Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Spoštovani, priznam, da ne bi mogel verjeti v Boga, če ne bi bilo križa. Včasih si ogledam kak budistični tempelj in opazujem podobo Bude s prekrižanimi nogami, sklenjenimi rokami, z zaprtimi očmi in spokojnim nasmeškom na obrazu, zatopljenim v zbrano premišljevanje. Strinjam se, da so odgovori na Budovo razmišljanje o trpljenju zanimivi, pohvalni in koristni. Vznesejo me, da bi tudi sam postal brezskrben nasmejani dobrovoljček in debelinko. A ko zrem vanj, se ne morem sprijazniti z njegovim pogledom, ker je oddaljen in ločen od agonije sveta, obkrožen z dišečimi lotosovimi cvetovi paradiža. Zamika me, da bi prisedel k njemu. Nato preučim Kristusa na križu: osramočen, iznakažen, izmučen, preboden, izkrvavel, strt in mrtev. V realnem svetu stisk, solza, zla, bolečin, krivic in smrti ne bi mogel zaupati Bogu, ki je na agonijo imun, neobčutljiv in izvzet iz dogajanja, ker me ne bi razumel. Če krščanstvu odvzamemo škandalozni križ, postane slabše od ostalih religij. Nedolžnega Božjega Sina je prizadelo najhujše zlo, a je Bog húdo obrnil in izpeljal v največje dobro, v odrešenje sveta. Trpljenje je edinstveno v tem, da ima vedno potencial za večje dobro (Aaron Callahan). Nič ni tako slabega, da ne bi vsebovalo nečesa koristnega. Zakaj v norost križa verujem? Sem kot fantič, ki je pritekel k očiju in mu prinesel pokazat veroučno risbo križa, na kateri je spodaj napisal KRŽ, LJUBIM GA. Oči je vedel, da gre za križ, čeprav je bilo pomanjkljivo napisano. V krščanstvo sem prepričan zato, ker se zdi pomanjkljivo, a ima to, česar druge religije nimajo – norost križa, ki je Božja modrost. Verjeti v trpečega Boga je nonsens, absurd. Credo, quia absurdum. Kot je zapisal Tertulijan: »Božji Sin je bil križan; tega se ne sramujem zato, ker je to sramotno. Božji Sin je umrl na križu; to je vredno verjetja zato, ker je to noro.« Norost križa mi dokazuje, da krščanstvo ni plod modrosti človeške domišljije, kajti če bi šlo za našo pogruntavščino in potegavščino, bi uporabili logiko prikladnejših načinov, samo da bi bilo prepričljivejše. Ko govorim o trpljenju, moram ločiti, kaj je dobro in kaj je dobrota oziroma dobrost, kajti ni nujno, da je deklarativno dobro tudi zares dobro. C. S. Lewis je napisal Zgodbe iz Narnije: Lev, čarovnica in omara. V njej se sprašujejo, kakšen je lev Aslan, nakar sledi odgovor, ki ga preurejam: nevaren je, ampak je dober ali pa dober je, ampak je nevaren. Ali bi se glede na izjavo upali srečati se z njim? Sodobni filozof Peter John Kreef ugotavlja, da trditev, da Bog ni dober, ker dopušča trpljenje, zahteva najprej dokaz, da sta trpljenje in Bog nezdružljiva. Šele če bi dokazali, da to drži, bi imeli neomajni dokaz, da Bog, ki trpljenje dopušča, zares ni dober. Ker pa je evidentno, da sta trpljenje in Bog križa združljiva, ne morem za zlo okriviti Boga. Če sem vstopil na napačni vlak, ne pomaga tekanje po hodniku vagona v drugo smer (Dietrich Bonhoeffer).
3595 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Spoštovani, priznam, da ne bi mogel verjeti v Boga, če ne bi bilo križa. Včasih si ogledam kak budistični tempelj in opazujem podobo Bude s prekrižanimi nogami, sklenjenimi rokami, z zaprtimi očmi in spokojnim nasmeškom na obrazu, zatopljenim v zbrano premišljevanje. Strinjam se, da so odgovori na Budovo razmišljanje o trpljenju zanimivi, pohvalni in koristni. Vznesejo me, da bi tudi sam postal brezskrben nasmejani dobrovoljček in debelinko. A ko zrem vanj, se ne morem sprijazniti z njegovim pogledom, ker je oddaljen in ločen od agonije sveta, obkrožen z dišečimi lotosovimi cvetovi paradiža. Zamika me, da bi prisedel k njemu. Nato preučim Kristusa na križu: osramočen, iznakažen, izmučen, preboden, izkrvavel, strt in mrtev. V realnem svetu stisk, solza, zla, bolečin, krivic in smrti ne bi mogel zaupati Bogu, ki je na agonijo imun, neobčutljiv in izvzet iz dogajanja, ker me ne bi razumel. Če krščanstvu odvzamemo škandalozni križ, postane slabše od ostalih religij. Nedolžnega Božjega Sina je prizadelo najhujše zlo, a je Bog húdo obrnil in izpeljal v največje dobro, v odrešenje sveta. Trpljenje je edinstveno v tem, da ima vedno potencial za večje dobro (Aaron Callahan). Nič ni tako slabega, da ne bi vsebovalo nečesa koristnega. Zakaj v norost križa verujem? Sem kot fantič, ki je pritekel k očiju in mu prinesel pokazat veroučno risbo križa, na kateri je spodaj napisal KRŽ, LJUBIM GA. Oči je vedel, da gre za križ, čeprav je bilo pomanjkljivo napisano. V krščanstvo sem prepričan zato, ker se zdi pomanjkljivo, a ima to, česar druge religije nimajo – norost križa, ki je Božja modrost. Verjeti v trpečega Boga je nonsens, absurd. Credo, quia absurdum. Kot je zapisal Tertulijan: »Božji Sin je bil križan; tega se ne sramujem zato, ker je to sramotno. Božji Sin je umrl na križu; to je vredno verjetja zato, ker je to noro.« Norost križa mi dokazuje, da krščanstvo ni plod modrosti človeške domišljije, kajti če bi šlo za našo pogruntavščino in potegavščino, bi uporabili logiko prikladnejših načinov, samo da bi bilo prepričljivejše. Ko govorim o trpljenju, moram ločiti, kaj je dobro in kaj je dobrota oziroma dobrost, kajti ni nujno, da je deklarativno dobro tudi zares dobro. C. S. Lewis je napisal Zgodbe iz Narnije: Lev, čarovnica in omara. V njej se sprašujejo, kakšen je lev Aslan, nakar sledi odgovor, ki ga preurejam: nevaren je, ampak je dober ali pa dober je, ampak je nevaren. Ali bi se glede na izjavo upali srečati se z njim? Sodobni filozof Peter John Kreef ugotavlja, da trditev, da Bog ni dober, ker dopušča trpljenje, zahteva najprej dokaz, da sta trpljenje in Bog nezdružljiva. Šele če bi dokazali, da to drži, bi imeli neomajni dokaz, da Bog, ki trpljenje dopušča, zares ni dober. Ker pa je evidentno, da sta trpljenje in Bog križa združljiva, ne morem za zlo okriviti Boga. Če sem vstopil na napačni vlak, ne pomaga tekanje po hodniku vagona v drugo smer (Dietrich Bonhoeffer).
