Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nekoč je bil par akrobatov, ki ga je sestavljal učitelj, stari vdovec in mlajši učenec po imenu Meda. Ta akrobata sta vsak dan nastopala po ulicah in si na ta način služila za hrano in prenočišče.
Med svojimi nastopi sta akrobata izvajala tudi zahtevno točko, ko je učitelj z dolgo bambusovo palico na glavi lovil ravnotežje, medtem pa je mladi akrobat po njej splezal na sam vrh. Ko je bil mladenič na vrhu, se je začel učitelj premikati okrog in oba sta vedno znova požela navdušenje zbrane publike.
A pri tej akrobatski točki sta morala oba nastopajoča ohranjati stalen in popoln fokus in ravnotežje, da sta tako preprečila morebitne poškodbe in da sta nastop pripeljala do konca. Nekega dne pa je učitelj učencu predlagal spremembo v nastopu: »Poslušaj, Meda, jaz bi po novem gledal tebe in ti mene, da si bova tako pomagala pri ohranjanju koncentracije in ravnotežja ter preprečila nesrečo. Tako bova z nastopom gotovo zaslužila še več.«
A že izkušeni učenec je odgovoril: »Dragi učitelj, mislim da bi bilo bolje, če bi vsak od naju pazil nase. Če paziva vsak nase, bova tako pazila tudi drug na drugega. Tako bova gotovo preprečila nesrečo in zaslužila dovolj za preživetje.«
Zgodba izhaja iz tradicije zen budizma in nas vabi k razmisleku o naši čuječnosti do sebe. Običajno se nam dogaja, da precej pozornosti namenimo drugim. Tudi v smislu rumenega tiska, ki se najbolj prodaja. Pravimo, da smo radovedni, ko razpravljamo ali opravljamo o drugih. Posvečamo precej pozornosti slavnim in malo manj slavnim. Marsikdo med mladimi bi si rad celo za poklic izbral, da bi bil slavna oseba na družbenih omrežjih. Da bi bil občudovan, da bi se o njem ali njej govorilo, da bi vplival na druge.
Pomislimo na naš čas in na naše pogovore. Kako pogosto se vrtijo okrog drugih, kako govorimo o drugih, jim priznavamo zasluge ali se posvečamo valjenju krivde, vidimo predvsem napake? Znamo spregovoriti o sebi? Vsak nosi odgovornost za svoje življenje in če se svoji odgovornosti bolj posvetimo, lahko prepoznamo, koliko pozornosti in koncentracije potrebujemo, da jo izpolnimo. Lahko odkrivamo, kako šibki smo in kako malo je potrebno, da izgubimo ravnotežje. To nas lahko dela bolj razumevajoče tudi do napak in pomanjkljivosti drugih. Morda naša sodba drugih ni več tako stroga, saj se zavedamo, da s tem posredno obsojamo tudi sebe. »Pomagaj si sam, in Bog ti bo pomagal,« pravi stari pregovor. Danes imamo priložnost, da smo čuječi, najprej do sebe in tudi do potreb drugih.
3604 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Nekoč je bil par akrobatov, ki ga je sestavljal učitelj, stari vdovec in mlajši učenec po imenu Meda. Ta akrobata sta vsak dan nastopala po ulicah in si na ta način služila za hrano in prenočišče.
Med svojimi nastopi sta akrobata izvajala tudi zahtevno točko, ko je učitelj z dolgo bambusovo palico na glavi lovil ravnotežje, medtem pa je mladi akrobat po njej splezal na sam vrh. Ko je bil mladenič na vrhu, se je začel učitelj premikati okrog in oba sta vedno znova požela navdušenje zbrane publike.
A pri tej akrobatski točki sta morala oba nastopajoča ohranjati stalen in popoln fokus in ravnotežje, da sta tako preprečila morebitne poškodbe in da sta nastop pripeljala do konca. Nekega dne pa je učitelj učencu predlagal spremembo v nastopu: »Poslušaj, Meda, jaz bi po novem gledal tebe in ti mene, da si bova tako pomagala pri ohranjanju koncentracije in ravnotežja ter preprečila nesrečo. Tako bova z nastopom gotovo zaslužila še več.«
A že izkušeni učenec je odgovoril: »Dragi učitelj, mislim da bi bilo bolje, če bi vsak od naju pazil nase. Če paziva vsak nase, bova tako pazila tudi drug na drugega. Tako bova gotovo preprečila nesrečo in zaslužila dovolj za preživetje.«
Zgodba izhaja iz tradicije zen budizma in nas vabi k razmisleku o naši čuječnosti do sebe. Običajno se nam dogaja, da precej pozornosti namenimo drugim. Tudi v smislu rumenega tiska, ki se najbolj prodaja. Pravimo, da smo radovedni, ko razpravljamo ali opravljamo o drugih. Posvečamo precej pozornosti slavnim in malo manj slavnim. Marsikdo med mladimi bi si rad celo za poklic izbral, da bi bil slavna oseba na družbenih omrežjih. Da bi bil občudovan, da bi se o njem ali njej govorilo, da bi vplival na druge.
Pomislimo na naš čas in na naše pogovore. Kako pogosto se vrtijo okrog drugih, kako govorimo o drugih, jim priznavamo zasluge ali se posvečamo valjenju krivde, vidimo predvsem napake? Znamo spregovoriti o sebi? Vsak nosi odgovornost za svoje življenje in če se svoji odgovornosti bolj posvetimo, lahko prepoznamo, koliko pozornosti in koncentracije potrebujemo, da jo izpolnimo. Lahko odkrivamo, kako šibki smo in kako malo je potrebno, da izgubimo ravnotežje. To nas lahko dela bolj razumevajoče tudi do napak in pomanjkljivosti drugih. Morda naša sodba drugih ni več tako stroga, saj se zavedamo, da s tem posredno obsojamo tudi sebe. »Pomagaj si sam, in Bog ti bo pomagal,« pravi stari pregovor. Danes imamo priložnost, da smo čuječi, najprej do sebe in tudi do potreb drugih.
Že vstopamo v drugo polovico počitnic. Je dopust že za nami, ga sedaj preživljamo, ali ga še težko pričakujemo? Ne glede na odgovor, je pomembno, da se vprašam, kakšen je moj dopust in kako ga preživljam? Mi predstavlja sprostitev od vsakdanjih skrbi, dolžnosti in obveznosti ali pa je to bezljanje z ene stvari na drugo, od ene športne aktivnosti k drugi, od te kulturne znamenitosti k oni? Včasih si predstavljamo dopust kot brezskrbno brezdelje, ko naj bi držali vse štiri od sebe in ne počeli ničesar. Pogosto pa imamo željo, da bi si po napornem delu morali za sprostitev privoščiti tudi to in ono, kar nas bo razveselilo, potolažilo, vrnilo moči in notranje napolnilo. Pri tem se nam seveda lahko zgodi, da za doseganje vsega tega posegamo po napačnih sredstvih in tako slednjič ostanemo neizpolnjeni in razočarani. Tako kot so v evangeljskem odlomku današnje nedelje, potem ko je Jezus čudežno nasitil pet tisoč glavo množico, ljudje pritiskali za njim, ne le zaradi spektakularnosti čudeža, ampak tudi zato, ker so jedli kruh in se nasitili. Prav zato jih je Jezus opozoril: »Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje.« Kolikokrat smo podobni tej množici, ki je iskala osebno potešitev in zadovoljstvo v trenutnih, minljivih rečeh? Kolikokrat hlastamo po tem in onem in pričakujemo, da nas bo določena hrana, pijača, razvedrilo, takšna ali drugačna avantura umirila, zadovoljila ali potešila? Na površinski ravni se to verjetno celo zgodi, toda če si iskreno priznamo, nas ne more nobena od teh stvari notranje napolniti. Lahko bežimo v to ali ono zasvojenost, hlastamo za takšnim ali drugačnim užitkom, nas ne more nič od tega v vsej polnosti notranje zadovoljiti. Človek je preprosto ustvarjen za nekaj globljega in te globine ne moremo zapolniti z nobeno minljivo stvarjo. Napolni jo lahko samo nekaj presežnega. To pa je lahko samo ljubezen. Pa ne tista plehka, ki jo opevajo popevke ali pa prikazujejo filmi. Gre za zavedanje in dejstvo, da nekoga ljubim in da sem ljubljen, da ne iščem vedno samo zase, ampak, da dajem – zastonj – zato, ker ljubim. S tako ljubeznijo prihaja med nas naš Bog. Daje in napolnjuje naše življenje s smislom, z globino, z ljubeznijo. Prav zato pravi sam o sebi: »Jaz sem kruh življenja.« Mogoče včasih iščemo zadovoljitev naših želja, da bi se imeli lepo in dobro ter izpolnitev naših notranjih hrepenenj in teženj po ljubljenosti, sprejetosti in pripadnosti, na napačnih koncih, predvsem pa v napačnih rečeh, ki nas ne zadovoljijo v polnosti in nas pogosto lahko pustijo same in razočarane. Pravimo, da je dopust čas, ko si napolnimo baterije. Naj bo torej naše polnjenje usmerjeno k temu, kar nas resnično zadovoljuje in izpolnjuje naše temeljne potrebe in hrepenenja po ljubiti in biti ljubljen.
