uporabili logiko prikladnejših načinov, samo da bi bilo prepričljivejše. Ko govorim o trpljenju, moram ločiti, kaj je dobro in kaj je dobrota oziroma dobrost, kajti ni nujno, da je deklarativno dobro tudi zares dobro. C. S. Lewis je napisal Zgodbe iz Narnije: Lev, čarovnica in omara. V njej se sprašujejo, kakšen je lev Aslan, nakar sledi odgovor, ki ga preurejam: nevaren je, ampak je dober ali pa dober je, ampak je nevaren. Ali bi se glede na izjavo upali srečati se z njim? Sodobni filozof Peter John Kreef ugotavlja, da trditev, da Bog ni dober, ker dopušča trpljenje, zahteva najprej dokaz, da sta trpljenje in Bog nezdružljiva. Šele če bi dokazali, da to drži, bi imeli neomajni dokaz, da Bog, ki trpljenje dopušča, zares ni dober. Ker pa je evidentno, da sta trpljenje in Bog križa združljiva, ne morem za zlo okriviti Boga. Če sem vstopil na napačni vlak, ne pomaga tekanje po hodniku vagona v drugo smer (Dietrich Bonhoeffer).
3595 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Spoštovani, priznam, da ne bi mogel verjeti v Boga, če ne bi bilo križa. Včasih si ogledam kak budistični tempelj in opazujem podobo Bude s prekrižanimi nogami, sklenjenimi rokami, z zaprtimi očmi in spokojnim nasmeškom na obrazu, zatopljenim v zbrano premišljevanje. Strinjam se, da so odgovori na Budovo razmišljanje o trpljenju zanimivi, pohvalni in koristni. Vznesejo me, da bi tudi sam postal brezskrben nasmejani dobrovoljček in debelinko. A ko zrem vanj, se ne morem sprijazniti z njegovim pogledom, ker je oddaljen in ločen od agonije sveta, obkrožen z dišečimi lotosovimi cvetovi paradiža. Zamika me, da bi prisedel k njemu. Nato preučim Kristusa na križu: osramočen, iznakažen, izmučen, preboden, izkrvavel, strt in mrtev. V realnem svetu stisk, solza, zla, bolečin, krivic in smrti ne bi mogel zaupati Bogu, ki je na agonijo imun, neobčutljiv in izvzet iz dogajanja, ker me ne bi razumel. Če krščanstvu odvzamemo škandalozni križ, postane slabše od ostalih religij. Nedolžnega Božjega Sina je prizadelo najhujše zlo, a je Bog húdo obrnil in izpeljal v največje dobro, v odrešenje sveta. Trpljenje je edinstveno v tem, da ima vedno potencial za večje dobro (Aaron Callahan). Nič ni tako slabega, da ne bi vsebovalo nečesa koristnega. Zakaj v norost križa verujem? Sem kot fantič, ki je pritekel k očiju in mu prinesel pokazat veroučno risbo križa, na kateri je spodaj napisal KRŽ, LJUBIM GA. Oči je vedel, da gre za križ, čeprav je bilo pomanjkljivo napisano. V krščanstvo sem prepričan zato, ker se zdi pomanjkljivo, a ima to, česar druge religije nimajo – norost križa, ki je Božja modrost. Verjeti v trpečega Boga je nonsens, absurd. Credo, quia absurdum. Kot je zapisal Tertulijan: »Božji Sin je bil križan; tega se ne sramujem zato, ker je to sramotno. Božji Sin je umrl na križu; to je vredno verjetja zato, ker je to noro.« Norost križa mi dokazuje, da krščanstvo ni plod modrosti človeške domišljije, kajti če bi šlo za našo pogruntavščino in potegavščino, bi uporabili logiko prikladnejših načinov, samo da bi bilo prepričljivejše. Ko govorim o trpljenju, moram ločiti, kaj je dobro in kaj je dobrota oziroma dobrost, kajti ni nujno, da je deklarativno dobro tudi zares dobro. C. S. Lewis je napisal Zgodbe iz Narnije: Lev, čarovnica in omara. V njej se sprašujejo, kakšen je lev Aslan, nakar sledi odgovor, ki ga preurejam: nevaren je, ampak je dober ali pa dober je, ampak je nevaren. Ali bi se glede na izjavo upali srečati se z njim? Sodobni filozof Peter John Kreef ugotavlja, da trditev, da Bog ni dober, ker dopušča trpljenje, zahteva najprej dokaz, da sta trpljenje in Bog nezdružljiva. Šele če bi dokazali, da to drži, bi imeli neomajni dokaz, da Bog, ki trpljenje dopušča, zares ni dober. Ker pa je evidentno, da sta trpljenje in Bog križa združljiva, ne morem za zlo okriviti Boga. Če sem vstopil na napačni vlak, ne pomaga tekanje po hodniku vagona v drugo smer (Dietrich Bonhoeffer).
Vsak dan smo postavljeni pred odločitve, bodisi manjše bodisi večje. Že samo za to, da smo danes vstali iz postelje, smo se morali odločiti. Gotovo bi marsikomu ugajalo, da bi še malo pospal. Se pravi, da je odločanje nekaj, kar nas v temelju določa. Slovenski filozof Milan Komar (1921-2006), ki je večino svojega življenja preživel v Argentini, v svojih spisih na več mestih govori o odločanju kot temeljnem dejanju človekove svobode. Že sama beseda “od-ločitev” nam pove, da se moramo pri izbiri nečesa ločiti od vsega drugega. Ne moremo izbrati vsega. Zato je v vsaki odločitvi nekaj bolečega, ker se ne odločamo med nečim, kar nas privlači, in nečim, kar nas odbija, ampak imamo na razpolago več možnosti, ki so nam všeč. Dijak se mora na primer odločiti, kaj bo študiral, čeprav ga zanima tako pravo kot biologija in gradbeništvo. Nekaj bo moral izbrati. Tudi dekle, ki se hoče poročiti, bo moralo izbrati med več snubci, čeprav ima vsak od njih svoje kvalitete in prednosti. Izbrati bo moralo enega in se drugim odpovedati. Z odločanjem torej krojimo svojo usodo. Postajamo to, kar v resnici smo. In še nekaj je povezano z odločanjem: odločitev ali izbira pomeni vedno skok v neznano, vedno vsebuje tveganje. Zato je za odločanje potreben pogum. Najlažje se je ne odločiti; a tudi to je odločitev. Odločim se, da se ne bom odločil, kar pomeni, da bom vztrajal v neodločenosti. Toda to nas ne bo pripeljalo daleč v življenju. Vsak od nas je to že kdaj izkusil. Poleg tveganja odločanje s seboj prinaša tudi odgovornost. Ko nekaj svobodno izberem, sem za to odgovoren. Po tem je neodgovorno iskati izgovore za svojo odločitev. Dobre odločitve nam vlivajo veselje in upanje ter nas utrjujejo v našem lastnem bistvu. Slabe odločitve pa nas navdajajo z negotovostjo in nas oddaljujejo od nas samih. Skratka, v odločanju se jasno vidi, da smo svobodni tvorci lastne usode. In če hočemo vedeti, ali v življenju napredujemo ali ne, poglejmo svoje odločitve – in kmalu nam bo jasno, kje smo.
