Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nekoč je bil par akrobatov, ki ga je sestavljal učitelj, stari vdovec in mlajši učenec po imenu Meda. Ta akrobata sta vsak dan nastopala po ulicah in si na ta način služila za hrano in prenočišče.
Med svojimi nastopi sta akrobata izvajala tudi zahtevno točko, ko je učitelj z dolgo bambusovo palico na glavi lovil ravnotežje, medtem pa je mladi akrobat po njej splezal na sam vrh. Ko je bil mladenič na vrhu, se je začel učitelj premikati okrog in oba sta vedno znova požela navdušenje zbrane publike.
A pri tej akrobatski točki sta morala oba nastopajoča ohranjati stalen in popoln fokus in ravnotežje, da sta tako preprečila morebitne poškodbe in da sta nastop pripeljala do konca. Nekega dne pa je učitelj učencu predlagal spremembo v nastopu: »Poslušaj, Meda, jaz bi po novem gledal tebe in ti mene, da si bova tako pomagala pri ohranjanju koncentracije in ravnotežja ter preprečila nesrečo. Tako bova z nastopom gotovo zaslužila še več.«
A že izkušeni učenec je odgovoril: »Dragi učitelj, mislim da bi bilo bolje, če bi vsak od naju pazil nase. Če paziva vsak nase, bova tako pazila tudi drug na drugega. Tako bova gotovo preprečila nesrečo in zaslužila dovolj za preživetje.«
Zgodba izhaja iz tradicije zen budizma in nas vabi k razmisleku o naši čuječnosti do sebe. Običajno se nam dogaja, da precej pozornosti namenimo drugim. Tudi v smislu rumenega tiska, ki se najbolj prodaja. Pravimo, da smo radovedni, ko razpravljamo ali opravljamo o drugih. Posvečamo precej pozornosti slavnim in malo manj slavnim. Marsikdo med mladimi bi si rad celo za poklic izbral, da bi bil slavna oseba na družbenih omrežjih. Da bi bil občudovan, da bi se o njem ali njej govorilo, da bi vplival na druge.
Pomislimo na naš čas in na naše pogovore. Kako pogosto se vrtijo okrog drugih, kako govorimo o drugih, jim priznavamo zasluge ali se posvečamo valjenju krivde, vidimo predvsem napake? Znamo spregovoriti o sebi? Vsak nosi odgovornost za svoje življenje in če se svoji odgovornosti bolj posvetimo, lahko prepoznamo, koliko pozornosti in koncentracije potrebujemo, da jo izpolnimo. Lahko odkrivamo, kako šibki smo in kako malo je potrebno, da izgubimo ravnotežje. To nas lahko dela bolj razumevajoče tudi do napak in pomanjkljivosti drugih. Morda naša sodba drugih ni več tako stroga, saj se zavedamo, da s tem posredno obsojamo tudi sebe. »Pomagaj si sam, in Bog ti bo pomagal,« pravi stari pregovor. Danes imamo priložnost, da smo čuječi, najprej do sebe in tudi do potreb drugih.
3604 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Nekoč je bil par akrobatov, ki ga je sestavljal učitelj, stari vdovec in mlajši učenec po imenu Meda. Ta akrobata sta vsak dan nastopala po ulicah in si na ta način služila za hrano in prenočišče.
Med svojimi nastopi sta akrobata izvajala tudi zahtevno točko, ko je učitelj z dolgo bambusovo palico na glavi lovil ravnotežje, medtem pa je mladi akrobat po njej splezal na sam vrh. Ko je bil mladenič na vrhu, se je začel učitelj premikati okrog in oba sta vedno znova požela navdušenje zbrane publike.
A pri tej akrobatski točki sta morala oba nastopajoča ohranjati stalen in popoln fokus in ravnotežje, da sta tako preprečila morebitne poškodbe in da sta nastop pripeljala do konca. Nekega dne pa je učitelj učencu predlagal spremembo v nastopu: »Poslušaj, Meda, jaz bi po novem gledal tebe in ti mene, da si bova tako pomagala pri ohranjanju koncentracije in ravnotežja ter preprečila nesrečo. Tako bova z nastopom gotovo zaslužila še več.«
A že izkušeni učenec je odgovoril: »Dragi učitelj, mislim da bi bilo bolje, če bi vsak od naju pazil nase. Če paziva vsak nase, bova tako pazila tudi drug na drugega. Tako bova gotovo preprečila nesrečo in zaslužila dovolj za preživetje.«
Zgodba izhaja iz tradicije zen budizma in nas vabi k razmisleku o naši čuječnosti do sebe. Običajno se nam dogaja, da precej pozornosti namenimo drugim. Tudi v smislu rumenega tiska, ki se najbolj prodaja. Pravimo, da smo radovedni, ko razpravljamo ali opravljamo o drugih. Posvečamo precej pozornosti slavnim in malo manj slavnim. Marsikdo med mladimi bi si rad celo za poklic izbral, da bi bil slavna oseba na družbenih omrežjih. Da bi bil občudovan, da bi se o njem ali njej govorilo, da bi vplival na druge.
Pomislimo na naš čas in na naše pogovore. Kako pogosto se vrtijo okrog drugih, kako govorimo o drugih, jim priznavamo zasluge ali se posvečamo valjenju krivde, vidimo predvsem napake? Znamo spregovoriti o sebi? Vsak nosi odgovornost za svoje življenje in če se svoji odgovornosti bolj posvetimo, lahko prepoznamo, koliko pozornosti in koncentracije potrebujemo, da jo izpolnimo. Lahko odkrivamo, kako šibki smo in kako malo je potrebno, da izgubimo ravnotežje. To nas lahko dela bolj razumevajoče tudi do napak in pomanjkljivosti drugih. Morda naša sodba drugih ni več tako stroga, saj se zavedamo, da s tem posredno obsojamo tudi sebe. »Pomagaj si sam, in Bog ti bo pomagal,« pravi stari pregovor. Danes imamo priložnost, da smo čuječi, najprej do sebe in tudi do potreb drugih.