Spoštovani, zainteresirane vabim na zmenkarije z Bogom, a pri tem nočem spodbujati le intelekta in dajati krme za filozofiranje. Vprašanje, zakaj Bog dopušča zlo, je moja ranljiva Ahilova peta. Zdi se mi, kot da mi Bog zaupno prišepne, da bi najraje postal ateist, ko gleda, kaj se dogaja v njegovi škripajoči mašineriji razpadajočega sveta. To mi gódi, ker vem, da razume, kako težko je verovati. Sprašujem se, kdo je zapustil križanega Božjega Sina, ko je v agoniji smrti ječal: »Bog moj, zakaj si me zapustil?« Ali ga je pustil na cedilu Bog kot Oče ali Oče kot Bog? (H. G. Geyer) Bog ni odvisen od našega žongliranja z njim, saj je parolo »Ecce Homo – glejte, človeka na križu« spremenil v »Ecce Deus – glejte, Boga na križu«. Bog ni ravnatelj gledališča, ampak je solidarni soudeleženec človeške tragedije. Križ Kalvarije je na odru njegovega srca od večnosti do večnosti. Trpeči Bog ni bil nikoli tako potreben kot danes. Če ne bi obstajal, bi si ga morala moderna civilizacija izmisliti, kajti Bog edini zadostuje – Solo Dios basta (T. Avilska). Čas je, da se ga spomnimo. Človek je ovijalka, ki se skuša povzpeti do sonca, toda potrebuje čvrsto drevo. Ta opora je Bog, čeprav je v svetu zla težko verovati vanj. Vendar vera lahko obstaja samo v svetu, kjer je verovati težko. Kjer je verovati lahko, vera ni potrebna. Če trpljenja ni sposobna razložiti vera, ga razum zmore še manj. Veliki mislec Pascal je zapisal, da se bodo mnogi čutili osramočene zato, ker bodo spoznali, da jih je pogubil isti razum, s katerim so hoteli pogubiti Boga. Zato je zrnce iskrene vere več kot gora hlinjene vere. Rabin Abraham Isaac Kook (1865-1935) je zapisal, da je drobcen ostanek dobre reči boljši od celote slabe reči. Majhna sveča velja več kot vsa tema skupaj. Zlo nima zadnje besede in ni neskončno. Ko sem to prebral, sem dojel, da boljšega ne morem spoznati, dokler bolj ne spoznam slabega, kar pomeni, da je lahko zlo celo v službi dobrega. Francoska filozofinja Simone Weil (1909-1943) je zapisala: »Trditi, da zlo dokazuje, da življenje nima smisla, je nesmisel, kajti če življenje res ni nič vredno, kaj nam potem zlo odvzame?« Zakaj v naše smešno ambiciozne igre vključujemo Boga kot dežurnega krivca, če ga hkrati zanikujemo? Kdor je količkaj pošten, ga ne more obtoževati, da je ustvaril zlo, če Bog ne obstaja! Če pa je Bog spodrsljaj, nesporazum, zabloda ali utvara, se pridružujem nekoč izrečenemu kriku, ki pod zaprtim nebom odmeva: »Gospod Bog, če smo tukaj v zmoti, potem si ti sam tisti, ki si nas ogoljufal.« (Riccardo di San Vittore, okoli 1110-1173)
»Ko boste videli srečnega človeka, ga vprašajte od kod izvira njegovo prijetno počutje,« nam je svetoval znanec med klepetom o tem, kako ohranjati dobra čutenja v življenju. In sem ga srečal. Izmed vseh, ki so sedeli pred planinsko kočo in se krepili za nadaljnje vzpone, je izstopal po spokojnosti in očitnem zadovoljstvu. Najprej sem se obotavljal, potem pa sem vendarle pristopil: »Vidim, da ste srečen človek,« sem rekel. »Od kod izvira vaše zadovoljstvo? Na kaj ste pozorni, da vam je dobro živeti?« Možakar se je presenečen nad vprašanjem zdrznil, se potem nasmehnil, pomislil in odgovoril: »V življenju sem kot vsi razpet med dobro in težko. Toda: en dan v tednu in vsaj deset počitniških dni v letu si privoščim, da se izognem vsemu kar teži in bremeni: negativnim novicam, ljudem ki vidijo in govorijo le o problemih, elektroniki, ki spravlja v napetost živčevje … – to je čas, ko vstopim v lepoto narave, obiščem prijatelje, ki znajo med vsem opaziti tudi dobro, o tem govorijo in se skupaj nasmejimo.« Res je, iz realnosti bivanja se ne moremo umakniti – toda en dan v tednu imamo po božjem pravu pravico, da se prepustimo v razkošje lepega: da se odvrnemo od negativnih sporočil, da odložimo reševanje težav (v večini primerov bo to brez škode) in usmerimo pogled in pozornost k svetlemu in dobremu. V bližnji cerkvici, kjer bivamo, je toliko sveto svetlih podob očem nevidnih prisotnosti, ki svetlijo naša čutenja; narava nam v slehernem lističu pripoveduje o iskanju svetlobe; in bistri potoki v katerih se igra sonce v svojih odsevih nam pomirjajoče zvenijo; pa knjige – toliko vrednih je za odličnost življenja in so znanci, prijatelji, sorodniki, ki jim lahko sporočimo nekaj lepega in se jim nasmehnemo prvi. In zagotovo nam bo po njih vrnjen nasmeh. Odločiti se je potrebno! Vsaj en dan v tednu in nekaj dni v letu je naša pravica in ne nazadnje tudi dolžnost da se oddahnemo, spočijemo in se prepustimo temu kar napolnjuje naše življenje s prijetnostjo do tolikšne mere, da bomo lahko kasneje iz rezerve lepih doživetij živeli tudi v napornih dneh. Naj nam bo ob vseh obveznostih v znamenjih Lepote tudi današnji dan. Da bi vam bil prijeten, vam želim.