Prebuditi se v nov dan, v lepo nedeljsko jutro in ob sebi slišati govorico, ki jo ne razumem, kdo bi si to želel. Vsak si želi, da bi bil razumljen. Na to binkoštno nedeljo, drage sestre in bratje, res lahko verjamemo, da ta naša želja ni slepa, ni zgolj nekaj za v pravljice ali sanje, ampak je Duh resnice dan vsakemu, ki ga želi sprejeti. Poznamo zgodbo o babilonskem stolpu. Bog človeštvo, vsaj tako starozavezna pripoved razlaga, kaznuje s tem, da pomeša jezike. Od nekdaj je bilo nerazumevanje vzrok človeške nemoči. Ko gledamo tako ali drugačno vojno od daleč, se sprašujemo, kako je mogoče, da ljudje nasedejo in so se pripravljeni ubijati med sabo, ko na koncu vsi trpijo. Motili bi se, če bi mislili, da smo mi, ki živimo v miru, kaj boljši od teh vojskujočih se ljudi. Kar počnejo, razumejo kot edino možno pot, čeprav jih vodi v pogubo. Ne razumejo in niso razumljeni. Pripoved o babilonskem stolpu ima še kako prav, človekovo prekletstvo je v zmešnjavi pomenov. Binkoštni dogodek sredi Jeruzalema kmalu po Kristusovem vstajenju je odgovor na trpljenje človeštva. Množica, ki posluša neuke Galilejske ribiče, se čudi, kako to, da jih vsak sliši govoriti v svojem jeziku. Ne gre toliko, v koliko različnih jezikih so govorili in kakšno je bilo njihovo znanje, ampak da so se razumeli med sabo. Vsi so razumeli velika božja dela. Če je bil babilonski stolp delo človeške prevzetnosti, je binkoštni dogodek delo Boga. Prihod Svetega Duha ni hitra jezikovna šola, še manj dober prevajalec, je Bog sam v najbolj popolni in prežemajoči podobi: v podobi na križu, ki jo končno razumemo kot znamenje ljubezni, ki povezuje Boga Očeta s Sinom v eno samo podaritev človeštvu. Tista ljubezen, ki je ustvarjala vse dobro ob začetku časov, tista ljubezen, ki je osvobajala iz sužnosti mogočnega Egipta in Babilona, tista ljubezen, ki je Boga poslala, da je postal človek in ki je za nas umrla na križu. Če se odpremo tej božji resničnosti, premagamo, po besedah sv. Pavla, vsako poželenje, vsako sebičnost in vsako postavo nesvobode. Duh veje v ljubezni in tam je tudi veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, zdržnost, bi lahko naštevali z istim apostolom. Kdo si ne bi želel vsega tega, kar nam obljublja drugo berilo. Zato se odprimo temu Duhu resnice, ki živi in deluje v ljubezni. Naj bo današnja binkoštna nedelja trenutek, ko se bomo zavedali, da si želimo biti razumljeni, kot si tega želijo naši bližnji. Ko bomo živeli iz tega Duha razumevanja, bo svet vedno bolj poln Boga in naše svobode.
Filozofsko spraševanje o izvoru vsega je staro prav toliko kot religija, znanost in filozofija. Že v indijskih Vedah najdemo primer zelo globokega in vznemirljivega (samo)spraševanja o počelih biti in spoznanja, ki se izteče v vprašanja brez odgovora. Takole se glasi verz iz začetka ved: Iz česa se je razvilo stvarstvo, ali je bilo to delo Njega ali ne, Onega, ki bdi na najvišjem nebu nad vesoljem? On sam to ve, a morda tudi on ne ve. Vprašanje je torej vse prej kot lahko in ne ponuja jasnih odgovorov. Zdi se, da je celo bolj modro vračati se k vprašanju, kot pa zastati pri kakem domnevno dokončnem odgovoru. V stari kitajski filozofiji je daoistični modrec Lao Zi govoril o nedosegljivosti in neimenljivosti izvora vsega z umom in naporom naše volje, ki ga je le za silo imenoval Dao ali Pot. In še nas je posvaril »Ne ve, kdor govori. Kdor ve, molči.« To se zdi povsem nasprotno naši hrupni civilizaciji, ki stalno hlepi po nečem novem, želi po vsej sili miselno zajeti, poimenovati in popredmetiti vse, kar je in kar ni. Če dobro razumemo to misel, potem morda dojamemo, da v iskanju izvora vsega ne gre toliko za doseganje nečesa novega, temveč v prvi vrsti za distanco od vsiljivega hrupa in bleska površinskega dogajanja okrog nas. In prav tako za distanco od svojih lastnih vsiljivih vtisov, želja in strahov. Ta distanca od obeh vrst vtisov nam morda odpre oči za »brezimno počelo neba in zemlje«, h kateremu nas napotuje kitajski modrec, ko pravi: »zato vsevdilj brez želja – in razodene se skrivnost stvari; vedno željan – in vidljivo postane obrobje stvari«.
