Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zanimiva so domača hišna imena, a nova – se zdi – kot da ne nastajajo več. Identificiramo se predvsem s priimki. Kjer se je reklo pr Merikanc, je bil nekdo od njih očitno povezan z Ameriko. Pr Baháč so si hišno ime pridobili z bahaštvom.
\tBahačev ni nikoli manjkalo in izumrli tudi še niso. Besede pa ni več slišati pogosto. Zdaj znamo hitro povedati, kdo v vsem pretirava, kdo se ima za boljšega od drugih, kdo se nenehno hvali, menjava avtomobile, poudarja poznanstvo z znanimi osebami.
\tBahaštva se nalezemo; potrebna je odpornost proti tej nadlegi. Spodbujajo ga uspehi, podpira ga nagnjenost k samoljubju. Podžiga ga tekmovalnost; kdo more reči, da nisem boljši pogajalec od one reve, ki mu nikoli ne uspe.
\t*Nisem kot onile tamle zadaj, se prsi farizej v evangeljski priliki. Vse naredim prav, desetino odrajtam, nisem ne grabežljivec ne krivičnik ne prešuštnik.
V naši koži se sliši: nisem tajkun, ne prikrivam se v davčnih oazah, ne skačem čez plot. Sploh sem dober; kaj pa drugi, na primer moj sosed. Zanimivo: trudila sem se, da bi otroci nazorneje razumeli bahaštvo in naše človeške napake, pa nobeden ni hotel igrati farizeja, vsi so želeli biti cestninar - povsem navaden človek s svojimi slabostmi.
Veliko govorimo o človekovem samozavedanju. Danes velja biti ponosen nase, na svoje delo in uspehe. A saj je menda že Koseski rekel, da kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti; rek je v šoli veljal kot vzorec za šestnajsterec. Če se ponos spremeni v bahaštvo, postanemo okolici nadležni. Pa tudi ogoljufamo se za realno stališče do sebe. Vsakdo je lahko vznesen od čudenja, da je samo on on - neponovljiv v izvirnosti narave in da menda niti snežinka nima sebi enakega para. Kogar zanese v bahavost, se pa počuti vzvišenega.
Samo iz praznega sodú odmeva in samo prazen klas pokonci raste. Kar je prispodoba za človekovo napihnjenost in votlo veličino. Pa škoda, da so pregovori iz vsakodnevne rabe, ko tako nazorno izražajo stanje duha, čustev, počutja, vedenja in védenja. Te zjedrene resnice o nas samih so zbrane vsaj v kaki knjižni izdaji in posamezni uredniki koledarjev pa pratik jih tudi še cenijo.
3716 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Zanimiva so domača hišna imena, a nova – se zdi – kot da ne nastajajo več. Identificiramo se predvsem s priimki. Kjer se je reklo pr Merikanc, je bil nekdo od njih očitno povezan z Ameriko. Pr Baháč so si hišno ime pridobili z bahaštvom.
\tBahačev ni nikoli manjkalo in izumrli tudi še niso. Besede pa ni več slišati pogosto. Zdaj znamo hitro povedati, kdo v vsem pretirava, kdo se ima za boljšega od drugih, kdo se nenehno hvali, menjava avtomobile, poudarja poznanstvo z znanimi osebami.
\tBahaštva se nalezemo; potrebna je odpornost proti tej nadlegi. Spodbujajo ga uspehi, podpira ga nagnjenost k samoljubju. Podžiga ga tekmovalnost; kdo more reči, da nisem boljši pogajalec od one reve, ki mu nikoli ne uspe.
\t*Nisem kot onile tamle zadaj, se prsi farizej v evangeljski priliki. Vse naredim prav, desetino odrajtam, nisem ne grabežljivec ne krivičnik ne prešuštnik.
V naši koži se sliši: nisem tajkun, ne prikrivam se v davčnih oazah, ne skačem čez plot. Sploh sem dober; kaj pa drugi, na primer moj sosed. Zanimivo: trudila sem se, da bi otroci nazorneje razumeli bahaštvo in naše človeške napake, pa nobeden ni hotel igrati farizeja, vsi so želeli biti cestninar - povsem navaden človek s svojimi slabostmi.
Veliko govorimo o človekovem samozavedanju. Danes velja biti ponosen nase, na svoje delo in uspehe. A saj je menda že Koseski rekel, da kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti; rek je v šoli veljal kot vzorec za šestnajsterec. Če se ponos spremeni v bahaštvo, postanemo okolici nadležni. Pa tudi ogoljufamo se za realno stališče do sebe. Vsakdo je lahko vznesen od čudenja, da je samo on on - neponovljiv v izvirnosti narave in da menda niti snežinka nima sebi enakega para. Kogar zanese v bahavost, se pa počuti vzvišenega.
Samo iz praznega sodú odmeva in samo prazen klas pokonci raste. Kar je prispodoba za človekovo napihnjenost in votlo veličino. Pa škoda, da so pregovori iz vsakodnevne rabe, ko tako nazorno izražajo stanje duha, čustev, počutja, vedenja in védenja. Te zjedrene resnice o nas samih so zbrane vsaj v kaki knjižni izdaji in posamezni uredniki koledarjev pa pratik jih tudi še cenijo.
Naši medsebojni odnosi so včasih zelo zamotani. Kolikokrat se izkaže, da so nam ljudje, s katerimi skupaj živimo, prava neznanka. Poznamo njihovo zunanjost, barvo las, številko čevljev, njihov poklic, njihove navade … tako malo pa vemo, kaj se dogaja v njihovem srcu, kako osebno doživljajo stvari. Pomislimo samo, kaj resnično povemo o sebi, o tem, kaj je v nas, ko se na primer predstavimo v krogu neznanih ljudi. Nekateri ljudje znajo biti tako pozorni, da tudi iz vsakdanjih besed, iz barve glasu, iz potez in iz celotne nebesedne govorice razberejo globljo vsebino, ki govori o človekovem čustvenem doživljanju. Večina ljudi pa tega ne zna, ker jih tudi ni nikoli nihče na to opozoril. Na nekem seminarju, ki je bil zamišljen kot pomoč za zavestno graditev dobrih medsebojnih odnosov, sem slišala stavek, ki se mi zdi zelo pomemben: »Kako naj vem, da sem ti povzročil bolečino, če ne rečeš 'au'?« Verjetno nastane veliko nesporazumov v naših medsebojnih odnosih ravno zato, ker premalo jasno povemo, kaj čutimo v sebi, kaj nas boli, zaradi česa trpimo, pa tudi česa se resnično veselimo. Preveč predpostavljamo, da morajo drugi preprosto vedeti, kaj je v nas. Toda kako naj vedo? Tako kot je drugim težko vedeti, je tudi nam težko govoriti zato, ker se tega nismo nikoli učili. Nikoli se nismo učili resnično govoriti o sebi – ne o zunanjih stvareh, kaj imamo, kaj delamo, česa nimamo in kaj bi radi imeli, ampak o tem, kaj nosimo v svoji »zaklenjeni kamrici«. Nikoli ni prepozno, da odpremo vrata v svojo »zaklenjeno kamrico« in povabimo vanjo svoje prijatelje. Tako bo naše življenje postalo lepše.
