Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Spoštovani, priznam, da ne bi mogel verjeti v Boga, če ne bi bilo križa. Včasih si ogledam kak budistični tempelj in opazujem podobo Bude s prekrižanimi nogami, sklenjenimi rokami, z zaprtimi očmi in spokojnim nasmeškom na obrazu, zatopljenim v zbrano premišljevanje. Strinjam se, da so odgovori na Budovo razmišljanje o trpljenju zanimivi, pohvalni in koristni. Vznesejo me, da bi tudi sam postal brezskrben nasmejani dobrovoljček in debelinko. A ko zrem vanj, se ne morem sprijazniti z njegovim pogledom, ker je oddaljen in ločen od agonije sveta, obkrožen z dišečimi lotosovimi cvetovi paradiža. Zamika me, da bi prisedel k njemu. Nato preučim Kristusa na križu: osramočen, iznakažen, izmučen, preboden, izkrvavel, strt in mrtev. V realnem svetu stisk, solza, zla, bolečin, krivic in smrti ne bi mogel zaupati Bogu, ki je na agonijo imun, neobčutljiv in izvzet iz dogajanja, ker me ne bi razumel. Če krščanstvu odvzamemo škandalozni križ, postane slabše od ostalih religij. Nedolžnega Božjega Sina je prizadelo najhujše zlo, a je Bog húdo obrnil in izpeljal v največje dobro, v odrešenje sveta. Trpljenje je edinstveno v tem, da ima vedno potencial za večje dobro (Aaron Callahan). Nič ni tako slabega, da ne bi vsebovalo nečesa koristnega. Zakaj v norost križa verujem? Sem kot fantič, ki je pritekel k očiju in mu prinesel pokazat veroučno risbo križa, na kateri je spodaj napisal KRŽ, LJUBIM GA. Oči je vedel, da gre za križ, čeprav je bilo pomanjkljivo napisano. V krščanstvo sem prepričan zato, ker se zdi pomanjkljivo, a ima to, česar druge religije nimajo – norost križa, ki je Božja modrost. Verjeti v trpečega Boga je nonsens, absurd. Credo, quia absurdum. Kot je zapisal Tertulijan: »Božji Sin je bil križan; tega se ne sramujem zato, ker je to sramotno. Božji Sin je umrl na križu; to je vredno verjetja zato, ker je to noro.« Norost križa mi dokazuje, da krščanstvo ni plod modrosti človeške domišljije, kajti če bi šlo za našo pogruntavščino in potegavščino, bi uporabili logiko prikladnejših načinov, samo da bi bilo prepričljivejše. Ko govorim o trpljenju, moram ločiti, kaj je dobro in kaj je dobrota oziroma dobrost, kajti ni nujno, da je deklarativno dobro tudi zares dobro. C. S. Lewis je napisal Zgodbe iz Narnije: Lev, čarovnica in omara. V njej se sprašujejo, kakšen je lev Aslan, nakar sledi odgovor, ki ga preurejam: nevaren je, ampak je dober ali pa dober je, ampak je nevaren. Ali bi se glede na izjavo upali srečati se z njim? Sodobni filozof Peter John Kreef ugotavlja, da trditev, da Bog ni dober, ker dopušča trpljenje, zahteva najprej dokaz, da sta trpljenje in Bog nezdružljiva. Šele če bi dokazali, da to drži, bi imeli neomajni dokaz, da Bog, ki trpljenje dopušča, zares ni dober. Ker pa je evidentno, da sta trpljenje in Bog križa združljiva, ne morem za zlo okriviti Boga. Če sem vstopil na napačni vlak, ne pomaga tekanje po hodniku vagona v drugo smer (Dietrich Bonhoeffer).
3595 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Spoštovani, priznam, da ne bi mogel verjeti v Boga, če ne bi bilo križa. Včasih si ogledam kak budistični tempelj in opazujem podobo Bude s prekrižanimi nogami, sklenjenimi rokami, z zaprtimi očmi in spokojnim nasmeškom na obrazu, zatopljenim v zbrano premišljevanje. Strinjam se, da so odgovori na Budovo razmišljanje o trpljenju zanimivi, pohvalni in koristni. Vznesejo me, da bi tudi sam postal brezskrben nasmejani dobrovoljček in debelinko. A ko zrem vanj, se ne morem sprijazniti z njegovim pogledom, ker je oddaljen in ločen od agonije sveta, obkrožen z dišečimi lotosovimi cvetovi paradiža. Zamika me, da bi prisedel k njemu. Nato preučim Kristusa na križu: osramočen, iznakažen, izmučen, preboden, izkrvavel, strt in mrtev. V realnem svetu stisk, solza, zla, bolečin, krivic in smrti ne bi mogel zaupati Bogu, ki je na agonijo imun, neobčutljiv in izvzet iz dogajanja, ker me ne bi razumel. Če krščanstvu odvzamemo škandalozni križ, postane slabše od ostalih religij. Nedolžnega Božjega Sina je prizadelo najhujše zlo, a je Bog húdo obrnil in izpeljal v največje dobro, v odrešenje sveta. Trpljenje je edinstveno v tem, da ima vedno potencial za večje dobro (Aaron Callahan). Nič ni tako slabega, da ne bi vsebovalo nečesa koristnega. Zakaj v norost križa verujem? Sem kot fantič, ki je pritekel k očiju in mu prinesel pokazat veroučno risbo križa, na kateri je spodaj napisal KRŽ, LJUBIM GA. Oči je vedel, da gre za križ, čeprav je bilo pomanjkljivo napisano. V krščanstvo sem prepričan zato, ker se zdi pomanjkljivo, a ima to, česar druge religije nimajo – norost križa, ki je Božja modrost. Verjeti v trpečega Boga je nonsens, absurd. Credo, quia absurdum. Kot je zapisal Tertulijan: »Božji Sin je bil križan; tega se ne sramujem zato, ker je to sramotno. Božji Sin je umrl na križu; to je vredno verjetja zato, ker je to noro.« Norost križa mi dokazuje, da krščanstvo ni plod modrosti človeške domišljije, kajti če bi šlo za našo pogruntavščino in potegavščino, bi uporabili logiko prikladnejših načinov, samo da bi bilo prepričljivejše. Ko govorim o trpljenju, moram ločiti, kaj je dobro in kaj je dobrota oziroma dobrost, kajti ni nujno, da je deklarativno dobro tudi zares dobro. C. S. Lewis je napisal Zgodbe iz Narnije: Lev, čarovnica in omara. V njej se sprašujejo, kakšen je lev Aslan, nakar sledi odgovor, ki ga preurejam: nevaren je, ampak je dober ali pa dober je, ampak je nevaren. Ali bi se glede na izjavo upali srečati se z njim? Sodobni filozof Peter John Kreef ugotavlja, da trditev, da Bog ni dober, ker dopušča trpljenje, zahteva najprej dokaz, da sta trpljenje in Bog nezdružljiva. Šele če bi dokazali, da to drži, bi imeli neomajni dokaz, da Bog, ki trpljenje dopušča, zares ni dober. Ker pa je evidentno, da sta trpljenje in Bog križa združljiva, ne morem za zlo okriviti Boga. Če sem vstopil na napačni vlak, ne pomaga tekanje po hodniku vagona v drugo smer (Dietrich Bonhoeffer).
