Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zanimiva so domača hišna imena, a nova – se zdi – kot da ne nastajajo več. Identificiramo se predvsem s priimki. Kjer se je reklo pr Merikanc, je bil nekdo od njih očitno povezan z Ameriko. Pr Baháč so si hišno ime pridobili z bahaštvom.
\tBahačev ni nikoli manjkalo in izumrli tudi še niso. Besede pa ni več slišati pogosto. Zdaj znamo hitro povedati, kdo v vsem pretirava, kdo se ima za boljšega od drugih, kdo se nenehno hvali, menjava avtomobile, poudarja poznanstvo z znanimi osebami.
\tBahaštva se nalezemo; potrebna je odpornost proti tej nadlegi. Spodbujajo ga uspehi, podpira ga nagnjenost k samoljubju. Podžiga ga tekmovalnost; kdo more reči, da nisem boljši pogajalec od one reve, ki mu nikoli ne uspe.
\t*Nisem kot onile tamle zadaj, se prsi farizej v evangeljski priliki. Vse naredim prav, desetino odrajtam, nisem ne grabežljivec ne krivičnik ne prešuštnik.
V naši koži se sliši: nisem tajkun, ne prikrivam se v davčnih oazah, ne skačem čez plot. Sploh sem dober; kaj pa drugi, na primer moj sosed. Zanimivo: trudila sem se, da bi otroci nazorneje razumeli bahaštvo in naše človeške napake, pa nobeden ni hotel igrati farizeja, vsi so želeli biti cestninar - povsem navaden človek s svojimi slabostmi.
Veliko govorimo o človekovem samozavedanju. Danes velja biti ponosen nase, na svoje delo in uspehe. A saj je menda že Koseski rekel, da kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti; rek je v šoli veljal kot vzorec za šestnajsterec. Če se ponos spremeni v bahaštvo, postanemo okolici nadležni. Pa tudi ogoljufamo se za realno stališče do sebe. Vsakdo je lahko vznesen od čudenja, da je samo on on - neponovljiv v izvirnosti narave in da menda niti snežinka nima sebi enakega para. Kogar zanese v bahavost, se pa počuti vzvišenega.
Samo iz praznega sodú odmeva in samo prazen klas pokonci raste. Kar je prispodoba za človekovo napihnjenost in votlo veličino. Pa škoda, da so pregovori iz vsakodnevne rabe, ko tako nazorno izražajo stanje duha, čustev, počutja, vedenja in védenja. Te zjedrene resnice o nas samih so zbrane vsaj v kaki knjižni izdaji in posamezni uredniki koledarjev pa pratik jih tudi še cenijo.
3716 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Zanimiva so domača hišna imena, a nova – se zdi – kot da ne nastajajo več. Identificiramo se predvsem s priimki. Kjer se je reklo pr Merikanc, je bil nekdo od njih očitno povezan z Ameriko. Pr Baháč so si hišno ime pridobili z bahaštvom.
\tBahačev ni nikoli manjkalo in izumrli tudi še niso. Besede pa ni več slišati pogosto. Zdaj znamo hitro povedati, kdo v vsem pretirava, kdo se ima za boljšega od drugih, kdo se nenehno hvali, menjava avtomobile, poudarja poznanstvo z znanimi osebami.
\tBahaštva se nalezemo; potrebna je odpornost proti tej nadlegi. Spodbujajo ga uspehi, podpira ga nagnjenost k samoljubju. Podžiga ga tekmovalnost; kdo more reči, da nisem boljši pogajalec od one reve, ki mu nikoli ne uspe.
\t*Nisem kot onile tamle zadaj, se prsi farizej v evangeljski priliki. Vse naredim prav, desetino odrajtam, nisem ne grabežljivec ne krivičnik ne prešuštnik.
V naši koži se sliši: nisem tajkun, ne prikrivam se v davčnih oazah, ne skačem čez plot. Sploh sem dober; kaj pa drugi, na primer moj sosed. Zanimivo: trudila sem se, da bi otroci nazorneje razumeli bahaštvo in naše človeške napake, pa nobeden ni hotel igrati farizeja, vsi so želeli biti cestninar - povsem navaden človek s svojimi slabostmi.
Veliko govorimo o človekovem samozavedanju. Danes velja biti ponosen nase, na svoje delo in uspehe. A saj je menda že Koseski rekel, da kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti; rek je v šoli veljal kot vzorec za šestnajsterec. Če se ponos spremeni v bahaštvo, postanemo okolici nadležni. Pa tudi ogoljufamo se za realno stališče do sebe. Vsakdo je lahko vznesen od čudenja, da je samo on on - neponovljiv v izvirnosti narave in da menda niti snežinka nima sebi enakega para. Kogar zanese v bahavost, se pa počuti vzvišenega.
Samo iz praznega sodú odmeva in samo prazen klas pokonci raste. Kar je prispodoba za človekovo napihnjenost in votlo veličino. Pa škoda, da so pregovori iz vsakodnevne rabe, ko tako nazorno izražajo stanje duha, čustev, počutja, vedenja in védenja. Te zjedrene resnice o nas samih so zbrane vsaj v kaki knjižni izdaji in posamezni uredniki koledarjev pa pratik jih tudi še cenijo.