Ko smo letos praznovali drugo obletnico ponovnega odprtja hiše Ljubhospica, so nas s svojim obiskom počastili predstavniki štirih večjih verskih skupnosti v Sloveniji. Kratko so iznesli svoj vtise o sodelovanju z osebjem pri duhovni oskrbi bolnikov. V spominu so mi posebej ostale besede gospoda muftija iz Islamske verske skupnosti: »Ko vstopaš v hišo ljubhospica, se malo bojiš, saj misliš, da boš prišel med umirajoče bolnike in osebje z otožnimi, žalostnimi obrazi, ki malodane poosebljajo smrt. Bil sem zato prijetno presenečen, ko sem ob vstopu v hišo doživel tople, nasmejane, prijazne obraze osebja, ki kljub težkemu delu in obilju trpljenja in žalosti, ohranjajo srčnost. Kajti srečal sem ne obraze žalosti ali nemoči, ampak obraze upanja!« Bila je to ena najlepših pohval vsem, ki smo delali ali delamo v Ljubhospicu. Obrazi upanja! Takšne obraze potrebujemo vedno in povsod, posebej pa še v težkih časih, ko se zdi, da se je na nas zrušilo celo vesolje in ne vidimo nikjer niti enega žarka rešitve. To sem sama doživela v velikonočnem potresu v Črni gori leta 1979, ko sem kot najmlajša sestra dežurala pred veliko nočjo, ki pa se je namesto s praznovanjem začela s katastrofalnim potresom, ki je v trenutku vse spremenil. Zdelo se mi je, da bom umrla, ne samo od nemoči in obupa, ampak tudi od žalosti, da je Bog to dovolil, da se zgodi prav na največji krščanski praznik.! Ko se je situacija v bolnišnici malo umirila, ko smo vse bolnike odnesli ven, sem stala sredi velikega dolgega hodnika naše bolnišnice in na glas jokala. Pa je pristopil starejši zdravnik k meni in rekel: »Sestra, še smo živi. In dokler smo živi, še imamo upanje, da lahko kaj naredimo!« Ostrmela sem! Preproste besede, polne tolažbe, roka na rami in nasmešek na obrazu tega zdravnika, sta mi vrnila upanje in moč, da sem šla naprej, tudi skozi to velikonočno katastrofo, tudi pozneje skozi spanja pod šotori in obnove porušenih hiš! Obrazi upanja! Kot mlada medicinska sestra sem se v začetku silno bala dati bolniku infuzijo, saj nismo imeli tako moderne opreme, kot jo imajo danes. Še ponoči sem sanjala, o mehurčkih sredi cevk in o tem, kako moram rešiti bolnika, da se mu kaj hudega ne zgodi. Smo pa imeli eno starejšo bolnico s kronično boleznijo,ki je bila pogosto na oddelku. Videla je mojo stisko in je od takrat zmeraj zahtevala in prosila, da ji prav jaz vključim infuzijo. Ko sem prišla do nje, se mi je nasmehnila in rekla: »Veš, jaz sem že tako stara, da me nič ne boli, torej, lahko vadiš na meni, da se dobro naučiš dati infuzije!« In sem se naučila. Še danes sem neskončno hvaležna bolnici Anđi, ki je s svojo šaljivostjo in pogumom pomagala mladi sestri premagati strah pred dajanjem infuzij! Obrazi upanja! Ko sediš ob bolniku, ki umira, se včasih počutiš tako nebogljen, tako nemočen, saj ne moreš storiti ničesar veš, ampak samo darovati svojo prisotnost. Bolnik ob katerem sem sedela sredi noči, ker je umiral, je občasno odprl oči in se mi nasmehnil. Ko je zmogel par besed, je rekel: »Vesel sem, da tu sedite!« Odvrnila sem: »To je moja služba!« Pa je spet rekel:« Vesel sem, da ne stojite, ampak sedite!« Razumela sem. Če sediš, daješ bolniku upanje, da ne boš ob prvem šumu s druge strani vrat zbežala; če sediš, lahko gledaš bolnika v isti višini kot so njegove oči, kajti on ne more več vstati! Na takšen način mu daruješ upanje, da boš z njim in ob njem do konca. Kdor ima v srcu upanje, lahko vedno nekomu pokaže upanje tudi na obrazu.
Ne samo presušena zemlja, tudi ljudje se napajamo ob izvirih. Le da naše bivanje na zemlji napajajo številni izviri, ki se izlivajo v življenjski studenec. Ne, naši izviri, iz katerih želimo piti čisto in zdravo vodo, ne izvirajo samo iz majhnih in neznatnih skalnih razpok pod mogočnimi skalami, kjer ni človeške umazanije. Izviri, iz katerih se napajamo in črpamo moči za našo osebnostno rast in sobivanje, izvirajo iz medčloveških odnosov: doma, v šoli, v župnijskih občestvih, na delovnih mestih … Tako kot zemlja, ki se že dolgo ni napojila čiste vode, ne more roditi sadov, tako je tudi z nami. Če vodo zajemamo samo iz umazanih in zastrupljenih studencev, potem ne moremo roditi zdravih in močnih sadov. Ali ste se kdaj, cenjeni poslušalci in poslušalke, po dolgotrajni suši zazrli v zemljine razpoke? Ste opazili, kako različne so? Navpične, prečne, vzdolžne … vse do tistih najglobljih, prelomnih razpok. Če je suša dolgotrajna, potem seme, ki smo ga zasejali v zemljo, preneha kaliti in brsteti. Da si zemlja opomore, je potreben nov izvir čiste vode. Tako je tudi z nami. Ko med nami zaradi človeške suše zazijajo globoke razpoke in se naše brazde zaradi rušilne sile prelomijo, potrebujemo novih in čistih izvirov vode. A začeti moramo zajemati v globokem studencu. Veliko lažje je preorati zemljo in preobračati brazde, da jo pripravimo za novo rast, kot pa orati po razbrazdani in prelomljeni človeški duši. Razpoke, ki smo jih sposobni zadati drug drugemu, so trdovratnejše od razpok v zemlji. Ne poznajo se samo na obrazu. Te so vsaj vidne, in zaradi njih smo lahko kdaj pa kdaj deležni tudi usmiljenja. Najbolj bolijo tiste ostre, neopazne in pritlehne razpoke, ki prizadenejo našo notranjost. Ne, ljudje nismo drug drugemu samo studenec čiste in zdrave vode. Zastrupljeni smo z napuhom, samovšečnostjo, ljubosumjem, sebičnostjo … Ko se v naših studencih nabere preveč umazanije, sirkova krtača pomaga bolj malo. Čaka nas dolgo ribanje s krtačo iz žice ali celo iz jekla. Mogoče bo ta dovolj močna, da bo očistila in zgladila našo umazanijo. A v studencu bodo še vedno ostale razpoke, ki ne bodo držale vode. Kako spolzke so lahko stopnice, ki vodijo k našemu izviru. Po njih ne hodimo sami, in če stopnice nimajo postavljene ograje in zaklenjenih vrat, po vodi bredejo tudi drugi ter za seboj puščajo blato. Čeprav smo majhen izvir, lahko postanemo reka in drug drugemu izvir žive vode. Le zastrupiti ga ne smemo. Zato ne pozabite. »Studenec v istem izviru ne more biti hkrati sladek in grenek? Tako kot smokva ne more roditi olive ali trta smokve? Tako tudi slan izvir ne more dati sladke vode.« (Prim. Jak 3,11–12.)
Večkrat mi je že kdo potožil, češ: zastonj sem se trudil. Vprašala sem, kakšno plačilo je pričakoval. Nobenega, se razume. Torej se ni trudil zastonj, ampak zaman. Nekdaj se je reklo: delati za božji lon, kar je pomenilo zastonj, brez plačila. Recimo, da pa ni bilo zaman; delo je bilo namreč opravljeno in je nekomu prineslo zadovoljstvo. Tudi to je neke vrste plačilo. Nima pa nominalne vrednosti. Kljub temu rečemo, da je kako dejanje vredno več kot milijon. Mati Terezija je dejala, da gnilih ljudi, umirajočih na cesti, ne bi pobirala za noben denar; to da dela iz ljubezni do svojega Boga. Z Bogom ne šarimo več prav radi. Pripraven postaja zgolj kot frazem. Hvalabogu, pravi celo kak razvpit ateist. In: potem pa bogpomagaj! Če je vzgojen oziroma kulturen, ne m. Tereziji ne komer koli ne oporeka zaradi njune vernosti. Ta je tako rekoč zastonj. Pri nas ni v veljavi kak cerkveni davek. Kar od institucije dobimo, ni povezano z nujnim denarjem. Zakramenti so zastonj; če želimo kaj »poplačati«, velja kot dar. Saj je že kar smešno: duhovnik ne dobiva državne plače, plačati mora pa vse položnice, ki prispejo od državnih ustanov na njegov naslov. Vernikom gre iz njihovega žepa neprimerljivo manj zanj kot za to, kar plačujemo državljani za zgrešene investicije in podobne mahinacije, razvpite v medijih ali pa povsem zamolčane. Zaman. Vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli, so svojemu Učeniku potožili apostoli. Simbolično se v njihovem čolnu nahajamo tudi sami. Če bi si pisali seznam vseh zamanskih namer in dejanj, bi utegnil biti kar dolg. Ta »zaman« še najbolj diši po neuspehu. Ob njem se pogosto razblinjajo naše sanje, a je dosti huje, če nam neuspeh – ta kruti zaman – uniči upanje in polet. Odkar velja uspeh kot nepogrešljivi edini cilj in prestiž in življenjski vzgon, nas izgubljena bitka zmore tudi ugonobiti. Žal smo izgubili veliko odpornosti in trdoživosti, tako zelo značilne za naše prednike. Nam je na voljo veliko terapevtov pa še kemičnih učinkovin vse do antidepresivov in antipsihotikov. Kar ne more biti zastonj. Žal je večkrat zaman. Njim je pa olajšanje prinesel preprost zdihljaj: ah, bogpomagaj!