Eden največjih dramatikov William Shakespeare je v svoji igri Kakor vam drago monolog melanholičnega Jaquesa začel z besedami: »Ves svet je oder, možje in žene v njem so le igralci…« Vendar je misel, da je svet gledališče in ljudje v njem le interpreti vlog, ki jim jih je v svoji drami določil Bog, veliko starejša. Predstava o tem, da vsak človek igra svojo vlogo, je bila živa že v spisih znamenitega grškega filozofa Platona. Ena izmed njegovih najlepših prispodob je podoba o votlini, v kateri prikazuje več nivojev človeškega bivanja. Nekateri ljudje živijo priklenjeni v temni jami in so zmožni gledati le sence predmetov, ki jih nosijo drugi mimo ognja. Spet drugi so sposobni uzreti predmete, vendar samo tiste, ki jih je v jami naredil človek. Le redki stopijo iz votline, da – zaslepljeni od bleščave prave luči, luči sonca – lahko gledajo zgolj odseve resničnih predmetov v vodi. Samo izbrani pa se navadijo na luč sonca, to je luč resnice, in gledajo v sončni bleščavi resnične predmete. Od tod so misel o človeškem bivanju kot igranju različnih vlog radi prevzemali stoiški filozofi in novoplatoniki, prek njih pa je prešla v krščansko tradicijo Evrope. Tudi sveti Avguštin je zapisal, da je svet velika gledališka predstava. Latinski izraz theatrum mundi, torej »gledališče sveta«, pa je v 12. stoletju skoval angleški teolog Janez Salisburški. Hotel je povedati, da je to, kar živimo, le privid, zgolj lažna predstava, ki pogosto nima opravka z resničnostjo človeškega poslanstva na zemlji. Tako je zapisal, da svetniki »prezirajo gledališče tega sveta z višav njihove kreposti.« Postopoma je misel o svetu kot gledališču izgubljala svojo teološko sporočilo, s tem pa je tonil v pozabo tudi njen najbolj pomemben namig o tuzemskem, vsakodnevnem življenju kot igranju številnih lažnih vlog, v katere smo prisiljeni stopati zaradi logike preživetja. Tolaži nas spoznanje, da morajo tisti, ki na tem odru igrajo glavne vloge, nenehno improvizirati, izstopati iz sebe in igrati druge ter tako nenehno lagati. Nam, ki igramo stranske vloge, pa ostaja veliko več časa, da se družimo s tem, kar smo in želimo resnično biti ali postati, da torej lahko zremo – kot bi dejal Platon – pravo luč resnice.
Prerokovo izročilo pravi: »Kdor spozna samega sebe, spozna svojega Gospodarja«. Prerok Mohamed je imel tudi navado moliti: »Bog, omogoči nam, da spoznamo reči, kakršne so v resnici«. V Koranu pa beremo: »Sedaj smo ti odgrnili tančico – in tvoj pogled je postal jasen«. Ti in številni drugi podobni izreki predstavljajo izhodišče kontemplacije muslimanskih mistikov (sufijev), ki svojo pot (arab. »suluk«/«tariqa«) prvenstveno razumejo kot pot duhovnega vzpona k poslednji Resničnosti (arab. »al-Haqiqa/al-Haqq). Ta pot, sestavljena iz številnih duhovnih postajališč (arab. »maqamat«) in stanj (arab. »ahwal«), je predvsem pot spoznanja. Toda pri tem ne gre za kakršno koli spoznanje, temveč za bitnostno, izkustveno spoznanje presežnega nevidnega sveta (arab. »alam al-ghajb«), do katerega mistik prodira tako, da vedno znova odgrinja tako imenovane »tančice« (arab. »hidžab«), ki ga zakrivajo. Odgrinjanje (arab. »kašf«) teh, tako čutnih in fizičnih kot tudi nadčutnih in subtilnih, tančic je sestavni del mistične poti v Islamu. Vendar pa je tu treba opozoriti na dvojno vlogo teh »tančic«. Kajti ravno v tem, ko tančice zastirajo Resničnost, za katero si mistiki v svojih duhovnih vzponih prizadevajo, nanjo hkrati vselej že tudi nakazujejo. Če so tančice po eni strani metafizične ovire, ki ločujejo človeka od Resničnosti, so po drugi strani znaki na duhovni poti. Skratka: Tančice so tančice Resničnosti. V tem smislu je potrebno razumeti velikega mojstra Ibn Arabija, ki pravi: »Če ne bi bilo tančic, ki zakrivajo božjo Skrivnost, ne bi bilo mogoče spoznati Božjega namena«. Priznavanje in prepoznavanje teh tančic je zato začetek sufijske gnoze (arab. »maarifa«). V dinamiki neskončnega zastiranja in odstiranja se torej mistik nenehno približuje poslednji Resničnosti – tisti najgloblji skrivnosti, ki je navsezadnje Skrivnost (arab. »as-sirr«) njegove lastne biti. To dialektiko med človekom in Bogom morda še najlepše ponazori naslednje sveto izročilo (arab. »hadis qudsi«), v katerem Vsemogočni pravi: »Človek je moj misterij – Jaz pa njegov«. Le v tem smislu torej samospoznavanje vodi do spoznanja Pratemelja.
Življenje se mi je od nekdaj zdelo polno skrivnosti. Kot otrok sem to resničnost živela, kasneje sem skušala prebliske nedoumljivosti ujeti v besede, v odrasli dobi pa vedno znova izkušam, kako majhen je človeški um pred vsem, kar pride na njegovo pot. Meje mojega jezika nikdar niso bile meje mojega sveta; ta se je vseskozi razlival čez posodo izrekljivega v ocean občutij, slutenj in spomina, v katerega sem lahko kvečjemu namakala stopala. To spontano pestovanje skrivnosti pa je bilo postavljeno pod vprašaj v preizkušnjah. Ko je zarezala bolečina, nenadoma ni bilo več tako naravno posedati na obalah vsemirja; samoumevnost skrivnostne narave sveta je začela mezeti skozi rane. Kot kljubovalni gon se je sprožila nuja vzeti življenje v svoje roke, razkriti mehanizem, s katerim bi bilo mogoče nadzirati nezaželjeno. Če ne prej, sem se tedaj zavedela, da sprejemanje nedoumljivega ni stvar sanjave brezbrižnosti, pač pa zavestne odločitve. Poskusi zanikanja skrivnosti ima danes brezštevilne obraze. V času velikih nestabilnosti in negotovosti se kot paradoksna protiutež uveljavlja »blogerska miselnost«, ki poenostavlja in ukaluplja, in uči, da je naša dobrobit povsem v naših rokah. Kompleksnost bivanjske izkušnje skušajo zamejiti tudi znanost, politika in umetnost. Zgodovinski spomin je šibek pred neizčrpnim zanosom, ki poganja ta prizadevanja. A stvari nam ne polzijo iz rok zaradi odpravljive napake v sistemu, pač pa zaradi sistema samega, ki na koncu svojega delovanja predvideva najbolj brezprizivno od vseh napak ̶ smrt. Skozi to razpoko najbolj odločno zasije osvobajajoči uvid v nedoumljivo. Radost, ki jo porajajo načrti uma, je kot dežna kapljica v naključjih strasti; radost, ki jo občutimo ob tem spoznanju, pa je spokojna radost, je življenje »v obilju«, o katerem govori Janezov evangelij. Na horizontu te misli je naš korak bolj čvrst, ker je v stiku s tem, kar je ̶ in ko pridemo do obale skrivnostnega oceana, tam z lahkoto prepoznamo to, kar nam za kratek hip pripada, in pustimo, da voda odnese ostalo.