Nekateri ljudje nočejo niti slišati o ponižnosti. To imajo za nekaj človeka nevrednega, saj gre za samo podcenjevanje in samoponiževanje, kar pa je nezdravo, zlasti še za osebno rast. Pri krščanskem pojmovanju ponižnosti ne gre za samo podcenjevanje ali samoponiževanje, ampak za to, da sebe vidimo take kakršni smo: s svojimi dobrimi in s svojimi slabimi lastnostmi. Ni proti ponižnosti, če vidimo svoje dobre lastnosti. Te ima vsak človek, saj zna vsakdo izmed nas kaj narediti boljše kot drugi. Narobe bi bilo, če bi svoje dobre lastnosti precenjevali. Prav tako pa je tudi res, da ima vsakdo izmed nas tudi slabe lastnosti. Ko se jih zavedamo, tega ne delamo zato, da bi sebe poniževali, ampak zato, da bi se izogibali napakam in se varovali slabih dejanj. Kako smešen je človek, ki ni ponižen, ampak se precenjuje in šopiri, naj nam spregovori naslednji dogodek: Mladi pravnik je lepo uredil svojo pisarno. Kot krono moderne opreme je postavil sodobni telefon z vsemi mogočimi drugimi povezavami, da bi naredil na obiskovalce še večji vtis. Prišla je prva stranka. To že nekaj pomeni, je pomislil. Treba ja narediti vtis. Zato je pustil prvo stranko čakati petnajst minut. Da bi nanj naredil še večji vtis, je ob njegovem prihodu v pisarno začel igrati pomemben pogovor. »Gospod generalni direktor ne smemo izgubljati časa. Da, da če res želite … Samo ne manj kot 20 000 evrov. Seveda, seveda dogovorjeno … Nasvidenje.« Potem je odložil slušalko, se nasmehnil in prijazno pogledal stranko. Tudi obiskovalec je bil videti začuden. Mladi pravnik je takoj pomislil, da je nanj naredil večji vtis, kakor je mislil. Vprašal je: »Kaj želite, gospod?« »Jaz, jaz …« je jecljal mož, »sem prišel samo priključiti telefon.« Biti ponižen pomeni, da se ne šopirimo, ampak smo realni. Nič ni bolj smešnega kot šopirjenje. Hvalisav človek je kot petelin, ki misli, da sonce vzide zato, ker on zgodaj zjutraj zakikirika.
Poslušalke in poslušalci, dobro jutro Vam želim! Življenje sestavljajo zgodbe. In tudi danes, na mednarodno Nedeljo matere, želim z vami deliti zanimivo, ganljivo zgodbo, ki takole pravi: Moja mami je imela samo eno oko. Sovražil sem jo. Bila mi je vedno velika zadrega. Za preživljanje družine je kuhala v šoli za nas učence in tudi učitelje. Nekega dne me je med poukom prišla pogledat. Bil sem tako jezen in užaljen, kako je mogla biti tako nesramna, da takšna pride k meni in mi dela sramoto. Zato sem jo ignoriral, s sovražnim pogledom pa dal vedeti kaj je naredila, potem pa sem besno stekel stran. Naslednjega dne mi eden od sošolcev reče, »Ej, tvoja mami ima pa samo eno oko!« Bilo me je tako sram, da bi se najraje pogreznil, zraven pa sem si želel, da bi moja mami izginila za vedno. Zato sem se tistega dne z njo zelo osorno pogovarjal in ji zabrusil, »Če mi misliš delati takšne scene, kjer se mi sošolci režijo, zakaj rajši kar ne umreš?« Moja mamica sploh ni odreagirala. Ker sem bil poln jeze, niti za sekundo nisem pomislil kaj sem ji rekel. Popolnoma sem pozabil nanjo in njena čustva, mislil sem samo nase. Želel sem iti iz hiše in se nikoli več vrniti. Zato sem se pri učenju resnično potrudil in dobil priložnost študirati v Singapurju. Potem sem se poročil. Kupil sem si hišo. Dobil sem svoje otroke. Bil sem srečen in zadovoljen s svojim življenjem, z otroci in udobnostjo, ki sem jo imel. Potem pa je nekega dne prišla na obisk moja mati. Ni me videla že leta in leta in tudi vnukov še ni spoznala. Ko je stala na vratih, so se ji moji otroci porogljivo krohotali in vpili da je prišla nepovabljena. Zavpil sem nad njo, kako si drzne priti in prestrašiti moje otroke. »Izgini, sem ji rekel!« Moja mati je na to dogajanje tiho odgovorila, »Oh, oprostite. Verjetno sem prišla na napačen naslov,« in hitro odšla. Nekega dne sem dobil na moj Singapurski naslov vabilo za srečanje bivših sošolcev. Šel sem na to srečanje, ženi pa sem se zlagal, da grem na službeno pot. Po srečanju s sošolci sem šel še malo mimo naše stare hiše, kjer sem preživel otroštvo, bolj zaradi radovednosti. Sosedje so mi povedali, da je mati umrla. Niti ene same solze nisem potočil. Potem pa so mi sosedje pomolili v roke materino pismo, ki ga je preden je umrla napisala zame. V pismu je pisalo: »Dragi moj sin, Ves čas mislim nate. Žal mi je, ker sem prišla v tvojo hišo v Singapurju in prestrašila tvoje otroke. Bila sem zelo srečna, ko sem slišala, da prideš na srečanje sošolcev. Vendar pa sem se tako slabo počutila, da sem slutila, da se v postelji niti obrnila ne bom, kaj šele, da bi te prišla pogledat. Oprosti mi, da sem ti bila v času tvojega odraščanja v veliko zadrego. A veš, ko si bil še zelo majhen, si doživel nesrečo in izgubil eno oko. Zato jaz kot tvoja mamica nisem imela srca gledati te odraščati samo z enim očesom. Pa sem ti podarila svojega. Bila sem zelo ponosna na svojega sina, ki je s tistim očesom videl ves zanj novi svet tudi zame. Z ljubeznijo, tvoja mami.« Poslušalke in poslušalci, karkoli bi danes tej ganljivi zgodbi dodajali, bi jo pokvarilo. Zato raje o njej vsak pri sebi tiho razmislimo. Želim Vam še naprej lepo nedeljo in obilo človeško toplih trenutkov.