Že na prvi pogled opazimo, da imata besedi »duhovnost« in »duhovitost« isti koren. In res sta besedi pomensko povezani. Na številnih straneh Svetega pisma se moremo prepričati o naravnem smislu za humor, ki ga imajo sveti pisatelji in lahko sklepamo, da nam je Bog hotel spregovoriti tudi po njihovi vedrosti in domiselnosti, ki v človeku razžari plamen veselega življenja. Prisluhnimo nekaterim mislim, ki jih je zbral menih Dorotej. Neki puščavnik iz meniške naselbine Čelije je rekel: »Človek piše pravila za druge, izjeme pa zase.« Veliki oče Anton je ob neki priložnosti dejal: »Ljudi delimo na zavistne, ohole in druge. Onih drugih nisem nikoli srečal.« Neki učenec si je zapomnil besede svojega duhovnega očeta: »Kdor veruje, da denar vse zmore, bo storil vse, da bi ga imel.« Številni puščavniki so želeli preprosto in veselo povedati to, kar je v človeku. Neki puščavnik iz naselbine Skitija se je zelo bal smrti, čeprav je bil zelo pobožen. Ko je prosil za nasvet sosednjega puščavnika, mu je ta rekel: »Ali je velika razlika med grobno jamo in straniščem? Ne. Ko je treba iti, je pač treba iti.« Nekomu, ki se je stalno pritoževal, je rekel oče Makarij: »Če si nesrečen, pomisli na žirafo z vnetim grlom in na stonogo s kurjimi očesi.« Mlad menih je ves zmeden vprašal očeta Daniela: »Zakaj se moje sanje vedno vrte okrog telesnega poželenja?« Starec mu odgovori: »Sanje mačkov so polne miši.« Ko je oče Sisoes poslušal aleksandrijske teologe, je rekel: »Če bi Bog teologom naložil, naj napišejo deset zapovedi, bi jih imeli tisoč.«
Edino Luka nam ob koncu svojega Evangelija postreže s podrobnim opisom velikonočne pustolovščine duha, ki doleti dvoje Jezusovih učencev na poti v Emavs. Na tej poti se oba celovito spremenita, saj preideta od velike potrtosti in žalosti v presenetljivo veselje. Kako se odvija ta dogodek? Vidimo ju nadvse užaloščena, ker je njun prerok, ki se sta ga imela za mesijanskega kralja, klavrno končal na križu. Njuni upi so se jima razbežali, bila sta namreč prepričana, da bo Jezus iz Nazareta pregnal tuje zavojevalce, Rimljane, in da bo vzpostavil cvetoče mesijansko kraljestvo. Nakar se jima pridruži tujec, ki se jima zdi čisti nevednež, ker ne ve osnovnih stvari, kaj se je pravkar zgodilo v Jeruzalemu, in mu morata razlagati to, o čemer vsi pripovedujejo. Potem utihneta in prevzame besedo on, tujec, ter jima da svojo razlago dogodkov, da namreč nobeno trpljenje, tudi smrt ne, ne more biti nekaj tragičnega, če obstaja Ljubezen. Božanska krepost, ki je daritev Ljubezni, ima to moč, da zlomi vsako bolečino in obup, samo če jo človek pogumno sprejme. Zanimivo je, da tudi ona dva pri takšni razlagi postaneta vesela in se od tujca kar ne moreta posloviti, ampak ga prosita: »Ostani z nama! « Zato skupaj sedejo za mizo in ga prepoznata po najlepšem dejanju ljubezni, ko jima lomi kruh, a nato jima izgine. Toda veselja je za njiju preveč, stečeta nazaj v Jeruzalem, da bi svojo radost delila s prijatelji. A bodimo pozorni: ta prehod iz žalosti v veselje je prehod iz zaverovanosti vase v obzorje novega duha. Pripeti se jima, ker utihneta in sprejmeta, da vsega ne vesta in da obstaja še neka druga logika, logika ljubezni. Ko sama vse najbolje vesta, sta žalostna, in ko utihneta in poslušata, njuno srce postane veselo. Pravzaprav evangelist Luka razlaga našo pot k velikonočnemu veselju. Ko tudi mi utihnemo in pustimo, da nas nagovori ljubeča beseda prerokov in evangelijev, postanemo prav tako veseli in smo sposobni prepoznati Vstalega Gospoda, ko zremo lomljenje kruha na oltarju. Tudi nam bo ta prizor izginil izpred oči, toda velikonočna radost v nas bo ostala in tudi mi bomo poiskali prijatelje, da bi z njimi delili našo duhovno avanturo ljubezni, našo pot iz grenkobe v veselje.
Sufiji, muslimanski mistiki nas med drugim učijo, da ima vsako človeško dejanje svojo zunanjo in svojo notranjo dimenzijo. Zunanja dimenzija je vidna, materializirana; notranja pa nevidna, skrita. Popolnost nekega dejanja je za sufije vselej odvisna od harmonije med zunanjo in notranjo razsežnostjo. Medtem ko merilo zunanjega vidika leži v njegovi estetsko-etični izvršitvi, je merilo pristnosti notranjega vidika določeno s stopnjo iskrenosti in čistostjo namena, s katerim je bilo dejanje storjeno. Iskrenost (arab. »sidq«) in čistost namena (arab. »nija«) sta torej iz vidika sufizma glavna principa vsake praktične izvrištve in uresničitve. Notranja dimenzija daje zunanji smisel in resnični pomen; zunanja pa daje notranji podobo in izraz. Vzemimo za primer post, ki predstavlja eno izmed temeljnih praks vseh velikih religijskih tradicij in duhovnih sistemov. Zunanja oblika posta je manifestirana v odpovedi hrane, pijače in na šplosno vsakršnih čutnih užitkov. Toda njen resnični smisel in cilj sta: samopremagovanje in samospoznanje. Šele z ozaveščanjem notranje dimenzije (arab. »batin«) se post iz religijskega rituala spremeni v duhovno izkušnjo. Kajti fižično odrekanje hrani, pijači in spolnim užitkom samo po sebi ne vodi v spoznanje. Šele refleksija o človeški odvisnosti, intenzivno zaznavanje časovnosti, soočanje s svojimi temeljnimi potrebami, zavestno premagovanje svojih naravnih impulzov in kontemplacija o lastni končnosti so tisti elementi, ki post pretvorijo v eksistencialno-duhovno-spoznanvi proces. . Če mislim na kaj drugega razen Boga, sem prekinil post.“ Že prerok Mohamed naj bi dejal: „Če postiš, potem naj postijo tudi tvoja ušesa in oči in tvoj jezik in tvoje roke.“ Šele celostni post razpre višjo raven zavesti za zaznavanje in motrenje resničnosti v njeni transcendentni zasnovi. Če je torej zunanja dimenzija posta vidna v odpovedi hrane in čutnih užtkov sploh, pa je njegova notranja dimenzija občutena v duševno-duhovnih stanjih kontemplacije, meditacije in notranjega boja. Resnični post je torej prehod iz čutnosti v duhovnost, tako da se duhovno oblikuje ravno v soočanju s skrajnimi potrebami in mejami čutnega. Misel o postu kot poti samopremagovanja in spoznanja bi rad zaključil z modrimi besedami Rešida Hafizovića: »Dar posta nam prinaša dar večplastnih vidikov spoznanja, a brez spoznanja ni mogoč vzpon.«
Ob dnevu Slovenske vojske, ko se spominjamo osamosvojitvenih prizadevanj, bo o arhetipu bojevnika razmišljala evangeličanska duhovnica in namestnica vojaškega vikarja v Slovenski vojski, mag. Violeta Vladimira Mesarič Jazbinšek.