Nedolgo nazaj je medijski prostor, tako resni kot rumeni tisk, preplavila novica o delu ene izmed slovenskih državnih socialnih ustanov. Novica, prepletena s tragično življenjsko usodo dveh otroških duš, je postala glavna tema osrednjih informativnih oddaj, forumov in komentarjev prek socialnih omrežij. Še več, postala je celo predmet političnih preigravanj. Lahko se zgodi, da bomo, lačni novih tragičnih zgodb, dokaj hitro pozabili na vprašujoče in nedolžne otroške oči, naš prostor pa bo preplavila druga, ponovno tragična novica. O zgodbah, ki jih pišejo odrasli, o zgodbah odraslih mož in žená, ki v svojem zakonu niso znali ali zmogli sprevideti ter rešiti krize. In žal tudi niso imeli nikogar, ki bi jim v trenutkih groze in obupa lahko pomagal. Navadno za takšnimi zgodbami ostanejo skrušeni starši ter za vse življenje zaznamovani otroci s težko popotnico. Ko odpove odnos, ko se zgodi tragedija, nastopi stroka, ki mora delovati po črki zakona in na koncu odloča o življenjski usodi, ki dobi obvezno številko spisa. Dokler vse to samo prebiramo in spremljamo od daleč do neke mere še gre, ko pa vse skupaj poseže tudi v naš, intimen prostor ali pa samo vzbudi neprijetne spomine, se hitro zgodi hud pogrom na ljudi, ki so se odločili za eno izmed težjih poklicnih poti: pomagati ljudem. V mislih nimam samo socialnih delavcev, ki se največkrat znajdejo prav pri vrhu lestvice udrihanj vseprek. Ne vem, kam se je ali se bo v zgodbi dveh majhnih src nagnila tehtnica pravičnosti, njen jeziček so namreč obremenile še dodatne uteži. Z zgodbo nisem povezana, prav tako ne prizadeva nikogar izmed mojih najdražjih. Povezana sem samo toliko, da sem ena izmed tistih, ki se je polna idealizma po prepletu življenjskih razmer, odločila, da bo tudi sama delala z ljudmi v stiskah ter se zato tudi izšolala. Še več, da sem lahko napisala svoje zadnje diplomsko delo sem se zelo, celo preveč približala svetu ljubljanskih brezdomcev. Do te mere, da je ta svet postal celo prenevaren zame. Zato sem ga zapustila. V okviru obvezne študijske prakse smo študentje lahko dodobra spoznali, kaj pomeni socialno delo. Kaj pomenijo razbite družine, zanemarjeni otroci ... nasilen oče, izkoriščanje delavcev, zaprti oddelki, zapuščeni starši, duševno in telesno prizadeti otroci, duševne bolezni. Kako barvito paleto možnosti sem imela, da bi lahko pomagala ljudem. A življenjska pot me je zapeljala drugam in tu s pridom, vsaj tako si domišljam, uporabljam vse svoje znanje, kajti delam z ljudmi. Le-da ti ljudje ne hodijo k meni zaradi stisk, saj to ni moje področje dela. Svoje socialno delo opravljam tiho, mogoče za koga neopazno, z vsemi pomanjkljivostmi, ki jih premore človeška narava. V ospredju mojega zanimanja je še vedno človek, človek v vsej svoji milini in zlu, človek v vsej svoji moči in šibkosti.
Mlad fant, ki ga je zapustilo dekle in je zaradi tega zelo trpel, je razmišljal o življenju. Razumel ga je kot vabilo na pot, za katero ne veš, kam te bo peljala, kaj ti bo prinesla – na katero stopaš v upanju, da te bo popeljala v boljšo prihodnost. Od tega, kaj doživljaš na poti, pa je odvisno, kako boš gledal na življenje. Če boš stopil na zaklad, boš postal bogat in življenje bo zate eno samo veliko bogastvo. Če pa boš stopil na mino, ti bo morda odtrgalo noge in življenje bo zate ena sama bolečina. Človek največkrat ni sam kriv, kam stopi. Fant je razmišljal še dalje. Hudo je tudi, če ljudje namenoma nastavljajo mine, da drugi stopijo nanje. Najbolj pa ga boli, kadar ljudje obsojajo tiste, ki so stopili na mino in so ranjeni. Namesto, da bi jim pomagali, jih obsojajo. Ob tem fantovem razmišljanju sem se spomnila na klošarja, ki je prosil za denar. Ko sva se nekaj časa pogovarjala, pa je na denar pozabil. Pripovedoval mi je svojo življenjsko zgodbo, ki je bila eno samo stopanje po minskem polju, že od samega rojstva dalje. »Vse v življenju se mi je podiralo in se mi še podira – želel sem živeti drugače, pa …« Ničesar nisem mogla storiti, da bi to njegovo življenje postalo drugačno. Samo poslušala sem ga in ga skušala razumeti. Ko je odhajal, je bilo v njegovih očeh nekaj veselja. Dan za dnem srečujem ljudi, ki bi lahko rekli podobno: Preveč je bilo min pod njihovimi nogami! Morda se mnogih objektivno ni dalo odstraniti. Ob ljudeh, ki trpijo, pa se vendarle lahko vprašamo, ali nismo kakšne mine, ki jih je ranila, postavili tudi mi? Z nerazumevanjem, obsojanjem, nestrpnostjo, nepripravljenostjo za spravo, sebičnostjo …
Najbolj brano delo angleškega filozofa Francisa Bacona so nedvomno Eseji, v katerih je obravnaval najrazličnejše teme: razmišljal je o vrtovih, resnici, starševstvu, predrznosti, ateizmu, novostih, poslovanju, izobrazbi in še marsičem drugem. Pri tem je pogosto sledil metodi pro et contra, v zaključku pa je izpostavil nek nauk ali vodilo za bralca. V enem izmed poglavij je na ta način spregovoril o prednostih in slabostih različnih življenjskih dob. Zapisal je, da je domišljija mladih ljudi živahnejša od domiselnosti starih, zato so ti »primernejši za iznajdbe kot pa za presojanje, boljši za izvrševanje kot za svétovanje, in boljši za nove načrte kakor za utečene posle.« Starejši pa so nasprotno primernejši za vlogo izvrševalcev, ker jih vodijo izkušnje, ki si jih morajo mladi šele pridobiti. Poleg tega se mladi še ne zavedajo svojih sposobnosti in si pogosto naložijo več, kot zmorejo – njihove napake lahko zato hitro vodijo v propad posla. Dalje so mladi tudi bolj vročekrvni, neučakani in nespametni: prehitro vzkipijo, ne znajo nadzorovati svojih čustev, brezglavo letijo k cilju, ne da bi prej dobro razmislili o sredstvih in naredili načrt, držijo se napačnih načel in podobno. Vse napake pa po Baconovem mnenju še poslabša dejstvo, »da jih ne priznajo ali ne prekličejo, zaradi česar jih lahko primerjamo z neizurjenim konjem, ki se noče ustaviti niti obrniti.« Toda tudi starejši niso brez pomanjkljivosti: ti namreč pogosto »preveč negodujejo, se predolgo posvetujejo, si zelo malo drznejo, se prekmalu kesajo, redkokdaj privedejo posel do kraja in se zadovoljijo s povprečnim uspehom.« Medtem ko mladi resda lahko uživajo več priljubljenosti in naklonjenosti v družbi, pa avtoriteta nedvomno pripada starejšim – za modrost in življenjske nauke je namreč potreben čas, ki ga lahko prinese šele starost. Vrh tega so starejši zaradi svojih številnih izkušenj tudi bolj potrpežljivi in razumevajoči. Bacon zato pravi, da je na splošno »modrost kot prva razmišljanja, ki niso tako modra kot kasnejša: zakaj mladost je tako v mislih kot v letih.« Ker ima torej vsaka starostna doba svoje pozitivne in negativne lastnosti, Bacon predlaga, naj vselej zaposlimo pripadnike obeh starostnih skupin: vrline ene skupine bodo namreč popravile napake druge in obratno, s tem pa koristile tako sebi kot širši skupnosti.