Ob vzdihu: »Kako hitro je noč mimo!« je težko voščiti dobro jutro. Vendarle je prav tek časa tisti, ki nam spet prinaša ta nov dan. Ne bi rad vas, ki ste že navsezgodaj pred radijskimi sprejemniki, strašil s tem, kako hitro bo vzelo ta dan, saj ga komaj začenjamo. Resnica je, da bo, kakor je minila noč, minil tudi dan, naj si to želimo ali ne. Nič naj nas ne tolaži dejstvo, da je vsak dan daljši. Še tako dolg dan mine. Ste kdaj že opazovali otroka pri igri? Ne pri igri, ki mu jo pripravijo, včasih celo vsilijo odrasli, ampak pri tisti preprosti, ki si jo ustvari sam. Iz majhnih in poceni pripomočkov nastajajo ladje, letala, avtomobili, žoge, bog si ga vedi, kaj vse lahko otroška domišljija ustvari iz čisto vsakdanjih stvari. Prav to je igra, tista prava, za katero ni treba veliko sredstev, le pravo razpoloženje mora biti. Dovolj je, da se otrok v njej zaposli, na nek način bi lahko rekli celo izgubi. Pozabi na vse, ne moti ga, da je čisto navaden papir postal najhitrejše letalo, ki ga ponese v najbolj sanjske dežele. Ob tem čisto pozabi na čas. Otrok je lahko hkrati na vseh koncih sveta in v vseh časih, kljub temu da je to le trenutek vsakdanje preproste igre. Prav je, da nas odrasle skrbi za današnji dan in se ne zapletemo kakor otroci v kakšno igračkanje. Moramo načrtovati za jutri. Odpraviti se je treba že navsezgodaj k delu, ki ga je treba opraviti. Ob tem izgubljamo sproščenost otroka, ki v trenutku igre doživi polnost veselja. Ker ne znamo živeti več le enega trenutka in smo stalno v načrtovanju, sploh več ne živimo, ampak se skozi življenje prebijamo. Že veliki renesančni umetnik in znanstvenik Leonardo da Vinci je rekel, da je ta trenutek edina večnost, ki jo imamo. Moramo si ga le privoščiti, kot si ga to privošči otrok. Saj poznate tisto, da če ne bomo postali kakor otroci … Jezus nas ne vabi k zanemarjanju naših obveznosti. Pravi le, da s svojo skrbjo ne moremo ničesar dodati. Lahko pa s svojo sproščenostjo polepšamo sebi in drugim današnji dan. Karkoli že bomo v tem dnevu delali, živeli, drage poslušalke, dragi poslušalci, počnimo to z zavzetostjo otroka pri igri. Bodimo pozorni na trenutke, ki so nam dani. Samo iz teh drobnih trenutkov lahko odkrijemo večnost. Če so Da Vincijeve umetniške stvaritve le bežen trenutek, segajo preko časa vse do nas. Tak je lahko tudi moj dan, preseže naj še tako hitro bežečo minljivost in naj postane večnost pravega otroštva.
S Slovenskim kulturnim praznikom obeležujemo obletnico smrti največjega slovenskega pesnika Franceta Prešerna. Čeprav smo eni redkih narodov, ki ima državni praznik kulture, se mnogi sprašujejo, kaj ta dan Slovencem sploh pomeni. O spopadu med družbo in kulturo bo v današnji Duhovni misli razmišljal tudi teolog Milan Knep.
Skoraj je minil en mesec leta Gospodovega 2018. Se še spomnite začetka? Se še spomnite kje in kako ste ga praznovali? Predvsem pa –kaj ste si zaželeli za novo leto, ki se je mlado rojevalo ob jutranji zarji? Samo mesec dni je minilo od tiste noči, ki ji pravijo najbolj svetla ali najbolj dolga noč, a že toliko tega je nekje daleč, nekje v senci…Mogoče se kak preblisk še prikaže na obzorju, ali vse ostalo je zavito v pozabo …Včasih celo sami ne želimo brskati po spominih, saj se nam iz današnje perspektive, mesec dni pozneje, zdijo naše želje otroške, neresne, brez veze z realnostjo. Pa vendar je tako zelo potrebno imeti želje! Imeti v srcu tiho upanje, da se bo enkrat nekaj zgodilo, kar bo prineslo spremembo v moje srce – ozdravilo bo rano, povilo bolečino, rodilo novi list življenjske zgodbe… Če nimamo želja, ne vemo kaj z upanjem! Pogosto se srečujem z ljudmi, ki umirajo in še zmeraj imajo veliko želja. Včasih so to zelo preproste želje – kot npr. da bi jutri sijalo sonce, da bi se lahko okopal in žene še posebej, da bi jim spet kdo naredil lepo frizuro…Lahko so pa neizpolnjene želje – da bi ozdravel in še enkrat šel domov, v domači kraj, v domačo hišo. To je najpogostejša želja ljudi iz drugih držav… In ko nekateri dozorijo v svoji notranjosti, ko sprejmejo, da je prišel konec življenja, se navadno vse želje strnejo v zelo konkretne stvari – da ne bi umrl sam, da me ne bo preveč strah in da ne bo bolelo. Veliki apostol sveti Pavel je v prvem pismu Koričanom, po dolgi razpravi o duhovnih darovih, vzpodbudil svoje vernike, naj hrepenijo »po večjih milostnih darovih«( 1 Kor 12,31) in jim potem pokazal najodličnejšo pot, a to je pot ljubezni. V visoki pesmi o ljubezni je opisal, kakšna je prava ljubezen. Vsi, ki iskreno ljubijo, lahko potrdijo, da besede, napisane pred 2000 leti, držijo še danes. In da je pravzaprav v temelju vsake želje ena in edina vsečloveška želja – ljubiti in biti ljubljen. »In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in ko bi izročil svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi!« (1 Kor 13,3). Želje, takšne ali drugačne, uresničljive ali ne, naj v nas zmeraj znova prebudijo hrepenenje po bitni potrebi človeka – da ljubi in da je ljubljen.