Sol je v človeški zgodovini igrala zelo pomembno vlogo in bila celo menjalno sredstvo, kakor je Slovencem dobro znano iz pripovedke o Martinu Krpanu. Že rimski vojaki so namreč del plačila dobivali kot t.i. salarium argentum, torej kot solni denar. In kakor sol naredi jed okusnejšo, enako morata biti začinjena tudi človeško uho in razum, da zmoreta razpoznati pravo duhovno hrano. Povedano drugače: s pravo mero razsodnosti, torej »s ščepcem soli« mora človek sprejemati besede in govor ter presojati njihovo verodostojnost. Izraz se je v Evropi uveljavil na osnovi zapisa Plinija Starejšega, ki je živel v prvem stoletju n. št. V svojem obsežnem in edinem ohranjenem delu Naravoslovje je v 37 knjigah zbral vso dotedanje znanje in spoznanja. V 23. knjigi svojega dela Plinij starejši zapiše, da naj bi rimski vojskovodja Pompej iznašel protistrup za kačji pik. Ob tem navaja, da mu je dodal zrno soli. Iz navedbe ni povsem jasno, ali je bilo zrno soli sestavni del protistrupa ali pa je Pompej pogoltnil zrno soli, da je protistrup lažje zaužil. Kakor koli, jasno pa je, da izraz »s ščepcem soli« še danes pomeni, da je treba vsako stvar presojati z razumom, s pravo mero pameti. To velja še toliko bolj v času, ki ga živimo, ko nam kot najboljše prodajajo na kupe stvari, ki dejansko niso vredne nič, in ko nas država ter politiki prepričujejo nekaj, počnejo pa nekaj povsem drugega. Ščepca, kančka soli ne smemo torej imeti samo na jeziku, niti samo v ustih in ne samo v rokah, ko nekaj poslušamo. Predvsem moramo imeti »nekaj soli v svoji glavi«, kakor govori drugo znamenito reklo, ki se je v slovenščini iz reka cum grano salis razvilo. Ali, kot je po Prešernu v svojem slovensko-nemškem slovarju zapisal že Maks Pleteršnik: »Kdor urne roke, sol v glavi ima, v nesreči si vsaki pomagat’ zna.«
O, blaženi mir v središču Ljubljane! Bilo je konec aprila. Zjutraj, ko sem se zbudila, ni bilo slišati običajnega mestnega vrveža in hrupa. Mesto je bilo na počitnicah. Drugi dan blaženega miru sredi Ljubljane ‘nas je obiskal Bog’ – kakor rečemo v samostanskem žargonu. Umrla je ena naših sester v skupnosti. Ravno v tistem času smo bile namenjene, da se dobimo na popoldanskem klepetu ob prvem sladoledu, pa smo se namesto tega zbrale ob umrli. Odšla je, kot bi dogorela sveča – v miru je izdihnila in življenje je prestopilo v večnost. Ko sem pozno zvečer, že po vseh molitvah in potrebnih formalnostih, še ostala za nekaj trenutkov sama ob njenem truplu, me je spet prevzela skrivnost človeške osebe – skrivnostna povezanost telesa in duha. Dejstvo smrti vznemirja razum. Ko smo priče konca življenja bližnjega, se nam odpirajo vprašanja o bistvenem. V odlomku iz Janezovega evangelija, ki ga beremo na 7. velikonočno nedeljo, se Jezus tik pred lastno smrtjo obrne na svoje učence z zadnjimi besedami. Še enkrat opiše najpomembnejše, kar je želel deliti s svojim prijatelji. Govori jim o medsebojni povezanosti, ki jo ima z Bogom Očetom – o želji, da bi bili tudi učenci eno, kakor sta eno onadva (Jn 17,11). Govori jim o življenju, ki se bo razodelo prav skozi smrt, ko bo najprej videti, da je življenje Božjega Sina uničeno in je prešlo, pa bo vendar vzniknilo in se pojavilo preobraženo v neminljivosti, lepoti in moči – ker ga bo Oče obudil. V tistih večernih trenutkih sem zrla umrlo sestro na postelji in se zavedala bližine in povezanosti, ki se je ob njeni smrti popoldan čutila v naši skupnosti. Smrt kot ločitev, še posebej od najbližjih, je pogosto odeta v solze in bolečino. A v globini se pokaže tudi kot razodetje najbolj bistvenega – ljubezni. Smrt ni le ločitev, ampak je hkrati priložnost, da očisti oči srca in da videti najgloblje – ljubezen, ki je bila in kljub smrti ostaja med nami. Ob smrti ugotovimo, da je ljubezen dar. Dar je tudi veselje, ki se porodi iz obstoja medsebojne povezanosti. Prepoznati, da je Bog z ljubeznijo naklonjen meni in želi prebivati v meni ter med ljudmi, s katerimi sem povezana, je milost – je dar, ki je vlit v naša srca od Boga. Na nas je, da ga odkrivamo. V tem je resnična moč krsta, da nas usposobi za sprejemanje Božje ljubezni v naša srca in le-ta nas med seboj najbolj zedinja.
Spoštovani, nobelovec Hermann Hesse (1872–1962) je v Stepnem volku napisal, da moramo gáziti po tolikem blatu in nespametnosti, da bi dospeli domov, a nimamo nikogar, ki bi nas vodil; naš edini vodja je hrepenenje po domu, a tudi tega več ni. Francoski pisatelj Albert Camus (1913–1960) je zadel v tarčo groze brezupa nesmiselnosti življenja: »Obstaja samo en zares resen filozofski problem – trpljenje.« Zato je francoski racionalist, filozof Pierre Bayle (1647–1706), neštetokrat ponavljal: »Zakaj Bog ne prepreči zla?« Nemški dramatik Georg Büchner (1813–1837) pa v Dantonovi smrti zatrjuje, da je trpljenje skala ateizma, saj se neverujoči in verujoči sprašujemo: »Zakaj trpim prav jaz?« Povzemam, kaj pravi o tem danski filozof in teolog, briljantni Søren Kierkegaard (1813–1855). Trdil je, da v trpljenju ne smemo videti samo slabega. In da bi morali glede trpljenja dvomiti o sebi, ne o Bogu, kajti Boga boli in žali naša nizka etičnost, a če Boga ne bi bilo, bi bilo še neprimerljivo slabše. Za Kierkegaarda je trpljenje zdravilo in je največji blagoslov, saj nam daje možnost, da vzgojeni in oplemeniteni dosežemo večnost, brez katere se ne moremo potešiti. Človek nujno potrebuje izkušnjo slabega in dobrega, da se lahko odloči za dobro. Človekova ljubezen do Boga pa je veljavna le, če je svobodna. Kierkegaard verjame, da s trpljenjem najbolj vstopamo v medsebojni odnos, saj prebuja potrebo po bližini in pomóči bližnjega. Varuje nas pred samozadostnostjo in nas dopolnjuje ter povezuje z drugimi v ljubezni. Če bi bili ustvarjeni kot popolna bitja, bi bili prikrajšani za bistveno, za ljubezen (M. J. Osredkar). Kako torej nadaljevati pot, stremeč v pošastni obraz zla? Ameriški teolog Timothy J. Keller (r. 1950) pravi, da se glede zla vprašujemo na dva načina. Prvi je intelektualni: ali je logično, da dobri Bog dopušča zlo? Drugi je emocionalni: ali smo upravičeno jezni na Boga, ker mu zamerimo, da dopušča zlo? Kellerja vodi permisa, da je trpljenje za nas nesmiselno zato, ker ne poznamo razloga za njegov obstoj, ampak le ugibamo, in tudi če nimamo zadovoljivega odgovora, ne pomeni, da zato odgovora ni. Keller je razvil novo ugóvorno paradigmo, da je obstoj trpljenja dejanski argument Božjega obstoja, saj sterilni Bog na svetu nesmiselnega zla ne bi mogel obstajati. Pove tudi, da je evolucijski mehanizem naravne selekcije odvisen prav od trpljenja, smrti in nasilja močnejših nad šibkejšimi, a se kljub temu izkazuje kot dober in koristen za razvoj. Božji Sin je prišel na Zemljo namenoma zato, da se obesi na kavelj človeškega trpljenja kot sotrpin, in ne kot daljni opazovalec, da nam je blizu. Če se vam zdi Bog predaleč, premislite, kdo se je oddaljil.