Sedanji papež Frančišek s svojo preprostostjo in iskrenostjo nagovarja mnoge ljudi, tudi nekatoličane. Znan je po tem, da je včasih nepredvidljiv, da izstopa iz kalupov in ustaljenih pravil in je povsem domač z modernimi sredstvi komuniciranja. Tako je predlanskim predlagal nekemu anglikanskemu škofu, ki je bil na obisku pri njem, da kar na mobilni telefon posname poslanico, ki jo je namenil binkoštnikom, zbranim v Texasu v Združenih državah. Naj vam danes navedem nekaj misli iz tega nagovora. »Kakor se dogaja v tolikih naših družinah,« pravi papež, »se dogaja tudi nam, kristjanom. Razdelili in ločili smo se. Razdvojili so nas grehi in nesporazumi skozi dolgo zgodovino, ki je zaznamovana z grehi na eni in na drugi strani. Kdo je kriv za vse to? Mi vsi, ker smo vsi grešniki. Pravičen je samo eden, Gospod. Napolnjuje me veliko hrepenenje, da se ta razdeljenost konča in da dočakamo edinost. Hrepenim po tistem objemu, o katerem pripoveduje Sveto pismo v zgodbi o egiptovskem Jožefu. Njegovi bratje so zaradi lakote prišli v Egipt, da bi kupili živeža za preživetje. Toda v Egiptu pa so našli veliko več kot živež: našli so svojega izgubljenega, prodanega brata Jožefa. Tudi za nas je od vsega najpomembnejše, da se srečamo kot bratje. Skupaj moramo jokati, kot je jokal egiptovski Jožef. Ta jok nas združuje, ker je jok ljubezni.« Potem papež nadaljuje: »Tudi jaz vam govorim kot brat, preprosto, z veseljem in domotožjem. Naj v nas raste to domotožje, ki nas bo zbližalo in omogočilo, da se najdemo, se objamemo in skupaj počastimo Jezusa Kristusa kot edinega Gospoda zgodovine. Še nekaj vas prosim: molite zame. Potrebujem vaše molitve. Prosimo Gospoda, naj nas zedini. Bratje in sestre smo. Pustimo, da Gospod dokonča delo, ki ga je on začel. Gre za čudež edinosti, ki se je že začel in ki ga bo Bog dokončal.« Papežev nagovor je pri zbranih voditeljih binkoštne cerkve prebudil veliko veselje in hvaležnost. Takoj so se odzvali na njegovo vabilo. Nemudoma so posneli in poslali papežu naslednje video sporočilo: »Vsi tukaj zbrani voditelji predstavljamo na desettisoče vernikov, ki vas ljubijo, ki skupaj z vami verujejo v Boga in odgovarjajo na vašo prošnjo za molitev. Molili smo za vas in z vami. Naša želja skupaj z vami je, da bi prišli do edinosti vere. Blagoslavljamo vas in sprejemamo vaš blagoslov. Zelo nam je dragocen.«
Malce nenavadno je pa res, če mali racak, skoraj še dojenček, enega medvedka samogibno kliče Médo, drugega pa Mêdo. Mami, utopljena v znanosti, zazna to kot očitno nadarjenost za jezikovno področje. Mogoče se pa ne moti? Kot da bi bile jezikovne podrobnosti nekaj povsem obrobnega. Intonacija, širina, ožina glasov in naglas ustvarjajo pomene. Véra in Vêra v knjižnem jeziku ne pomenita isto. Odpúščanje in odpuščánje ustvarjata v našem času že pomensko zmedo. Ali zato, ker nam odpuščAnje ne gre od srca, ali zato, ker so odpUščanja na dnevnem redu; naš jezikovni občutek in poznavanje materinščine pa za minus zadostno. Šalo in ironijo na stran; v usedlini je pa vseeno nekaj grenkobe. OdpUščanje je boleča izkušnja. Ali z veselim srcem prisluhnemo delavcem, ki po tridesetih letih dela ostanejo na cesti? Če nam pa to sploh ni mar, ali smo še človeški; humani, kakor radi rečemo. Premoremo toliko odpuščAnja, da bi v resnici premagali zamero in po bratovsko ljubili žaljivca? Ne zgolj žaljivca, tudi ubijalca. Saj je življenje kar prijazna pustolovščina, dokler smo na varnem in razkošno mladi in še bolj razkošno zdravi. Predaj se vetrom, naj gre, kamor hoče; naj se srce navriska in izjoče. Ne vznemirjata nas ne odpUščanje ne odpuščAnje. Izmeriti »daljo in nebeško stran«, ko je naš najvišji dan, nas še prav nič ne mika. Ko udari kriza – taka ali drugačna – pa ni več šale. In ko smo v njej, zdaj v nekakšni gospodarski in v evropski in svetovni in mnogi v osebno poslovni, sta v igri tako odpUščanje kot odpuščAnje. Kako se spopasti s prvim, kako v drugem? Na človeški ravni nas bo obvarovalo odpuščAnje. Sovraštvo in srd zoper odpUščanje oledenita srce za mirno presojo, zameglita obzorje duhovnih moči. Lahko pa ni ne eno ne drugo. In brez muje se niti čevelj ne obuje. In smo mimogrede pri glasovni in pojmovni varianti. Brez Muje (– pisano z veliko začetnico –) smo se šalili v času, ko so k nam vreli delavci iz Bosne, ne gre več pri nobenem delu. Delu čast in oblast je zdaj že pozabljena parola. Kdor ne dela, naj ne jé, si je pa drznil reči apostol Pavel, izdelovalec šotorov. Jé in jê sta tudi dva pomena. Natresli smo si dovolj primerov, da bi ob njih pomislili še na posebno dinamiko materinščine in v njej odkrili spevnost glasov. Pravzaprav lepoto. Kako da si jo je zmogel priklicati v poimenovanje svoje igrače oni malček? Se je ohranila v njem ali jo je zamenjal za kaj zelo praktičnega; kdo ve.