Od ljudi, ki jih srečujem, se veliko naučim. Vsak mi odpre kakšen nov vidik in me opozori na nekaj, na kar sama morda ne bi bila pozorna. Tako sem imela pravo učno uro, ko sem se pred leti pogovarjala z alpinistoma, mladima zakoncema. Zaenkrat še nimata otrok in veliko plezata. Ne samo pri nas, tudi na drugih celinah. Pravita, da je alpinizem neke vrste zasvojenost, saj je težko prenehati, ko te enkrat povsem prevzame. Leto dni pred našim pogovorom sta se odpravila plezat v Ande, čisto na jugu Južne Amerike. Dober mesec dni sta preživela v bazi, v mali koči, brez elektrike, radia, telefona, časopisov in še marsičesa. Vodo sta dobivala v bližnjem studencu. Sem in tja so se jima pridružili še drugi alpinisti, vendar ne prav pogosto. Ko je vreme dopuščalo, sta šla plezat. Včasih sta morala dolge dneve čakati na lepo vreme. Zanimalo me je, kako sta preživljala tisti čas – brez televizije, knjig, časopisov, telefona itd. Največkrat sta bila sama. Imela sta dovolj priložnosti za razmišljanje in pogovor. Morala sta se učiti tudi strpnosti in potrpežljivosti. Za opravila, ki ji navadno postorimo mimogrede, je bilo tam potrebno skrbno načrtovanje in veliko časa. Pravita, a je to skupno bivanje daleč od civilizacije njun odnos še utrdilo. Ko sta se vrnila, so ju ljudje največkrat spraševali, kako visoko sta plezala. Večinoma so bili razočarani, ko sta jima povedala, da sploh nista bila visoko, okrog tri tisoč metrov. Brez najmanjšega napora. Celo z invalidskim vozičkom bi bilo to mogoče. Ob tem pripovedovanju sem se zamislila. V današnji družbi so pomembne številke. Kako visoko? Čim više! Toda mlada alpinista nista štela metrov.
Ljudje čutimo, da imamo v svojem življenju poslanstva, da smo poklicani, da zaživimo svoje življenje na svojstven način. Poslanstvo nekako začutimo in se mu s celotnim življenjem prepustimo. Lahko gre za poklic, ki ga z zavzetostjo opravljamo, morda za vlogo matere ali očeta, lahko pa svoje življenje posvetimo skrbi za nekoga, morda gre za duhovni poklic. A pogosto se nam tudi zdi, da naše delo, naša naprezanja ne obrodijo tistih sadov, ki bi se jih želeli … Nek moški je spal v svoji koči, ko se nenadoma njegova spalnica napolni z močno svetlobo in se mu prikaže sam Bog. Reče mu, da ima zanj delo in mu pokaže ogromno skalo, ki je bila zavaljena pred vhodna vrata njegove koče. Naroči mu, naj zjutraj prične z vso močno pritiskati obnjo. To je moški tudi storil in počel dan za dnem. Tako je garal leta in leta od sončnega vzhoda do zahoda, z ramami na vso moč pritiskal ob hladno, mogočno površino nepremične skale. Vsako noč se je moški vrnil v svojo sobo odrgnjen in izmučen, misleč, da je ves dan vrgel stran. Človeku se je zdelo, da je njegova naloga res neizvedljiva in da je prava zguba. Mislil si je: »Zakaj se pravzaprav ubijam s tem nekoristnim opravilom? Namenil mu bom le malo časa in le minimalen napor, kar bo povsem zadostovalo.« Tako je nadaljeval nekaj dni, dokler se ni odločil, da se končno odloči pritožiti Bogu. »Gospod,« je dejal, »dolgo sem trdo delal, kar si mi naročil in vložil vso svojo moč. Pa vendar mi v vsem tem času ni uspelo premakniti skale niti za milimeter. Povej kaj se tukaj dogaja, zakaj ni nobenega napredka?« Bog odgovori na njegovo pritožbo in pravi: »Prijatelj moj, od kar sem te prosil za to opravilo in si ti pristal, je bila tvoja naloga, da pritiskaš ob to skalo z vso svojo močjo, kar si tudi delal. Niti z besedico ti nisem omenil, da pričakujem od tebe, da boš skalo premaknil. Tvoja naloga je bila, da pritiskaš. In sedaj se obračaš name, ko si porabil vso svojo moč in se ti zdi, da je vse skupaj brez smisla. Ampak ali je res tako. Poglej se. Tvoje roke so močne in mišičaste, tvoj hrbet izklesan in zagorel, tvoje dlani utrjene od stalnega pritiska ter noge masivne in trdne. Zaradi upiranja si oblikoval sposobnosti in se razvil boj kot kadarkoli. Vendar še vedno nisi premaknil skale. Ampak to ni bilo tvoje poslanstvo, saj sva se dogovorila drugače in ti si upošteval svoj del dogovora. In sedaj bom jaz premaknil skalo.«
Prehod starega v novo leto, točno ob polnoči, za marsikoga izmed nas ne pomeni samo zamenjave koledarskih listov in žepnih rokovnikov, temveč pomeni tudi uro odločitve. Nepopisani koledarski listi, rokovniki in vseh vrst drugih koledarjev, kličejo sami po sebi: da mora človek začeti nekaj na novo. Tako je za mnoge polnočni gong pomembna ura odločitve. Mogoče se bo kdo izmed vas končno resno lotil shujševalne kure ter začel gledati tudi na svoje zdravje, opustil kajenje ali pa več časa začel posvečati svojim najbližjim. Ali pa del skromnih osebnih dohodkov dajati malo na stran, za varno starost. Mogoče se je kdo izmed nas ob prehodu v novo leto preprosto odločil, da bo postal boljši človek. Navadno na novoletne zaobljube pozabimo že naslednji delovni dan in se ležerno ter brezvoljno prepustimo vsakdanjemu življenjskemu ali poklicnemu toku. Moja letošnja življenjska odločitev ne bo sledila ravno uro po polnoči, tudi zato ne, ker pomeni več kot samo izgubo nekaj odvečnih kilogramov. In če kdaj, se ravno sedaj zavedam teže lastne odločitve, ki ji bo nepreklicno sledila tudi ločitev. Sleherna odločitev namreč s seboj prinaša tudi ločitev. Stvarnik nas je, ko nas je ustvaril, prepustil oblasti lastne odločitve. Dal nam je svobodno voljo in odgovornost. A slednje še ne pomeni, da so vse naše odločitve samo izraz lastne volje. Izguba službe več kot sto zaposlenih v mojih domačih krajih v adventnem času, zagotovo ni posledica njihove volje in odgovornosti. In če bi tem stotim ljudem ponudila možnost, da se odločijo za novo zaposlitev v