Dobro je, da se človek zaveda svoje povezanosti z drugimi, da je hvaležen za sobivanje, hvaležen (za odsev sebe, ki ga doživi ob drugih ljudeh, pa tudi hvaležen) za možnosti, ki mu jih dajejo drugi s svojimi odzivi. Kako velika skrivnost, visoka umetnost je človek kot enkratno bitje! Nekaterih, njihovih zgodb se dotaknemo, jih začutimo. Spoznavamo se. Pa vendar velikokrat spoznamo le nekaj kamenčkov, koščkov v njihovem mozaiku življenja. Največ spoznamo tako, da preprosto polno živimo – živimo odprtih oči, ušes, iščemo, se učimo, čudimo, se odločamo za polnost izkušenj. Če se zapiramo, ne bomo nikoli poznali ne sebe, ne nikogar drugega. Morda pa, a le navidezno. V resnici bomo hodili mimo. Ko razmišljam, kje so korenine težav, mi najprej pride na misel strah pred resnico. Zaradi strahu ljudje raje prisluhnejo tistim, ki jih vabijo v navidezno, površno, zaslepljeno delovanje. Potem je človek neprestano na preži, da še pravočasno zapre oči pred resničnostjo sveta, sebe samega. Laž, napad, obramba, racionalizacija. Ob tem je življenje ogroženo, z vseh koncev pritiska zaton ljubezni. Z mislimi, besedami in dejanji človek ustvarja svojo realnost. Iz njih izhajajo moči, ali pa razbijalci notranjega miru. Če na primer misliš, da si žrtev, če govoriš, da si žrtev, in se tako tudi obnašaš, sebe doživljaš kot žrtev, čeprav dejansko lahko sploh nisi. Prav tako je, če drugega človeka dojemaš kot žrtev, čeprav v resnici ni, s tem utrjuješ njegovo škodljivo naravnanost. Ozrimo se v bližnjega, odkrivajmo v njem lepo in dobro. Marsikdo hoče pomagati drugim. Vesela sem te pripravljenosti. Toda mnogi takoj, ko izvedo za problem, v dobri veri, skušajo povedati, kaj vse je možno narediti. Naštevajo polno stvari, ki jih lahko izbereš, da se rešiš iz stiske. Kar takoj je treba to, pa še to. Izkušnje, ki so jih imeli, jim narekujejo, da jih navdušeno posredujejo naprej, da bodo drugi vedeli, kako in kaj. Iz njihovih besed zveni celo nestrpnost. Saj je vse tako enostavno, sporočajo. Nevarnost pa je, da ob teh nasvetih ne slišijo prave stiske in bolečine človeka. Ko bi se res ozrli v bližnjega, bi videli, kako hrepeni po sočutju in razumevanju. Ko bi mu prisluhnili, bi ga slišali, opazili bi, kako hrepeneč je njegov pogled, da bi zaznal odsev razumevanja, ki bi mu okrepilo zaupanje vase. Doživetje bližine, sočutja je čudovita govorica duše. Tako človek lažje začuti, da je obdan z mavrico božje ljubezni, ki je pot, resnica in življenje.
Ljudje imamo radi takšne in drugačne recepte. Ne maramo preveč tuhtanja in kritičnega razmišljanja. Radi imamo, da nam nekdo pove, kako se čimprej pozdravi prehlad ali pa katero številko je najbolje obkrožiti na volilnem lističu, radi imamo, da nam nekdo pove, kaj je prav in kaj narobe, radi se skrijemo med mnenje množice ali – še lažje – pod mnenje voditelja, kateremu se čutimo pripadni. Še posebno ob težjih dilemah svojega življenja se radi zatečemo pod mnenje koga drugega, da bi si s tem vsaj malce olajšali težko odgovornost, ki pada na nas zaradi koraka, ki ga moramo storiti. Na nek način je to pričakovano, saj je s tem morebitno napako veliko lažje prenašati. S prstom pokažemo na tistega, ki nam je to naročil, in stvar je veliko bolj enostavna, saj imamo vedno pri roki krivca za nastalo situacijo, ki ga po mili volji pljuvamo. (glej 1 Mz 3,11-13) Vprašanja po receptu za življenje postavljamo tudi Bogu. On pa se vedno znova samo namuzne in tiho pravi: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« (Mt 22,21) Njegov odgovor je jasno potrdilo, da Bog v naših življenjskih situacijah ne misli biti sodnik, dežurni krivec ali tisti, ki se odloča namesto nas. Bog od človeka hoče, da je odrasel, sposoben kritičnega mišljenja, samostojnih odločitev in svobode. Bog želi, da se človek sam odloči tako, kot meni, da je prav, in ne prelaga svoje odgovornosti na nikogar, tudi na Boga ne. Zato njegovi tako ohlapni odgovori, zato njegovi tako skrivnostni nasveti. Zato, da bi človek delal, kar je prav, in ne tega, kar piše, da je prav. Bog namreč ni nikogar vklenil v verige, nad nikomer ne žuga s kazalcem in ne čaka skrit za vogalom, da bi zalotil človeka s prstom v marmeladi. Bog si ne želi sužnjev, ampak človeka, ki ga bo ljubil – in ki ga bo ljubil svobodno, zaradi ljubezni same in ne zaradi slabe vesti ali koristi. Krščanstvo zato ni in ne more biti zgolj skupek pravil in zapovedi, temveč najprej odnos z Bogom in z ljudmi. To pa je nekaj živega in hodečega, nekaj razmišljujočega in učečega se, nekaj pogovarjajočega se; nekaj nikdar do konca definiranega, nekaj, česar se ne da ujeti v knjige in paragrafe. Kot človek pač. Večna uganka in večna pot.
Oče je bil delaven človek, ki je s svojim delom podpiral ženo in tri otroke. Poleg delovnika se je skoraj vsak dan udeleževal še večernih tečajev. Upal je namreč, da si bo nekega dne našel bolje plačano službo. Razen ob nedeljah Oče ni obedoval skupaj z družino. Zavzeto je študiral, da bi nekega dne družini s prisluženim denarjem omogočil boljše življenje. Ko se je kdo iz družine pritožil, da ne preživi dovolj časa z njimi, je oče razložil, da vse to dela za njih. Čeprav si je sam še kako želel več časa preživeti z družino. Končno je napočil dan pomembnega izpita, ki ga je Oče opravil z odliko. Kmalu za tem mu je šef ponudil napredovanje, ki je vključevalo dobro plačo. Očetu so se izpolnile sanje, zdaj je lahko družini namenil nekaj malega razkošja, ki ga prej niso poznali: nove obleke, večerje v restavraciji, počitnice na tujem. Vendar družina tudi po napredovanju Očeta ni videla nič več kot prej. Še naprej je trdo delal, da bi lahko napredoval še na višje delovno mesto. Da bi si zagotovil pogoje, se je vpisal na študij na univerzo. In ko je prišla beseda v družini na njegovo odstotnost, je Oče spet poudaril, da to dela zanje. Očetov trud se je izplačal in spet je napredoval. Navdušen se je odločil, da bo najel kuhinjsko pomočnico, da bi ženo razbremenil gospodinjskih opravil. Tudi njihovo trosobno stanovanje se mu ni več zdelo primerno. Zato se je še bolj vrgel v delo, se še bolj dokazoval, da bi lahko še izboljšal svoj službeni položaj in družini privoščil še več. Družinski člani so ga videli še manj, dejansko je moral po novem spremljati pomembno stranko tudi ob nedeljah. In spet je družini pojasnjeval, da vse to dela za njih, da bi jim bilo bolje. Pa čeprav si je sam še kako želel biti z njimi. Ves Očetov trud se je končno bogato poplačal in lahko je kupil čudovito hišo s pogledom na morje. Prvo nedeljo, ki so jo skupaj preživeli v novi hiši, je Oče naznanil družini, da se ne bo več prizadeval za nova napredovanja. Od sedaj bo več časa namenil družini. Naslednje jutro se Oče ni več zbudil. Kolikokrat smo slišali ali sami izgovorili stavek: »To delam zate.« Oče je to vsakič znova povedal svojim družinskim članom, dokler ni bilo prepozno. Za nas to jutro še ni prepozno, da živimo ljubezen tukaj in zdaj.