V današnjem razmišljanju se bom, dragi poslušalci in cenjene poslušalke, postavila v bran oslom. Tistim simpatičnim živalim z dolgimi uhlji, ki kadar se ne pasejo, rigajo. Njihovo riganje res ni najlepša melodija, ki bi si jo zavrteli za jutranje prebujanje. A vsaj jaz se njihovega oglašanja vedno razveselim. In postavila se bom v bran vsem nam, ki so nas imeli ali pa nas imajo še vedno za osle. Na koncu mojega riganja boste spoznali, da je biti osel pravzaprav zelo imenitno. Ne vem, s čim si je ta trmasti posebnež zaslužil, da smo na njegovo sedlo pritrdili celo vrsto slabih lastnosti: od trme do kratke pameti. Lastnosti, ki jih na svojih sedlih nosimo tudi ljudje. In jih tudi največkrat opazimo, predvsem pri drugih. No, če oslu iz glave izbijemo njegovo trmo, potem se izkaže kot priden delavec. Tako kot človek. Mogoče ste se tudi vi kdaj spraševali, kje bodo pa še dobili takega osla, ki bi jim zastonj garal. Osel je tista žival, ki je človeku največkrat pomagala pri delu, v zameno pa je dobila bore malo ali celo nič. In s svojimi uhlji ni zastrigla zaradi prijaznih besed, temveč zaradi grde plohe vseh mogočih kletvic, ki naj bi pripomogle, da bi se premaknila z mesta, kjer je po mnenju svojega gospodarja predolgo trmasto stala. Če verjamete ali ne, osel ima močan in stabilen značaj ter preproste navade. Ne nazadnje je sedeč na osličku slovesno prišel v Jeruzalem tudi sam Jezus. Tako kot si narobe razlagamo oslove lastnosti, si največkrat tudi človekove. Tako oslovo kot naše vedenje je dodobra odvisno od gospodarja sedla, ki smo si ga nadeli. Zmotno prepričanje obeh gospodarjev je tisto, ki tako osla kot nas pripelje do tega, da postanemo leni, topi in trmasti. Ne samo osel, tudi mi kdaj potrebujemo mehko roko, da vodi naš povodec, ne samo železne. Le tako se bomo izkazali kot hitri, pokorni in marljivi. V nasprotnem primeru se lahko zgodi, da bo naša trma hujša od oslove in da nam jo bo težko izbiti iz glave. Poleg trme se osel ponaša z izostrenimi čuti. Da ne govorim o njegovi simpatičnosti, v kateri ga nihče ne prekaša. Hitro teče, je vzdržljiv. Poleg tega pa ima še odličen spomin, saj si zelo dobro zapomni poti in kraje, v katerih je bil. Čeprav mu pripisujemo kratko pamet, je izjemno radoveden, pogumen, zvest, potrpežljiv in družaben. In težko prenaša samoto. To je vsa oslovska filozofija. Zato mi ni prav nič mar, če me ima kdo za osla. Če sem kdaj izrazila svojo upornost in trmavost, sem ju z upravičenim razlogom. Upam, cenjeni poslušalci in poslušalke, da je vaše življenjsko sedlo umerjeno po vašem značaju in da tisti, ki vodijo vaš jermen, to počnejo odgovorno. In naj tako zame kot za vas čim manjkrat veljajo besede: »Oslu krmo, palico in tovor, hlapcu kruha, vzgoje in dela.« (Sir 33,25)
»Močan sem tedaj, ko sem slaboten.« Izjava, za katero se zdi, da ne prihaja iz popolnoma treznega razmisleka. Prej kakšno filozofsko ali kvazi umsko prekopicevanje. Tako, da ustvari vtis nečesa globokega in modrega, v bistvu pa je popolna nelogičnost: »Močan sem tedaj, ko sem slaboten.« Nihče si ne želi biti slaboten. Že to gre na živce, da človeka malo popraska po grlu, kaj šele, da ga bolj zavratna bolezen za dalj časa položi v posteljo. Biti slaboten v socialnem in družbenem smislu, pa je sploh nekaj, česar se skušamo otresti kot podrepne muhe. Pomeni, da sem nesposoben, nemočen, da ne znam in ne zmorem … Če torej potegnemo črto – da sem nepomemben in v bistvu nevreden. Prav zato se lahko tako močno v človeku neti hrepenenje in potreba po moči, kontroli in oblasti. Ko sem močan, sem nekdo, ko sem slaboten, šibak, sem nihče. In vsakdo si želi biti nekdo, pa četudi je to biti prvi na vasi. Vsekakor je to bolje kot pa zadnji v mestu. »Močan sem tedaj, ko sem slaboten.