prvih dneh letošnjega leta, bi se verjetno večina izmed njih odločila za novo službo. A to bi bile le prazne praznične obljube, kajti v mojih domačih krajih delovnih mest ni. Tako ob prehodu starega v novo leto tehtam svoje odločitve, tudi tiste v preteklosti. Da bo moj pogled razločen in jasen, sem jih postavila pod povečevalno steklo. Odločitev pred katero sem trenutno postavljena, pa je prepuščena samo meni. Moji volji in odgovornosti. Dragi poslušalci in cenjene poslušalke, upam da so vas v teh dneh dohitele iskrene in pristne želje vaših najbližjih, prijateljev in sodelavcev. In da se vam ni bilo potrebno pretirano ukvarjati z odločitvami. Pa tudi, da vas odločitve tistih, ki vendarle soodločajo o nas, niso zlomile in uničile prazničnega razpoloženja. Če ste ali ko boste postavljeni pred pomembno odločitvijo, se zatecite k modremu Sirahu, ki pravi:
Verjetno bi težko našli človeka, ki si ne bi želel nekomu pripadati. Lahko je navzven še tako nedružaben človek, morda bi ga celo označili za zakrknjenca ali samotarja, pa vendar bi slednjič lahko ugotovili in prepoznali, da tudi ta človek globoko v sebi hrepeni po tem, da bi nekomu pripadal, da bi se ob nekom počutil sprejet in ljubljen. Takšni pač smo. To je del nas, naše človeške narave, našega človeškega bitja. Odtujenost, osamljenost, samostarskost, izoliranost in kar bi k temu še lahko dodali, so navadno le posledice neke ranjenost, prizadetosti ali razočaranja, da se potem človek umakne, zapre vase, izolira. Globoko v sebi pa vendarle nosi hrepenenje po pripadnosti in ljubljenosti. Nenazadnje lahko opažamo v svoji okolici, da se to hrepenenje po sprejetosti, ljubljenosti in pripadnosti v podtonih močno pojavlja v socialnih omrežjih. Čemu je potrebno imeti toliko in toliko všečkov pod fotografijo ali objavljenim zapisom? Je res pomembno število ogledov in pohvalnih komentarjev, ali gre v ozadju še za neko globlje hrepenenje? Vse večje, boljše in hitrejše komuniciranje s sodobnimi sredstvi slednjič ne vodi k večji povezanosti, bližini in pripadnosti, ampak prej osamljenosti in odtujenosti. A želja po sprejetosti in pripadnosti vendarle obstaja. Evangelij današnje nedelje nam prinaša enega od prizorov z začetka Jezusovega javnega delovanja, ko se dva mladeniča odpravita za Jezusom. Jezus je nanju napravil vtis in se mu želita pridružiti, zato ga vprašata kje stanuje. Jezus ju povabi na svoj dom. Tako se začne zgodba njihovega prijateljstva. Mladeniča, ki sta med seboj prijatelja, prepoznata v tesarju iz Nazareta nekoga, ki jima obeta izpolnitev njunih najglobljih življenjskih hrepenenj: biti sprejet, biti ljubljen, da sem lahko takšen, kakršen sem. Bistveno pri tem je, da se morata odpraviti za njim, se povabiti na njegov dom, ga obiskati in biti z njim. To je lahko zgodba vsakega od nas. V želji po pripadnosti, sprejetosti in ljubljenosti vse to mnogokrat iščemo na povsem napačnih mestih; to pričakujemo od ljudi, ki nam tega pač ne znajo ali ne zmorejo dati. Ko sta mladeniča odkrila in spoznala Jezusa ter ob njem doživela tudi sprejetost in pripadnost, sta stopila na pot za njim in nehala iskati na raznih drugih mestih. Seveda za vsakega od nas tak korak zahteva pogum, odprtost in ranljivost. Najsibo, da gre za korak k Bogu ali k človeku. Toda brez pristnosti, odprtosti in ranljivosti, ne moremo slednjič računati na sprejetost, pripadnost in ljubljenost. Si upamo, si upam izstopiti iz odtujenosti, oddaljenosti in osamljenosti?
Spoštovani, živimo v času, ko sprašujemo le: »Kako se počutiš?« Stalno sprašujemo po perifernem, nebistvenem, po občutkih, ker več ne znamo živeti objektivno. Naravnani smo afektivno, senzualno, namesto efektivno, realno. To je razlog, da iz vsakdana uporno izrivamo vprašanje trpljenja. Danes je težko zadovoljiti človeka, ker smo razvajeni in prenasičeni. Hitro se vsega naveličamo in iščemo novosti. Tudi Bog se nam zdi zastarel, zato pišemo njegovo ime na Božjo osmrtnico. Če bi bili modri, bi raje namesto rafala napadov proti njemu predvideli posledice takih odločitev. Težava je v tem, da je njegov obraz na križu povsem drugačen od klasične ideje popolnega Boga, ki ne more trpeti. A krščanski Bog Oče ni nem in oddaljen v svoji nedostopni presežnosti, ampak je v dometu človeškega trpljenja. Ko slišimo o bolečinah Boga, moramo to razumeti kot trpljenje ljubezni. Bog je zato trpeči Bog, ker je ljubeči Bog. Križani Bog ni isto kot religijski, teološki, filozofski, psihološki ali sociološki Bog. Krščanski Bog je vedno križani in kot tak resnični. Svetovno znani psihiater Carl Gustav Jung je nekoč pokazal podobo križa in rekel: »Pravkar prihajam iz Indije in tam se mi je to posvetilo. Na vzhodu se skušajo znebiti trpljenja tako, da ga odmišljajo, na zahodu pa ga skušamo zatreti z mamili. Toda premagamo ga samo, če ga prenašamo. Tega se naučimo le pri Križanem Bogu.« Drži. Brez ljubezni je križ pretežek, brez križa pa je ljubezen votla. Šele od Kalvarije dalje, znaka Božje ljubezni, lahko govorimo o pravi ljubezni. Vse do Kristusa je bil v poganstvu križ znak kazni za bogove, Božji Sin pa je na znaku človeškega prekletstva umrl, da bi nas, prekletnike, odrešil. Do konca humanizirani Bog je prevzel nase vse človeško, tudi trpljenje, in vso odgovornost za stvarstvo. Stara Cerkev je učila, da tisto, kar ni prevzeto, ne more biti odkupljeno. Zato ne prečiščujmo podobe Boga, ker se mu takšna prispodobi, čeprav se nam zdi nedostojna in nora. Res je nemogoče pomisliti, da je umrl kot lopov, suženj, zmikavt in zločinec. A tudi to je dokaz njegove svobode. Prava ljubezen mora imeti možnost izbire, da v svoji svobodi tudi ne ljubi. In da je večja od obveze dolžnosti. Svobodni Bog, ki je človeka ustvaril iz čiste ljubezni, ni imel izkustva biti človek. Zato se je učlovečil, kar je najradikalnejši podvig. Zdaj Bog Oče v tem čudnem in hkrati čudežnem Jezusu ve, kaj pomeni trpeti in umreti. Njegova smrt je smrt smrti. Tako je krščanstvo zaradi svoje drugačnosti religija izhoda iz religije. Če odgovorim filozofsko, v trpečega Boga, ki z mano sočustvuje, verjamem zato, ker je to nesmiselno, absurdno – credo, quia absurdum. Kot je zapisal Tertulijan: »Božji Sin je bil križan; tega se ne sramujem zato, ker je to sramotno. Božji Sin je umrl; to je vredno verjetja zato, ker je to noro. Bil je pokopan in je vstal od mrtvih; to je mogoče zato, ker je to nemogoče.«