Pred kratkim sem svoji dragi prijateljici iz študentskih let v krajšem e-sporočilu zastavila še obvezno vprašanje: »Kako pa drugače?« In potem v moj predalnik prileti tudi tisti del njene hudomušnosti: »Kar gre. Le shujšati ne morem.« Slednjemu stavku sem se od srca nasmejala. Kolikor naju poznam, obe hujšava že od študentskih časov dalje. Jeva pa tudi radi. V treh desetletjih najinega hujšanja, je ena ali druga le malokdaj dosegla idealno telesno težo. Druga drugo pa še vedno tolaživa, da imava pač takšno telesno konstrukcijo. Počasi se bližava letom, ko bo najino hujšanje še težje. Vsaj tako napovedujejo strokovnjaki. Nekaj malega težav imava pri nakupu konfekcije, sicer pa znava biti na lasten račun hudomušni in svoje odvečne kilograme samozavestno nosiva. Verjetno se bova z njimi, če ne bo prišlo do kakšnih hujših zdravstvenih težav, še naprej veselo šalili. Medtem, ko kakšen odvečen kilogram na sebi sama lahko opazim, je to pri moji prijateljici drugače. S preostankom vida, ki ga ima, tega ne vidi. A ko me prijateljsko potreplja po rami in malo potipa, že ve, kje sem. Zanimivo, nikoli me ni vprašala kakšne barve oči imam? Kakšen ten ima moja koža? Ne vem, mogoče je po njej vprašala koga drugega. Si lahko torej zamišljam, da ji moja zunanja podoba ni pomembna? Ko sva še skupaj osvajali vršace slovenskih gora, me je velikokrat poprosila, da sem ji opisovala to, kar mi je bilo dano videti. Kako ima lahko slep človek občutek za lepoto gora, narave, ne nazadnje tudi človeško lepoto? O tem nisva veliko razpravljali, saj je vse to prišlo samoumevno. Verjamem, da ste se danes že pogledali v ogledalo, če vam je le dan dar vida? In? Ste zadovoljni s svojo zrcalno podobo? Ste se kdaj zalotili, da vam vaše zrcalo vsak dan ne kaže iste podobe? Da ste pravzaprav najlepši takrat, ko drugi opazijo vašo notranjo lepoto in srčnost. Ste opazili, da kdaj pa kdaj z vašega obraza sije tudi notranja lepota? Verjetno sem bila za svoje starše najlepši otrok na svetu, tako kot sem za svojo desetletno nečakinjo najlepša teta, čeprav edina. Upam, da ji znam pričarati vsaj nekaj moje notranje lepote. Ko zaradi kratkovidnosti, velikokrat odložim očala, mi reče, da naj si jih nataknem nazaj, češ da sem z njimi lepša. Njej se to zdi simpatičen modni dodatek, drugim mogoče delujem strogo in preresno. Hvala Bogu, da moja notranja lepota dovolj izžareva. Da sem dovolj lepa za tiste, ki me imajo radi. Tako vam kot sebi, želim da sonce nikoli ne bi posušilo travnika naše notranje lepote, ter da se cvet na njem ne bi osul in lepota njegovega obličja ne izginila.
Znameniti sufi iz 11. stoletja, Al-Hudžviri, je že za svoj čas ugotavljal, da je sufizem »ime brez resničnosti«, medtem ko je v preteklosti – pri čemer je mislil na zgodnje obdobje islama – bil »resničnost brez imena«. Mojster Al-Kušajri pa k temu dodaja, da na vprašanje, »kaj je sufizem« in »kdo je sufi«, vsak odgovarja glede na svojo lastno izkušnjo. Kajti raznolikost sufizma temelji na raznolikosti duhovnih izkušenj. Neenotnost sufijev glede bistva sufizma tako ni izraz spoznavne pomanjkljivosti, temveč posledica mnogoterosti izkustvene razsežnosti. Sufizem se običajno interpretira kot »islamska mistika«. Četudi oznaka »mistika« morda ne zajame vseh vidikov sufizma, pa vsekakor ustreza njegovim glavnim vsebinam. Sufizem je »iniciacijska pot« (tariqa) in obenem »duhovna znanost« (ʿilm), ki o tej poti reflektira. As-Sarradž, avtor prvega sistematičnega dela o sufizmu, označi sufizem za »znanost o skritem« (ʿilm al-batin) oz. za »znanost o dejanjih srca« (ʿilm al-qalb). To definicijo prevzame kasneje znameniti al-Kalabadhi in jo nekoliko dopolni. Zanj je sufizem »znanost o duhovnih stanjih« (ʿilm al-ahval), ki jih sufi doživlja, medtem ko napreduje v svojem »iniciacijskem vzponu«. »Duhovna stanja« (ahval) in »duhovna postajališča« (maqamat) so sestavni del sufijske poti, katere cilj je izpopolnitev osebnega značaja, okrepitev religiozne zavesti in pridobitev mističnih uvidov v resnice Razodetja. Mnenje o tem, koliko postajališč in stanj obstaja, se med sufiji razlikuje. Medtem ko jih As-Sarradž našteje 7, Al-Qušajri kar 51, pa jih Al-Ansari prepozna nič manj kot 100. Kljub temu se večina sufijev strinja glede naslednjih postajališč: »kesanje«, »potrpljenje«, »askeza«, »samopremagovanje«, »čuječnost«, »introspekcija« in »kontemplacija«. Glede stanj pa: »upanje«, »strahospoštovanje«, »tesnoba«, »vedrina«, »ljubezen«, »hrepenenje«, »sočutje«, »ekstaza« in »mistična izkušnja«. Mnogi danes na Zahodu verjamejo, da je sufizem kot duhovnost mogoče ločiti od islama. A pri tem ne uvidijo, da je to enako, kakor da bi hoteli globino oceana ločiti od njegovega površja. Sufizem je notranja, mistična stran islamske religije, saj se je razvil ob poglobljeni kontemplaciji o koranskih resnicah in prerokovi suni. Sufiji tako pravijo: »Ni Resnice (haqiqa) brez Poti (tariqa), ni Poti (tariqa) brez Zakona (šarija)«.