Na enem od mojih potovanjih po Afriki je k meni pristopil neznanec in me objel preko ramen. Počutil sem se precej neprijetno, zato sem se spretno izmuznil in ga opazoval v varni razdalji. Dvignil je desnico in začel: »Vaša civilizacija, civilizacija belega človeka je obsojena na propad. Zaverovani vase, v svoj svet, kjer vlada sebičnost in odtujenost, ne znate prisluhniti sočloveku, kaj šele naravi. Vaše življenje je vse bolj programirano. V njem je vse natančno določeno. Do sekunde. Niste spontani. Blokirani ste in nesproščeni. V popolnem neskladju med razumom in srcem. Živite le še v glavi. Poglejte, kako preživljajo otroštvo vaši otroci. Ob računalniku. V svetu odtujenosti od najzgodnejše dobe. Naši otroci živijo otroštvo v naravi, na ulici, med sovrstniki. Se spomnite vašega otroštva, pogovorov ob mizi, skupnega branja, igre na ulici, glasbe, smeha? Ne sprejemate mnenj drugih ljudi. Nočete jim prisluhniti. V svoji samozadostnosti ste vse bolj nezadovoljni, mrki, mračni, depresivni. Koliko slabe volje, nerganja in neprijaznosti je v vašem svetu. Tako zelo se vam mudi, da ne premorete niti prijazne besede. Tudi zaradi tega se vse bolj zatekate v omamo tablet in alkohola. V vaših očeh je Afrika podoba revščine, umazanije, kaosa. Niti pomislili niste, da bi se morda poglobili v njeno sporočilo. Ne, nimate časa. Preveč ste zaposleni s služenjem denarja. Da preživite. Da napolnite sedmi vrč. Pa čeprav veste, da se ga ne da napolniti! Dobro, če se od nas nočete učiti, bi se lahko kaj naučili od afriških živali. Lev, kralj živali, ve, kdaj ima dovolj hrane. Takrat se zlekne in lahko greš mimo, pa ti ne bo nič naredil. Vi pa ne veste, kdaj imate dovolj. Poglejte opice, kako se objemajo, ljubkujejo, božajo. Kaj pa vi? Kdaj ste nazadnje koga objeli, poljubili iz čiste radosti? Ne, tega ne počnete, ker ste prestrašeni, ker se bojite, da vas bodo obsodili spolnega nadlegovanja. Vaša, bela rasa nima prihodnosti, ker je v srcu mrtva, je sklenil. Gledal sem v tla in ostal brez besed. Prav je imel. Vse bolj smo ujeti v strasti sebičnosti, brezobzirni tekmovalnosti, pohlepnosti. Postajamo družba strahu in negotovosti. Ta kolektivna hiba je postopoma ustvarila nesrečno in nasilno civilizacijo, ki ne ogroža le sebe, temveč celotno življenje na vsej naši Zemlji.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Zgodilo se je pred desetletji. Na sodišču sta prestrašeni in objokani stali deklici, stari enajst in trinajst let. Poklicani sta bili, ker naj bi se na željo očeta ob ločitvi staršev ločili tudi onidve. Pravico do ene je uveljavljal oče. Takratna sodnica pa je predhodno razpravo in svojo odločitev ustavila ter preudarno presodila, da sta dekleti dovolj stari, da se odločita sami. Enoglasno sta prosili, da hočeta ostati skupaj in da hočeta ostati pri materi. Sodnica je poslušala njun glas, ne morebiti glasu svoje stroke ali črke zakona. Še več: okarala je očeta, zakaj je že tako ranjena otroka izpostavljal novim strahovom in ranam. Deklici sta ostali skupaj, skupaj sta vse do doktorata kasneje študirali v Ljubljani, danes imata srečni družini in sta največji prijateljici. Ena od teh deklic sem bila jaz, druga moja starejša sestra. Na dogodke sem skoraj že pozabila, ker niso pustili trajnih posledic. Toda nedavna novica v medijih, kako je socialna služba nekje v Sloveniji z eno samo potezo odvzela otroka starim staršem, je znova oživila ta spomin v meni. Konkretnega primera seveda ne poznam, da bi lahko o tako radikalni gesti neke državne strokovne službe razpravljala. A modrost, ki jo lahko potegnem iz svoje lastne zgodbe, je: iskrena hvala takratni sodnici, ki je o nama s sestro pustila odločati nama samima. Tista neznana sodnica nama je v najini globoki stiski pustila najino človeško dostojanstvo. Ni naju obravnavala kot otroka brez razuma in zmožnosti presoje, ampak kot človeka, o katerih ne more odločati nekdo drug, ki situacije ne more poznati, saj ne pozna otrokovih dejanskih čustev in njegovega globokega strahu nemoči pred močjo odraslih. In kaj je drugega kot razkazovanje moči, če otroke – četudi majhne - zradiramo kot ljudi na raven bitij, ki o sebi niso zmožni odločati, kot da ne bi imeli čustev, ki jim dajejo zmožnost presojanja? Pa čeprav je že Mali princ dejal: »Kdor hoče videti, mora gledati s srcem.«
Spokojen hodi skozi trušč in naglico sveta in se spominjaj miru, ki ga najdeš le v tišini. Kolikor je mogoče, bodi v dobrih odnosih z vsemi ljudmi. Svojo resnico pripoveduj mirno in jasno in prisluhni drugim, tudi neumnim in nevednim, zakaj vsakdo ima svojo zgodbo. Izogibaj se bučnih, napadalnih ljudi, ker so breme za dušo. Ne primerjaj se z drugimi, da ne postaneš zagrenjen in ohol, kajti vedno bodo večji in manjši od tebe. Veseli se svojih načrtov. Ohrani navdušenje za svoj poklic, naj je še tako skromen, saj je pravi zaklad v spremenljivih časih. Pri odnosih bodi pazljiv, kajti svet je poln prevar, a zato nikdar ne spreglej, da je tudi zvrhan kreposti. Mnogi hodijo za visokimi vzori in povsod je življenje polno junaških dejanj. Bodi, kar si. Bodi svoj. In nikoli ne igraj ljubezni. Pa tudi ne preziraj je, čeprav si razočaran in ogorčen, zakaj ljubezen je večna, kakor je večna tudi trava. Spokojno sprejmi izkušnje let; drugo za drugo skladno odlagaj stvari iz mladosti. Neguj duhovno moč, da te bo obvarovala nenadne nesreče. Ne spravljaj v žalost samega sebe z izmišljotinami. Mnogi strahovi se rodijo iz utrujenosti in osamljenosti. Vzdržuj zdravo disciplino, a vedno bodi do sebe tudi blag. Otrok vesolja si, nič manj, kot so drevesa in zvezde. Pravico imaš biti tu. In če to veš ali ne – vse v vesolju poteka natančno tako, kot je prav. Bodi torej v miru z Bogom, vseeno, kako si ga predstavljaš. In ne glede na to, kakšno je tvoje delo in kakšne so tvoje težnje v bučnem vrvenju življenja, ohrani mir v duši. Kljub vsej nesnagi in žalosti, kljub vsem izničenim sanjam, je svet vendarle čudovit. Bodi pozoren. Bodi srečen!
Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci! V tokratni oddaji »Duhovna misel« se poskusimo zamisliti nad vplivom kritike na človeka. Danes pogostokrat slišimo, beremo, tudi sami izjavljamo raznorazne kritike in nesoglasja na raznorazne teme pri nas in po svetu. Včasih kritiziramo utemeljeno, včasih pa tudi ne. Včasih je kritika pozitivna, včasih negativna. Bolj pogosto se na žalost srečujemo s slednjo. Kritika ne pomeni izrecno le nekaj slabega, nekaj, s čimer bi hoteli človeku očitati njegovo napačno razmišljanje, vedenje ali ravnanje. Pri mnogih beseda »kritika« ne vzbuja dobrih občutkov, kar zagotovo ni prav. Ne bom zdaj komentiral konkretna družbena, politična ali verska dogajanja. Poskusil bom poudariti pozitiven vpliv vsesplošne kritike, ki človeka lahko vzpodbudi za nadaljnje delo. Tu seveda govorimo o ustvarjalni, plodni kritiki. Ta posameznika lahko motivira, da bi v tem, s čem se ukvarja bil še boljši, njegovi dosežki pa višji. Geslo tedna, v katerem se nahajamo, so besede iz Nove zaveze, iz 1. Petrovega pisma, ki govorijo: »Slavljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa! V svojem velikem usmiljenju nas je po vstajenju Jezusa Kristusa od mrtvih prerodil za živo upanje.« (1Pt 1,3) »Preroditi se za živo upanje«… kaj sploh te besede pomenijo? Kaj želijo povedati človeku na začetku 21. stoletja? Prav gotovo so jih zelo dobro razumeli ljudje živeči v drugi polovici 1. stoletja, ko predvidevamo, da je apostol Peter to svoje prvo pismo napisal. Ampak danes, po skoraj 2.000 letih, se moramo globlje zamisliti nad temi besedami, da bi dojeli njihovo sporočilo. »Preroditi se«, ali drugače rečeno »ponovno se roditi« v duhovnem smislu, pomeni spremeniti svoje razmišljanje do te mere, da bi vrednost ravnanja do drugega človeka dosegla višjo raven. To lahko dosežemo tudi s pomočjo pozitivne kritike, bodisi z lastno presojo notranjega stanja, bodisi z dobronamerno, kakor smo že povedali, ustvarjalno, plodno presojo nas s strani drugih. Takšna kritika človeka prav gotovo bolje nagovori in vzpodbudi, kot pa grobe, napadalne ali žaljive besede. Dajmo torej druge ne le grajati in kazati na njihove napake, ampak jim tudi pomagali s takšno kritiko, ki bi posameznika usmerila naprej – to pomeni v smeri dobrega, pozitivnega.
Spoštovani, med drugo svetovno vojno je v Franciji v strelnem ognju umrl zavezniški vojak. Prijatelji so ga želeli na bližnjem vaškem pokopališču dostojno pokopati, a grobar tega ni dovolil, ker pokojni ni bil njihov krajan. Pokazal je, da ga lahko pokopljejo zunaj pokopališke ograje. Mesece kasneje so se vojaki vrnili, da bi postavili svojemu prijatelju obeležje na grobu, a so bili presenečeni, ker niso našli prijateljevega groba. Šli so vprašat grobarja, kaj se je zgodilo. Povedal jim je, da ni mogel mirno spati, odkar so pokopali njihovega prijatelja zunaj ograje. Da ga je pekla vest. Rad bi se jim opravičil, a ni vedel, kje bi jih našel. Bal se je, da bo umrl s tolikšno težo na duši. Želel si je, da bi mu bilo odpuščeno. Zato je neko jutro zgodaj vstal in prestavil ograjo in tako grob padlega vojaka vključil v pokopališče. To Bog dela tudi za nas. Smo na napačni strani ograje, a nas vključuje v družino odrešenih, zato je poslal na svet Odrešenika Jezusa Kristusa. S smrtjo na križu je prestavil ograjo, ki nas je ločevala. Zakaj ga ne bi v tem posnemali? Apostol Pavel je zapisal: »Bodite drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni ter drug drugemu odpuščajte, kakor je tudi vam Bog milostno odpustil v Kristusu.« Biblična beseda za odpuščanje je izpeljanka iz grške besede charis, milost. Nekomu odpustiti pomeni biti do nekoga milosten. Odpuščanje je končna oblika ljubezni, je njen zaključni izpit. Mahatma Gandhi je rekel, da šibki ne morejo odpustiti in da je odpuščanje lastnost močnih. Odpustiti pomeni obrniti ključ in odpreti vrata ječe ter stopiti v svobodo. Pomeni čez neizplačljivi dolg potegniti črto ter z velikim črkami zapisati: »Odplačano.« Pomeni v sodni dvorani udariti s kladivom in razglasiti: »Ni kriv.« Kako pa vem, da sem odpustil? Ko več noč in dan ne razmišljam o tem in mi ni treba stalno govoriti o tem. Ko ne čutim potrebe po maščevanju. Odpuščanje ni stvar razpoloženja ali pa občutkov. Odpuščanje je stvar odločitve mojega srca, moje svobode. Kot je Jezus odpustil nam: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« In kot molim: »Oče naš, ki si v nebesih … in odpusti nam, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom …« Odpuščanje je srce Evangelija. Brez odpuščanja ni prihodnosti. Kot Jezusov učenec sploh nimam druge izbire.
Že navsezgodaj zjutraj ste si nadeli nogavice. Preden se odpravite od doma, si boste obuli čevlje. Če otroku oblečete jakno za na pot, se boste verjetno spet priklonili. Morda se v kuhinji priklonite, da dosežete kakšno posodo. Priklon je v naši kulturi manj pogosta oblika pozdrava kot na primer na Japonskem, kjer poznajo celo serijo priklonov, ki izražajo spoštovanje, pa tudi socialni status oseb, ki se srečata. V Veliki Britaniji se na primer igralci na teniškem turnirju v Wimbledonu tradicionalno priklonijo kraljici. Priklon kot znamenje spoštovanja in počastitve je prisoten tudi v katoliški liturgiji. Klanjanje ali salat je del islamske obredne molitve, ki se opravlja petkrat na dan. Nenazadnje se v tradicionalnih plesih priklonijo tudi soplesalci pred pričetkom plesa. Priklon vedno izraža spoštovanje. Običajno smo navajeni, da je torej priklon pridržan za posebne pozornosti in posebne ljudi, morda takšne z 'modro krvjo'. Nekoliko drugače se je zgodilo med državljansko vojno v Koreji. Zloglasni general je z vojsko nezadržno prodiral in zavzemal provinco za provinco in pri tem uničeval vse, kar mu je prišlo na pot. Ko so tako prebivalci nekega mesta slišali, da se jim približuje in ker so vedeli za njegov kruti sloves, so pobegnili v bližnji samostan. Ko je tako generalova vojska prispela v mesto, so našli hiše zapuščene. Po precej iskanja, so vendarle našli nekega zenovskega meniha, ki je zaostal za ostalimi. General je ukazal, naj ga pripeljejo predenj, a menih nikakor ni hotel iti. General je tako besen sam odšel do njega. »Ti očitno ne veš, kdo sem jaz!« je kričal na meniha. »Zmožen sem te zabosti v prsi z mečem, in ne bi pri tem niti trenil.« Zenovski menih se je obrnil in generalu mirno odvrnil: »Tudi ti očitno ne veš, kdo sem jaz. Zmožen sem pustiti, da me zabodeš z mečem v prsi, in pri tem ne bi niti trenil.« Ko je to general slišal, se je menihu globoko priklonil in skupaj z vojsko zapustil deželo. Prikloni niso nekaj, kar bi bilo rezervirano za kronane glave ali za slavne generale. Tudi v današnjem dnevu bomo morda lahko prepoznali skoraj povsem skrite drže in dejanja, ki se jim je vredno prikloniti.