Mar ni vedno bolj očitno, da se bo potrebno osvoboditi pridnosti v poslušni vdanosti in slepi predanosti. Pridnost lahko prepoznamo kot vabo ekonomizma/hrematizma, ki mu je pridno v prid in zato vabi: »Prid no!« In mi pridno stopamo po poti njegovih edinih dopustnih rešitev, ki so v pogubo večine človeštva in celotnega stvarstva. Pridnost je hipnotična beseda, ki podprta z nagradami omamno zvabi v slepo služenje in ustavi/omrtvi prebujenjske misli. Biti priden pomeni biti slepo predan, poslušen, pohleven, biti brez lastne volje, iniciative …, skratka, pomeni biti zasužnjen. Čeprav je pomen besede priden predstavljen kot pozitiven, pa je vanjo preoblečen magnetizem manipulacije, ki jo uporablja hrematizem, in je zato v takem pomenu nedopusten, v posledicah negativen. Kot se je hrematizem preoblekel v ovčjo kožo ekonomije, tako se je zasužnjena predanost izrazila v besedici priden. Kot hrematizem bi morala biti umaknjena tudi ta beseda. Pridnost v slepi poslušni predanosti naj nadomesti (tudi v izrazu) odgovornost – odgovornost za svoja ravnanja, soodgovornost za dobro bližnjih, stvarstva …; odgovornost za preraščanje, metamorfozo, osvobajanje … Še posebej se hipnotična beseda priden ne bi smela uporabljati v procesu izobraževanja, saj po večini izraža le slepo vdanost ponavljanju ustaljenih konceptov, obenem pa s svojo hipnotično močjo ustavlja proces preraščanja. Biti priden pomeni dobro se naučiti → pravilno ponoviti → odlično oceno dobiti. Kot potrjuje tudi nevroznanost, je ta način prefinjeno ukalupljanje v ustaljenost. Potrditev naše osebne vrednosti z besedico priden in za povrh še za nagrado dobra ocena (ta je kot »višnja na smetanovi torti«) je past, ker nas z njo z lahkoto ujamejo v kalup, podrejenost, saj želimo biti prepoznani in potrjeni kot vredni. Ta manipulativni model se začne v vrtcu, nadaljuje se v šoli in potem z uslužbenci v sistemu ekonomizma/hrematizma. Ne gre spregledati zgodovinskega dejstva, da so bili ključni podporniki zločinskih sistemov (npr. nacizma) v povprečju visoko racionalno izobražene osebnosti (a čustveni in duhovni zakrknjenci). Kot pridni, zvesti in delovni so bili podporni členi v udejanjanju zločinskega koncepta. Tudi hrematizem s svojimi »edinimi možnimi rešitvami, edinimi resnicami« ne bi preživel brez številnih slepo predanih »strokovnjakov«, sodelujočih podpornikov, ki mu »natakarsko« strežejo. Čas je, da se odvrnemo od slepe pridnosti – čas je, da se povrnemo k odgovornosti.
Kdo še ni kdaj, kot radi rečemo, ugnal kakšne neumnosti: koga pošteno prestrašil, mu skril čevlje ali pa ga v poletni vročini polil z mrzlo vodo. A to so resnici na ljubo majhne stvari, ki smo jih storili iz velike navdušenosti ali iz mladostne objestnosti. Včasih tudi izrečemo kakšno neumnost in nam je potem žal, da nismo držali jezika za zobmi. Kaj pravite, ali ni to nekaj tako zelo človeškega? Vsakemu se je to že kdaj zgodilo in se mu še bo. V Pascalovih Mislih lahko preberemo genialen aforizem, ki se glasi takole: »Ljudje so tako neizbežno neumni, da bi bila svojevrstna neumnost, da bi ne bil še sam neumen« (414). A po drugi strani poznamo rek, da človeška neumnost ne pozna meja. In gotovo je nekaj na tem. Ta rek je namreč v tesni zvezi z veliko globljo neumnostjo, ki je skrita v vsakem izmed nas, čeprav se je velikokrat ne zavedamo. Sveto pismo govori o bivanjski neumnosti in jo običajno imenuje nespamet. Kdo je nespameten človek? V 53. psalmu beremo: “Bedak pravi v svojem srcu: »Ni Boga.« Ravnajo pokvarjeno, počenjajo krivična dejanja, ni ga, ki bi delal dobro” (Ps 53,2). Se pravi, da je nespameten človek tisti, ki zavestno taji Boga, in tako tudi živi. Ko rečemo Bog, mislimo na tisto absolutno Dobro, na tisti živi Vir, iz katerega vsi prejemamo življenje in ki nas omogoča v našem bivanju. Nespametnež torej ne priznava tega Izvira življenja, še več, zanika ga, saj je prepričan, da je on sam gospodar življenja. Na to pokaže tudi Jezus v priliki o bogatašu, ki so mu njive dobro obrodile. Ko je tako pri sebi razmišljal, kaj naj stori, da bo lahko spravil obilico pridelkov, je sklenil, da bo podrl stare kašče in zgradil večje, sebe pa pomiril z besedami: “Duša, veliko dobrin imaš shranjenih za mnogo let. Počivaj, jej in bodi dobre volje”. Bog pa mu je rekel: “Neumnež! To noč bodo terjali dušo od tebe, in kar si pripravil, čigavo bo? (Lk 12,19-20). Iz Jezusovih besed lahko razberemo, da nespameten človek živi tako, kakor da Boga ne bi bilo. Uživa vse, kar mu svet ponuja, ne zaveda pa se, da ga bo moral enkrat zapustiti. Vrh tega mu ni čisto nič mar za druge, saj gleda samo nase. Kaj lahko izluščimo iz povedanega? Eno je trenutna norčavost, nepremišljena beseda ali poteza, ki se lahko zgodi vsakomur, nekaj čisto drugega pa je bivanjska nespamet, v kateri človek zavestno zanika Boga in se kot gospodar življenja postavi na njegovo mesto.