Pozdravljeni, spoštovani. Na kaj bi pomislili, če vam povem rezultat 7:93. Večina, domnevam, je pomislila na športni dosežek. Toda, kateri šport bi omogočil tolikšno razliko. Mogoče košarka? Težko, razen če bi v poraženi ekipi igrali igralci kot sem jaz. Nikoli me niso namreč navduševale igre z žogo. Ne, to ni športni rezultat. To je razmerje vpliva besed v odnosu do ravnanj na naše življenje. Samo v 7. odstotkih se nas dotaknejo besede. – Preostalo sporočilno moč imajo do nas dejanja bližnjih. Očitno upošteva to razmerje tudi Bog. Res, da se je po besedah prerokov razodeval skozi človeško zgodovino kot Bog ljubezni. Toda mi ljudje potrebujemo od Boga več kot besedo ljubezni – mi potrebujemo Ljubezen samo … – Ne Boga kot dobro teorijo, pač pa Boga, ki je Emanuel: Bog z nami – odrešujoče izkustvo. V božji prisotnosti – v njegovi nežnosti, kot bi rekel papež Frančišek, iščemo tisto notranjo umiritev in okrepitev, ki je v oporo našemu bivanju. Ne, Bog ni mogel ostati le zanimiva teorija. – Govorjenja o toliko vsem – tudi o Bogu imamo že preveč. In vemo: besede lahko pogosto bolj zameglijo, kot razodenejo resnično. Mi hrepenimo po izkustvu. – Bog je moral odgovoriti na to naše hotenje. Moral je (govorim po človeško) sestopiti iz presežnega v za nas dojemljivo podobo – v človeškega sopotnika, Jezusa Kristusa. Moral je postati zgodba Boga k naši človeški zgodbi, da bi v njej ne bili sami. Moral je stopiti v noči našega življenja, da postanejo te svete in velike. Če je res kar so razglašali že preroki in je apostol Janez povzel v spoznanje: »Bog je ljubezen,« potem se je moral skloniti v noči naše osame in turobnih čutenj, da v njih sveti, kot notranja luč in bližina; moral je stopiti v našo ponižanost, bolečino, smrt in obup, da po lastnem izkustvu najhujšega trpljenja, smrti in potem vstajenja prebije mejo časa in prostora in nas odpre v razsežnosti, ki so presežnosti tesnobnih čutenj. In še nekaj: s svojim življenjem nam je moral dati zgled – napotilo za naše ravnanje. »Zgled sem vam dal, da bi tudi vi tako ravnali,« je rekel in nas zavezal k razmerju 7:93. Res so besede pomembne, a je ob njih še pomembnejše naše življenje. Sami vemo: najbolj nas nagovorijo ljudje, ki stojijo za svojimi besedami s svojimi ravnanji. In k takšnemu življenju smo izzvani tudi mi. Apostol Janez pravi: »Ne ljubimo le z besedo, ampak v dejanju in resnici.«
Čakati na kaj je večkrat zaman. Mislim na matere, ki so po vojni dolgo čakale sinove, a se niso vrnili. Tam, kjer gore so Karpati, kjer ni cest ne belih hiš; tam na zeleneči trati … Ja, tam so grobovi. Na kaj in na koga vse čakamo! V onih še predvčerajšnjih časih so zaljubljenci nestrpno pričakovali pismo. Te vrste čakanja zdaj mladi rod ne pozna in tudi ne občutja, ki ga je spremljalo. Vem za pismonoša, ki je dobil velik kos belega kruha, kadar je mladi mlinarici prinesel fantovo pismo, napisano prav res tam za Karpati. Vedno so se mu malo orosile oči, ko je povedal, s kakšno slastjo so kruh pojedli njegovi bolj kot ne lačni otroci. Marsikateri sin je čakal in čakal, kdaj bo oče nanj prepisal grunt, a se je ta držal načela: ti meni luč, jaz tebi ključ. Vmes se je rado ugnezdilo nezadovoljstvo in celo mržnja. Na sto prijav in prošenj napišejo danes prosilci za službo zaman. Čakati na svoj kos kruha je nedvomno težko. Objektivnemu času dodaja težo subjektivni čas, nabit z občutjem gluhe večnosti. Čakanje je prava slast, kadar vemo, da se nam bo kaj lepega izpolnilo. Takrat je pot k cilju celo slajša kot doseženi cilj. Čakati in zgubljati upanje je pa temna zavesa prihodnosti. Zanjo je dobro biti utrjen, toda že z malega! Nekoč je bil odziv na cmeravost mama, lačen; mama, utrujen, le njen nasvet: »Prigrizni potrpíče. Bo že šlo.« Nobene rešitve na klik. Zanimivo, delovalo je pa daljnosežno kot vaja za potrpežljivost. Čaaaakam pred poštnim okencem in se nervozno prestopam. Čaaaakam na mojstra in ga ni od nikoder. Čaaakam najavljeni obisk in se jezim, saj sladica ne bo več sočna. Čaaaakam že dolgo, da spravim sebe v red, a ne gre. Nekje je nekaj podtaknjenega. To, da zadeve delujejo na klik. Prevara, velika življenjska prevara! Zadovoljstva, sreče, upanja, sočutja, pričakovanja, zvestobe, sožitja ni mogoče vzpostaviti na klik. V življenju je treba na marsikaj potrpežljivo čakati, vztrajati. Vedno mi vzbujajo strmenje dolge vrste čakajočih pred kakim mavzolejem. Med vojno sem po tri ure čakala v vrsti na kilogram črnega kruha, ko so ga v pekarni šele zamesili. Ja, so čakanja vseh vrst.
Marko Uršič O nujnosti in naključju: Most Svetega kralja Ludovika Prirejeni odlomek iz knjige Daljna bližina neba (Štirje časi – Jesen) Ste brali roman ameriškega pisatelja Thorntona Wilderja z naslovom Most Svetega kralja Ludovika? Če ga niste, ga vsekakor morate kdaj prebrati. – Staro inkovsko ljudstvo je spletlo že pred špansko osvojitvijo Peruja most iz lian čez hudourniško sotesko na poti med Limo in Cuzcom, ki so ga osvajalci imenovali »Most Svetega kralja Ludovika«. Ta slavni most se je nekega lepega poletnega dne leta 1714 utrgal in v brezno je strmoglavilo pet popotnikov, ki so ravno takrat hodili čezenj: priletna markiza in njena mlada služabnica, eden izmed mladeničev-dvojčkov, starec in deček. Dogodek je močno pretresel prebivalce Lime, saj so živeli v prepričanju, da je ta most kljub svoji krhkosti ena izmed tistih stvari, ki bodo trajale večno. Nesrečo pa je z lastnimi očmi videl mali frančiškanski brat Juniper, ki se je že vrsto let ukvarjal z vprašanjem, kako bi svojim indijanskim spreobrnjencem povsem eksaktno dokazal božjo previdnost, kajti sam je bil trdno prepričan, da živimo in umiramo po vélikem božjem Načrtu. Že nekoč prej je Juniper poskušal matematično dokazati božji Načrt, in sicer tako, da je tistega leta, ko