Zmeraj znova me preseneča lepota vere pri otrocih. Preseneča me moč njihove vere. Preseneča me čistost otroške vere v Kristusa. To je vera, s katere odpade vsa navlaka, vsi modni dodatki, ki so se nabrali skozi zgodovino naše Cerkve. Pri otrocih, ki so po naravi odprti za dojemanje onstranskosti, vidim sijaj vstalega Kristusa, vidim, da je tisto, kar je napisano v evangeliju, resnica. Zdaj razumem, zakaj so nekateri modri cerkveni očetje govorili o vstajenjski kulturi. V kristjanih, ki so zares verniki v vstajenje Jezusa Kristusa, v njegovo neizmerno ljubezen, v življenje, ki se sicer totalno spremeni ali vseeno traja naprej, v takih ljudeh sem odkrila, kaj je prava krščanska kultura. Ja, res, če ni bilo vstajenja, če Jezus ni vstal, je vse nič, groza. Ali ker je On zares vstal, ker je tudi danes zares živ, prisoten med nami, sposoben dati tudi nam neizmernost božje ljubezni, razvajati nas s čudeži, malimi – vsakdanjimi in velikimi – svetovnimi, zato je tako osrečujoče hoditi v vstajenjski kulturi. Kajti, to je kultura življenja, ko je življenje dragoceno od samega začetka do konca, to je kultura ljubezni do sočloveka, ko je dragocen in posebej ljubljen vsak človek, brez obzira na barvo kože, jezik ali vero, ne glede če je učen ali preprost, preprosto zato ker je človek, je dragocen, je ljubljen, to je kultura upanja, kajti kljub vsem križem, ki so v nas, na nas in ob nas, na svetu in v vesolju, na zemlji in morju, mi imamo Kristusa, Vstalega, njega ki je šel skozi trpljenje, smrt in grob, a je živ Zmagovalec nad vsem hudim in zlim, to je kultura prijaznosti, ko najdemo nasmeh za ljudi okrog nas, jim znamo podariti cvetje kar tako, ker so, ker jih imamo… to je kultura, ki je več kot kultura, to je vera, ki je več kot le ena rubrika v vprašanjih o svetovnem nazoru, to je življenje! O kako dobro je nadaljevati praznovanje velike noči skozi vseh sedem velikonočnih nedelj s takšno kulturo praznovanja! Ali se mi je samo zazdelo, ali pa je res, da je trpeči Jezus na velikem križu na levi strani oltarja v naši cerkvi, odprl oči kot na križu v cerkvici sv. Damjana, pred katerim se je spreobrnil sv. Frančišek? Otroci bi rekli, da je res! In da se nasmehnil, ko mu pripovedujem in razlagam tole kulturo vstajenja. On ve, da je vsa skrivnost vendarle v ljubezni in življenju. Njegovem in našem.
Cankar je bil izjemen po tem, da se je znal vživeti v žensko psiho, kot še nihče pred njim je pisal, kot bi svoja občutja pred nami razgrinjala ženska v prvi osebi. Četudi se sam ni mogel vezati na eno samo žensko osebo in se zato tudi ni mogel odločiti za poroko, pa v njegovih delih prevladuje izrazito pozitivna podoba žensk. Ženske znotraj svojih družin večinoma kažejo trdnost, duhovno moč in dostojanstvo ter s svojim življenjskim optimizmom, etično držo, nesebičnostjo in požrtvovalnostjo rešujejo celotne družine v še tako socialno težkih okoliščinah. O tem na primer govorijo podobe žena umetnikov v Cankarjevih romanih Križ na gori, Tujci, Novo življenje in drugih delih.
Aristotel, eden izmed največjih grških filozofov, v svoji Nikomahovi etiki, v kateri postavlja temelje morale in pravilnega delovanja, obravnava tudi vprašanje medčloveških odnosov. Pri tem v deveti knjigi razmišlja, v čem se prijateljstvo razlikuje od naklonjenosti in ljubezni. Zanimivo je, da njegova opažanja v današnjem času še vedno zvenijo izredno aktualno. Trdi, da je naklonjenost sicer podobna prijateljstvu, a jo lahko »čutimo tudi do neznanih ljudi in skrivaj,« po drugi strani pa se razlikuje tudi od ljubezni, saj »ne občuti napetega koprnenja, ki spremlja ljubezen.« Dalje se ljubezen razvije iz medsebojnega zaupanja in bližine, naklonjenost do neke osebe pa se lahko pojavi nenadoma, občuti se jo površinsko in prav tako hitro lahko tudi mine. Aristotel daje za primer naklonjenost do športnikov in udeležencev na različnih tekmovanjih – ljudje jim namreč zelo hitro postanejo naklonjeni, se nad njimi navdušijo, jim želijo nadaljnjih zmag in uspehov in se veselijo skupaj z njimi, čeprav zelo pogosto navijači svojih favoritov sploh ne poznajo dobro in poglobljeno, zlasti pa ne sodelujejo z njimi pri doseganju rezultatov, pač pa to samo opazujejo. Naklonjenost se torej po Aristotlu pojavi »zaradi kake vrline ali odlike, kadar kdo napravi na nekoga vtis plemenitega ali hrabrega človeka ali kaj podobnega.« Je začetno navdušenje, ko menimo, da se v sočloveku nahaja odlika, ki jo tudi sami cenimo. Dalje Aristotel ugotavlja, da je prav naklonjenost temelj ali začetek prijateljstva, saj morata dva človeka v drug drugem najprej prepoznati neko vrednost, da bi se sploh lahko razvila bolj poglobljena čustva. Naklonjenost je torej pogoj za prijateljstvo, ni pa že dovolj. Kajti če sta si dva človeka »samo naklonjena, si s tem še nista prijatelja – v tem primeru samo želita drug drugemu dobro, vendar ne delata nič skupnega in se tudi ne vznemirjata drug zaradi drugega.« Aristotel hoče reči, da je za nastanek prijateljskih občutij potrebna neka dejavnost, aktivno preživljanje skupnega časa, ki to vez krepi in poglablja. Prav skupno življenje je tisto, ki naredi bistveno razliko, saj »za prijatelje ni nič bolj značilnega kot ravno želja po skupnem življenju.« Če tega ni, kljub vsem dobrim željam ostajamo na distanci in torej na ravni spremenljive naklonjenosti, ki bo prešla, ko bomo v drugem človeku videli neko vrlino ali korist zase. Za pravo prijateljstvo pa je nasprotno značilno, da ta začetna naklonjenost traja dlje časa oziroma preide v medsebojno zaupnost, ki ni osnovana na koristnosti in prijetnosti.