« To je pred slabimi 2000 leti zapisal Savel iz Tarza, ki je imel kar nekaj moči in oblasti, še posebej, med prvimi preganjanji Cerkve, ko je ta bila še čisto v povojih. Savel, ki je okušal moč in oblast, je po svojem spreobrnjenju, ko je postal apostol Pavel, prišel do spoznanja, da se moč krepi v slabotnosti. Da dejanska moč ne izvira iz človeka samega, čeprav je še tako in drugače obdarjen in talentiran. Predvsem pa, da bistvo ni v moči, kontroli, obvladovanju in oblasti. Da je lahko pričel to dejansko razumevati in sprejemati v življenju, je moral stopiti po poti, ki je lastna mnogim – da je precej na trdo pristal na tleh – sesut, šibak, nemočen. Šele potem, oropan moči in kontrole, se je lahko prepustil Jezusu. Nenazadnje – On, ki je pravi Bog in pravi človek, ni vstopil v svet z močjo Boga, ampak s slabotnostjo človeka. Pavlovo izkušnjo moramo v življenju verjetno večkrat podoživeti na lastni koži. Bolj, ko se namreč oklepamo moči in kontrole, bolj se umikamo pred Bogom. Ko pa nas takšne ali drugačne življenjske okoliščine vržejo ob tla, ko ostanemo brez moči in kontrole, ko postanemo slabotni, šele takrat smo, v svoji slabotnosti sposobni in zmožni, da se počasi začnemo odpirati in predajati se Bogu, mu zaupati in se mu prepuščati. Seveda pri tem ne gre brezbrižnost, ampak za mojo utemeljenost. Stavim vse svoje moči nase? Ali vsa moja moč, moje upanje in zaupanje temeljijo v Bogu? Prav zato so lahko težke življenjske preizkušnje tiste, v katerih vsa moja slabotnost dejansko postane moč. Ko se v prevzetnosti ne morem več zanašati nase in svoje moči, ampak se predano prepuščam Gospodu. Pa mora priti res do bolečih skrajnosti ali lahko to zmorem tudi v preprosti vsakdanjosti – biti močan, ko sem slaboten?
Ne mine dan, da se ne bi spraševali, zlasti ko pogovor nanese na globoko državo, ali je to, kar se nam dogaja, še demokracija ali ne. Nezadovoljstvo s sedanjim stanjem demokracije, ki je seveda upravičeno, je pogosto tudi pretirano in preračunljivo. Tisti, katerih gnev nad razmerami izhaja predvsem iz osebnih travm, oznanjajo vero v trdo roko, ki bo brez odlašanja vzpostavila red, presekala s korupcijo in zaprla vse, ki so se pregrešili zoper zakon in skupnost. Vnaprej je jasno, da vseh anomalij ne more odpraviti nobena družbena ureditev. To je uvidel že Platon, veliko manj pa so bili nepopolnost družbe pripravljeni prenašati njegovi učenci. Od Platona so zahtevali, naj od razprav končno preide k realizaciji vladavine filozofov, naj oblast brez oklevanja prevzamejo v vseh pogledih neoporečni čuvarjih polisa. Njegov odgovor je učence razočaral. Mukoma jim je dopovedoval, da je bil njihov dolgotrajnih razmislek o pravični, urejeni in varni državi namenjen samo prebujanju hrepenenja po resničnosti, ki svet presega, saj biva v območju idej. Idealni polis je stvar transcendentne prihodnosti, do katere pa ni mogoče priti s političnimi sredstvi, temveč z askezo, z odmikom od sveta senc in prilagajanjem na gledanje sonca samega na sebi, takšnega, kakršno je. Platon je podobno kot Kristus razočaral tiste od svojih učencev, po katerih se je prelivala zelotska kri, ki se je bolj zanašala na meč in surovo silo, kot na notranje spreobrnjenje. Platon in Kristus sta zavrnila ponujeno oblast, kajti teh, ki jo hočejo, je vedno dovolj, manjka pa tistih, ki lahko drugim posredujejo prehod iz območja senc do polnega smisla. Nemara je najvišji domet tosvetnih ureditev to, kar najdemo v drugi Samuelovi knjigi, ki opisuje Davidovo zgodbo. Največji izraelski kralj ni bil etična veličina, a je kljub temu veljal za prototip dobrega vladarja. Svoj velik greh je namreč David ne le priznal, ampak je bil pripravljen brez sprenevedanja vzeti nase tudi vse posledice: javno sramotenje in izgubo vladarskega žezla. Ljudem in Bogu je priznal, da ni več vreden zaupanja. Sestopil je v kenozo, sprejel je izničenje vladarske časti in moči. Postal je nihče. Na nek način se je povrnil na pašnik, med anonimne pastirje, med zadnje na družbeni lestvici časti. In tako kot ga je Bog poklical s pašnika, da je postal kralj njegovemu ljudstvu, ga je po padcu na dno zopet vrnil na prestol. Davidova veličina ni izhajala iz njegove nadarjenosti in junaštva, temveč iz priznanja svoje ranljivosti. Enako kot je nemočen stal pred Goljatom, da je lahko Bog po njem razodel svojo skrb za ljudstvo, je bil nemočen tudi po storjenem grehu. Kot pozneje sv. Pavel, je ponavljal, da dobro ne prebiva v njem, zato mu lahko dostojanstvo vrne samo Bog in njegova odpuščajoča ljubezen.