je kuga v njegovi mali fari pobrala polovico od tridesetih duš, izdelal statistično tabelo, v kateri je svoje farane ocenjeval glede na dobroto, pobožnost in koristnost – toda rezultat je bil porazen, saj je odkril, da so bili umrli petkrat bolj vredni rešitve od preživelih, zato je raztrgal svoje zapiske in jih vrgel v ocean. A kljub temu neuspehu se mu ni zamajalo prepričanje o božji previdnosti. In zdaj, ko se je zrušil most San Luis Rey, se mu je ponudila najboljša, tako rekoč »laboratorijska« priložnost, da dokaže božji Namen, kajti nesreča je bila, kot je mislil, »čisto božje dejanje«, povsem neodvisno od človeške volje in drugih tosvetnih dejavnikov. Zato je brat Juniper začel zbirati podatke o petih ponesrečencih, hodil je od vrat do vrat in naposled napisal debelo knjigo, ki naj bi dokazovala pravi pomen in smisel božje volje. Ugotovil je, da je bila vsem petim usojencem skupna, namreč vsakemu posebej, neka velika, nepotešena in na tem svetu tudi nepotešljiva ljubezen – in da so takrat, dan preden se je pod njimi utrgal most San Luis Rey, prišli do neke pomembne življenjske točke, ko so spoznali, da po starem ne morejo več naprej, in so vsak zase, pri sebi sklenili, da bodo začeli znova, da bodo zaživeli drugače, boljše, svobodneje ... Ob koncu romana Most svetega kralja Ludovika avtor Thornton Wilder pravi, da ne brat Juniper ne on sam, ki sta poskušala razbrati božjo voljo, nista mogla priti usodni skrivnosti do dna. In vendar je ključ k skrivnosti zapisan v zadnjem stavku te globoke in modre knjižice – v besedah: »Tu je dežela živih in tam je dežela mrtvih, in most je ljubezen, edino, kar preživi, edini pomen.«
Starogrški filozof Platon je v svojem spisu Država uporabil eno najbolj čudovitih podob o tem, kako življenje na zemlji prebije večina ljudi in kako bi v resnici morali živeti. Pravi, da smo ljudje največkrat podobni sužnjem, ki so priklenjeni v jami. Zrejo lahko le sence predmetov, ki jih ogenj meče na steno, ali pa lahko vidijo konkretne predmete, ki jih je izdelal človek, le v nejasni, mračni, umetni luči. Če take ljudi osvobodimo in popeljemo na pravo, resnično, torej na sončno svetlobo, bodo najprej povsem zaslepljeni od nje. Počasi pa bodo začeli zreti prve obrise resničnih predmetov in končno uzrli njihovo idealno podobo. Ta je neodvisna od razlag, zamisli ali izvedbe slehernega posameznika, je tista samostojno bivajoča ideja, po kateri človek neki konkretni predmet ustvari. S svojo podobo je hotel mislec povedati, kako globoko smo ljudje pogreznjeni v svet konkretnih, tuzemskih stvari, za katere mislimo, da so končni cilj vsega našega prebivanja. Ne spoznamo, da smo pravzaprav njihovi sužnji in da prave resnice sploh ne vidimo. Prava resnica je nekaj božanskega in jo lahko najdemo samo onstran sten človeškega sveta. Ne določa je človek, temveč je od njega povsem neodvisna. Sporočilo, ki s pomočjo Platona sega vse od starih Grkov v naš čas, je, da se moramo obrniti proč od prividne, umetne svetlobe, v kateri se nam kot smisel našega življenja kaže nepomemben človeški stvarni svet. Samo tako bomo lahko dejansko dosegli svoje temeljno človeško bistvo. To pa je: biti človek. Samo z obratom k luči pravice resnice bomo uzrli idejo dobrega. Samo ta naredi človeka človečnega. Je najvišji cilj, h kateremu moramo težiti z vsem našim bitjem in ki mora na vsakem koraku prežemati naš način mišljenja in delovanja.
Resnična je beseda Božjega preroka s katero nam oznanja svetli praznik Jezusovega Vstajenja, praznik krščanske radosti in duhovnega veselja. Če med kristjani sploh še obstaja dan radosti in veselja naj bo to dan Jezusovega Vstajenja , dan v katerem proslavljamo novo življenje, večnost ter radost po novi podobi naše duše, očiščenju našega duhovnega telesa. Zahvaljujoč Svetemu Božjemu preroku Jezusu ter Očetovi volji, da nam pošlje svojega Sina ki je premagal smrt ter nam daroval večno življenje lahko danes kristjani proslavljamo zmago in skupno človeško vstajenje. Vsi dnevi od začetka sveta pa do današnjega dne in do konca dobijo svojo pomen in pravi pomen. Cerkev današnji praznik imenuje »Praznik nad prazniki«. Resnica Vstajenja pa močno odmeva tudi v današnji družbi, prepolni trpljenja in stradanja v času ko se redko kdo vpraša o smislu ter cilju življenja. Priče smo, da je iz dneva v dan vse več osamljenih ljudi, veliko je praznih domov, domov v katerih otroci ne dobijo starševske ljubezni, veliko je trpljenja med ljudmi, veliko duševno in telesno bolnih. Marsikje tudi veliko terorja, nasilja ter nemira med ljudmi. Vse to je posledica duhovne nestabilnosti in moralnih padcev; največ tega danes srečamo prav med mladimi. Za človeka ne obstajajo skrivnosti zla in slabega kot nekoč, včasih se nam zdi, da se je zlo toliko zgostilo da ga lahko jasno in preprosto vidimo ter občutimo. Od samega začetka obstoja človeka hrepenimo po miru med ljudmi, po sreči in uspehu v življenju. Po svojih močeh se trudimo delati to kar je prav po vzgledu na Jezusa in svetnikov, ker je le tako mogoče pridobiti večno življenje. Bratje in sestre, naši duhovni bratje, veselimo se Jezusa, ki je danes Vstal in vsem daroval večno življenje, premagal smrt ter v naše duše vlil mir in radost. Z lepimi mislimi in željami Vas vse lepo pozdravljam z Pravoslavnim krščanskim pozdravom.
Pravoslavni kristjani, ki uporabljajo julijanski koledar se pripravljajo na veliko noč, ki je praznik veselja upanja in tudi hvaležnosti. Kot pravi dramska igralka Milada Kalezič, je nasploh za človeka pomembno, da zna v življenju izraziti hvaležnost.
Velik del pravoslavnih kristjanov, ki uporabljajo julijanski koledar, danes obeležuje veliki petek. V tokratni Duhovni misli bomo slišali modrosti pravoslavnih očetov o tem kako nevarno je, če obsojamo drugega človeka.