O Bogu imamo različne predstave. Vsakdo si ga zamišlja na svoj način. Naše predstave so odvisne tudi od naših izkušenj s starši, ki nam predstavljajo temeljne like, na osnovi katerih se oblikuje naša podoba o Bogu. Če smo imeli starše, ki z nami niso ravnali ljubeče, bo naša podoba Boga izmaličena. In obratno, če so nas starši imeli radi in so nam znali to tudi pokázati, nas bo zaznamovala ljubeča in usmiljena podoba o Bogu. Vendar pa Bog ostaja kljub svoji navzočnosti v našem življenju vedno skriti Bog. Nevarno je, da bi si krojili Boga po svojih naravnih zmožnostih. Sv. Janez od Križa, pomemben krščanski mistik in duhovni učitelj iz 16. stoletja, poudarja, da se moramo znebiti “svojih” predstav in zaznav o Bogu. “Naše” predstave o Bogu morajo umreti. Zakaj? Zato, ker so nujno omejene. Živi Bog neskončno presega naše pojme in predstave o njem. Janez od Križa ne trdi, da moramo prezirati naše zaznave in predstave o Bogu. Te so na začetku duhovne poti nujne in dobre. Težava nastane, če živega Boga zapremo v naše omejene predstave o njem. Tedaj postane naša vera okostenela in toga. Zato mora naš razum vstopiti v temno noč. Temna noč je duhovno stanje, ki ga sv. Janez primerja s plavžem oziroma pečjo, v katerem se mora naš razum prečistiti. Bog je takšno preobilje luči, da zaslepi oči našega razuma in se mu kaže kot noč. V temni noči, v tem gorečem plavžu se raztapljajo “naše” omejene predstave o Bogu, da bi se nam lahko dal spoznati na njemu lasten način. To spoznanje Boga torej ni rezultat naših človeških zmožnosti, ampak gre za Božje delo v nas. Zato ga imenujemo “vlito” spoznanje ali kontemplacija. V kontemplaciji naše naravne sposobnosti počivajo oziroma spijo, da lahko najgloblje v nas deluje Božja navzočnost. Na dnu človeške duše vlada tišina, iz katere govori Beseda vseh besed, Jezus Kristus, po katerem je Bog Oče spregovoril ljudem. In to je tisto edino in pravo spoznanje o Bogu, ki vzide po temni noči naših malikov in omejenih predstav, namreč sonce jutranje zarje. To spoznanje pa ni več sad razumskega sklepanja in argumentov, ampak se uresničuje kot darujoča se Ljubezen: »Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Jn 3,16).
Dragi prijatelji, Ko slišimo besedi človek, človeštvo, kaj nam pride na misel? Morda nam v ušesih odmeva številka sedem milijard in s tem povezan strah kaj se bo zgodilo z našim planetom. Bolj kot skrb za človeka je v ospredju preračunljivost in dobičkonosnost. To tragično, nečloveško razmišljanje uničuje človeka v notranjosti. Človek se začne vrteti v začaranem krogu samosrediščnosti. Pretirano napihovanje posameznika nas vodi v to, da človeku ne uspe odrasti, ne uspe postati človek, ki zna živeti z drugimi ljudmi. Brezbrižnost postaja prepoznavni znak današnjega časa. Ta pogled na življenje je nevaren. Rezultat brezbrižnosti so velike tragedije, ki smo jih videli v 20. stoletju. Luteranski pridigar Martin Niemoeller je v času vzpona nacistov opozoril na uničujočo moč brezbrižnosti v svoji pesmi, ki je še danes aktualna. Takole je zapisal: Najprej so prišli po socialiste, pa sem molčal – Ker nisem socialist. Potem so prišli po sindikaliste in sem molčal – Ker nisem bil sindikalist. Potem so prišli po Jude in sem molčal – Ker nisem bil Jud. Potem so prišli pome – in nihče ni ostal, da bi me zagovarjal. Fotografije lačnih in revnih nam govorijo o stiskah ljudi po svetu. Poplava takšnih slik in posnetkov pa nam jemlje voljo, da bi kaj naredili. Pa ne samo to! Koliko je stisk, ki jih ne vidimo, ker so izven kroga medijskega poročanja. Zelo radi govorimo o pravicah vsakega človeka, toda čut za človeka je nekaj več kot človekove pravice. Pravi občutek za človeka se razvije takrat, ko v drugem človeku ne vidiš zanemarjenega starca, žene in otrok ampak človeka. Ljudje mi velikokrat postavijo vprašanje: A SO TAM REVNI? Ponavadi jim odgovorim, da niso revni, le da nimajo toliko materialnih stvari kot mi. Na misel mi prihaja triletna deklica iz države Burundi. Ime ji je bilo Shimirimana Ivet. V vojni je izgubila starše. Prestrašena je jokala ob cesti po kateri so bežali ljudje pred vojno in nasiljem. Trinajstletno dekle, čeprav tudi sama ni imela nič, je opazila objokano deklico in jo vzela s seboj. S pomočjo slovenskih misijonark je poskrbela, da je deklica preživela. O tem ne poročajo mediji, to so zgodbe, ki jih pišejo ljudje z dobrim srcem. Morda je danes pravi trenutek, da vsak izmed nas gleda in pomaga človeku, ki je zaradi brezbrižnosti pozabljen na robu človeštva.
Rimski cesar Tit Flavij Vespazijan, ki je vladal med leti 69 in 79 po Kristusu, je v Rimu veljal za sposobnega vladarja. Kot vodja legije je namreč uspešno sodeloval pri zavzetju današnje Britanije, povezan pa je tudi z našim antičnim Ptujem (Petoviono), saj ga je kot ena izmed prvih za cesarja podprla tamkajšnja legija. Da je bil zares iznajdljiv, pa priča anekdota, ki jo je zapisal rimski biograf Svetonij. Poleg nekaterih drugih davkov uvedel tudi davek na javna stranišča. Predvidoma so ga plačevali strojarji in mlinarji, ki so urin potrebovali pri svojem delu. Vespazijanov sin Tit, ki je bil precej bolj tenkočuten od svojega očeta, se je nad očetovo odločitvijo zgražal. Cesar Vespazijan pa mu je pod nos pomolil kovanec in ga vprašal, ali smrdi. Ko je Tit zanikal in dejal, da kovanec nima nobenega vonja, ga je Vespazijan opozoril: »Pa vendar je od urina!« Na osnovi te anekdote je nastala fraza, da »denar ne smrdi«, ki je v zgodovini pogosto služila kot izgovor za moralno sporne oziroma sumljive posle, pa tudi za neizčrpno kopičenje denarja na račun šibkejših. Vespazijanovo logiko najbolj absurdnih davkov, kot smo lahko priče tudi sami, pa uspešno izrabljajo državni zakonodajalci še danes. A kako neskončno kopičenje denarja pokvari človeško dušo, so poudarjali že stari Grki. Med sedmerico njihovih prvih filozofov so kar štrije spregovorili tudi o tem, da denar hočeš nočeš umaže našo dušo. Hilon iz Šparte je dejal: »Raje izberi izgubo kakor sramotni zaslužek; prvo te bo razžalostilo enkrat, drugo za vselej.« Pitak z Lezbosa je opozarjal: »Dobiček je nenasiten.«, Periander iz Korinta, da je dobiček nekaj sramotnega. Biant iz Priene pa je poudarjal, naj nevrednega človeka nikar ne hvalimo samo zaradi (njegovega) bogastva.