Večina ljudi se zaveda, da imajo besede neverjetno moč. Toda izreči pravo besedo ni dovolj. V svetopisemskih Pregovorih lahko preberemo pomemben nasvet, povezan z našimi besedami: “Zlata jabolka v srebrnih koških so besede izrečene o pravem času.” (Pregovori 25,11) Napačne besede ob napačnem času nam jemljejo pogum. Napačne besede ob pravem času, nas jezijo. Prave besede ob napačnem času nas zmedejo. Prave besede ob pravem času pa nas spodbujajo. Včasih je najboljša stvar, ki jo lahko naredimo za nekoga, ta, da molčimo. Ko smo v skušnjavi, da damo nasvet, ki ga nihče ne želi, da rečemo “saj sem ti rekel, da bo tako” ali da javno izpostavimo napako, je najbolje, da se ugriznemo v jezik. Toda ko je čas, da spregovorimo, kako lahko izrečemo pravo besedo ob pravem času? V eni od zadnjih ofenziv druge svetovne vojne je general Dwight Eisenhower med obhodom v bližini reke Ren naletel na vojaka, ki je bil videti malodušen. “Kako se počutiš, sin?” ga je vprašal. Mladenič mu je odvrnil: “General, zelo sem napet in nemiren.” “No, če pa je tako,” je rekel Eisenhover, “potem sva dober par, saj sem tudi jaz napet in nemiren. Če bova hodila skupaj, bova drug drugemu dobra družba.” Prva ključna stvar za to, da izrečemo pravo besedo ob pravem času, je ta, da smo pozorni na okoliščine. Če se lahko naučimo biti dovzetni za dogajanje okrog nas, okoliščine, v katerih je oseba s katero govorimo, smo na najboljši poti, da izrečemo pravo besedo ob pravem času. Ni pa pomembno le kaj rečemo in kdaj to naredimo: prav tako pomembno je kako nekaj rečemo. Ljudje prepoznamo razliko med praznimi besedami in besedami, ki prihajajo iz srca; besedami, ki so izrečene zgolj, ker je to prav, in besedami, ki resnično izražajo naše misli in občutke. Prave besede ob pravem času lahko naredijo veliko več kot pa le dajo dober občutek osebi, ki so ji namenjene. Takšne besede lahko imajo vpliv, ki je pozitiven in trajen. Slikar Benjamin West je kot otrok rad risal. Ko je nekega dne znova uporabil svoje barve, čopiče in ostalo opremo, je pri tem ustvaril tudi precejšen nered v sobi. Zavedal se je, da se bo njegova mama kmalu vrnila domov, zato si je obupno prizadeval, vse pospraviti in očistiti. Toda ni mu uspelo. Ko je mama vstopila v sobo, je pričakoval najhujše. Toda takrat se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Mama je vzela v roke njegovo sliko, jo pogledala in rekla: “Kako čudovita slika tvoje sestre.” Nato ga je poljubila na lice in odšla. West pravi, da je s tem poljubom in temi besedami, postal slikar. Ne poznam okoliščin, v katerih ste odraščali. Morda ste imeli starše, ki so razumeli moč spodbude. Morda pa v vašem življenju ni bilo in ni nikogar, ki bi spregovoril pravo besedo ob pravem času. Toda ne glede na to, ali ste bili deležni takšni besed ali ne, jih lahko zdaj podarite naprej. Poiščite priložnosti, ko lahko druge spodbudite s svojimi besedami. Morda bo prav to spremenilo njihovo življenje na bolje.
Ste se tudi sami kdaj vprašali, kako je zmoglo človeštvo v preteklih desetletjih in stoletjih človeške zgodovine ustoličiti tirane? Kako ljudje niso mogli uvideti nevarnosti Hitlerja ali pa kako je ob visokih etičnih vzgojnih ciljih svojega učitelja Seneke lahko postal rimski cesar Neron eden najhujših morilcev in uničevalcev Rima. Tudi iz stare Grčije sta znana Sokratova učenca Kritias in Alkibiad, ki sta – kot pravi v svojih Spominih na Sokrata njegov učenec Ksenofont – »polisu povzročila najbolj številna zla dejanja. Kritias je namreč postal najbolj prevarantski, najbolj nasilen in najbolj morilski izmed vseh vlade trideseterice, Alkibiad pa je bil najbolj razuzdan, najbolj ošaben in najbolj nasilen izmed vseh (predstavnikov) demokracije.« Kot ugotavlja Ksenofont, sta »ta dva moža … bila po (svoji) naravi najbolj častihlepna izmed vseh Atencev, vse sta želela delati sama in postati najbolj slavna izmed vseh … Takoj, ko sta smatrala, da sta prekosila tiste, s katerimi sta se družila, sta namreč nemudoma zapustila Sokrata in se ukvarjala s političnimi zadevami, zaradi katerih sta se Sokrata tudi oprijela. … Tako Kritias kot Alkibiad sta, dokler sta se družila s Sokratom, z njegovo pomočjo zmogla obvladati (svoje) nelepe želje. Ko pa sta se od njega oddaljila, je Kritias zbežal v Tesalijo in se tam družil z ljudmi, ki so se veliko bolj posluževali nezakonitosti kakor pa pravičnosti.« Neobvladljivo častihlepje naredi torej človeka za tirana. Ker je sam suženj neukrotljive sle po moči, oblasti in slavi, hoče za zadovoljitev svojih ciljev zasužnjiti druge. Učitelji so kljub svoji etični drži in vzgledu v takem primeru nemočni, zato mora širša družba prepoznati častihlepje kot najhujšo nevarnost človeštvu in človečnosti, ne pa da je – kot danes – volja do moči in uspeha postala edino, celo glavno gonilo našega življenja.
Prečudovito pričakovanje rojstva najmilejšega in najbolj ljubljenega otroka sveta, Božjega otroka in človekovega Odrešenika. Navečer! Na tleh, na slami družina: Starša, babica, dedek in jaz – otrok, ki vpija iskrice radosti. Kadilo, sveča, molitev, križec na čelu. Badnjak – hrastova veja z okraski iz papirnatih trakcev, mahu, ki ga oče vedno skrbno prinese, domači okraski, kot je ta večer domač, naš, vseh nas, čakajočih. Hlebec, z nekvašenim okraski, križci, kitkami, vejicami. Skromna, postna, a nadvse dobrote, sladka večerja. Nepopisno veselje, hvaležnost za dar milosti – dočakati rojstvo božjega Sina, izkazati hvaležnost božji in naši Materi, občudovanje Materine ljubezni, njenega zaupanja in hvaležnosti nebeškemu Očetu za dar podarjene milosti. Zarja. Lesket belega puhka. Sij! Hristus se rodi! Vo istinu se rodi! Kristus je rojen. Res je rojen! Objem, izraz iskrene hvaležnosti Bogu, objem ljudi in Ljubezni, objem, ki naj bo objem vseh ljudi v naročju Matere Marije in ki naj bo večen v slavi sv. Trojice. Očarljiv vonj zraka, a ne od narejenih dišav. To je vonj ljubezni, vonj, ki ga ni mogoče opisati, ponazoriti, vonj božje ljubezni, ki prežema, krepi, daje voljo in ne zapušča ne siromaka ne bogatina, ne znanstvenika ne nepismenega, ne mene in ne tebe. Vse nas mazili, za dan ko bomo srečali Resnico in predani njej stopil na most, ki ima le eno smer. Naj bo ta most, vedno pred nami mesto srečanja ljudi in Ljubezni, most spoštovanja samega sebe in vseh božjih otrok, naj bo to most našega dostojanstva, globoke vere v pomoč in usmiljenje Kristusa. Na tleh, na slami, ob vonju kadila, trepetu rumene-voščene svečke ljubkosti, slavljenju Rojstva s pesmijo. Tam, na slami je ostalo iskreno otroštvo v objemu lepote skromnosti, hvaležnosti, ljubezni. Želim vam blagoslovljen in vesel božič, z željo, da radost in trpljenje, pričakovanje in upanje položite v naročje svete Matere in Božjega Sina v prepričanju, da: Lepo je živeti z Bogom.