Simone Weil velja za samosvojo in v mnogočem kontroverzno osebnost 20. stoletja. V sebi je združevala na videz nekompatibilne vloge: bila je filozofinja, krščanska mistikinja in socialna aktivistka. Čeprav je njena misel navzven razdrobljena, pogosto izpisana v fragmentih, jo povezuje čvrsta notranja logika, ki izhaja iz nepremostljive razlike med človeškim in božjim bivanjem. Obe resničnosti se po njenem izključujeta, a kljub temu je božje, ki ga istoveti z neskončno dobrim, edini predmet človekovih želja. Simone Weil je pri svojem filozofskem premisleku izhajala iz globokega osebnega iskateljstva, ki ni bilo ločeno od njenega življenja; vse do smrti v 34. letu starosti je živela skromno in predana vsem, ki so potrebovali njeno pomoč. V knjigi Težnost in milost najdemo njena razmišljanja o trpljenju, spoznanju in radosti. *** Ne smemo si prizadevati, da ne bi trpeli niti da bi trpeli manj, marveč da nas trpljenje ne bi spremenilo. Svojega trpljenja ne smem ljubiti zato, ker je koristno, ampak zato, ker je. Reči, da je svet brez vrednosti, da naše življenje nima smisla, in v dokaz navajati zlo, je nesmiselno, kajti če to ni nič vredno, kaj nam tedaj zlo vzame? Človeška beda, in ne užitek, nosi v sebi skrivnost božje modrosti. Vsako iskanje užitka je iskanje umetnega raja, opoja, naraščanja. Toda ne daje nam ničesar razen izkušnje. Na višjo raven nas postavlja samo motrenje naših meja in naše bede. Kača je podarila spoznanje Adamu in Evi. Sirene so podarile spoznanje Odiseju. Ti zgodbi nas učita, da se duša izgubi, če išče spoznanje v užitku. Zakaj? Morda je užitek res nedolžen, toda pod pogojem, da v njem ne iščemo spoznanja. Iskati ga smemo edinole v trpljenju. Trpljenje v nesreči in sočutje do drugega sta toliko čistejša in močnejša, kolikor bolje razumemo polnost radosti. Le kaj trpljenje vzame tistemu, ki je brez radosti? V vseh stvareh je edino tisto, kar pride k meni od zunaj, zastonj, kot presenečenje, kot dar usode, ne da bi to iskali, čista radost.
Štirideset dni po Jezusovem rojstvu praznuje katoliška Cerkev svečnico oziroma Jezusovo darovanje v templju. Po cerkvah se ta dan blagoslavljajo sveče, praznik pa obuja spomin na svetopisemski dogodek, ko sta Jožef in Marija prinesla sina v tempelj, da bi izpolnila judovski predpis, po katerem so vsi prvorojenci posvečeni Bogu. S tem praznikom je povezano tudi redovništvo in Bogu posvečeno življenje v Cerkvi. Današnjo Duhovno misel je pripravil upokojeni ljubljanski nadškof Alojz Uran.
V življenju nas vznemirjajo mnoga vprašanja, ki nam ne dajo miru in na katere iščemo in iščemo odgovor, pa ostanemo brez njega. Tako so mi pripovedovali o starem gospodu, ki ga je predvsem zadnje leto pred smrtjo, ko je slutil, da se mu življenje izteka, neprestano mučilo vprašanje: »Kako bo ob vstajenju? Bom vstal s to kožo ali brez nje? Kakšen bom takrat?« Z vsemi, ki so prihajali na obisk, se je o tem pogovarjal, skušal je tudi kaj prebrati, toda nazadnje ni vedel prav nič več kot na začetku. S kožo ali brez nje? Kdo ve? Vse, kar rečemo o življenju po smrti, je čisto ugibanje, je slikanje večnosti s pojmi, kakršne poznamo v tem življenju, ki pa za večnost gotovo ne veljajo. Vsak si lahko naslika svojo večnost takšno, kot misli, da bi mu bilo v njej lepo. Nesmiselno pa je, če se potem prepiramo, kdo ima prav in kdo ne. Verjetno bomo vsi presenečeni, ko se bomo znašli tam. Za kakovost našega življenja je zelo pomembno, da znamo živeti s skrivnostjo. V današnjem svetu to ni tako lahko. Miselnost današnjega sveta je, da je možno vse spoznati, vse analizirati, vsemu biti kos. Samo znanost mora še nekoliko napredovati, pa ne bo nobenih skrivnosti več. Samo malo moramo še počakati. To lahko doživljamo na vseh področjih. V medicini pa je takšno razmišljanje še prav posebno prisotno. Zanimivo, koliko se ljudje prepirajo in so se tudi v preteklosti prepirali prav zaradi takšnih vprašanj. Ljudje, ki ne znajo preprosto živeti s skrivnostjo, znajo biti včasih zelo nestrpni do vseh, ki mislijo drugače kot oni. Ker se v sebi čutijo negotove, hočejo potrdilo od drugih. Nestrpnost je vedno znamenje lastne notranje negotovosti. Nam vsem bi želela, da bi znali živeti s skrivnostjo, ne da bi vedeli, kako, in se veseliti tega novega, česar si zdaj niti predstavljati ne moremo. Morda lahko samo za drobec hipca kaj zaslutimo. Da bi verjeli obljubi, kot jo beremo v Razodetju: »Bog sam bo z njimi, njihov Bog. In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo.« (Raz 21, 3-4)