Cicero, rimski govornik, politik in filozof iz 1. stol. pr. Kr. je svoja načela izredno rad ponazarjal s konkretnimi anekdotami iz grške oziroma rimske zgodovine, saj je kot večina Rimljanov verjel, da so prav zgledi tisti, ki bodo potegnili ljudi na pravo pot življenja. Eden izmed takih premislekov je tako povezan s sirakuškim tiranom Dionizijem, ki je imel sicer v obilju vsega bogastva, dragotin in drugih dobrin, a je bil vendarle izredno nesrečen. Kljub življenju v izobilju se je namreč stalno bal zarot in ni zaupal praktično nikomur, tako da je zaradi tega nenehnega strahu uvedel številne ekstremistične ukrepe: ni se hotel briti pri brivcu, pač pa je svoje lastne hčerke izučil v tej obrti in jih prisilil, da so opravljale to umazano opravilo. Še lastnima ženama ni zaupal, ampak je dal vselej natančno pregledati in preiskati njuni sobi, preden je prišel k njima. Njegov strah ga je naposled prignal tako daleč, da je dal posteljo v spalnici ograditi z jarkom, dostop do nje pa je bil mogoč le po lesenem mostičku, ki ga je lahko potegnil k sebi, ko je enkrat zaprl vrata. Poleg tega je na smrt obsodil vsakogar, ki mu je s svojimi besedami ali dejanji vzbudil še tako majhen sum, da spletkari proti njemu. Nekoč je eden izmed njegovih prilizovalcev, Damoklej po imenu, našteval Dioniziju vse njegovo razkošje in ugodnosti, da bi se mu s tem prikupil. Dionizij pa mu je odvrnil: »Damoklej, ker te takšno življenje očitno res veseli, bi želel sam okusiti to mojo srečo?« Seveda mu je Damoklej pritrdil in Dionizij je nemudoma ukazal, naj ga posadijo na umetelno okrašeno zlato ležišče, služabnikom pa je naročil, naj čakajo na vsak njegov migljaj in marljivo izpolnjujejo njegove ukaze. Prinesli so mazila, vence, prižgali so dišave in naložili najbolj izvrstne jedi na mizo, tako da se je Damoklej sam sebi zdel izredno srečen. Dionizij pa je nadalje ukazal tudi, naj sredi vsega tega razkošja spustijo s stropa blesteč meč, privezan zgolj s konjsko žimo, da bo nenehno visel nad Damoklejevim vratom in grozil, da bo vsak trenutek padel in mu odsekal glavo. V istem hipu Damokleju že ni bilo več do lepega okrasja in vseh dobrin, pač pa je tirana začel rotiti, naj mu dovoli oditi, češ da noče biti več srečen. Na ta način mu je tiran dovolj jasno pokazal, da se tistemu, ki mu vselej nekaj grozi, nič ne zdi srečno, saj strah človeka ohromi in mu ne dopusti, da bi se še naprej lahko brezskrbno veselil, četudi ga obdajata samo bogastvo in dobrine. In nasprotno, pomirjen človek, ki ga ne pestijo skrbi, bo lahko srečen tudi, če bo živel preprosto.
Večkrat se moram spomniti na pripoved znanke, ki kot turistična vodnica srečuje veliko ljudi in doživlja vedno kaj zanimivega. Tako je na primer pred leti vodila avtobus s skupino turistov na Dunaj. Več kot petnajst jih je prihajalo iz neke vasice na Primorskem in so bili med seboj sorodniki. Po sebi nič posebnega, saj se sorodniki ali prijatelji večkrat takole odpravijo na izlete. Ti pa so vendarle bili nekaj posebnega. Med svojimi sorodniki so imeli nekoga, ki je bil vojak na soški fronti med prvo svetovno vojno. Tam je bil ranjen in so ga prepeljali v lazaret na Dunaju. Potem je družina izgubila sled za njim. Veliko let pozneje, že po drugi svetovni vojni, pa so se v njihovi vasi pojavili turisti iz Avstrije, ki so potem prihajali vsako leto. Spoprijateljili so se in si vedno več povedali o sebi. Naenkrat se je začel razreševati tudi klopčič ugibanj o njihovem starem očetu. Ne samo to. Naenkrat je imel ta stari oče svoj grob na vojaškem pokopališču na Dunaju. In sedaj je skupina potomcev prišla na grob starega očeta prižgat svečko. Čutili so potrebo, da to storijo. Tako pomembno je bilo zanje, da vedo, da ima grob in kje je pokopan. Nam vsem, ki imamo grobove svojih pokojnih, se verjetno ne zdi nič posebnega, če lahko gremo na grob. Spominjam se ženske, ki je pripovedovala, kako je pred mnogimi leti rodila mrtvega otroka, ki ji ga niso dali v pokop. Sedaj trpi, ker temu otroku, ki ga je devet mesecev nosila pod srcem in se ga veselila, ne more prižgati svečke na grobu. To bi jo pomirilo. Verjetno je med nami veliko ljudi, ki nimajo groba svojih pokojnih. Vsi ti ljudje živijo z bolečino, ki jih gloda in jim otežuje življenje, pa se morda niti prav ne zavedajo, kaj je tisto, kar jih teži. Mogoče bi morali o takšnih stvareh večkrat razmišljati, da bi znali bolje razumeti drug drugega in da bi se tudi bolj spoštljivo srečevali s stiskami drugih ljudi.