Počasi se končujejo prazniki povezani z Božičem in Novim letom. To je priložnost, da sami sebi odgovorimo na vprašanje: »KAJ JE OSTALO OD PRAZNIKOV? SE JE KAJ SPREMENILO?« Slišali smo veliko dobrih želja. Želje za trenutek olepšajo naše življenje. Lahko bi naredili korak naprej, prerasli skrb samo za samega sebe in v sebi poglobili zavest, da ljudje drug drugemu lepšamo ali pa grenimo življenje. Smo si kdaj postavili vprašanje: »KAM JE USMERJENO MOJE ŽIVLJENJE?« Ob poslušanju in gledanju vseh tragedij, vojn ter nasilja po svetu postajamo brezbrižni. Brezbrižnost pa je uničujoča za posameznika in družbo. Preko radia, televizije, interneta lahko dobimo veliko informacij. Na žalost so te informacije vedno novice o nasilju, o vojnah, o korupciji in podobno. Vsa poročila nam skušajo predstaviti uničujočo stran življenja. Kako redko slišimo o dobrih in lepi straneh življenja. In na svetu je veliko lepih in dobrih dogodkov. Neznano naselje na Madagaskarju z imenom Befotaka je v tako imenovani »rdeči coni« zaradi nasilja, ki ga povzročajo domači tatovi živine. Tam so pred kratkim govorili o žarišču kuge na Madagaskarju. Dovolj razlogov, da bi človek stokal in se izogibal tega kraja. Pa vendar je kraj Befotaka znan med koledniki, ki po hišah zbirajo darove za pomoč pri projektih za otroke po vsem svetu. Tam se gradi nova šola. Ob vsem slabem je to svetla luč za prihodnost tega kraja in okoliških vasi. Presenečenje je veliko, ko ljudje izvedo, da so denar za to šolo zbirali otroci v Sloveniji. »Majhni otroci lahko to naredijo?« je bilo velikokrat slišati v času obiska tega pozabljenega kraja v malgaških hribih. Kaj mi iščemo v svojem življenju? Kaj nas pritegne in navdušuje? So za nas bolj zanimiva poročila o vojnah, nasilju, umorih, ali bi radi tudi sami s svojimi dejanji gradili bolj človeški svet? Vsaka generacija rabi smer v katero bo hodila. Mar ne bi lahko rekli, da smo ljudje kot trije modri na poti iskanja resnice? Vsak človek naj bi imel v svojem življenju luč, svetilnik, ki ga vodi in usmerja. Če bi radi, da postane naše življenje lepo, nekaj kar nas vsak dan znova razveseljuje, moramo iskreno pogledati okoli sebe, videti ljudi, videti svet. Ljudje s svojim zgledom in življenjem zatemnimo življenje ljudem ali pa drug drugega bogatimo, spodbujamo ter usmerjamo k dobremu. Drug drugemu postajamo luč, če nosimo luč v sebi. Usmerjajmo svoje življenje v dobro. Morda bo tudi naše življenje drugim v spodbudo in oporo.
Verjamem, da bo od moje rimske izkušnje v meni ostalo kar nekaj stvari, dobrih in slabih izkušenj, ki kot večina življenjskih spoznanj pripomorejo k dobremu. Skoraj prepričan pa sem, da bo v meni predvsem ostal občutek, ki sem ga tam dobil ob soočenju s številnimi strokovnjaki na področju Svetega pisma. Namreč občutek, da o stvari, za katero sem mislil, da jo precej obvladam, preprosto nimam pojma. To je v meni povzročilo nekoliko slabe volje; tako je pač vedno, ko kdo zadene v sredino človekovega ponosa. Bilo je nekako tako, kot bi se izgubil v svoji lastni hiši. Toda vse to je pred menoj vendarle razprostrlo nove in nove mogoče poti, ki mi odtlej ne dajo miru. Novi in novi pogledi na življenje, ki ga živim. Ko sem že počasi mislil, da se lahko udobno namestim v svoje dokaj dobro preverjene tirnice in preprosto ponavljam načela, do katerih sem se prerinil v svojem življenju, je od nekod prišla streznitev, da to ni to. Da to zame ni dovolj. Človek je nenasitno bitje, ker je v njem nekaj neskončnega. V Rimu sem se tako predvsem naučil, da je človek, ki želi biti vernik, prisiljen vse življenje ostati učenec. Iskati, preverjati, se učiti. Pri tem tudi (z)grešiti. Se truditi. Zapuščati svoje preverjene poti in se podati na tiste nove in neznane, ki se odpirajo z življenjem samim. Gospod me uči, da je tam njegov zaklad, na neki nepoznani njivi, pri nekem neznanem trgovcu z biseri, ki se je kar od nekod, nenapovedano pojavi na pragu. In da je velikokrat treba vse prodati, da bi imel ta biser, da je treba je prodati vse staro, vse preverjeno in gotovo, da bi imel ta zaklad. To pomeni, da je kristjan resda človek, ki ima svoja načela in živi po njih, pa vedno ostane dovolj ponižen pred Bogom in pred življenjem, da jih je sposoben tudi prodati, če pride mimo kaj, kar je večje od njih. Recimo nekaj, kar zahteva nov, doslej nepoznan izraz ljubezni. Nemški duhovnik Dietrich Bonhöffer bi dejal, da je kristjan tisti, ki vsak dan na novo sestavi svojih deset zapovedi. Da se torej ne drži črke kot pijanec plota, temveč da prevzame odgovornost in v danem trenutku presodi, kaj je bolj prav in se za to tudi odloči. Recite temu modrost ali fleksibilnost. Jaz temu pravim svetost.
Živimo v času, ko znamo marsikaj do potankosti analizirati, in upamo, da bomo na mnogih področjih še napredovali. Kaj vse že vemo o celicah, o kromosomih, o atomu. Pa ne samo to. Tudi o delčkih celic, kromosomov in atomov. Vedno bolj pa nam manjka pogled celote. Genij skladatelja se skriva v njegovih notah. Toda ko analiziramo njegove note, ne odkrijemo njegovega genija. Veličina pesnika je v besedah. Analiza njegovih posameznih besed ne razkrije njegovega navdiha. Bog se razodeva v stvarstvu. Toda če stvarstvo še tako natančno raziskujemo, ne bomo našli Boga. Prav tako kot ne moremo najti duše s skrbnim preiskovanjem telesa, Kmet se odloči, da bo poiskal lepoto v sončnem zahodu, toda najde samo sonce in oblake in nebo in obzorje zemlje – dokler ne spozna, da lepota ni »stvar«, ampak poseben način gledanja. Zaman bomo iskali Boga, dokler ne bomo razumeli, da Boga ne moremo videti kot »stvar«. Potrebujemo poseben način gledanja, ki je podoben tistemu pri majhnih otrocih, ki jih ne motijo izdelane doktrine in prepričanja. Za ta pogled celote gre. Izgubljamo se v najmanjših podrobnostih, pa pogosto ne znamo ob tem zaznati bistvenega sporočila. Človek za svoje življenje potrebuje pogled celote, ker mu osmišlja življenje, daje občutek doma, mu omogoča, da doživlja življenje kot skrivnost. Samo takšno življenje je vredno življenja, ker se samo v takšnem ozračju razvijajo bistvene človeške vrednote: prijateljstvo, veselje, upanje, ljubezen. Pogleda celote se ne moremo naučiti kot matematike, Ničesar ne moremo narediti s silo. Samo odpreti se moramo za vse, kar prinaša življenje in prisluhniti vsemu.