Izguba vida načeloma velja za veliko zlo, ki ga ljudje prištevajo med težave in neugodne okoliščine, ki človeku zagrenijo življenje in mu kratijo osebno srečo. Podobno pojmovanje slepote je seveda obveljalo tudi v antiki, rimski filozof Ciceron pa je v svojih filozofskih razpravah poskušal obraniti stališče, da je lahko posameznik srečen tudi v primeru, če ostane brez vida. Ciceronova poanta je v tem, da kaj takega nikakor ne more vplivati na našo osebno srečo, saj se moder človek za telesne okoliščine sploh ne zmeni, pač pa mu je pomembno samo to, kar se mu dogaja znotraj v duši. Človek se tako lahko raduje, ne da bi pri tem uporabljal čutilo vida, zato je slepota povsem znosna in se jo lahko prenaša, če je le zdravje neokrnjeno. Še več, moder človek vida za srečno življenje sploh ne potrebuje, saj zanj živeti pomeni premišljevati in filozofirati, za to pa ne potrebuje telesnih oči, le ostrino uma. Slepoto v nadaljevanju Ciceron primerja s temno nočjo. In kakor noč ne odvzame človeku srečnega življenja, zakaj bi ga potemtakem odvzel dan, ki je podoben noči? Da bi podkrepil svojo trditev, da slepota ne vpliva na človekovo udejstvovanje v svetu, navede nekaj znamenitih zgledov iz rimske preteklosti. Tako omeni slavnega rimskega politika in govornika Apija, ki je bil mnogo let slep, a ga slepota ni prav nič ovirala v zasebnem in javnem življenju. Čeprav je dalje Gaj Druz, prav tako rimski politik, na stara leta oslepel, je bila njegova hiša še nadalje polna obiskovalcev, ki so ga prišli vprašat za nasvet glede vodenja države. Pa tudi stoiški filozof Diodot, za katerega Ciceron pravi, da je precej let živel v njegovi hiši, naj bi se po oslepitvi ukvarjal s filozofijo še intenzivneje kot prej, še vedno je igral na liro in si dal dneve in noči prebirati knjige, saj za to ni potreboval oči. Poleg tega se je ukvarjal celo z geometrijo in na veliko presenečenje vseh svojim učencem na pamet naročal, kaj naj zarišejo kako črto. Podobno je bilo s filozofom Demokritom, ki po izgubi vida sicer ni mogel več razločevati barv, še vedno pa je lahko ločil dobro od slabega, krivično od poštenega, koristno opravilo od nekoristnega, tako da ga to nikakor ni oviralo pri tem, da bi živel dobro in srečno. Kajti medtem ko nekateri ljudje niso vedeli niti tega, kaj imajo pred lastnimi nogami, pa pri njem umanjkanje vida ni oviralo ostrine duše, da ta ne bi prodrla globoko v svojo notranjost in mu razkrila najvišjih življenjskih resnic.
Počasi se z gostjo vzpenjava v smeri Spodnjega Rokava. Plezanje je prijetno, lahko in na stojiščih dovoljuje mislim, da zaplavajo v zanje neomejen prostor in čas. Že v spodnji polovici doseževa pomol, kjer se vedno ustavim in občudujem veličastni razgled na Triglav. Njegova severna stena se odpre v vsej svoji enkratnosti. Kot vedno, tudi danes duša vzkipi v lepoti vršaca, ki privlači večino Slovencev. Obkrožim s pogledom še sosede, Stenar, Dolkova Špica, Škrlatica, pa ponosno razvlečeno gmoto Rjavine na nasprotni strani. Kakšen materialni vtis duhovnega… ! Lani se je na tem mestu odvijala prava drama. Moj soplezalec je bil Andrej. Želela sem na sliki dva velikana, Trglav in njega. Hrbtno se je pomikal v položaj, kjer bi v objektiv ujela oba. V zadnjem hipu prepozna obilnega, v tem hladnem jutru še počasnega gada. Velik, zvit se je ogreval v prvih jutranjih žarkih. Ni se mu mudilo umakniti Andrejevi nogi, ki je grozila, da stopi prav nanj. Umaknila sta se oba. Gad v eno smer, Andrej pa v drugo. Res, da ni veliko prostora v teh strminah, a mu je uspelo. Na ta dogodek se spomnim vedno, ko berem Luka 10, 19 v Svetem Pismu: »Glejte, dal sem vam oblast stopati na kače in škorpijone ter na vsako sovražnikovo moč. In nič vam ne bo škodovalo.« Citat in obljuba, ob kateri se nisem ustavljala leta in leta, misleč, da ne velja zame, ampak za nekoga, pravzaprav ne vem za koga. Zastrmela sem se vanj šele takrat, ko je spoznanje dobrega in zla našlo podlago v duhovni dimenziji. Ta ni omejena v prostoru in času. Zato lahko v tej dimenziji ozdravljamo dogodke, ki so rodili zamere, obsodbe in bolečine v naši preteklosti. Prav te zamere, obsodbe in bolečine so naše kače in škorpijoni, ki generirajo našo sedanjost in se zato odločamo za na videz nerazumna dejanja. S svojimi strupenimi piki izrečenih besed laži,sprenevedanja, častihlepja, ljubosumja, rušijo odnose med možem in ženo, v družini in v vseh socialnih okoljih, kjer se ljudje srečujemo. Besede, rojene v Duhu Zla vodijo v dejanja, zapisana žal,znova in znova , na prvih straneh dnevnih izdaj. A v citatu je tudi obljuba, da nam nič ne bo škodovalo. Spoznanje dobrega je v spoznanju Boga, njegovega Svetega Duha, ki v človeku generira besede odpuščanja, resnice, nesprenevedanja, neljubosumja. Sliši se čisto nenormalno za ta svet. A ko bo kritična večina dojela v tem normalnost, bodo naslovnice naših časopisov drugačne.
Dobro jutro, spoštovane poslušalke in poslušalci. Ko človek na vse zgodaj uzre ravno prebujenega otroka, ki s svojim drobnim pogledom boječe gleda v nov dan, se nehote postavimo v pokroviteljsko držo. Poznana nam je igra skrivanja; in to ne tista, ko se otroci igrajo sami, ampak tista resna, ko se komaj stoječi malček spoznava s svetom okrog sebe. Izza matere ali očeta otrok počasi gleda v neznano, tuje. Nobena druga stvar ga ne bo spravila iz varnega starševskega zavetja, kakor le lastno prepričanje, da je to, kar vidi, vredno zaupanja. Če gledamo otroka in se mu nasmehnemo ali kako drugače spremenimo obrazne poteze, bomo opazili, kako poskuša ujeti našo obrazno mimiko in jo posneti. Nehote išče stik s svetom in prepoznava, ali je ta, ki stoji pred njim vreden zaupanja ali ne. Odrasli hitro pretentamo otroka, da nam zaupa, in pri tem si mislimo, da ga bo že življenje izučilo, kako je treba biti veliko bolj previden. Če smo pošteni, vemo, da otrok spet ni tako nepremišljen v svojem zaupanju. Vseskozi ostaja v stiku s svojim starši, s svetom, ki mu daje varnost. K njim se vrača in pri njih najde tudi moč, da se drzne v svet tujcev. Samo iz tega varnega zavetja svojih staršev bo otrok počasi gradil samozavest in se spopadal z neznanim, ki ima pogosto predznak nevarnega in grozečega. Da je šlo v tej dobi kaj narobe, pogosto sklepamo pri ljudeh, ki so preveč zaupljivi ali po drugi strani popolnoma prestrašeni. Sprašujemo se, kako to, da se naivnež ne nauči, da ne smeš vsem zaupati. Po drugi strani pa želimo komu dopovedati, da niso vsi tujci sami po sebi nevarni in nevredni zaupanja. Prav v teh dneh, ko se radi podajamo na tuje, se lahko vprašamo, kje sem sam. Bi bil rad kot otrok skrit za varno zavetje matere, ali pa sem naiven, kot tisti, ki ne ve, da so tudi taki ljudje, ki radi živijo na račun drugih. S pisateljem Hebbelom se moramo zavedati, da je zaupanje največje žrtvovanje samega sebe. Če otrok ne bi nikoli zapustil varnega zavetja svojih staršev, ne bi nikoli odrastel. Podobno je z nami: če ostajamo zgolj ujeti v zapeček lastnega doma in se nismo na nek način pripravljeni odpovedati sebi, se ne bomo naučili veliko novega. Zdravo življenje je iskanje ravnotežja med izgubo in ohranitvijo zaupanja. Zato vam vsem želim, da bi kakor otrok z radostjo spoznavali vse novo današnjega dne in ob tem ohranili previdnost, da se bomo jutri znova prebudili z obilo radovednosti in zaupanja.