Drage poslušalke, dragi poslušalci, upam, da ste se prebudili iz čudovitih sanj in še močneje želim, da bi si danes upali sanjati pri belem dnevu. Ti so vsak dan daljši in vedno bolj se oddaljujemo od tistih temačnih, a vendar čarobnih dni prazničnega decembra. Pravljična svetloba božiča izginja in vedno bolj se kaže sivi vsakdan. Človeka, kljub temu da se dan daljša, bolj malo vleče na plano. Zato vas s tem pozivom ne želim navsezgodaj zapreti v varnost tople sobe, ampak kličem po sanjah, ki bi vas pognale z novo močjo v sredo viharnega življenja. Prav danes goduje svetnik, za katerega bi lahko rekli, da je vzgajal s sanjami. Sveti Janez Bosko je sredi hitro rastočega Turina devetnajstega stoletja reševal fante, ki so iz bližnjega podeželja prišli s trebuhom za kruhom v mesto. Neizkušeni in neizobraženi so bili prepuščeni izkoriščanju tako delodajalcev kot navideznih prijateljev, ki so jih srečali na ulici. Mnogi od njih so že v rani mladosti izgubili vse sanje o lepem življenju. Mnogi so pristali v zaporih ali zaradi izčrpanosti in slabih razmer dobesedno izgubili življenje. Janez Bosko jim je želel povrniti življenje in jim vliti novega upanja. Ponudil jim je prenočišča, popoldansko šolo, vzgajaj jih je. Dal jim je preprosto dom, ki so ga sredi divje rastočega mesta tako pogrešali. Zaščitil jih je s prvimi vajeniškimi in zaposlitvenimi pogodbami ter se z njimi igral, da bi vsaj nekaj imeli od otroštva. A to se mu je zdelo premalo. Poleg vere, ki jo je sam iskreno živel, se je zavedal, da jim mora dati tudi sanje. Lepo prihodnost, ki so jo ob vsakodnevnem garanju še kako pogrešali. Redno jim je pripovedoval svoje sanje. Danes se mnogi sprašujejo, če je res vse to sanjal, ali pa si jih je le izmišljeval. To sploh ni pomembno. Gotovo je, da se je zavedal, kako mladi potrebujejo upanje v prihodnost. Samo tako bodo to, kar se učijo, hoteli živeti, in kar zaslužijo, tudi pametno porabili. Prihodnost pa je tista, o kateri lahko le sanjamo. Ko vas, spoštovane poslušalke in poslušalci, vabim, da bi sanjali pri belem dnevu, ne mislim, da bi vas s tem oddaljil od resničnega življenja. Še zdaleč ne. Hočem vam odpreti nove poglede na jutrišnji dan. Brez sanj, brez prihodnosti se še iz postelje ne bomo dvignili, kaj šele vzgajali mlade. Če hočemo biti dobri vzgojitelji, moramo naši mladini dati sanje. Teh, če jim le bežno prisluhnemo, jim še kako manjka. Zato bodimo danes tudi mi vzgojitelji in najprej sanjajmo sami, nato pa o tem pripovedujmo otrokom in mladim. Jutrišnji dan bo tako gotovo bolj sanjski.
Abeceda je naslov avstrijskega dokumentarnega filma, ki je postal odmeven po prikazu krute tekmovalnosti, ki vlada v šolah. V njih poteka neizprosen boj učencev za ocene in najrazličnejša priznanja. Tako izgubljajo svojo otroško in mladostno sproščeno ustvarjalno obdobje in osebno izvirnost, ker ni za interes kapitala. »Osemindevetdeset odstotkov otrok se rodi zelo nadarjenih. Po šolanju je takih le še dva odstotka,« sporoča dokumentarec. To dejstvo je kazalnik »nemega krika« številnih ne le v osebni odličnosti spregledanih otrok, pač pa po »strokovnih« prijemih sedanjega izobraževalnega sistema tudi zadušenih osebnosti. Večina pač nima daru za skladiščenje oz. ponavljanje ogromne količine podatkov in to na vseh področjih usposabljanja. Osebno izvirno(st) je nemogoče ukalupiti v splošnost. Res je, nekateri ljudje imajo izjemno sposobnost pomnjenja, toda odlična je lahko tudi drugačna inteligentnost – npr. v intuitivnosti ali morda v tehnični spretnosti; drugi so odlični v čustveni ali duhovni inteligenci; so osebe z izjemno estetsko, likovno, oblikovno inteligenco; nekateri so izjemno obdarjeni za odnos z zemljo, rastlinami, živalmi … , skratka, inteligenc je cel kup in če nam ekonomizem/hrematizem ni popolnoma ukalupil pameti v svoje koncepte, bi bilo vredno in pomembno, da vsakega odkrijemo in potrdimo na njegovem osebnostnem področju odličnosti. Ni bolj ali manj inteligentnih, vsak je najboljši na svojem področju. – »Zlati« niso le tisti, ki uspejo odlično opraviti maturo po sedanjih izobraževalnih konceptih. Vsi starši želijo slišati, da imajo zlatega otroka, in vsak otrok želi biti prepoznan in ovrednoten kot »zlati«, dragocen v izvirni neponovljivosti svoje osebnosti. Kot na enak način ne vzgajamo vseh vrst drevja, prav tako ne moremo k vsem ljudem pristopati in jih oblikovati po enakih merilih. Če je pedagogika res pedagoška, potem je njena naloga ovrednotiti vsakogar v izvorni posebnosti njegove osebnosti in poklicanosti ter mu pomagati k razvoju in razcvetu. To najprej pomeni: prepoznati posameznika v njegovi nadarjenosti, ga v njej potrditi ter spodbuditi k razvoju za dopolnjujoče družbeno sožitje. Prav tako je treba prepoznati posameznikova šibka področja, v katerih ga bo treba tudi sprejeti in spremljati tako, da se v njem ne bodo razbohotile škodljive frustracije, pač pa bo postal prav zaradi celostne sprejetosti do drugih simpatičen in v samozavesti radostno dopolnjujoč.