Dobro jutro. V enem smo si vsi enaki to jutro: od včeraj smo za en dan starejši. Spet smo se postarali. Kakor koli že to razumemo, eno je gotovo, da na tej poti staranja ni poti nazaj. Ob voščilu za dobro jutro ni ravno primerno govoriti o tem. Vprašanje je, kdaj sploh je primerno, kakor mi je pred kratkim zabrusil eden mojih znancev: »Ne spominjaj me na vsakem koraku, kako sem se postaral.« Če bi vprašali otroka, bi nam potožil, kako težko je, ker ga ne jemljejo resno zaradi njegove mladosti. Sami vemo, kako si želimo videti na kakšnem odgovornem mestu starejšega človeka. Mladenič ali mladenka na mestu, kjer bi pričakovali izkušnje, modrost, potrpežljivost, nam ne gre v glavo. Od nekdaj so v ljudskih modrostih starejši veljali za vir modrosti. Kult mladosti je v zadnjih desetletjih to spremenil, vprašanje je, če je to najboljše. Nedavno sem slišal pogovor neznancev, ki sta razvneto razpravljala o neodgovornem in nespametnem šefu. Zdelo se mi je, da je ta postav njun šef pred kratkim in da je mlajši od njiju. Kmalu sem ugotovil, da se motim. Eden izmed njiju je ogorčeno izjavil: »Pri njegovih letih, ko je pred upokojitvijo, bi pa pričakoval malo več treznosti in pametnega ravnanja. Saj ravna kot kakšen pubertetnik.« Danes pogosto slišimo o starih ljudeh, ki se obnašajo kot najstniki. Včasih nas k temu nagovarjajo tudi reklame, mediji. Starost se je skrila za zidove domov za starejše. Ob zgroženosti omenjenih neznancev o mladostniški nespameti nadrejenega, se lahko zgodi, da bo za temi zidovi ostala tudi modrost. Na misel mi prihaja trditev starogrškega misleca in državnika Solona. Pravi, da se res vsak dan stara, a se tega ne more nikoli dokončno naučiti. Če sem vas pozdravil z ugotovitvijo, kako smo se spet postarali in da bi to nadzorovali ni v naši moči, je nekaj vsaj navidezno nasprotnega. Solon trdi, da se je treba učiti starati. Gube, bolezni, nemoč, pozabljivost in podobno pride samo. Modrost, ki jo pripisujejo že od nekdaj starejšim, pa je treba gojiti. Predvsem takrat, ko smo nemočni in nam kaj dosti izbire ne ostane, se moramo pametno odločati. Dolge noči, tema, hladno vreme in čas, ko pogosto gledamo nazaj, tako na leto, kot na te, ki so šli po podobni poti pred nami, je pravšnji za tako šolo. Šolo staranja namreč. Pri tem ne gre za leta, bolj za to, kaj sem se naučil iz prejšnjih rodov, kaj bom ponesel s sabo v življenje iz leta, ki mineva. Naj bo nam vsem dan pol premišljenega in treznega staranja.
Predstavljajte si, da obstaja banka, ki vam vsako jutro na vaš račun nakaže štiriinosemdeset tisoč evrov. Tudi to jutro! Vsako jutro banka izbriše celoten ostanek, ki vam ga ni uspelo porabiti prejšnji dan. Kaj bi storili vi? Seveda bi vsak dan porabili vsak stotin. Naj vam nekaj zaupam – vsi uporabljamo storitve te banke. Njeno ime je ČAS. Vsako juto na naš račun dobimo šestinosemdeset tisoč štiristo sekund. Vsako noč se število odpiše, kot izgubljeno, če nam ga ne uspe dobro investirati. Ne prinaša nobenega kritja in ne pusti nikakršne prekoračitve. Vsak dan se odpre povsem nov račun za vsakega posebej. Vsako noč izgine ostanek od prejšnjega dne. Če ti ne uspe porabiti dnevnega depozita, je izguba povsem tvoja. Ni nobene možnosti vrnitve nazaj. Živeti je potrebno tukaj in zdaj, s pomočjo današnjega depozita. Od tega kako ga bomo investirali je odvisna kvaliteta našega življenja. Da bi prepoznali resnično vrednost enega leta, vprašajte študenta, ki ni uspel zdelat letnika. Da bi prepoznali resnično vrednost enega meseca, vprašajte mamo, ki je prezgodaj rodila. Da bi prepoznali resnično vrednost enega tedna, vprašajte urednika tedenske revije. Da bi prepoznali resnično vrednost ene ure, vprašajte zaljubljenca, ki čakata na zmenek. Da bi prepoznali resnično vrednost ene minute, vprašajte osebo, ki je zamudila vlak. Da bi prepoznali resnično vrednost ene sekunde, vprašajte osebo, ki se je za malo izognila avtomobilski nesreči. Čas ne čaka na nikogar. Včeraj je že preteklost, jutri je skrivnost, ostane nam le dar, ki se mu reče danes!
Z vsakim novim letom se vrača svetloba, sončna Luč. Njeno vsakoletno vračanje so stara ljudstva imenovala zimski sončni obrat, v krščanstvu se je na božični dan rodil Jezus. Božič in novo leto sta na koledarju ločena dneva, vendar sta v nekem globljem pomenu isti praznik, praznik novega prihoda in obenem vrnitve svetlobe, nebesne in nebeške Luči. Po zimskem sončnem obratu začutimo, da ni več daleč pomlad. Sonce, naša vélika Zvezda, je s svojo sijočo lučjo podobno božanstvu. Modreci, preroki in mistiki že od nekdaj povezujejo svetlobo z vesoljnim duhom. Veličastni so tisti starodavni verzi, s katerimi je faraon Ehnaton častil Sonce, navedel bom le dva, ki se v prevodu Gregorja Strniše glasita: Čeprav si daleč, so tvoji žarki na zemlji, čeprav si visoko, so tvoje stopinje dan! Platon je v znameniti prispodobi o votlini ponazoril s Soncem najvišjo idejo Dobrega, ki presega vse ideje, jih šele omogoča – tako kakor v naravi Sonce presega vsa bitja, saj omogoča življenje in s človeškim očesom tudi videnje lepote sveta. In če preskočim mnoga stoletja – prava modrost je vselej brezčasna – naj mi bo dovoljeno, da malce po svoje preoblikujem slavni izrek filozofa Friedricha Schellinga: »Narava naj bo vidni duh, duh naj bo nevidna narava« – in rečem: Svetloba je vidni duh, duh je nevidna svetloba. S to mislijo se najbrž lahko strinjajo verniki vseh religij, pa tudi drugi iskalci Najvišjega. Sonce, naša vélika Zvezda, enako podarja svetlobo vsem. Zjutraj se vedno znova razveselimo sončnih žarkov. In kadar ob misli na prihodnost občutimo tesnobo, pomislimo na Luč, ki nas je priklicala v življenje in ki naj nas vodi na vseh naših poteh. Zdaj pa, ob tem novoletnem jutru, prisluhnimo še verzom lepe in resnične eskimske Pesmi o svetlobi (v prevodu Lojzeta Krakarja, iz knjige Sredi zemlje stojim): Kadar odplovem s čolnom daleč od brega, premišljujem, kako nepomembno je moje vsakdanje življenje. Toda, ko se spomnim, da sem bil v hudi stiski, s e mi zazdijo moje majhne skrbi velike, in velika se mi zazdi bolečina, ki jo prinaša s seboj vsakodnevno pomanjkanje. Toda ali ni edina stvar, edina stvar, ki je res velika, to, da zagledaš v kolibi na koncu poti, kako se bliža veliki dan, kako se poraja dan in svet napolnjuje svetloba.
Neveljaven email naslov