Profesor je poučeval svoje študente, kako obvladovati vsakdanji stres in živeti s skrbmi. Med svojim predavanjem je stopil do katedra in dvignil kozarec vode, ki je bil na njem. Nekateri so mislili, da jih bo vprašal ali je kozarec na pol prazen ali na pol poln. Vendar je profesor vprašal nekaj drugega: »Kaj se vam zdi, kako težak je ta kozarec vode?« Odgovori študentov so se razlikovali. Nekateri so ocenjevali težo okrog osemdeset gramov, nekateri so se približali tristotim gramom. Vendar je bilo vprašanje profeorja zvito. Študentom je končno pojasnil, da fizična teža ni najbolj pomembna. »To, koliko je kozarec težak, je odvisno od tega, kako dolgo ga držim v roki,« jim pove in nadaljuje: »Če ga držim eno minuto, to za zdravega človeka ne bo problem. Če pa ga bi držal celo uro, bom čutil bolečine v roki. Če bi ga držal cel dan, bi mi roka že povsem otopela. V nobenem od teh primerov se teža kozarca ne spremeni, toda dalj časa ko ga držim, težji se mi zdi.« Profesor je zaključil svojo uro predavanja z mislijo: »Stres in skrbi v našem življenju so podobne kozarcu vode. Če o njih razmišljam za kratek čas, mi ne škodijo. Če razmišljam o njih dlje časa, nas lahko začnejo ‘boleti’ in pritiskati k tlom. Če bi o njih razmišljal že cel dan, bi se čutil povsem otrplega in ne bi bil sposoben ničesar narediti.« V življenju se zgodi, da nas določeni dogodki ali situacije povsem preplavijo. Zdi se, kot da smo potopljeni v naše obveznosti, skrbi in ničesar drugega ne vidimo več. Tedaj se je dobro odločiti in odložiti naš ‘kozarec skrbi’. Dogaja se tudi, da takšen ‘kozarec’ držimo že predolgo, ko je določen dogodek že davno mimo ali pa nanj ne moremo več prav nič vplivati. Voda v takšnem kozarcu se že usmradi, tako da ni več pitna, je celo zdravju škodljiva. Vse kar imamo od tega kozarca, je le še bolečina, ki se je oklepamo. In vse kar lahko naredimo je, da kozarec odložimo. Danes smo lahko pozorni na vse kozarce, ki jih po nepotrebnem držimo in si povzročamo krče v rokah.
Dragi poslušalci in poslušalke, če bi vas vprašala, kaj bi se zgodilo z lončenim piskrom ob trčenju z železnim kotlom, bi mi verjetno vsi odgovorili, da bi se razbil in razletel na drobne koščke. Piskrovez bi razbito lončevino le pometel na kup in jo odvrgel v smeti, saj bi moral v sestavljanje celote vložiti preveč časa in truda. »Ne vzdiguj bremena, ki presega tvoje moči, / ne druži se z močnejšim in bogatejšim od sebe. Kako naj gresta skupaj lončen pisker in železen kotel?« (Sir 13,2) sta le dve vrstici, ki ju je zapisal modri Sirah v trinajstem poglavju svoje knjige. V njem siromake med drugim svari pred prevzetnostjo bogatih in močnejših ljudi. Sirahova modrost se me je dotaknila v času, ko sem se odločila, da ne bom več vzdigovala bremen, ki so presegala moje moči. In potem, ko se mi je zazdelo, da življenje že dovolj dobro poznam od spredaj in zadaj. Če bi za opis potez svojega značaja izbirala med lončenim piskrom in železnim kotlom, bi se odločila za pisker, okrašen z ornamenti dobrodušnosti in popustljivosti ter odkritostjo. Mogoče me kdo izmed vas, ki me tudi osebno pozna, doživlja kot železen kotel. Tudi prav. A naj vam zaupam, da sem svoj železni kotel obesila na kavelj. V njem je namreč postalo prevroče. Prav lahko bi se zgodilo, da bi mu zaradi odpadne pare, ki se je dolga leta nabirala v njem, odneslo pokrov. Potem bi v kotlovi notranjosti lahko videli drugačne ornamente, ornamente rje, ki je počasi začela razjedati moj blagi značaj. Odločila sem se, da ponovno postanem lončen pisker, ki se bo prepustil nežnemu in previdnemu gnetenju življenja. Z mislijo na dobrega piskroveza, ki me bo, če bom trčila ob železni kotel, ponovno zvezal z žico. Ko so nekdaj lončarji svoje piskre vozili na sejme, so jih ovili v slamo. Tako so piskri, četudi so trčili drug ob drugega, ostali nepoškodovani. Torej, ni nujno, da lončeni pisker trči samo v železni kotel, razleti se lahko tudi pisker ob piskru ali pa kotel ob kotlu. Ne samo jaz, tudi vi, cenjeni poslušalci in poslušalke, tako tisti, ki mislite, da ste lončeni pisker, brez razpok ali pa z njimi , ali pa tisti, ki mislite, da ste železni kotel, z rjo ali brez nje, v naših medsebojnih odnosih potrebujemo slamo, da bo ublažila naše trke. Zdi se, žal, da naši življenjski vozovi navkljub vsemu razvoju še vedno vozijo z lesenimi kolesi po blatni in poledeneli cesti, po kateri nas premetava sem ter tja, zato medsebojnih trkov ne moremo preprečiti ali se jim izogniti. Če bomo z našim vozom preveč drveli, lahko zaidemo tudi v slepo ulico. Tam pa nas ne bosta našla ne piskrovez ne kovač in nam ne bosta mogla pomagati. Na sejmu medčloveških odnosov se verjetno res ne bomo mogli izogniti ne lončenemu piskru ne železnemu kotlu. Tako nam preostane edinole slama, posušena stebla in listi omlatenega žita.