V teh zgodnjih jutrih človek težko vstane. »Tako rana ura in že tako svetlo,« je v teh dneh pogosto na naših ustnicah. Naj bo zaželeno ali ne, vam vseeno, spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci želim, da bi bil to dolg in vesel dan. Samo pomislimo, kaj lahko danes vse postorimo, kam vse lahko gremo, kaj lahko preberemo, ali če drugega ne, vsaj pogledamo. Toliko stvari se nam obeta in toliko si danes lahko privoščimo. Hitro bi me kdo lahko obdolžil, da vas usmerjal k sebičnemu razmišljanju, da imate že dovolj raznih reklam za dopust, ki nam vseskozi prigovarjajo, kaj naj bi si ne le lahko, ampak celo morali privoščiti. Moje uvodne besede naj bi izzvenele, kot da moramo misliti le nase. Kaj pa tisti, ki ne morejo niti vstati iz postelje, ki jim je noč minila v nenehnem pogledu na počasno uro in nemem pritoževanju, kdaj bo že vendar napočil dan, in tisti, ki so se zbudili v bolečinah? »Bi se upal tudi njim zaželeti vesel dan?« bi mi upravičeno kdo očital. Seveda, kdo bolj potrebuje v teh toplih dneh veselje, kot ti, ki si niti ne morejo privoščiti trenutka brez bolečin in skrbi. Spet bi lahko priletel očitek, da je lahko meni, ko mi nič ne manjka in je vsako jutro največji napor odpreti oči, potem pa gre vse skoraj samo po sebi. V teh dneh, ko se vsi nekam odpravljajo, priklenjeni na postelje pa so še bolj sami, je to jutranje voščilo prepoceni. A kaj nam pomaga tako moraliziranje! Ti, ki si ne morejo privoščiti veselega jutra, zaradi tega ne bodo nič bolj z lahkoto čakali novega dne. Prav zaradi njih moramo mi, ki lahko, izkoristiti današnji dan. Pri tem ne mislim na to, kar nas morda sem ter tja postavi pokonci. Ko namreč vidimo trpečega, onemoglega, bolnega in si sami pri sebi rečemo, da tako slabo nam pa vendar še ne gre. Ne tega, ker je to vseeno le sebična misel in v nemoči drugega iščemo le lastno potrditev. Želim vsem nam, ki zmoremo sami skrbeti zase, da bi pomislili na preprosto in globoko dejstvo, o katerem sem pred kratkim prebral: »Bolni se kozarca vode, ki mu jo kdo da, manj razveseli, kot pa nasmeha in veselega srca, ki ta kozarec spremlja.« Zato brž vstanimo, z nasmehom nasitimo prvega, ki ga srečamo. Odžejajmo danes z dobrim srcem te, ki jih srečamo. Dovolj je tistih bolnih, ki imajo dovolj vode, a premalo dobre volje in veselja okrog sebe. Dan je dovolj dolg, dragi prijatelji, da zvečer ne bo nobenega več v naši bližini, ki bi moral zaspati z žalostjo v srcu.
Včeraj sem slišal zgovorno misel o namizni igri Monopoly. Velikokrat sem jo že v življenju igral, prepričan sem, da jo tudi vi poznate. Včasih je igra zabavna, drugič dolgočasna, včasih zmagujem, včasih izgubljam. Tako kot v življenju, tudi življenje niso le zmage. Pri Monopoly-u se zberemo okrog mize in pripravimo namizno igro. Razprostremo ploščo, razporedimo figurice in pripravimo kocko. Nekdo igra vlogo banke in deli denar. Tekom igre kupujemo in prodajamo premoženje ter nepremičnine. Dober občutek je, če si lastimo kaj vrednega, Kolodvor ali Otočec, in če lahko menjamo tiste zelene hiške za rdeče hotele. Hoteli so tisti, ki prinesejo največ denarja, z njimi dobimo največ najemnine. Večji kot je naš kupček denarja, manj ga ima soigralec, ki ga sčasoma izrinemo iz igre. Če si lahko privoščiš nabavo rdečih hotelov, pomeni, da boš najverjetneje zmagal v igri Monopoly. Ampak igra se sčasoma konča. Je dolga igra, ampak ne spet tako dolga in nastopi čas, da se ploščo, figurice ter vse drugo pospravi nazaj v škatlo. Včeraj sem slišal, kako je življenje podobno igri Monopoly-a. Podobno kot pri tej igri, se na koncu vse vrne nazaj v škatlo. V življenju ni pomembno, koliko smo si priigrali in koliko premoženja pridobili, saj gre na koncu vse skupaj nazaj v škatlo. Življenje je veliko več kot vse stvari. Igra ima svojo dolžino, ampak sčasoma se konča. Nikoli tudi ne vemo, kdaj se bo naša življenjska igra končala. Morda bo to že danes pa sploh ne vemo. Znano je reklo, da »nič ne bomo vzeli s seboj.« V Prvem pismu Korinčanom apostol Pavel pravi, da nam za zdaj ostanejo vera, upanje in ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen. Apostol Pavel ljubezen opiše kot potrpežljivo, dobrotljivo, takšno ki ni nevoščljiva, se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice, vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. Še več: nikoli ne mine, pravi apostol. Pomislimo, koliko ima ljubezen kot jo opisujejo te vrstice Svetega pisma skupnega z vsakodnevnim monopoly-em, ki smo mu priča po svetu? Ampak ta igra se bo nekega dne pospravila nazaj v škatlo. Ljubezen pa bo ostala. Za kaj bom danes jaz delal – za nekaj neminljivega ali nekaj kar ima le začasno vrednost?