V mojem domačem kraju z nekaj sto dušami je v času, ko so delodajalske in sindikalne organizacije dosegle dogovor o ureditvi delovnega časa v trgovinski dejavnosti, trgovina zaprla svoja vrata. Trgovke in trgovci v belih haljah so ostali na cesti. A brezposelnost ni edini problem, ki ga je s seboj prineslo zaprtje. V mojem domačem kraju so zaprli že marsikaj. Zaprli so šolo, pred leti tudi tovarniški obrat, odnesli poštni nabiralnik, zaprli turistično kmetijo, ukinili nekaj avtobusnih linij, le bančnega avtomata ni bilo potrebno odnesti, ker ga kraj nikoli ni imel. Ko v zgodnjem jutru odpeljeta delavski in šolski avtobus, dolgočasje dolgih zimskih in mrzlih dni krajša le še bel dim iz dimnikov, ki naznanja, da tod še živijo ljudje. Sem pa tja oglušujočo tišino prekine le pasji lajež. Na oknih podeželske trgovinice bodo zaradi izklopljene električne energije zacvetele ledene rože. Trgovinica v mojem domačem kraju ni bila samo nakupovalni center, kjer bi ljudje ure dolgo čakali zaradi črnega petka in nizkih cen. V trgovino si šel pač takrat, ko si kaj potreboval. Trgovinica je bila preprosto prostor, kjer si lahko pustil pismo za pismonošo ali kupil enega izmed dveh izvodov dnevnega časopisja. V njej so se ustavljali tujci in spraševali, kam bodo prišli, če bodo pot nadaljevali naprej. Seveda, v naši trgovini si lahko zbiral tudi pike in nalepke, a kar je še pomembneje: kdaj pa kdaj si lahko zaradi denarne stiske ali prevelikega bankovca nakupil opravil tudi na kredo. Naša majhna trgovinica je bila pravzaprav svet v malem: obveščevalni in center prve pomoči, kraj druženja in sosedskega razumevanja. Malo številne trgovke so ostarelim vdovam po koncu delovnega dne nakupljeno blago odpeljale do hišnega praga. In v njej je bilo mogoče, tako kot na začetku 20. stoletja kupiti vse tisto, kar skromni človek na podeželju potrebuje: od šivanke do škatlice žveplenk ter dúšic, ki so noč in dan brlele na domovih osamljenih ljudi. Mojo, skoraj osemdesetletno mamo, je zaprtje trgovine močno prizadelo. V njej je dobila vse tisto, kar ji je omogočilo samostojno življenje: sveži kvas za peko kruha in praznično potico, kilogram sladkorja in kavo, riž in mleko, košček mesa ter vrednostno kartico za mobilni telefon. Ko se je odpravljala v trgovino, si je oblekla praznični predpasnik, poklicala še bolj osamljeno in onemoglo sosedo, dopisala na listek še njene želje ter se počasi opirajoč se na palico odpravila v trgovino. Četudi bi obe svoji skromni pokojnini v celoti pustili v naši trgovinici, se to v analizah dobičkonosnosti ne bi poznalo. Ampak, ali je res dobiček edini vatel s katerim se meri dandanašnji?
Založbe in časopisne hiše se morajo soočati z vse večjim upadom naklade posamezne tiskovine. Razlog za to seveda ni samo pojav digitalnih medijev, ampak splošni padec bralne kulture. Če pa se že kaj bere, so to navadno kratki članki, površinske informacije ali trivialne notice. Vse to na hitro, a brez prave širine, razmisleka ali neke poglobitve, kar nas slednjič pusti precej na plitvini. Ob tem se seveda nehote lahko zastavlja vprašanje: »S čim dejansko polnim svojo notranjost?« Če potegnemo vzporednico s hrano: vse bolj postajamo kritični in ozaveščeni glede hrane, ki jo kupujemo, saj nam je pomembno, kaj vnašamo v svoje telo. Pred podobnim izzivom se znajdemo pri konzumiranju dnevnih novic ter takšnih ali drugačnih informacij. Koliko vznemirjanja, jeze ali strahu lahko določene novice ali informacije v nas sprožijo in prebudijo! Pa naj bo to spletni portal, dnevnik ali tednik tega ali onega nazora, medij, ki ustreza mojemu prepričanju ali pa mu je nasproten. Namensko podane in usmerjene novice ali informacije me lahko tako ali drugače vznemirijo, razjezijo, vznejevoljijo, potrejo, razžalostijo ali navdajajo z občutkom nemoči. Zato še enkrat vprašanje: »S čim dejansko polnim svojo notranjost?« Današnja nedelja, ki je posebej posvečena Svetemu pismu, me izziva z vprašanjem: »Kakšno mesto ima ta knjiga knjig v mojem življenju? Mi krasi knjižno polico izvod s takšnimi ali drugačnimi umetniškimi poslikavami, morda celo z zlato obrezo? Ali je morda Sveto pismo najbolj priročno od vseh knjig na polici, ko moram nekaj obtežiti, saj je največja knjiga, ki jo imam? Je pač na knjižni polici, ker se spodobi, da jo kot omikan in kulturen človek pač imam? Današnja nedelja Svetega pisma mi je prav zato lahko v močno spodbudo, da bi posegel po tej knjigi, ki je navdihovala bralce in molivce skozi stoletja; knjiga, ki še danes vabi in vnema srca, ko iščemo poti drug do drugega in poti k Bogu. V tem smislu si lahko katoličani še posebej vzamemo za zgled naše brate evangeličane, ki jim je prav v tem smislu Sveto pismo predstavlja osrednji vidik gradnje občestva in odnosa z Bogom. S čim torej polnim svojo notranjost? S trivialnostmi ali z vsebinami, ki izgrajujejo, navdihujejo, opogumljajo in tolikokrat kažejo pravo smer, ko se znajdemo v obupu? Poleg evangelijev nas še na prav edinstven način v tem tolažijo, spodbujajo, opogumljajo in navdihujejo psalmi – starodavne judovsko-krščanske molitve, ki z izjemno občutljivostjo za človekovo srce in njegovo eksistencialno izkušnjo in preizkušnjo spodbujajo in vodijo k lepšemu, plemenitejšemu in globljemu načinu življenja. Kdaj ste nazadnje prepoznali svojo dušo v katerem od teh starodavnih spevov? Morda pa bo vaša roka segla po knjigi knjig prav danes, da nasiti globine hrepenečega srca?
Že pri grškem filozofu Sokratu srečamo besede »Spoznaj samega sebe«. Ko sv. Terezija Avilska, duhovna učiteljica iz 16. stoletja, govori o spoznanju sebe, se seveda ne navdihuje pri Sokratu, a mu je po svoji izkušnji precej blizu. Zanjo sta obe vrsti spoznanja, tako spoznanje samega sebe kot spoznanje Boga, v tesni zvezi. Gre za dve poti, ki sta prepleteni in se med seboj dopolnjujeta. Vendar Terezija poudarja, da lahko pridemo do pravega spoznanja sebe samo po poti spoznavanja Boga. Ali rečeno drugače, ključ za spoznanje nas samih je v spoznanju Boga. Toda kako človek spoznava Boga in sebe? Terezija primerja dušo človeka z velikim gradom, v katerem je mnogo soban. Začetek spoznavanja Boga in sebe je prav vstop duše v ta grad, ki je ona sama. Molitev so vrata, ki vodijo vanjo. Cerkveni učiteljici se zdi samoumevno, da brez molitve ne more spoznati ne Boga ne sebe. Ko duša vstopi v svojo notranjost, v svoj notranji grad, začne hoditi po sobanah same sebe. Zato Terezija poudarja, da naj duša svobodno odkriva sebe, da naj se prosto giblje po sobanah svojega gradu. Toda ker je včasih soočena tudi s svojo bedo in grešnostjo, je pomembno, da išče tisto najbolj notranjo sobano v sebi, kjer prebiva kralj, tj. Bog. Se pravi, da bo hodila iz ene sobane v drugo – med katerimi bodo tudi take, ki bodo zatohle in mračne – to je podoba človekove bede in greha. Toda ker je človek ustvarjen po Božji podobi, ima v sebi željo in hrepenenje po srečanju z Bogom. Zato sluti njegovo veličino in lepoto in ga lahko tudi išče. Terezija opozarja, da če bi človek ostal samo pri spoznavanju samega sebe, bi se slej ko prej znašel v brezupnem položaju. Če smo zazrti samo v svojo bedo ali bedo drugih, ne bomo napredovali, saj se tako izgubi duh drznosti in tveganja, ki je nujno potreben za zdrav odnos do sebe in do Boga. Če pa se, nasprotno, zazremo v Kristusa, ki prebiva v najbolj notranji sobani našega gradu, se bosta naš razum in naša volja oplemenitila ter postala bolj dovzetna za Božje stvari. Ne bomo se pritoževali, ampak živeli v tihi radosti. Ne bomo se ukvarjali toliko s sabo, ampak bomo izstopili iz sebi k bližnjemu. Ljubezen do bližnjega je namreč preizkusni kamen tako spoznanja Boga kot tudi samega sebe.