V pogrebnem nagovoru, ki ga svojci pripravijo za pokojnega, navadno slišimo besede hvale in pohvale. Običajno so izpostavljeni karierni dosežki in uspehi. Ko pa preide govor na bolj osebno raven, slišimo besede, kot so: »Vedno si nas rad sprejel, ko smo prišli k tebi.« Ali pa: »Babi, pekla si nepozabno dober štrudel.« Čeprav se lahko zdi to nekaj, kar ne sodi k pogrebnemu govoru, ali se morda komu zdi plehko in banalno, pa vendarle odraža neko globljo resničnost. Tudi preko na videz še tako banalnih in nepomembnih zadev se je kazal pokojnikov odnos do bližnjih. To so bili tisti sadovi, ki so odražali njegov odnos, njegovo ljubezen do domačih, do bližnjih, do prijateljev. Kjer so morda odnosi bolj ozaveščeni, pridejo na plano globlje stvari. Takrat govornik v pogrebnem nagovoru eksplicitno izpostavi pristno ljubezen, ki jo je rajni ali rajna imel do svojih; ljubezen, ki se je kazala v določenih držah in dejanjih. Marsikdaj pa je pri tem izpostavljeno, da je rajni to ljubezen, ki jo je podarjal drugim, črpal iz pristnega in globokega odnosa z Bogom, ki je Ljubezen. V evangeliju današnje nedelje nas Jezus sooča z dejstvom in zahtevo: »Niste vi mene izvoliti, ampak sem jaz vas izvolil in vas postavil, da greste in obrodite sad in da vaš sad ostane.« S krstom smo začeli pripadati Jezusu, smo postali njegovi, od njega izvoljeni. Če rastemo v tej krstni milosti, v tej pripadnosti Njemu, predvsem v nenehnem poglabljanju odnosa z njim, potem je nujna posledica tega odnosa rodovitnost. Žal si to rodovitnost vse prevečkrat predstavljamo zgolj v nekih dosežkih in rezultatih. Toda dejanja, ki jih storimo v ljubezni in iz ljubezni niso nujno konkretno merljiva, predvsem pa ne očitna in opazna in tudi nujno ne prinašajo takojšnega učinka. Ljubezen, ki jo je na primer pokojna stara mama, ki je morda dokončala le osnovno šolo, dajala svojim otrokom in vnukom, je lahko tista, ki je vse njene potomce zaznamovala z lepim in dobrim do te mere, da so lahko v ta svet vstopili z zavestjo, da so ljubljeni, da jih ima nekdo zares rad. In to lahko zdaj podarjajo naprej. To je mnogo več kot vsi strokovni in znanstveni dosežki, več kot kulturniške in umetniške stvaritve, ki jih nekdo zapusti za sabo. Dejansko je zelo pomembno, kakšni so moji sadovi. Kaj je tisto, kar bo ostalo za mano, ko bom zaključil svojo zemeljsko pot? Se me bodo spominjali po tem, da sem dosegel to in ono, ustvaril takšne in drugačne pomembne stvari, umetnine, izume, dosežke? Ali pa bodo ob pogrebnem govoru rekli: »Imel je čas za nas, bil je pozoren, pustil si je blizu, resnično nas je spoštoval, predvsem pa nas je imel rad.« In kakšen sad boste vi pustili za seboj?
Postni čas je zdravilen. Ne morem se bolj strinjati s tistimi, ki pravijo, da je za telo post bolj koristen kot marsikatero drugo zdravilo, za krepitev volje in duhovne moči pa sploh. Ni večje in pomembnejše in koristnejše zmage, kot je tista nad samim seboj. In to naj bi dosegli s tremi stebri postnega časa, pravi Jezus, s postenjem v svojih razvadah, z dobrodelnostjo, z molitvijo. Vendar pa post v sebi vedno nosi določeno nevarnost, lahko rečemo tudi skušnjavo. Post se lahko spridi, če postane tekmovanje. Tekmovanje z drugimi in tekmovanje s samim sabo. In če post postane poligon naših moči in oder naših sposobnosti, če post postane dokazovanje, česa vsega smo sposobni, potem bomo z njim naredili veliko več slabega kot dobrega. Če bomo v njem zmagali, bomo postali še bolj sami, kot smo, če bomo izgubili, se bomo v občutku manjvrednosti še bolj zaprli pred drugimi. Zato se na začetku posta posipamo s pepelom, da bi se spomnili, da smo minljivi. In da živimo, dokler živimo v odnosih. Da smo torej reveži, dokler smo sami, ker se nihče ni sposoben rešiti sam. Prav zato postni čas ni toliko namenjen krepitvi svojih moči in sposobnosti, kolikor temu, da v sebi napravimo več prostora drugemu. Ker je drugi bistven za naše dobro življenje: »Ni dobro za človeka, da je sam.« (1 Mz 2,18) Če torej s postom shujšamo, bo ta shujševalna kura res dobra, če bo zaradi nje kdo »debelejši«. Da bi tisto preveč, kar ga imamo, dobil nekdo, ki ga ima premalo. Sicer nima smisla. Sami se ne bomo rešili. Rešeni bomo šele takrat, ko bomo rešili nekoga drugega. »Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel.« (Mt 16,25)
Na kaj pomislite, ko zaslišite besedo »kolo«, »kolesar«? Mnogi se verjetno spomnite časov, ko ste s kolesom naredili prve zavoje, drugi časov, ko ste se z njim vozili v šolo, morda se je kdo spomnil kolesa, ki ga je dobil za birmo. Ali pa je kdo pomislil na kolesarje, ki jih srečujemo na naših cestah. Včasih se zdi kolesarjenje celo nevarno – zaradi prometa, nevarnih spustov, velikih hitrosti … Bolj navdušeni športniki pa ob kolesarjenju pomislijo na Tour de France, Giro d’Italija, špansko Vuelto. Morda tudi na najboljše kolesarje sveta in celo na kakšno dopinško afero. Sam se spominjam, kako smo moji mami, ki danes obhaja 80. rojstni dan, pred leti kupili kolo. Kakšno veselje! Kaj pa kolesarjenje in duhovnost? Imata kaj skupnega? Nedolgo tega so mnogi na kolesarjenje gledali kot na »zapravljanje časa«. Včasih se je zaslišalo celo vprašanje: »Ali nimaš nič bolj pametnega za početi?« Časi se spreminjajo in z njimi tudi odnos do gibanja, športa, kolesarjenja. Morda tudi zaradi najrazličnejših sodobnih bolezni, ko nas zdravnik na koncu pregleda spodbudi, naj kaj naredimo za zdravje in se začnemo gibati. Za mano je veliko kolesarskih kilometrov. Kolesaril sem do Lurda, Compostele, Fatime, pa do Assisija, Rima, San Giovani Rotonda. Nepozabno je bilo kolesarjenje do Medjugorja in Dubrovnika. Tudi sever je bil svojevrstno doživetje. To so poti, kamor potuješ dneve ali celo tedne. Dnevno presediš na kolesu veliko časa. Mnogi me sprašujejo, kaj takrat razmišljaš, kaj »počneš«. No, kaj počnem, je bolj ali manj jasno: vrtim pedala. Drugo vprašanje pa je, kaj se dogaja v moji glavi, da ne rečem v srcu. Kolesarjenje doživljam kot prečiščevanje. Pri tem ne mislim samo na fizično, ki se dogaja ob znojenju, ampak predvsem duhovno. Pomembno je, da človek ujame ritem, da se umiri in potem lahko usmerja tudi svoje misli. Kot duhovniku, verniku mi kolo predstavlja molitveni, duhovni pripomoček. S kolesom se namreč »odlepim« od vsakodnevnih obveznosti, od okolja, kjer delam, živim, in »zadiham«. Skrbi, bremena skušam pustiti za seboj. Ob tem pa vstopiti v največjo in najlepšo katedralo sveta. Ko človek pogleda s tega zornega kota, hitro začuti, da je lahko tudi kolo »koristno izkoriščen čas«. Tako pustim telesu, da »dela«, prav tako pa zaposlim »duha«, da melje, dela, moli in slavi.