Neki človek, ki je zapustil Cerkev, je dejal svojemu škofu: »Bil bi hinavec, če bi sedaj začel hoditi v cerkev.« Škof mu je odgovoril: »Kar pridi. Vedno se najde prostor še za enega.« Velikokrat se trudimo, da bi sami napredovali v duhovnem življenju, a človek ni samotar, ampak družabno bitje. Tudi Bogu se bližamo v skupnosti, v Cerkvi. Opazuj gosi, ki letijo. Videl boš, da letijo v čudovitem redu. Tisočletja nazaj so se naučile, da težko letijo dolge razdalje. Te razdalje lažje premagujejo, če letijo v skupini. Tudi mi bomo napredovali v veri, če bomo napredovali skupaj z drugimi verniki. Iz gosjega letenja se lahko naučimo tudi kaj koristnega o vodenju. Ko se vodja gosje jate v obliki črke V utrudi zaradi močnih vetrov, se umakne nazaj. Takoj druga gos stopi na mesto prve in vodi jato. Kako uspešnejše bi bilo naše župnije in sploh vse skupnosti, če bi vsakdo od nas sprejel lastno odgovornost. Ne kažimo na druge, kaj bi morali storiti, ampak prevzemimo mi svoj del odgovornosti. Mi prevzemimo določene zadolžitve v župniji, ko kodo omaguje. Kristus nas potrebuje in Kristus si želi naše pomoči. Gosi nas lahko naučijo še ene stvari. Med seboj se podpirajo in spodbujajo. Ko letijo v jatah, gagajo. To je še posebej pomembno, če letijo v nevihtah. Gaganje ohranja jato v pravi obliki in služi kot nekakšen svetilnik za izgubljene race. To naj spodbudi tudi nas, da bomo podpirali in spodbujali drug drugega. Še posebej izgubljene in oddaljene. Mark Twain nas opominja: »Spodbujanje je kisik za dušo.« V Twainovem slogu zato predlagam, da pomislimo, koga bomo danes pohvalili in koga spodbudili? Znameniti pisatelj je dejal, da lahko mesec dni živi od ene same pohvale. Zato se vprašajmo – koliko ljudi bo lahko danes živelo od naše pohvale?
Znani psiholog je imel psa, za katerega je lepo skrbel. Dolga leta sta si bila zvesta sopotnika na sprehodih in na izletih. Nekega dne pa je pes zbolel. Veterinar je psihologu naročil, naj da psu vsak dan določen odmerek ribjega olja. In psiholog je res pripravil ribje olje v skodelico, vzel psa v naročje in mu skušal zliti žličko v gobček. A pes se je le otepal in otepal. Več dni se je odvijal ta prizor in psiholog je bil prepričan, da ima njegov pes tako močan odpor pred ribjim oljem, da tovrstno zdravljenje ne bo uspešno. Tako je nekega jutra vseeno spet poskusil in vsiljeval otepajočemu se psu olje, ko mu skodelica z oljem pade na tla in se olje razlije. Pes pa nemudoma skoči na tla in začne hitro lizati razlito olje. Takrat je psiholog razumel, da ni bila težava v tem, da pes ne bi maral ribjega olja, marveč v načinu, kako mu je on olje dajal. Pogosto se v naših vsakdanjih komunikacijah dogaja, da forma premaga vsebino. Naučeni vzorci zadušijo želeno sporočilo in potem se vse odvije več ali manj po ustaljenih tirnicah. Naše sporočilo ne uspe priti do sprejemnika, ker smo ga poslali v obliki, ki je naslovnik ne more ali ne želi sprejeti. Kot priponko v elektronski pošti, ki je ni mogoče odpreti, ker nimamo primernega programa zanjo. Podobno je z evangelijem, ki ga kristjani danes na tak ali drugačen način oznanjamo svetu. Vsebino smo prejeli, izkusili in povabljeni smo, da jo damo naprej. Sporočilo prenašamo naprej, sporočila v bistvu ne moremo obrniti na glavo. Lahko pa se vprašamo, ali naš način sporočanja, naša skodelica veča ali manjša apetit za ljubezen. Pred dnevi sem slišal še eno prispodobo. Cerkev je nekdo primerjal s kinodvorano, kjer se predvaja film pod režisersko taktirko Boga. Film se vrti, medtem ko je sama kindvorana v slabem stanju. Pred platno kdaj skoči direktor kinodvorane in želi začeti z govorom. Prodajalec kokic in pijače je preglasen, sliši se hrup varnostnika na vratih, ki se prepira z gosti kinodvorane. Tudi ti so pogosto glasni, klepetavi, v enem kotu se skoraj začne pretep. Kljub vsem motnjam filmska projekcija teče naprej, sporočilo Boga poskuša priti do človeka. Ko začenjamo nov dan, se lahko vprašamo, kakšna je vsebina, ki jo želim ta dan prinesti najprej v svoje življenje in nato vsem tistim, s katerimi bom prišel v stik? S čim se želim napolniti, kakšno bo moje ‘olje’? Hkrati s tem pa lahko razmislim tudi o posodi, nosilcu moje vsebine. Na kakšen način bom pristopil, bom vsiljeval, ponujal ali bom pozoren potrebe, na primernost trenutka ali bom želel le doseči svoje? Spomnimo se na psihologovega psa, ki je potreboval olje, vendar ga je skodelica odbijala.