Mediji so dan in noč prisotni v našem življenju. Ni ga dogodka, da ga ne bi mediji ujeli, spremenili v novico in približali vsem ljudem. Mene je že v srednji šoli zanimala zgodovina. Pa ne zgodovina iz šolskih knjig, ampak tista skrita stran, ki sem jo odkrila najprej v drugi svetovni vojni, potem pa še v mnogih dogodkih in izza mnogih medijsko popularnih ljudi. Tudi v čisto navadnem življenju me zanima tista stran življenja, ki je ne najdem v medijih. Zanimajo me ljudje, otroci, stari in mladi, umirajoči in ozdravljeni, ki so ob nas, se nas dotaknejo, a jih ni bilo in jih nikoli ne bo v medijih. Če bi na primer, za mesec dni izginil internet… Za koliko ljudi bi to bila prava, resnična katastrofa? Spomnim se malega prvošolčka, ki se je s prijateljem pogovarjal takole: Veš, mi pa včeraj nismo imeli interneta. Drugi zgroženo: Kaaaj? Niste imeli interneta? In to cel dan? Ja, kaj ste pa delali? Ta otroški pogovor je pokazal kako smo omreženi z mediji, kako pomembno vlogo imajo v našem življenju. Zato pozabljamo na vsakdanje stvari, ki se dogajajo, ki nas obdajajo – a ne pridejo do našega srca, ker smo se obdali z imaginarnim svetom interneta in ostalih naprav. Danes zjutraj je bila pri nas prekrasna jutranja zarja. Lahko si začutil, da prihaja pomlad. Čebljali so vrabci in sosedov kuža je veselo skakal po dvorišču. Mimo mene pa je kot blisk priskakljal mlad srednješolec s slušalkami v ušesih, s pametnim telefonom v rokah, skoraj podrl dva sprehajalca in oddrvel naprej v šolo. NI videl nikogar, ki je stal ob poti, ni slišal ničesar… Bo jutrišnji svet takšen? Bomo videli in slišali le tisto, kar se bo povedalo po medijih in preko medijev?! Ne, še naprej bo tiho in vztrajno živel svet izza medijev. Svet, kjer svojo vlogo imajo človeške oči in roke, noge in glava, pamet in srce. Svet srečanja in druženj, ko se dva ne gledata preko ekrana, ampak iz oči v oči, kjer prijatelj prijatelju zaupa skrivnost z šepetom na njegovo uho in mu prenese svojo toplino in bližino. Svet, kjer bo pomembno iti precej daleč do hiše, kjer je bolnik in bo še zmeraj potrebno sesti na stol poleg njegove postelje, ga prijeti za roko in mu zaželeti ljubega zdravja. Če izklopimo pametni telefon in vključimo svojo pamet, če teden dni ne uporabljamo internet, ampak novice pobiramo pri klepetu ob kavi, če moški v gostilnah spet začnejo eden drugemu pripovedovati svoje zgodbe, ne d bi strmeli v velike ekrane, bomo obstrmeli. Svet izza medijev je tako blagodejen za dušo in srce, tako dober in resničen. Nekje ob robu tega sveta izza medijev nas čaka presenečenje. Srečali bomo ljudi in ljudje bodo srečali nas. Ljudje pa so največja skrivnost življenja.
Moj pokojni prijatelj Vasja Cerar je pred tremi desetletji prevedel klasično zbirko zenovskih koanov, tj. kratkih meditacijskih zgodb s skupnim naslovom »Vrata brez vrat«, po japonsko Mumonkan. Znameniti 19. koan z naslovom Vsakdanje življenje je pot se glasi takole: »Kaj je Pot?« je Džošu vprašal Nansena. Nansen je rekel: »Vsakdanje življenje je Pot.« »Kako naj jo najdem?« »Čim bolj jo iščeš, tem bolj se odmikaš od nje,« je rekel Nansen, Džošu pa je vztrajal: »Če naj ne iščem Poti, kako naj jo najdem?« »Pot, ki jo iščeš, ni stvar spoznanja ali nevednosti. Spoznanje je utvara, nevednost je zmeda. Brezmejen in čist kot poletno nebo boš, ko prideš na pot, ki je dvom ne doseže. Zato ne sprašuj, katera je prava in katera neprava pot, kajti nobena ni dobra in nobena slaba.« Ob teh besedah je Džošu doživel razsvetljenje. Tudi slavni lesorezi japonskega slikarja Hirošige, mojstra krajinskega slikarstva iz 19. stoletja, so v tem sublimno zenovskem pomenu vsakdanji, so onstran spoznanja in nevednosti. Na Hirošigovi sliki z naslovom Jesenski mesec nad reko Tamo vidimo veliko, belo, polno luno, nebo in reko, dve turkizni modrini, ki odsevata druga v drugi, in ob bregu reke stari vrbi, kakor da v vetru stegujeta veje tja k drobnim ljudem, čolnarju in popotniku ter ribičema, in tam sta tudi sključeni ženski postavi na produ in skupinici ljudi v daljavi, na drugem bregu pa vasica, drevesa, gore, obzorje, osvetljeno z belo mesečino … kako preprosto in kako popolno! Zdi se, da se ljudje, ujeti v ta večni trenutek ob reki Tami, ne sprašujejo, ali je pot, ki so jo dotlej prehodili, prava ali ni, ali je dobra ali slaba, in najbrž so ravno zato njihove duše »brezmejne in čiste kot poletno nebo«, kot pravi koan – toda jesenske melanholije tega prizora vendarle ni mogoče spregledati. Prizor nas spominja na tisti otožni Bashov haiku: »Po tej poti / v jesenskem somraku / ne hodi nihče« – se pravi, noben jaz, noben ego, tu je le duh zena v svoji polni praznini. Ali drugače rečeno, po poti hodi »ne-kdo«, tako kakor piše v nekem drugem, tokrat Busonovem haikuju: »Nekdo je prišel / in obiskal nekoga / nekega jesenskega večera«. – Mi pa, živi ljudje ob vselej bežeči reki sveta, na vzhodu in zahodu, nekdaj in danes, se vseeno sprašujemo, katera je prava in katera ni prava pot. To se moramo spraševati, če hočemo napredovati na naši skupni, človeški in zgodovinski Poti. O poti skozi »vrata brez vrat« Prirejeni odlomek iz knjige Daljna bližina neba (Štirje časi – Jesen), Lj. 2010, str. 579–81.