V religijah različnih tradicij ima srce osrednje mesto, ko se sprašujemo o tem, kdo je človek in kako naj živi svoje življenje: tako je v indijski kulturi, v muslimanskem in krščanskem religioznem izročilu. Hindujska legenda pravi: v začetku so bili ljudje bogovi, androgini, se pravi, moški-ženska hkrati. Kot taki so imeli veliko moč. Toda Bramán, najvišji od bogov, se je odločil, da jih razdeli na dvoje, da ga ne bi mogli ogroziti v njegovi vsemogočnosti. Kljub tej rešitvi, se je še vedno bal, da človek ne bi znova odkril svojega božanstva, zato se je z bogovi posvetoval, kam bi skril božansko naravo, da je človek ne bi našel. Bogovi so rekli, naj jo skrije na dnò zemlje, tam je gotovo ne bo iskal. Bramán se ni strinjal, saj je človek sposoben dospeti na dno zemlje. Bogovi so predlagali, naj skrije človeško božanskost na dno morja. Tudi ta odgovor Bramana ni zadovoljil, saj je človek sposoben priti tudi v morske globine. Tedaj so mu bogovi odgovorili, da ne vedo več, kam bi še lahko skril človekovo božanskost. Zdaj se je Braman nečesa domislil: skril jo bo na dno človeka samega, tam je zagotovo ne bo iskal. In res, človek je že bil v vesolju, dosegel je tudi dno zemlje in morja, toda samo peščici je prišlo na misel, da bi šli vase, na dno sebe, kjer je skrita božanskost človeka, njegova veličina. To, kar vzhodne religije označujejo kot dno biti, Sveto pismo imenuje srce. Jezus izrecno pravi: »Blagor čistim v srcu, kajti ti bodo Boga gledali« (Mt 5,8). Samo v srcu je mogoče videti Boga in ga slišati. Zato je v evangeliju rečeno: »Marija pa je vse te besede shranila in jih premišljevala v svojem srcu« (Lk 2,19). Različna izročila nam kažejo, da je resnična narava človeka skrita v njegovem srcu. Čeprav se zdi, da je v sodobni kulturi naše srce otopelo in otrdelo, se je v prostoru in času zgodilo nekaj, kar je dokončno omehčalo našo otopelost in brezčutnost: »Božja ljubezen je izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan« (Rim 5,5). Človeško srce je ožívil dih živega Boga.
V Svetem pismu lahko preberemo naslednje navodilo: “Dragi prijatelji, naj vam bo jasno: vsak naj bo vedno pripravljen, da prisluhne, naj si vzame čas, preden kaj reče, in še posebej, preden se razburja.” (Jak 1,19 Življenje z Jezusom) Čeprav si vsi trije nasveti v tem kratkem besedilu zaslužijo posebno pozornost, se bomo tokrat osredrotočili na poslušanje. Poslušanje je najpomembnejša, a pogosto najbolj zanemarjena veščina komuniciranja. Nekdo je rekel: “Bog nam je dal dve ušesi in le ena usta – in takšno naj bi bilo tudi razmerje med našim poslušanjem in govorjenjem.” Kaj lahko naredimo, da bi postali boljši poslušalci? Učinkovito poslušanje zahteva več kot pa le slišati besede. Zahteva, da najdemo pomen in razumevanje v tem, kar je izrečeno. In pomen ni v besedah, ampak ljudeh. Zato je pomembno, da se ne osredotočimo na misli, ki jih oseba izraža, ampak na osebo samo. Pozabimo nase in na to kar želimo povedati. Ohranimo očesni stik. Odložimo delo, ki ga opravljamo. Vso svojo pozornost posvetimo tistemu, ki govori. Potem, ko se začnemo osredotočati na osebo s katero se pogovarjamo, še vedno lahko naletimo na številne ovire za učinkovito poslušanje. Naštejmo jih le nekaj. Motnje, kot so telefonski klici, prižgan televizor in podobno. Obrambna drža, ki jo zavzamemo takrat, ko se čutimo ogrožene in se začnemo braniti; takrat preneha nam biti mar za to, kar druga oseba misli ali čuti. Projiciranje, ko govorcu pripisujemo svoje misli in občutke ter predvidevanje, ko mislimo, da vemo kaj želi oseba povedati. In nenazadnje je tukaj še ponos, ki izvira iz prepričanja, da vse vemo in da se od drugih ne moremo ničesar naučiti. Naš cilj bi seveda moral biti vse te ovire za uspešno poslušanje. Zato je pomembno, da kadarkoli je to možno poskrbimo za primerno fizično in mentalno okolje za poslušanje. Temeljni razlog za skorajda vse komunikacijske težave je v tem, da ljudje ne poslušajo zato, da bi razumeli, ampak zato, da bi se odzvali. Največja napaka, ki jo lahko naredimo v želji, da bi učinkovito komunicirali je, da damo glavni poudarek na izražanje svojih čustev in misli. Pri tem pa pozabimo, da si večina ljudi – vključno z nami – predvsem želi biti slišani, spoštovani in razumljeni. Ena od prednosti dobrega poslušanja je ta, da to in prizadevanje, da sogovrnika razumemo, v njem budi željo, da razume nas. Poslušanje tako ustvarja okoliščine, ki pomenijo zmago za obe strani!