Pred kratkim sem prebral misel Thomasa Jeffersona, ki je nekoč rekel: “Sveča ne izgubi ničesar, če prižge drugo svečo.” Vsakdo, ki je že kdaj nesebično pomagal drugemu človeku ve, da je to res. Toda na žalost niso vsi pripravljeni sprejeti te miselnosti dajanja. Pravzaprav večina ljudi ne razmišlja tako. Prepričani so, da deliti nekaj svojega z drugimi, pomeni to izgubiti. Vsak človek ima eno od dveh miselnosti: miselnost pomanjkanja ali miselnost obilice. Ljudje, ki negujejo miselnost pomanjkanja menijo, da je v življenju na voljo le omejena količina dobrin – naj gre za denar, priložnosti ali katero drugo stvar. Svet vidijo kot torto s točno določenim številom kosov. Zato se borijo, da bi prišli do svojega kosa, in ko jim to uspe, ga želijo za vsako ceno zaščititi in v njem uživati sami. Tisti z miselnostjo obilice pa verjamejo, da je vsega dovolj za vse. Če je življenje torta in se drugi borijo za svoj kos, je rešitev ljudi z miselnostjo oblice ta, da spečejo drugo torto. Če imajo zamisel, jo delijo; ker so prepričani, da se jim bo porodila nova. Če imajo denar, ga nekaj dajo; ker vedno ga lahko še kaj zaslužijo. Vedo da je na voljo več (ali drugačnih) virov in dovolj priložnosti, da vsi uspejo. Ljudje smo jemalci ali dajalci. Jemalci jemljejo, grabijo in pogoltnejo vse kar lahko, da bi zadovoljili svoje potrebe. Življenje vidijo kot tekmo v kateri lahko zmaga le eden. Na drugi strani pa so dajalci – ljudje, ki dajejo, ustvarjajo in omogočajo, da se stvari zgodijo. Ti ustvarjajo napredek in spodbujajo druge k uspehu. Verjamem, da na tem področju dobimo od življenja to, kar pričakujemo. Lahko zbiramo in potem zadržujemo to malo, kar imamo in ne dobimo ničesar več. Lahko pa to kar imamo, dajemo in delimo z drugimi in smo tudi sami nagrajeni z obliljem. Naše stališče pomeni ključno razliko. Če svoje moči združimo, če velikodušno dajemo, bomo na ta ali oni način dobili veliko več kot pa smo dali. Svetopisemsko besedilo iz Pregovorov 11,24 je jasno: “Nekateri razdaja obilo in bogatí še bolj; drugi zadržuje celó, kar se spodobi, pa gre v siromaštvo.” Negujmo miselnost obilja. Bodimo dajalci in ne jemalci; sodelujmo in ne tekmujmo. Prepričan sem, da bomo tako na podlagi lastne izkušnje spoznali resničnost omenjenih besed in doživeli to, kar je opisal Pierre Teilhard de Chardin, ki je rekel: “Najbolj zadovoljujoča stvar v življenju je zmožnost dati velik del sebe drugim.”
Spoštovani, od vedno me je zanimal Bog, ki je skrivnost; strahovita in privlačna (tremendum et alliciens). In zlo, ki je prav tako skrivnost; strahovita in privlačna. Vmes sem jaz, človek kot uganka; strahovita in privlačna, ustvarjen po Božji podobi (imago Dei), oseba, ki žal postaja le še človeško telo, vitka postava. Svetopisemski pisec Pridigar je to izkusil in v veliki knjigi o trpljenju, Bibliji, zapisal: »Vse besede so utrujajoče, človek jih ne more razložiti.« (Prd 1,8) Najstarejše vprašanje, zakaj trpljenje, sploh če zanj nisem osebno odgovoren, postavljam sebi in Bogu, a presega sposobnost mojega doumevanja. Glede trpljenja nisem ravnodušen: ali ga potrpežljivo prenašam ali pa ga sovražim. Ker mi Bog ne daje odprtih odgovorov, iz omare mojega razglabljanja padajo okostnjaki. Verski čistuni me opozarjajo, naj ne sklepam zaletavih in grešnih zaključkov, a me njihove floskule, da Bog sredi trpljenja poskrbi za tolažbo, ne potešijo. Prenapeteži me razdražijo in me od Boga celo oddaljijo, misleč: »Kaj sploh vi, zagrizeni natolcevalci, veste o Bogu in mojem trpljenju!« Njihovo nerazumevanje me bolj boli kot trpljenje sámo. Težki časi so zato, da odkrijejo resnične prijatelje, ne pa izdajalcev, a žal velja boleča ugotovitev: »O, moji prijatelji, vedite, da ni prijateljev.« Ko mi v zadrgnjenem grlu zastane pritajeni krik duše, ki je svojevrstna molitev, moledujem v Božjem imenu, ker težko verjamem, da njegovo ime vsebuje vse. Ko zgrbljeno klečim pred svojim bodičastim grmom sredi puščave, kot je klečal vedoželjni Mojzes pred gorečim trnovim grmom, imam mnogo vprašanj za večno bivajočega Boga. Raje bi pokleknil pred kakim visokim, plemenitim drevesom z dišečim lesom, ker menim, da bi dobil prepričljivejše odgovore. A kaj, ko bi iz takega lesa takoj izdelal malika, božanstvo po svojih predstavah in potrebah, da bi lahko z njim manipuliral in si tešil razgrapano vest, medtem ko ga iz vejevja bodičastega grmičevja ne morem. Poznam svojo domiselnost, kako mikavno in zabavno je izrezljavati lastna božanstva po svoji meri in se jim klanjati. Človekovo srce je neizčrpna delavnica mitov in idolov. A ker pravi Bog, ki se edini razodeva iz trnjevega grma, ne ustreza mojim konceptom, pričakujem, da bo položil na mizo svoje račune, zakaj se objavlja ravno v trnju trpljenja in dračju bolečine, a je kot kak navihanec modro tiho. Kaj pa, če je prav trpljenje njegov najbolj prodorni govor, da ne ostanem nedorasli otrok kot Peter Pan, večni deček iz pravljične dežele Nije. Če ne razumem Božje tišine, kako bom razumel njegov govor? Bog je res skrivnost, strahovita in privlačna.
Posvetimo se danes besedi, ki označuje ‘’ljubezen’’, za katero pisec tega zapisa verjame, da spodbuja k neposredni dejavnosti smisla človeškega življenja, podobno, kakor beseda hrana spodbuja k neposredni dejavnosti zaužitja hrane. In se vprašajmo, kaj je ljubezen, kakšne so dejavnosti Ljubezni? Poljubiti nekoga, mu reči, da ga ljubimo? Ali za nekoga ali namesto njega narediti vse mogoče in nemogoče, se zanjo ali zanj v najrazličnejših smislih žrtvovati? Kupovati darila, pisati izpovedne stihe, se zaupati in verjeti v drugega? Brezštevilne so dejavnosti, ki v naših očeh običajno izražajo in predstavljajo ljubezen. Ob tem ni težko ugotoviti skupne točke vsem tem dejavnostim. In ta je, da vse te dejavnosti, ki jih izvajamo, kakršnekoli že so, niso neposredno usmerjeno v nas, ampak v ljubljeno osebo, v drugega. Ob minimalnem poznavanju življenja se hkrati s povedanim zastavlja vprašanje – kako dolgo ljubimo, kako dolgo trajajo naše ljubezni? Odgovor ni daleč, je zelo blizu. Naša ljubezen običajno traja tako dolgo, dokler ljubljena oseba živi in se vede na način, ki izpolnjuje naša pričakovanja, ne glede na to, kakšna so ta pričakovanja. In kaj se zgodi z ljubeznijo, ko smo razočarani, ko so naša pričakovanja povsem neizpolnjena? Ker smo v ljubljeni osebi nekaj iskali in ko nam je to prenehala dajati, smo prenehali ljubiti. Ljubezen je usahnila. S čim je torej povezana dejavnost ljubezni, kakor jo običajno poznamo oziroma izkušamo? Z našimi pričakovanji, z našo osebnostjo, z našim jazom. Je to, kar se v življenju sodobnega človeka tolikokrat pojavi in nato ugasne, zares ljubezen? Ali pa so to morda le občutki varnosti, občutki nekakšne potešenosti, zadovoljenosti, da smo dobili, kar smo želeli, nemalokrat celo zadovoljenost ekonomičnosti bivanja oziroma zadovoljevanja najrazličnejših skupnih potreb? In ponovno se sama po sebi ponuja skupna točka prenehanja naših ljubezni. To pa je, da nekoga ljubimo zaradi uresničitve lastnih želja, interesov in pričakovanj, in ne zaradi njega ali nje. Seveda se moramo vprašati, ali je lahko dejavnost ljubezni tudi nekaj širšega, nekaj globljega, nekaj, kar ni usmerjeno v nas, v naše ozke interese? Je lahko to nekaj, kar izraža naš temeljni smisel? Kakšna je takšna ljubezen in ali je sploh mogoča? Naj bo to naš jutranji razmislek, drage poslušalke, dragi poslušalci
Dobro jutro, spoštovani poslušalci. Govorim iz izkustva: Med vsemi obveznostmi je obvezno tudi to, da si vzamemo čas v katerem okrepimo moči svojega življenja. Ker tega nisem upošteval, so me ustavili naravni zakoni sami. Zbolel sem. Ko so potrdile preiskave, da imam poškodovano srce, me je poklicala na pogovor zdravnica. Resno se je zazrla vame. ‘Očitno gre zares!’, sem pomislil. »Vaše srce je poškodovano,« je rekla, »preveč težkih zgodb zadržujete v njem.« S pogledom me je merila v mojo notranjost. »Dovolite, da vas vprašam, zakaj jih ne zaupate in izročite Bogu? Zakaj nosite vse v sebi? Veste, tudi če ste pater, se sprašujem o vaši veri.« Zdrznil sem se, ona pa je nadaljevala: »Kako pa spoštujete božjo zapoved tedenskega počitka?« »Veste, nedelje so zame …« sem se skušal opravičevati. »Vem, ob nedeljah imate obveznosti,« me je prekinila. »S katerim dnem pa nadomestite nedeljski počitek? Kateri dan je za vas tisti, ko izklopite mobitel, odložite obveznosti …, dan ki ga preživite v miru?« Čakala je na odgovor, jaz pa sem spoznal, da grešim. »Kaj za vas ne veljajo božje zapovedi?« je rekla z zavzeto odločnostjo. »En dan v tednu je čas, ko je tudi lenoba sveta! In vsaj teden dni v letu prav tako. Če boste hoteli pomagati svojemu srcu, bo potrebno upoštevati tudi to!« Potem je nadaljevala: »Kdaj ste se zadnjič od srca nasmejali?« »Nasmejal?« sem se začudil. »Tri minute smeha na dan in to iz srca je nuja za zdravje srca,« je dejala kakor pribito. »Veste,« mi je potem razlagala, »mali otročiček se nasmehne iz srca približno štiristokrat na dan, odrasel človek pa v povprečju samo šestnajstkrat – pa še to je vprašanje, če se nasmeje iz srca.« In ko sem odhajal od moje zdravnice, mi je rekla za popotnico: »Ko boste odmerili čas tudi za smeh in prijateljevanje, se bodo same po sebi okrepile moči vašega življenja!« Spoštovani poslušalci, sebi in vam želim, da bi si med vsem kar je obveza, vzeli čas tudi za počitek in želim nam, da bi vedno znova odkrivali, kar prebuja radost in zadovoljstvo življenja. Pravijo, da se nem dogodi v življenju v povprečju 80% dobrih stvari; pa četudi manj, ima vsak izmed nas gotovo vsaj nekaj razlogov, da se nasmehne v dan, ki je pred nami.