Redko se je zgodilo, da so se po smrti bolnikovi svojci še oglasili. Tokrat je prišla žena bolnika, ki je umrl doma in je veliko trpel zaradi hudih bolečin, kakšen mesec po moževi smrti na pogovor, se zahvalila in me povabila, naj jih enkrat obiščem. Na to povabilo sem skoraj pozabila, ko so me čez približno pol leta prišli iskat, da izpolnim svojo obljubo. Povabilo je bilo tako iskreno in toplo človeško, da sem šla. Njegova družina, žena in otroci z družinami, so prebivali izven Ljubljane, na deželi. Najprej so me peljali na pokopališče, na grob, kjer smo prižgali svečko. Pokazali so mi še druge grobove umrlih v zadnjih mesecih in mi pripovedovali tudi o njih. Zdelo se mi je, kot da so vsi skupaj, tisti na pokopališču in ti živi, ena sama družina. Nato smo šli domov. V kuhinji, na najbolj vidnem mestu, sem videla na kartonu nalepljeni dve fotografiji s pokojnikom in njegovo družino, nad fotografijama pa je bilo z velikimi črkami napisano: LJUBEZEN NIKOLI NE MINE. Nato so mi pokazali še sobo, kjer je pokojnik umrl. Veliko smo se pogovarjali o njem. V vsej bolečini zaradi izgube, pa je bilo čutiti toliko ljubezni in zdravega odnosa do življenja, da je ob tem tudi bolečina izgubila svojo ostrino. Ko sem odhajala, sem bila zares iz srca hvaležna za to srečanje. Doživela sem nekaj, kar je danes tako redko: doživela sem, kako znajo ti preprosti ljudje (bolnik je bil po poklicu cestar) še normalno žalovati za pokojnikom, ki so ga imeli tako radi. Toliko ljudi srečujem v svojem vsakdanjem življenju, ki tega ne znajo več, ki hočejo potisniti na stran vse, kar jih spominja na smrt, pa jim je zato še teže. Če bi morala z enim samim stavkom opisati, kaj sem doživela, bi prav gotovo napisala: LJUBEZEN NIKOLI NE MINE.
Prijatelj mi je pripovedoval zgodbo o mizarju, ki mu je pomagal obnoviti kmetijo njegovih staršev. Po prvem dnevu napornega dela, ko mu je predrta guma ukradla uro dela, ko električna žaga ni in ni hotela sodelovati, in da bi bila mera polna, zvečer še motor starega kombija ni zagnal. Prijatelj se mu je ponudil, da ga zapelje domov in mizar je začuda vso pot molčal. Ko sta prispela, ga je mizar povabil, da stopi v hišo in spozna njegovo družino. Ko sta stopala proti vhodnim vratom, je za trenutek postal ob malem drevesu na vrtu in se z obema rokama dotaknil vejic. In ko je končno stopil skozi vhodna vrata, se je zgodila neverjetna sprememba. Na njegovem od sonca ogorel obrazu se je narisal smehljaj in objel je dva majhna otroka ter poljubil ženo. Prijatelju se je zdelo, da ne vidi več tistega jeznega in že skoraj zagrenjenega mizarja, ampak povsem drugo osebo. Ko sta se vračala proti avtu, sva šla spet mimo skrivnostnega drevesa in mojega prijatelja je premagala radovednosti. Vprašal je mizarja, kaj je pomenilo tisto, kar je videl prej pri tem drevesu. »Ah, to je moje drevo problemov,« je odgovoril mizar. »Vem, da bom vedno doživljal probleme in zaplete na delu, ampak nekaj mi je jasno. Ti problemi ne sodijo v moj dom in se ne tičejo moje žene in otrok. Moja družina si zaluži mojo popolno pozornost. Zato službene skrbi vsak večer, ko se vrnem domov, obesim na to drevo in jih nato zjutraj, ko grem na delo, spet poberem. Nato je še nekoliko pomolčal, se nasmehnil in dejal: »Zanimivo pa je, da je problemov zjutraj, ko jih želim pobrati z drevesa, običajno precej manj, kot sem jih prejšnji večer obesil. Dogaja se, da Jožeta v službi šef okrega zaradi napake, ki je sploh ni storil. Ko pa Jože prispe po dolgem napornem delu domov, se zaloti, da povzdiguje glas nad ženo, ker juha ni dovolj slana. Verjetno se bi našlo še več takih Jožetov med nami. Zato bi bilo dobro, da bi si našli svoje ‘drevo problemov’, ki bi nas in naše najbližje obvarovalo pred konflikti in skrbmi, ki ne sodijo domov.
Kristjani po vsem svetu so minuli teden zaznamovali z Molitveno osmino za edinost. Pobuda se je rodila iz sodobnega ekumenskega gibanja v začetku 20. stoletja, ko so se ločene cerkve ponovno začele povezovati. Gibanje je dobilo uradno potrditev z misijonsko konferenco protestantskih cerkva leta 1910 v Edinburgu na Škotskem, v naslednjih desetletjih pa so se pridružili še pravoslavni in katoličani. O ekumenizmu bo v današnji Duhovni misli razmišljal tudi častni škof Evangeličanske Cerkve v Sloveniji, mag. Geza Erniša.