Spoštovani, priznam, da ne bi mogel verjeti v Boga, če ne bi bilo križa. Včasih si ogledam kak budistični tempelj in opazujem podobo Bude s prekrižanimi nogami, sklenjenimi rokami, z zaprtimi očmi in spokojnim nasmeškom na obrazu, zatopljenim v zbrano premišljevanje. Strinjam se, da so odgovori na Budovo razmišljanje o trpljenju zanimivi, pohvalni in koristni. Vznesejo me, da bi tudi sam postal brezskrben nasmejani dobrovoljček in debelinko. A ko zrem vanj, se ne morem sprijazniti z njegovim pogledom, ker je oddaljen in ločen od agonije sveta, obkrožen z dišečimi lotosovimi cvetovi paradiža. Zamika me, da bi prisedel k njemu. Nato preučim Kristusa na križu: osramočen, iznakažen, izmučen, preboden, izkrvavel, strt in mrtev. V realnem svetu stisk, solza, zla, bolečin, krivic in smrti ne bi mogel zaupati Bogu, ki je na agonijo imun, neobčutljiv in izvzet iz dogajanja, ker me ne bi razumel. Če krščanstvu odvzamemo škandalozni križ, postane slabše od ostalih religij. Nedolžnega Božjega Sina je prizadelo najhujše zlo, a je Bog húdo obrnil in izpeljal v največje dobro, v odrešenje sveta. Trpljenje je edinstveno v tem, da ima vedno potencial za večje dobro (Aaron Callahan). Nič ni tako slabega, da ne bi vsebovalo nečesa koristnega. Zakaj v norost križa verujem? Sem kot fantič, ki je pritekel k očiju in mu prinesel pokazat veroučno risbo križa, na kateri je spodaj napisal KRŽ, LJUBIM GA. Oči je vedel, da gre za križ, čeprav je bilo pomanjkljivo napisano. V krščanstvo sem prepričan zato, ker se zdi pomanjkljivo, a ima to, česar druge religije nimajo – norost križa, ki je Božja modrost. Verjeti v trpečega Boga je nonsens, absurd. Credo, quia absurdum. Kot je zapisal Tertulijan: »Božji Sin je bil križan; tega se ne sramujem zato, ker je to sramotno. Božji Sin je umrl na križu; to je vredno verjetja zato, ker je to noro.« Norost križa mi dokazuje, da krščanstvo ni plod modrosti človeške domišljije, kajti če bi šlo za našo pogruntavščino in potegavščino, bi uporabili logiko prikladnejših načinov, samo da bi bilo prepričljivejše. Ko govorim o trpljenju, moram ločiti, kaj je dobro in kaj je dobrota oziroma dobrost, kajti ni nujno, da je deklarativno dobro tudi zares dobro. C. S. Lewis je napisal Zgodbe iz Narnije: Lev, čarovnica in omara. V njej se sprašujejo, kakšen je lev Aslan, nakar sledi odgovor, ki ga preurejam: nevaren je, ampak je dober ali pa dober je, ampak je nevaren. Ali bi se glede na izjavo upali srečati se z njim? Sodobni filozof Peter John Kreef ugotavlja, da trditev, da Bog ni dober, ker dopušča trpljenje, zahteva najprej dokaz, da sta trpljenje in Bog nezdružljiva. Šele če bi dokazali, da to drži, bi imeli neomajni dokaz, da Bog, ki trpljenje dopušča, zares ni dober. Ker pa je evidentno, da sta trpljenje in Bog križa združljiva, ne morem za zlo okriviti Boga. Če sem vstopil na napačni vlak, ne pomaga tekanje po hodniku vagona v drugo smer (Dietrich Bonhoeffer).
Sv. Peter in sv. Pavel sta svetnika, ki godujeta danes, spoštovane poslušalke in poslušalci. Med seboj popolnoma različna, vsak z drugačno življenjsko zgodbo. Peter preprost ribič ob Galilejskem jezeru, Pavel izobražen farizej in še rimski državljan. Vsak na svoj način sta se odzvala klicu, ki je usmerjal njuno življenjsko pot. Za sv. Petra bi bili danes medijski naslovi: »Od ribiča do papeža«, za sv. Pavla pa bi na družbenih omrežjih pisalo: »Od preganjalca do oznanjevalca.« Glede na njuno različnost tako značajev kot življenjskih poti se upravičeno sprašujemo, kaj jima je bilo skupno, če sploh kaj? Človeško gledano nič, vendar se je njuna različna življenjska pot združila, ko sta se odzvala Božjemu klicu in v svojem življenju prepoznala, da želita prinašati veselo oznanilo Jezusa Kristusa vsemu svetu. Oba sta namreč postala Jezusova apostola. Za mnoge nelogično ali celo nesmiselno, vendar še kako uresničljivo in realno. To, kar ti Bog položi v srce, ne moreš kar tako preslišati ali zakriti. To so storili tudi možje, ki bodo danes ali so v teh dneh postali katoliški duhovniki. Od najmlajšega Primoža, starega 24 let, do najstarejšega Marka, starega 52 let. 20 slovenskih fantov in mož se je v nekem trenutku odločilo, da bodo svoje življenje posvetili Bogu in ljudem, ko so v svojem srcu zaslišali Božji glas, ki jih je vabil, naj stopijo na pot za Kristusom. Šest ali več let so se pripravljali na to poslanstvo. Ne zato, da bo duhovniško posvečenje postalo cilj njihovega življenja, ampak da bo današnji dan, ko bodo postali duhovniki, tista točka v njihovem življenju, iz katere se bodo lahko v polnosti duhovništva darovali za vsakega človeka v oznanjevanju vere, upanja, ljubezni, dobrote, poštenosti, ponižnosti, skromnosti, empatije … Vsak izmed njih je imel na razpolago široko paleto življenjskih izbir in vendar je bil najmočnejši klic v njihovem srcu Božji glas, ki je vabil k popolni odločitvi za Kristusa v duhovniškem poklicu. Mogoče se bo komu izmed vas to zdelo nenavadno, celo čudno za današnji čas, vsekakor pa je pogumno. Pogumno od mladih duhovnikov, ki jih imenujemo novomašniki, pogumno pa je tudi za nas, če znamo v svojem srcu prisluhniti notranjemu Božjemu klicu, ki daje smisel našemu življenju – in po naši odločitvi – tudi življenju ljudi okrog nas. Zato vas povabim, da z mislijo in molitvijo podpremo te mlade može, da bi bili dobri pričevalci Božje ljubezni in miru v današnjem času. Takšnega pričevanja, te ljubezni in te Božje bližine pa danes vsi še kako potrebujemo.