Konec prejšnjega stoletja so se začele širiti različne sociološke znanosti. Ena od njih je bilo preučevanje inteligence. Dobili smo inteligenčni kvocient, čustveno inteligenco, sociološko inteligenco, in še in še. Zdi se mi pa, da smo na eno vrsto inteligence pozabili. Pozabili smo na INTELIGENCO SOČUTJA. Inteligenca sočutja ni posebej preučevana, ne prinaša posebne ugodnosti, niti se iz nje ne dela doktorat. Inteligenca sočutja je vzgib srca, kot je nekoč davno lisica rekla malemu princu: Bitno je očem nevidno, samo se s srcem dobro vidi. Inteligenco sočutja se učim v hiši Ljubhospica, ob umirajočih ljudeh. Vsak umirajoči končuje svojo, enkratno življenjsko pot, in vsak na drugačen način. Ne moreš biti spremljevalec umirajočih, če v sebi ne odkriješ sposobnosti inteligence sočutja. Ne tistega krivega pojma sočutja, ko mislimo, da je to jokanje, pomilovanje. Inteligenca sočutja pomeni modrost, ki nas nauči, kako držati odprto srce v situaciji, ko ne moreš ničesar več narediti. Inteligenca sočutja nas nauči, da je ena najtežjih, a najbolj blagodejnih stvari na svetu prisotnost, samo gola, uboga prisotnost, ko ne govoriš, ko ne deluješ, ko si lahko tam, ob človeku, ki odhaja s tega sveta in vztrajaš vse do konca. Ne zapustiš ga, pa naj se obnaša tako ali drugače, naj se zgodi karkoli. Z njim greš vse do tistih vrat, ki jih samo on sam odpre. Tam si tudi, ko odide, ko ostane le tišina in mir. Inteligenca sočutja nas uči, da so ob koncu življenja najvažnejše stvari tiste, ki edine imajo pravo, neminljivo vrednost. Ob umirajočih doživiš, da nobeden, prav nobeden, ne išče materialnih dobrin, vsak pa na takšen ali drugačen način želi urediti svoje odnose z najbližjimi ljudmi, a tudi z onimi, ki jim je ostal nekaj dolžan – najbolj pogosto odpuščanja. Doživiš, kako pomembno je urediti odnose do svojih dragih, do sveta okrog sebe in do Boga, v katerega veruješ ali pa ne. Vidiš, da ljudje najbolj obžalujejo tisto, kar si zaradi tega ali onega, niso upali narediti. In vidiš, da je najvažnejša stvar v življenju – ljubezen. Ni fakultete, ki bi nas naučila inteligence sočutja. Za njo je potrebno imeti pogum in prestopiti svoje ozke poglede in strahove tako glede življenja kot glede smrti. In se zavedati, da se je boš učil do konca življenja. Je pa to veda, ki raste iz srca, pogosto tudi iz ran, iz spoznanja minljivosti in umetnosti izpuščanja. Zelo je dragocena, ker ima svoj izvor v Jezusovem srcu, ki je ljubilo brez omejitve. Kdor enkrat najde pristop v inteligenco sočutja, se navadno z njo okuži, da postane del njegovega življenja in odnosov. In blagor vsem, ki v svoji zadnji uri, ali uri trpljenja, srečajo takega človeka!
Kot številni drugi filozofi je tudi Montaigne zelo cenil prijateljstvo in verjel, da je nujna sestavina srečnega življenja. Menil je, da »nobena cena ni previsoka za sladkost dobro izbranega, skladnega tovarištva,« verjel pa je tudi, da so prava prijateljstva nadvse redka. Vse preveč pogosto namreč uporabljamo to besedo za odnose, ki navadno niso »nič drugega kakor poznanstvo in zaupnost, ki smo ju sklenili po naključju ali ob ugodni priložnosti in ki je vzajemna vez med dvema dušama.« V prijateljstvu pa, o katerem govori sam, se dve duši tako popolnoma zlijeta, da ju ni več mogoče ločiti. Čeprav je Montaigna velika večina ljudi razočarala, je v pisatelju in članu bordojske skupščine Étiennu de La Boétiju našel primer takšnega pravega prijatelja. Ko sta se v mestu, na nekem velikem praznovanju in v veliki družbi po naključju prvič srečala, sta bila drug od drugega tako prevzeta, da sta od takrat postala neločljiva. Kar je Étienna delalo drugačnega od vseh drugih znancev, je bilo dejstvo, da Montaignu pred njim ni bilo treba skrivati in olepševati svojega pravega jaza – v njegovi družbi je bil tak, kakršen je bil v resnici, slednji pa ga je kot takega tudi sprejemal. Njuno prijateljstvo je štiri leta kasneje prekinila nenadna Étiennova smrt, ki je Montaigna zelo prizadela. Nikdar več ni našel drugega človeka, s katerim bi oblikoval tako trdno prijateljstvo. Ko je v Esejih primerjal svoje preostalo življenje s temi štirimi leti, se mu je zdelo »vse le dim in nič drugega kakor temna in dolgočasna noč.« Pravi, da je bilo njegovo življenje od dne, ko ga je izgubil, le še nekaj medlega. Nekaj tolažbe je našel v pisanju ter tako lažje prenesel svojo osamljenost, predvsem pa razočaranje nad svetom. Čeprav si je želel, da bi spet našel nekoga, ki bi ga razumel in sprejemal, tega ni doživel. Pač pa se je namesto tega v svojih spisih kazal svoj pravi obraz, z vsemi svojimi napakami in pomanjkljivostmi. Govoril je iskreno in razglabljal o vseh vidikih svojega življenja, tudi o povsem zasebnih podrobnostih, ki so bile pred tem le redkokdaj tema resnega dela. O tem je sam rekel: »Številne stvari, ki jih ne bi bil voljan zaupati nobenemu posamezniku, tu razlagam obči javnosti; in ko bi moj najzvestejši prijatelj želel spoznati moje najskrivnejše misli, bi ga napotil h knjigotržničevi stojnici.«
Vsak dan gremo čez dan v različnih držah, nekaterih se bolj zavedamo, drugih spet manj. Za večino izmed nas je za nami ena tistih, ki smo se jih manj zavedali. Noč smo preležali. Uležemo se kdaj tudi čez dan, ko potrebujemo malo počitka. Predvsem dopustniški čas je za marsikoga tudi sinonim za preležan čas. Ležati pa pomeni tudi predajo oz. prepustitev. Tako se na primer pri duhovniškem posvečenju novomašniki uležejo na tla cerkve in tako pokažejo svojo popolno izročitev Bogu. Nenazadnje se naše življenje prične in konča v ležečem položaju. Ko se rodimo, nas položijo v posteljico in nekoč nas položijo v grob. Vmes pa je ležanje bolj ali manj prepuščeno naši volji. Lahko je namenjeno krepitvi telesa in duha, lahko pa obležimo tudi v lastni nemoči. Tudi v ležanju pa ne uidemo odgovornosti za svoje življenje, čeprav se nam lahko zdi, da je ta drža nekako samoumevna, nekakšen odklop. Ko stopamo v današnji dan, se zavedajmo, da je vsaka drža naša odgovornost. Poglejmo, kaj se je nekega dne zgodilo slavnemu liku iz muslimanskih pripovedi Nasrudinu. Nekega večera je Nasrudin na samotni puščavski cesti v daljavi zagledal skupino jezdecev, ki so se mu hitro približevali. Vklopila se mu je domišljija in že je videl, kako ga neznanci zvežejo in oropajo. Nasrudin se požene v beg, prepleza obzidje bližnjega pokopališča in se uleže v odprto grobnico. Možje, ki so imeli povsem dobre namene, so bili nad njegovim vedenjem presenečeni in ker jih je zanimalo, kaj ga preganja, pohitijo za njim. “Kaj počneš v tem grobu? Videli smo te, da si bežal. Ti lahko kako pomagamo? ” Nesrudin, ki se zave, kaj se dogaja in da ni v nobeni nevarnosti, premeteno odgovori: “Vse je odvisno od tega, kako gledate na vso stvar. Če že morate vedeti, sem jaz tu zaradi vas in vi tu zaradi mene. ” Morda bodo tudi v današnjem dnevu trenutki, ko bi najraje zbežali in nekje obležali, ampak počakajmo in storimo, kar v tistem trenutku zmoremo.