Vzamem besedo nazaj. Tako se radi kdaj izmotamo iz neprijetnega položaja. Čutimo pač, da smo v pogovoru segli v napačno smer. Kaj pa pregovor: beseda izrečena ne vrne se nobena? Podobno kot: kar je napisano, ne bo več zbrisano. Nepremišljeno izrečeno ne gre vedno le v eter, ampak lahko ostane pritrjeno na tehničnem pripomočku. Nobeno izmikanje ne pomaga, posnetek je tu! Pa tudi to drži, da kake nazaj vzete besede, ki nas je prizadela, ne pozabimo. Res da ne boli več, če smo odpustili, sled za njo pa kljub temu ostaja. V splošnem velja, da se ne zavedamo dovolj, kakšno moč ima beseda. Pomenkujemo se dan na dan. Kogar prizadene kaka oblika osame, kmalu občuti pomanjkanje živega stika s sočlovekom. Le-to je pa povezano z besedovanjem. Tudi navaden klepet o nepomembnih stvareh je poživljajoč. Pogovor o resnih problemih lahko obremenilen, pa kljub temu kar nujen. Strokovna debata se kdaj tako razvname, da nam dvigne pritisk. Vse na račun pomena besed. Te podžigajo prepir ali pa nam prijazno potrepljajo dušo. Smešno: ves dan smo kot na perutih, če nas kdo ogovori: kako lepo vas je videti! In nam zatemni obzorje z izjavo: a ravno tebe moram zdajle srečati! Včasih smo se učili, da je slog »izbor jezikovnih sredstev«; kako, na kakšen način razsipaš besede. Sleherno sporočilo da je mogoče povedati na dva načina; kakor se pač odločiš. Diplomati to dobro vedo. Kako spretno zmorejo govoriti, da nič ne povedo! Hitro ocenijo sogovornika ali pa družbene okoliščine. Kdo drug pa zmeraj useka z besedo. Znan je rudi rek: z besedo na dan! Kar pomeni: ne skrivaj, ne ovinkari. A je tudi v takem primeru na voljo blažja ali pa trša oblika resnice. Onemeti pomeni ostati brez besed. Biti nem od rojstva je govorečim neznana izkušnja. Občutek, ko od presenečenja ali začudenja ne zmoremo najti besede, je lahko strašljiv. Ali sploh kdaj pomislimo, kakšna dobrina je govor, posledično pa izražanje misli, občutij, doživetij? V šoli so nam razlagali tvorjenje glasov in jezikovno strukturo s stavčnimi členi, mojstrili so nas v slovnici in pravopisu, do občudovanja jezikovnega sestava in tvorjenja besedilnih umetnin pa nismo segli. Škoda.
Grški filozof Aristotel se v drugem razdelku svoje Nikomahove etike ukvarja zlasti z vprašanjem vrline in pravilnega delovanja – sprašuje se torej, kako postati kreposten in dober človek. Na začetku tako najprej razloči med naravnimi sposobnostmi in nravnimi krepostmi: med prve spadajo na primer naše zmožnosti čutnega zaznavanja, s katerimi smo se že rodili, so torej nekaj vrojenega, danega po naravi in jih zato ni mogoče prevzgojiti, vrline pa si »nasprotno, pridobimo ravno s tem, da se v nečem udejstvujemo.« To pomeni, da nam moralne kreposti niso že vrojene, pač pa nam jih narava ponuja kot možnost, na nas pa je, da jih izpopolnjujemo ali ne. Zaradi tega so po Aristotelovem mnenju precej podobne obrtem, saj se jih moramo najprej šele izučiti, da se potem lahko v njih udejstvujemo, izučimo pa se prav s tem, ko se v njih urimo in jih stalno obnavljamo. »Zidar postaneš s tem, da zidaš,« pravi Aristotel, »kitarist postaneš s tem, da igraš na kitaro. In tako postanemo tudi pravični, če ravnamo pravično, umerjeni, če umerjeno delamo, hrabri, če se hrabro zadržimo.« S tem hoče reči, da se človek ne rodi že kot dober in pravičen, pač pa se mora takega šele narediti, to pa mu bo uspelo samo tako, da bo neprenehoma ponavljal dobra oziroma pravična dejanja. Naša dejanja in odločitve so torej tiste, od katerih bo odvisno, kakšni ljudje bomo postali. Zato tudi sam v nadaljevanju opozori, da njegovo »razpravljanje ne sme biti samo teoretično kot druge razprave.« Kajti njegov cilj ni golo razpredanje z namenom, da bi ugotovili, kaj je vrlina, pač pa bi moral biti naš končni cilj, da se je dejansko priučimo in jo izvajamo, saj sicer od tega premišljevanja ne bi imeli nobene koristi. Prav v tem vidi največjo napako večine ljudi, saj se navadno »zatekajo k besedam, misleč, da bodo že z golim filozofiranjem postali pravični.« Aristotel jih zato primerja z bolniki, ki sicer »skrbno poslušajo zdravnikove besede, a ne izpolnjujejo njegovih navodil.« In kakor bolniki na tak način seveda ne bodo mogli ozdraveti, tako tudi ljudje, ki samo teoretizirajo in premišljujejo o pravičnem ravnanju, ne bodo mogli postati pravični in dobri. Smisel vrline je namreč prav v delovanju v skladu z njo in stalnem udejstvovanju, ne pa v premišljevanju o njej.
Najbrž nikdar ne bom pozabil zelo pomembnega trenutka sredi našega družinskega vsakdanjika. Zelo pogosto smo vsi prišli domov skupaj, jaz iz vrtca, brata iz šole, oče in mama pa iz službe. Hiša je bila mrzla, na stolu obleke, ki so čakale na likanje, pred hišo premog, ki ga je bilo treba spraviti pod streho, in v vrečkah bodoča večerja, onadva pa sta se usedla in najprej popila kavo. Sredi kaosa vsega nujno pomembnega sta se usedla in v miru popila kavo, ki sta jo imela tako zelo rada. Imela sta svojo svatbo. Svatba se ne splača. Svatba je čista potrata časa in denarja. In vendar je svatba, ta prazni, potratni in nekoristni čas za veselje in praznovanje, nekaj, kar človek počne že od vedno. Človek praznuje, ker je to očitno nekaj, kar bolj potrebuje od debelejše denarnice, polnega hladilnika ali novejšega avtomobila. Nekaj, kar je bolj bistveno in bolj pomembno od vsega tega. Prav mogoče bi sicer bilo, da to počne zato, ker mu na ta način uspe vsaj za trenutek ubežati krutemu življenju in pozabiti na vsakdanje težave. Toda to bi bila preveč enostavna razlaga. Človek s praznovanjem vendar ne beži od svojega življenja, tudi se od njega ne odmika, temveč se prav zaradi njega k življenju vrača. Ker ga praznovanje spominja in ponovno ustvarja v to, kar on v resnici je. Ljubljenec in obdarovanec, namreč. Zato ima v življenju prednost pred tistim, kar je nujno, tisto, kar je pomembno. Zato v življenju bolj šteje tisto, kar nas osreči, kot tisto, kar nam doda ugled. In zato v življenju pridemo dlje, ko smo bolj počasni, ko imamo čas za tisto, kar srečamo ob poti. V življenju, pravim, ne v životarjenju. Nekoristno in potratno, zapravljivo in nespametno kot ljubezen je življenje v nebesih. Do njih je veliko poti. Nekatere dišijo po kavi, druge po mleku in piškotih, spet druge po narcisah in kraških travah, na vseh pa so otroci, lepe besede in sončni zahodi.
Neveljaven email naslov