Za nami je mesec marec, mesec, ki je z dnevom žena in materinskim dnevom od vseh mesecev v letu najbolj izrazito posvečen ženskam. Zdaj, ko so ti posvečeni dnevi spet varno za eno leto že skoraj zapakirani v pozabo, delam bilanco stanja tudi sama kot žena in mati štirih otrok. Prav v mesecu marcu se mi je namreč zgodilo, da mi je sin ob mojem poudarjanju znanja in učenja jasno in glasno povedal: »Ampak, mama, kakšen vzgled za uspešnost znanja pa si ti? Naredila si doktorat, oči pa je navaden ekonomist in zdaj delaš pri njem skoraj kot njegova tajnica, ker kljub svojemu znanju ne dobiš zato nobene boljše službe!« Po premisleku sem ugotovila, da sem naredila pač napako v sistemu, ker sem vmes rodila in celo vzgajala preveč novih davkoplačevalcev. „Na fakulteti nimaš šans, tam sprejemajo ljudi do petintridesetega leta…« ali: »Upoštevamo vam največ eno leto porodniške za vsakega otroka, zato ste prestari, da bi se lahko prijavili na postdoktorske projekte,« je bilo uradno stališče pristojnih inštitucij. In sprijazniti sem se morala z novodobnim stališčem, da današnji otroci zrastejo v enem samem letu, nič več materinskega dela ni treba zanje. Sinova umestna pripomba je po desetletju zdaj obudila te boleče spomine. Nisem mu odgovarjala, zakaj po svoje je imel prav. A naslednji dan sem pisala na fakulteto in se odločila za vpis novega doktorata. Zato, drage ženske, drage matere – ne morete se upreti sistemu, ki je naravnan, da v bitkah za boljše službe in položaje zmagujejo tisti, ki družbi niso rodili novih davkoplačevalcev, lahko pa se uprete svojim predsodkom, da ničesar drugega ne morete doseči. Naj bo sporočilo letošnjih praznikov, posvečenih ženskam, to, da same sebi, ne drugim dokažete, da zmorete tisto, kar želite početi in kar cenite, doseči vsaj za hobi, če že ne v svojem poklicu. Bodite zmagovalke v tem, da zaradi sistema ne boste nikoli zavrgle svojih vrednot.
Čeprav je Montaigne, filozof iz 16. stoletja, zelo dobro poznal antično filozofijo in z veseljem bral dela antičnih avtorjev, se ni strinjal z njihovimi predstavami o človeku. Motilo ga je zlasti to, da so človekovo bistvo povezovali z razumom, čustva pa zanemarjali in jih pogosto obravnavali kot nekaj nižjega in slabega. Prava pot do srečnega življenja je bila po njihovem prepričanju v tem, da sledimo razumu, nadzorujemo svoje strasti in se izogibamo nagonskim odzivom. Razum naj bi bil nekakšna božanska sila v nas, ki naj bi gospodaril nad telesom in ga vodil. Montaigne je temu prepričanju nasprotoval in trdil, da ne smemo zanemarjati našega telesa in njegovih občutkov, saj so ravno tako del nas. Kdor se ponaša s svojim analitičnim razumom, s svojo sposobnostjo razsojanja in znanja, s tem zanika del sebe – Montaigne pravi, da v svojem bistvu nismo razsodna, spokojna bitja, kakršni so si prizadevali biti antični filozofi, ampak smo večino časa histerični, nerazumni in neotesani. Čeprav naša telesa povzročajo neprijetnosti, nas bolijo, nas pogosto ne ubogajo, povrh tega pa se še starajo in so v vsakem pogledu popolno nasprotje dostojanstvenega razuma, so vendarle neločljivo povezana z nami. Namesto da zaničujemo telo in ga poskušamo vselej nadzorovati, bi morali odpraviti to delitev na razum in telo ter slednje sprejeti kot nespremenljivi del našega obstoja v tem svetu. Najhujša izmed vseh naših napak je po njegovem mnenju prav prezir do samih sebe. »Naše življenje je delno norost, delno modrost,« pravi Montaigne, »kdor o njem piše spoštljivo in po uveljavljenih pravilih, ga zanemari več kot polovico.« Sam je zato v svojih premišljevanjih bralcem razodeval tudi najbolj intimne detajle iz svojega življenja: pri tem je izhajal iz prepričanja, da je vse človeško povsem naravno, zato se tega ne bi smeli sramovati. Prizadeval si je za odkritosrčnostjo in popustljivostjo do sebe in svojih napak ter tudi drugim želel pokazati, da nam filozofija pomaga sprejemati naše pomanjkljivosti – strasti, občutja, osebnostne napake so ravno tako naše, kot je naš razum. Če se sprijaznimo s to bolj prizemljeno podobo človeka in si ne lastimo več gospostva nad telesom in svetom, bomo kljub temu ugotovili, da smo povsem v redu takšni, kakršni smo.
Današnja nedelja, nedelja Božjega usmiljenja ali bela nedelja pred nas postavlja lik apostola Tomaža, dvomljivca, človeka, ki se umakne v samoto, se torej loči od apostolov, ko Jezus prvič pride mednje. Bog vedi o čem vse je premišljeval v svoji osami, v noči dvomov, morda celo obupovanja in malodušja. Toda vsaj nekaj je jasno: ko je bil sam, ločen od svojih prijateljev je bil šibak, nemočen, ko pa se vendarle vrne v krog prijateljev, še vedno dvomi, toda njegovo iskanje dobi nov smisel, ko je v občestvu je močnejši in pogumnejši. Ni težko v Tomažu prepoznati človeka dvoma, nezaupanja in zaprtosti pred skrivnostjo. V tej reakciji je Tomaž predhodnik človeka moderne dobe, ki v središče postavlja področje empiričnega, tehniko, to kar je merljivo in čutno preverljivo. Resnično in stvarno naj bi bilo samo tisto, kar se da videti, otipati, meriti, analizirati in registrirati z moderno računalniško tehniko. Filozof Heidegger je zapisal, da se v takšnem načinu razmišljanja kaže človekova želja po obvladovanju, vse je tehnično določeno, ni več prostora za presenečenja, za skrivnostno čudenje biti, za hvaležnost, za sprejemanje življenja kot največji čudež na tem svetu. Ni lahko prepoznati znamenj božje navzočnosti v svetu. Posebno skeptikom in pesimistom ne. Toda Božja Ljubezen nikoli ne obupa nad nobenim človekom. Iz prizorov, kako se vstali Gospod prikazuje učencem, vidimo, da se vsakemu na svoj način dobrotljivo razodeva: Petru, Janezu, Magdaleni, Tomažu, drugim apostolom…. In ko Tomaž občuti Gospodovo skrb zanj, znotraj kroga svojih prijateljev, se poruši tudi fasada njegovega odpora in izpove vero: »Moj Gospod in moj Bog!« Verovati pomeni v Gospodovi prebodeni strani prepoznati delo njegove Ljubezni za ljudi: za mene, za tebe, prav za vsakega človeka na tem planetu. Verovati pomeni po razsvetljenju Svetega Duha znotraj kroga prijateljev na osebni ravni sprejeti Jezusa za osebnega prijatelja.