Visoke stolpe modernega sveta sicer občudujemo, vendar nas pri občudovanju te silne moči, vse te pameti in elegance navdaja tesnoba, ko se zavemo: vlada nam Jabolko, ki ga je ugriznil ne-kdo, pravzaprav Nihče, se pravi – vsak izmed nas. Virtualni svetovni splet s svojimi titani, z Googlom, Amazonom, Applom idr., postaja iz dneva v dan močnejši v odnosu do našega »realnega sveta«, sploh pa je v svoji mikavnosti bližji od že skoraj pozabljenega »nebeškega kraljestva«. V sodobnem »razsvetenem«, virtualno-realnem svetu presvetljene sence vseh barv in odtenkov niso več angeli, tako kot so bile nekdaj svetleče postave na gotskih vitrajih, ampak so le še njihovi simulakri, »angelike« in »angeliki«: na televizijskih zaslonih, v telefonskih displejih, na velikih uličnih panójih, vsepovsod. Večina teh sodobnih angelcev nas gleda »iz oči v oči«, »iz obličja v obličje«, kakor da nam hočejo dopovedati, da prav zares živijo, da niso zgolj naši zrcalni odsevi, temveč da so naši »avatarji«, in nas vabijo, naj se jim pridružimo ter z njimi ali skoznje zaživimo še bolje, še bolj uživaško, razsipno in seveda tudi karseda ležerno, brezskrbno, kot najsrečnejši potrošniki tega krasnega novega sveta. Svetovni splet postaja univerzalna senca prav tega našega, istega sveta, širi se kot preplet neštetih virtualnih senc, ki se raztezajo in križajo čez vsa tri kraljestva sodobne božanske komedije, čez moderni pekel, vice in nebesa; obenem pa je ta drugi svet – internet vselej prav tu, »pri roki«, »v mislih«. Toda vsa ta sijajna virtualizacija sveta, od velikanskih jumbotronov do vse bolj pametnih telefonov, prikriva s svojo svetlečo površino mnogo temnejšo realnost: namreč to, da postajamo vse bolj prostovoljni sužnji (ali usužnjeni svobodnjaki) tega neznanskega, tehnološkega & ekonomskega svetovnega imperija, ki se spreminja v kaotičen in razsrediščen vesoljni Labirint, v katerem se je izgubil tudi sam stari Minotaver, ki je zdaj povsod in nikjer, v vsakem in nobenem izmed nas – pa tudi nekdaj rešilna Ariadnina nít nam ne more več kaj dosti pomagati, saj se zdi, da kake zunanjosti sploh ni, da ni izhoda … Toda, ali je resnično tako? Mislim in upam, da vendarle ni povsem tako, kajti kljub tej prevladi virtualne realnosti še vedno in vselej ostaja »zunaj nje« naša notranjost, globina sveta v meni, v zavesti, duši in duhu – in pot nazaj je pot k sebi. Še vedno je najpomembnejše prav to, kar je učil že stari ljubitelj modrosti, filozof Sokrat: Spoznaj samega sebe! Kajti: sam si senca, sam si luč ...
Včasih se zdi, da smo se kar navadili ali postali imuni na vse novice o vojnah, nasilju in vseh grozotah, s katerimi nas vsakodnevno zasipajo mediji. Toda, če si res dovolim in dopustim, da se to vsaj malo dotakne mojega srca, potem ne morem ostati v brezbrižnosti. Pogosto lahko z občutkom nemoči, ne pa z ignoranco, ker gre za boleče stvari, za trpljenje. Dejansko tolikokrat vsepovsod doživljamo razklanost: v svetu, v svojem okolju, v svojem sorodstvu in družini, v naših najbližjih odnosih in celo v nas samih. In vendar si prav nihče tega v resnici ne želi. V to razklanost nas odnese naša najgloblja želja, da bi bili res ljubljeni. Tega nam manjka, potem pa želimo ta občutek ne-ljubljenosti zadovoljiti na različne načine: z doseganjem uspehov in priznanj, z uveljavljanjem svoje moči in vpliva, s kopičenjem materialnih dobrin in bogastva, z obvladovanjem ljudi in še bi lahko naštevali. Toda nič od tega ne more zadovoljiti moje temeljne potrebe po ljubljenosti in pripadnosti. Preprosto zato ne, ker je ljubljenost nekaj povsem drugega kot priljubljenost. Priljubljen sem lahko na primer, ker sem dober glasbenik, igralec ali športnik zvezdnik. Toda priljubljen sem zaradi izdelka, dosežka, uspeha, toda to je še vedno nekaj zunanjega in slednjič ostaja na nivoju priljubljenosti. Biti ljubljen pa pomeni, da me nekdo zares sprejema takšnega, kakršen sem, da sem mu pomemben jaz, ne moj uspeh, dosežek ali imetje, ampak jaz sam, moje bistvo. Ker tega tolikokrat ne dosežemo v svojih najbližjih in najintimnejših odnosih, predvsem pa, ker smo na tem področju vsi tako ali drugače tudi ranjeni, nas znova in znova odnaša v skušnjavo, da bi to zadovoljili preko materialnega, moči ali obvladovanja. To seveda vodi v razklanost. In znajdemo se v začaranem krogu. Edina moč, ki lahko to zaustavi, je zastonjska ljubezen, h kateri nas poziva Jezus: »Ljubite se med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj!« Ljubiti pomeni, dati sebe ZA drugega, ne pa IMETI drugega. Ne zelo konkreten način je to počela Mati Terezija in še danes počne misijonar Pedro Opeka. Samo, če dam zastonj, brez preračunljivosti in če si upam iti do konca, le tako lahko kaj spremenim. Ne morem ustaviti vojne in nasilja po svetu, tudi mi ni treba postati Mati Terezija ali Pedro Opeka. Lahko pa začnem prinašati v svojo družino, svoje sorodstvo, svoje okolje ljubezen v zastonjskosti, podarjenosti in slednjič tudi v prizadevanju za mir in spravo. Samo spoznanje, zavest in izkustvo, da me ima Bog rad takšnega, kakršen sem, me lahko vodi tudi k podarjajoči ljubezni do drugega.
Če prebiramo spomine mnogih slovenskih pisateljev, pripovedujejo o tem, kako so jim njihove mame doma veliko brale. Tudi Tone Partljič mi je v nedavnem pogovoru povedal, kako je njegova mama, skromna, kmečka, nešolana ženska, z njim prebirala knjigo za knjigo in se o njih pogovarjala. Stoletja so se otroci vzgajali sprva ob govorjeni besedi v obliki pripovedovanja zgodb, kasneje pa vse bolj ob zapisanih pripovedih. Kako pomembna je bila za stare Grke vzgoja otrok s pomočjo literature oziroma književnih del, priča dejstvo, da je filozof Platon grajal njihova največja pesnika Homerja in Hezioda. Trdil je, da bi morali njune epske pesnitve v njegovi idealni državi prepovedati, ker prikazujeta bogove, kako prešuštvujejo, se lažejo in spopadajo med seboj ter na tak način kvarijo mladino. Zaradi takih stališč je Platon v kasnejši zgodovini obveljal predvsem za sovražnika poezije, prihodnji rodovi pa so zato pozabili na njegovo temeljno sporočilo, da morajo knjige otroke vzgajati in prikazovati vrednote, ki so ključne za njihov razvoj in oblikovanje v odgovorne, poštene državljane. Dandanes pa nismo pozabili samo na omenjeno Platonovo zahtevo, da je treba vzgajati ne zgolj z lepo, ampak hkrati tudi z dobro besedo. V cunamiju digitalnih naprav in igric smo pozabili skorajda že tudi na to, da bi otroci morali poslušati in brati zgodbe ter se iz vživljanja v situacijo drugega junaka učiti družbenih vlog, ki jih bodo kot odrasle osebe morali igrati. Otroci se vzgajajo ob resničnostnih šovih in v virtualnih svetovih, obenem pa od njih pričakujemo, da bodo dobri in pošteni državljani. Paradoks, na katerega nas opozarja že antika. A mi se iz propada atenske države spet ne naučimo ničesar, in to samo zato, ker hočemo biti vsak hip moderni, drugačni, v trendu.