Srečala sem gospo, ki bo kmalu, morda v dveh ali treh letih, šla v pokoj. Že sedaj dela načrte, kako si bo potem uredila življenje, kaj vse bo delala, da ji ne bo dolgčas, da ne bo preveč pogrešala službe, ki jo ima zelo rada. Upokojitvi ne more uiti, to je dejstvo. Zato si mora lepo urediti življenje tudi potem, ko bo imela veliko časa. Takole je razmišljala: »Najraje bi delala nekje na področju dobrodelnosti. Morda bom zbirala osamljene ljudi, na primer skupino takšnih enkrat na teden. Zdaj sem že začela zbirati naslove starih osamljenih ljudi.« Ni edina, ki dela takšne načrte. Kar nekaj jih poznam. Spominjam se gospe, ki je načrtovala podobno, potem pa je bila zelo razočarana, ker preprosto ni bilo ljudi, ki bi prihajali k njej v skupino. Enkrat se ji je celo zgodilo, da ji je starejša gospa, ki jo je vabila, naj pride k njej v skupino, zabrusila: »Ne, nikamor me ne boste spravili.« Ob tem postane zelo jasno, kdo koga bolj potrebuje. Mnogi ljudje želijo postati »dobrodelneži«, da napolnijo praznino v svojem življenju. To po sebi ni nič narobe, človek se mora samo zavedati, da gre dajanje in sprejemanje vedno v obe smeri in da ljudje v stiski zelo pogosto še več dajo tistim, ki jim pomagajo, ne da bi se tega sploh zavedali. Še pomembneje kot delati načrte za dobrodelno udejstvovanje v pokoju pa se mi zdi nekaj drugega: da se človek že od mladosti dalje, ne šele v pokoju, uči videti ljudi v najrazličnejših stiskah in jim priskočiti na pomoč, kolikor je v njegovi moči. Da zna utihniti in jih slišati, slišati tudi v odtenku glasu, v drobni gesti, v pogledu … Kdor se vse življenje tako uči »poslušati« z vsemi svojimi čuti, ne bo imel težav z načrti, kako bi si izpolnil praznino, ki te morda zajame ob upokojitvi. Kdor zna zares poslušati, bo v vsakem trenutku začutil, kje je njegovo mesto. K ljudem ne bo prihajal kot »dobrodelnež«, ampak kot eden od njih. Ne bo sam načrtoval svojega področja dobrodelnosti, ampak bo odgovoril na izziv, ki mu ga prinaša življenje tukaj in sedaj, v tem trenutku.
Če vleče eden naprej in drugi nazaj, se nikoli ne pride na kraj. Pregovor vabi k pogovoru; bolj modna beseda je dialog. Ta je pa razumljen kot dvogovor. A dvogovorca skoraj da bolj vlečeta vsak na svojo stran, kot dva, ki težavo rešujeta s pogovorom, pomenkom. Vedno je možno, da ostane vsak na svojem bregu, pri svoji trditvi. Ni rečeno, da je s tem povzročen razdor. Pravico do svojega mnenja ima vsak človek. Neko mero razuma pa tudi. Ali popustiti ali ne? Koliko so vredni kompromisi? Načelen človek težko pristaja nanje. Za gnili kompromis označujemo dogodek ali pa stanje, ko ostaja ena stran sklenjenega dogovora opazno na slabšem. Človek se uči iz svojih in tujih izkušenj. Od tod modrost, da gre osel le enkrat na led. Optimist pa meni, da bo drugič že plesal po njem. A brez popuščanja v življenju skoraj ne gre. Ne z glavo skozi zid ! velja za vse okoliščine, ki kličejo po premisleku. Kljub temu se zgodi, da do škode tiščimo v svojo smer. Preudarni ljudje znajo odnehati, že preden bi bilo treba sklepati kompromis; preprosto se ne spuščajo v brezplodno debato. Toda mnoge zadeve so resnega pomena, in če je umestno posredovanje tretjega, gre za področje mediacije. Učena beseda, še do nedavnega nikoli v rabi, njeno vlogo je pa znal opravljati celo nešolan človek. Z dobro voljo, z zavzetostjo, za boglonaj in zadovoljen, da sta se po njegovem posredovanju soseda pobotala. Popotni prosják preroškega duha, ki je ostal v spominu še drugemu rodu prejšnjega časa, ker je spravil k pameti razjarjenega mejaša, preden bi pritekla kri. Hja, stari časi, ko je bilo vse idilično preprosto: starosvetne družine, navadne komunikacijske poti, nobene televizije, tuji kraji oddaljeni, luna nedosegljiva, namesto vodovodne pipe kapnica z vegaste strehe, predvsem pa vdanost v božjo voljo, ker o usodi ljudje niso imeli pojma. Le kdo od njih bi danes sploh upal živeti! Mi pa moramo. Pa toliko bolj drsimo kot družba navzdol, kolikor manj smo pripravljeni prisluhniti sogovorcu. Premisliti, o čem govori. Gladiti ostre robove. Dopustiti, da ima v čem prav. Spoznati, da sloga jači, nesloga tlači. Na družinskem platnu in na svetovni sceni.
Neveljaven email naslov