Ne gre mi iz spomina slika begunske deklice, stare morda šest let, z nežnim plahim nasmehom; z izrazom, ki prosi, da bi smela zaupati naključnemu neznancu; s prošnjo, naj ji nihče ne naredi nič hudega; s strahom, da se ne bi izgubila, se oddaljila od svojih, da bi v morju tesnobnega tavanja vendarle nekam prišla, od koder ne bi bilo treba več bežati, kjer bi se končno ustavili, in bi ji njeni, če jih seveda sploh še ima, vzpostavili nekaj, kar bi bilo podobno domu, z osnovnim redom in ritmom, kjer bi se začela vsakdanjost, tisto običajno navadno življenje preprostih ljudi, zadovoljnih z malim, brez koridorjev in policijskega nadzora, brez fizično in čustveno izčrpanih prostovoljcev, z vsaj majhno kuhinjo, ki bi bila samo njihova, s svojim toaletnim prostorom, ogledalom, zobno ščetko in brisačo. Kako podobni so si pogledi naših oči, pa naj kdo pride iz mongolske puščave ali perujskih gora. Pod sliko deklice ni pisalo, od kod je prišla, ne kako ji je ime, ne kje je bila slika posneta, ne kam in kako bo otrok nadaljeval svoje begunsko pot. Javno objavljena slika za deklico ni nobeno zagotovilo, da se je ne bo prek omrežij prekupčevalcev prilastil kak bogat pohotnež in ji ukradel prihodnost. Zakaj Bog molči, ko sliši vpitje utrujenih in prezeblih otrok, blatnih in mokrih, ki ne vedo, kje so, kam gredo in kaj vse skupaj pomeni? Noben človek ne more odgovoriti na to vprašanje. Iz obupa nad vsem kar vidimo, se oziramo na Božjega Sina, Jezusa Kristusa, ki je na križevem potu sam padel v blato in je bila kri na njegovem telesu pomešana z uličnim prahom. Nihče od nas ne more v celoti vstopi v grozo nedolžnih in zlorabljenih otrok. Jezus Kristus je edini zares tam, kjer so ti, ki se utapljajo v valovih, ki plezajo po ograjah in si brišejo solzilec iz oči. Prišel je, da bi na sebi nosil vse, kar se lahko dogodi komur koli izmed nas. V očeh begunske deklice gledamo Jezusa Kristusa, ki padajoč pod križem nemo prosi razumevanja. Naklonijo mu ga njegova mati Marija, mimoidoča Veronike, jeruzalemske žene, a mu ne morejo pomagati. Tisti, ki ga peljejo na goro križanja, so močnejši. Ne vemo, zakaj je tako. Njegovo vstajenje je edino upanje za nas vse. Drugega ni, vsaj sam ga ne vidim. Nerazložljiva skrivnost je, zakaj to upanje mnoge prerodi, drugi pa se ozrejo stran.
Naša razčlovečena industrijska civilizacija nas je povsem odtujila. Nobene modrosti, nobene duhovne zrelosti. Sploh se ne pogledamo, se ne dotikamo, smo neopazni. V Afriki ali Aziji se ljudje rokujejo ob vsaki priložnosti, se objemajo, poljubljajo. Ti ljudje razmišljajo drugače, čutijo drugače, razumejo drugače. Veliko se naučiš o sebi in o človeku, če izstopiš iz našega zahodnega okolja. Narava bi morala biti naš največji učitelj. Narava nas uči, da se edina stvar, ki jo resnično posedujemo, razteza od temena naše glave do podplatov nog. To smo mi sami, ne stvari. Vprašajmo se: Kaj je tisto, kar je zares pomembno? In ne pozabimo, čudovit svet bo živel naprej, z nami ali brez nas. Skratka: največja vrednota smo mi sami. Naredimo iz sebe nekaj najboljšega, nežnega, čudovitega ... Ko znova odkrijemo našo enkratnost, ko se začnemo spet spoštovati, ljubiti in ko ugotovimo, da vse stvari izhajajo iz nas, se lahko spet začnemo razdajati. Šele tako bomo lahko ljubili tudi druge. Šele tako bomo spet ugotovili, da je življenje preveč pomembno, preveč enkratno, da bi ga preživeli v trpljenju, strahu, jezi, zaskrbljenosti. Velikokrat pozabljamo, da se začetek preminjanja družbe začne pri posamezniku. Spoznavanje samega sebe z ugotavljanjem, kdo smo, kakšno je naše poslanstvo. Zavedanje, da so naši skriti potenciali brezmejni. Živeti humano, se zazreti vase, poiskati izvor v miru. Imamo sposobnost, da vidimo, čutimo, se dotikamo, vonjamo. Toda pozabili smo, kako se to počne. Tako smo odtujeni, da ne vidimo drugih ljudi, tudi lepote okrog sebe ne vidimo. Pa saj je tudi nemogoče. Vedno bolj se nam namreč mudi. Le kam? Vse preveč smo površinski, vse preveč usmerjeni v hlastanje za trenutnimi užitki. Brez globine. Brez iskanja bistva. Pozabljamo, da je življenje proces – korak po koraku. Če je vsak posamezni korak pravljičen, čaroben, potem bo tako tudi naše življenje. Če bomo tako živeli, ne bomo podobni ljudem, ki so vedno nezadovoljni, ki jih motita tako sonce kot dež. Ne pozabimo, največja vrednota smo mi sami. Vsak dan znova se zavedajmo lepih stvari, ki nas obdajajo, enkratnih srečanj z ljudmi, skrivnosti bivanja.
Neveljaven email naslov