Sanje so kljub napredku današnje nevrologije, psihologije in drugih znanosti – katerih raziskovalni predmet je, posredno ali neposredno, človekova zavest – še vedno velika skrivnost. S skrivnostjo sanj so se že od vekomaj ukvarjali misleci, modreci, mistiki in učenjaki, ki so poskušali razumeti njeno vlogo v človekovem življenju. Kaj so sanje? Manifestacija nezavednega? Govorica onstranstva? Ljudje so v sanjah vselej poskušali – in še vedno poskušajo – prepoznati določene smiselne vzorce in njeno simbolno govorico prevesti v konkretne in za lastno eksistenco relevantne vsebine. Nastale so tako imenovane Knjige sanj. Nekateri so verjeli in verjamejo, da sanje predstavljajo nekakšna videnja iz onstranstva, odprtja nadčutnih svetov. Skratka, ne obstaja človeška kultura, ne da bi sanjam pripisovala določen eksistencialni, psihološki ali metafizični pomen. Tako imajo sanje tudi v islamski tradiciji posebno vrednost. Pomembno vlogo igrajo sanje v sufizmu, islamski mistiki. Toda bolj kot sama vsebina sanj in njena interpretacijska relevantnost, je iz sufijskega vidika pomembna spoznavna razsežnost sanj. Številni sufiji so namreč v sanjah prepoznali podobnost z mističnimi videnji in razodetji. Za razliko od »kaotičnih sanj« pa tako imenovane »resničnostne sanje« (ar-ruʾya as-sāliha) za sufije predstavljajo simbolna sporočila, ki vzniknejo iz primordialne vednosti, skrite v globinah človekove biti. Ker gre pri sanjah navsezadnje za nadčutno zaznavo oz. nekakšno notranje zrenje, so sufiji strukturo sanj primerjali s pojavom, ki so ga označili kot »mistično okušanje skrite resničnosti«. Al-Ghazali v pojavu sanj prepozna celo odsev preroške zavesti, ki temelji na nadčutni in meta-racionalni percepciji. Mistična psihologija Sufizma sanjam torej ne pripisuje zgolj »logosa nezavednega«, kot je to storil Adler nanašajoč se na Jungove analize, temveč »logos višje zavesti«, zavesti, ki jo je v snu nagovorila Transcendenca. Morebitnemu ugovoru, češ da pri sanjah ne gre za resničnost, pa sufiji odgovarjajo, da tudi v stanju budnosti ne gre za resničnost – vsaj za poslednjo, »resnično resničnost« ne. Kajti ultimativno resničnost je za sufije mogoče doživeti zgolj v duhovnih stanjih globoke meditacije in čuječe kontemplacije. A tudi v takšnih trenutkih posameznik poslednjo resničnost zgolj »okusi«. Dokončno jo namreč lahko doživi le v posmrtni razsežnosti, kjer naj bi se prebudil v »jasnino biti«. Ali kakor pravi nek rek preroka Mohameda: »Ljudje spijo, ko umrejo, se zbudijo«.
Dobro jutro! Kako prijetno je dobiti pozitivni odziv na izrečene besede. Na novega leta dan sem v tej radijski rubriki pripovedoval o svoji novoletni zaobljubi: kako bom na eno negativnost pri sebi, pri svojih bližnjih in v situacijah življenja skušal poiskati vsaj pet pozitivnosti. Pred kratkim me je na ulici ustavil nek študent. Začel mi je pripovedovati: »Poslušal sem Duhovno misel – tisto, o zdravilnem razmerju 1:5. Veste eden izmed profesorjev mi je šel strašno na jetra. In če se je le dalo sem besedičil zoper njega. Vedno se ‘najdemo skupaj’ tisti, ki radi ‘glodamo isto kost’ – isto osebo. Tako sem imel za ‘obiranje’ profesorja priročno sošolko, ki prav tako tega profesorja ne prenaša. Vedno ko sva bila skupaj je prišla na vrsto tudi sprostitev z ‘obiranjem’ profesorja. No, in potem sem slišal priporočilo: Vsak dan ozavestimo čim več razlogov zakaj nam je kljub težavam lepo in vredno živeti. 1:5 je čudodelno razmerje za zadovoljstvo in izboljšanje odnosov. – Na eno negativnost je potrebno ozavestiti pri sebi, pri bližnjih in v situacijah življenja 5 razlogov za radost bivanja. In sem pomislil na svojega profesorja. 5 : 1. To pomeni: dokler nisem pri njem ugotovil in z besedami potrdil vsaj pet odličnosti njegove osebnosti ali ravnanj, nimam pravice izreči negativnosti. In sem se odločil da poizkusim ‘recept’. Ko sva prišla zopet skupaj s sošolko s katero sva družno glodala – ne svinjsko rebrco, pač pa profesorja; ko se je v obema prebudila silna notranja potreba, da se nahraniva z obiranjem, sem izrekel prvo pozitivnost na njegov račun. Sošolka je onemela, jaz pa sem nato izrekel še nadaljnje štiri pohvale, kar je sošolko tako zmedlo, da je spremenila temo pogovora. In ko bi si končno lahko privoščil sprostitev z ‘obiranjem’, za to nisem imel več priložnosti. No, in zakaj vam pripovedujem ta pripetljaj? Zato, ker se je po njem zgodilo nekaj čudežnega. Ko je po tem dogodku vstopil ta profesor v predavalnico, ni bil več ista oseba. Ni bil več čisti negativec. Od takrat dalje je moja presoja te osebe mnogo bolj v ravnovesju.« Lahko si mislite koliko zadovoljstva je prebudila v meni ta pripoved študenta, predvsem pa me je potrdila v mojih prizadevanjih, da tudi sam še naprej iščem na eno negativnost vsaj pet razlogov za prijetnost življenja. Oprostite, če ob koncu zastavim vprašanje: ali sploh vemo zakaj nam je, kljub težavam, vendarle vredno in lepo živeti? Vsak dan – tudi današnji, je ponujena priložnost, da to odkrijemo!
Neveljaven email naslov