Lepota bo rešila svet, je zapisal ruski pisatelj. Lepota nam je potrebna tudi v vsakdanjem življenju, da bi nas drugi z veseljem pogledali, da bi prišli k nam, ker smo privlačni, da jim ob srečanju z nami nasmeh okrasi obraz. In vendar, katera lepota je tista, ki bo rešila svet? Po mojem je to lepota duše, ki je srečala Boga, ki jo je On blagoslovil s svojim odpuščanjem in ljubeznijo. Saj se spomnite svete Matere Terezije? Naguban obraz upognjene starke, majhne stare ženice… a toliko lepote v njenih očeh! Njo so ljubili, občudovali in spoštovali zaradi lepote, ki prihajala iz njene duše, katero je vsako jutro urejala, ko klečala v meditaciji. Za mene je ena največji lepot, svečanost prevga svetega obhajila v mesecu maju. Naši otroci stopajo v belih oblekah v cerkev, kjer se jih bo Jezus prvič dotaknil… Koliko spominov se nam ob tem zbudi! Saj je tudi med vašimi spominskimi albumi prav gotovo vsaj ena fotografija s prvega obhajila, kajne? Tudi jaz jo imam, še črno belo, a na njej moja sestra in jaz v belih prvoobhajilnih oblekah z venčki na glavi in svečo v rokah… Najbolj se mi je vtisnilo v spomin jutro prvoobhajilnega dne. Mama nama je na predvečer naredila venčke iz živih belih nageljčkov, ki so čudovito dišali in jih dala preko noči na travo, da jih rosa orosi i ne ovenijo. Ko nama je zjutraj pripenjala bele venčke na lase, je jokala… Začudena sem jo opazovala in si nisem upala vprašati, zakaj vendar joka, ko pa je vse tako lepo. Ko sem odrasla, sem spoznala, da se lahko jokaš tudi ob neizmerni sreči.. Verjamem, da tudi starši letošnjih prvoobhajancev doživljajo nekaj podobnega… Srečo in hrepenenje po lepoti, ki so jo imeli na dan prvega obhajila, po lepoti čistega srca… Ko bomo občudovali naše otroke in jih izročali v varstvo Jezusu in Mariji, bomo skupaj z njimi izročali tudi naša življenja, naše sanje, mogoče prav tiste sanje, ki smo jih skrili v najbolj oddaljen kotiček srca, ker nas je sram, da bi jih spet privlekli na dan sredi tega težkega in včasih tako umazanega vsakdanjika… Stavek o lepoti je zapisal pisatelj Dostojevski. Ampak navadno ga se citira samo prva polovica, druga polovica pa ne. Celi stavek pa se glasi: Kolikor je Kristus premagal smrt, toliko bo tudi njegova lepota rešila svet. Drugi veliki oče vere kardinal Špidlik pa pravi: „ Premog je grd, ker vidim samo premog, diamant pa, ki je ista stvar, je lep, ker odseva nekaj večjega. Tako lahko rečemo, da je najlepši med vsemi Kristus, ki pravi: Kdor vidi mene, vidi Očeta«.
Vrzi čez rame, so me učili, kadar me je kaj vznemirjalo ali pa žrlo. Ampak to je bilo v davnih dneh, ko malčki še niso bili razcrkljani s čokolinom, med je bil pa samo za čez kašelj in prehlad. Tako in tako se je medu na podeželju reklo strd. Pa smo bili utrjeni/ustrdjeni/ tudi otroci, čeprav pogosto smrkavi. Z odraščanjem smo se naučili marsikaj vreči čez rame. Saj je bilo več kot veliko trdega fizičnega dela in utrujenost ni dopuščala, da bi pestovali svoje nadloge. Zdaj je vse tako spihologizirano, da si je nujno treba prisluhniti in ukrepati po priporočilu stroke. Mame in stare mame tudi zdaj niso brez dela, si pa ne upajo več ravnati po zastareli metodi. Sicer moje trme res niso preganjali z ježevimi bodicami, so mi pa povedali, naj se derem, kolikor hočem, umazana tla čakajo na krtačo in name. Oni dan sem na svoje veselje slišala psihologa, ki je po radiu zaskrbljeni mamici razlagal pomen doslednosti. Dolgo pa že mečem čez rame razne zoprnije in drobnarije, ki si jih sama, ali pa mi jih drugi grmadijo na glavo. Nekaj sem pa kljub vsej povprečnosti prav po ajnštajnovsko ugotovila sama, čeprav me je gotovo v tem že kdo prehitel. Da moram na težavo pogledati skozi drugo okno. Opazujoč zeleni breg skozi okensko steklo, se mi je posvetilo, da vidim lepotijo narave skozi moji kuhinjski okni malce drugače. Perspektiva! Zakaj ne pogledati na kako življenjsko klofuto z drugega zornega kota? Saj ne gre kot po maslu, a je zdravilno. Bolj gre za to, ali ostajamo v tem hitrem tempu dneva toliko prisebni, da se imamo še kam zazreti. Kaj premisliti. Pretuhtati v sebi brez nervoze. Se posvetovati s seboj. Vreči drobnjave čez ramo in se osrediniti na jedro. O seveda je kdaj potrebna drugačna pomoč. Hvalabogu, da obstaja; naj bo prijateljska, medicinska, psihoterapevtska. Ne gre pa brez zaupanja. »Na tvojo besedo bom vrgel mrežo.« Navedek je iz biblije. Vsaka lastna izkušnja lahko potrdi prepričljivo moč tega, kar nam je kdo rekel, svetoval ali zgolj navrgel.To pomeni, naj ne stresamo okoli sebe besede, ki veljajo le od torka do srede.
Neveljaven email naslov