Danes lahko na koledarju najdemo Mirka, Miroslava, Mirana ali pa Ireneja. To, slednje ime je namreč grško, v svojem korenu pa vsebuje pojem miru in se zato ponuja za prevode, ki smo jih omenili na prvem mestu. Ta Irenej, ki je živel v 2. stol. po Kr., ima pri svojem imenu še dodatek Lyonski, ker je deloval v tem galskem – danes francoskem – mestu med keltskimi domačini, ki so se počasi latinizirali, še bolj pa med priseljenci iz Male Azije, ki so govorili grško; tudi sam je namreč prišel iz maloazijske Smirne, današnjega Izmirja v Turčiji. Tam je imel za učitelja škofa in mučenca Polikarpa, ki je bil učenec evangelista Janeza; torej je bil Irenej še v zelo bližnjem stiku s svetopisemskimi časi in dogodki. Ne vemo, kateri in kakšen migrantski val ga je prinesel v Galijo, današnjo Francijo, vemo pa, da je od tam šel tudi v Rim, kamor je nesel pomembna sporočila tamkajšnjemu škofu. Tudi sam je postal škof, to je voditelj krščanske skupnosti v Lyonu, tedanjem Lugdunumu. Skratka, bil je pomembna osebnost in je nekako obvladal ves tedanji svet. Še posebej pa ga cenimo zaradi njegovih spisov, ohranjenih v latinskem in armenskem prevodu. V obširnejšem delu z izvirnim naslovom Predstavitev in razkrinkanje tako imenovane lažne gnoze ali s krajšim Zoper krivoverstva nam podaja prvo poglobljeno krščansko teološko refleksijo. Spodbudile so jo različne gnostične skupine, ki so v evangeljsko sporočilo vnašale krščanstvu tuje, večinoma dualistične vsebine. Te so zlasti postavljale v nespravljivo nasprotje duha in materijo. Zaradi prefinjenosti izraza in miselne prikupnosti so bile zelo vplivne celo v Cerkvi. Irenej pa je s svojo prodorno analizo pokazal, da je Bog en sam, da nima nekega tekmeca – protiboga; da je ta edini Bog ustvaril vidno in nevidno, duhovno in snovno in da je tudi snov poklicana k odrešenju; da je človek duhovno in telesno bitje (in ne le duh, ki bi bil ujet v ječo telesa); in da odrešenje zadeva tako duha kot telo. Izdelal je veličastno vizijo odrešenja, ki ni v uničenju materije, kot so domnevali gnostiki, ampak v njenem poveličanju. Človek je poklican, da v svoji snovnosti, ki jo bo prežarila Božja slava, stopi v komunikacijo z Bogom. Smisel in vsebina nebes ni v zmagi duha nad snovjo, ampak v zmagi ljubezni nad grehom. Človek bo tako vso večnost – kot pravi latinski prevod: semper nova confabulans Deo – kramljal z Bogom o vedno čem novem. Irenej nas tako še po 18 stoletjih nagovarja in nas uči ceniti vse ustvarjeno in iskati smisel življenja v komunikaciji, med seboj in z Bogom.
Ob zadnji in najtemeljitejši selitvi v mojem življenju, ki je bila nujna posledica moje odločitve, so mnogi podvomili o moji modrosti. Če sodim po kupih knjig, ki sem jih skrbno zložila v škatle, je premorem kar nekaj. Škatle različnih kvadratastih oblik bodo nekaj časa zaprte delale družbo kupu škatel, ki jih je pred nekaj leti doletela enaka usoda. Že od takrat gojim le pobožno željo, kako bom vsako knjigo ponovno vzela iz škatle in jo postavila na primerno mesto na knjižni polici, jo mogoče ponovno prebrala. Kot da me življenje še ni dovolj izmodrilo, še vedno kupujem knjige in jih neusmiljeno, prebrane in neprebrane, zapiram v škatle. Čakajoč, da bom samo podrgnila po Aladinovi čudežni svetilki in bo duh, ki izpolni vsako željo, zložil knjige na knjižne police, jih celo prebral namesto mene in še bolj navdahnil moja modrovanja. V nasprotju z dečkom Aladinom, ki si je, upajoč na boljšo prihodnost, žepe napolnil z dragulji, sem jaz svoje napolnila z modrostjo. Kralj Salomon v knjigi Pregovorov zapiše, da je »modrost boljša od biserov, nobena želja ji ni enakovredna« (Prg 8,11). Če gre verjeti njegovi modrosti, potem se mi ni bati ničesar. A modrosti nisem črpala samo iz knjig, ki so jih napisali veliki pisatelji, temveč mi je tudi življenje samo neumorno nalagalo kreposti, ob katerih sem rastla in še vedno rastem, zavedajoč se, da me loči še kar nekaj prgišč od šolske modrosti do tiste, ko bo moja siva glava kar omahovala od same modrosti. Niti se ne štejem med tiste, ki mislijo, da so pojedli vso modrost z veliko žlico. Tako kot v vsem rastemo tudi v modrosti. Ne da stare modrosti izpuhtijo, le nekatere presegajo druge. Verjetno se je to zgodilo tako meni kot vam, cenjeni poslušalci in poslušalke. Ko se danes oziram na pretekle odločitve, ki jim je nedvomno botrovala tudi modrost, v trenutkih svoje šibkosti celo podvomim, ali sem res ravnala dovolj modro. Ne nazadnje so me moje modre odločitve pripeljale do pakiranja škatel oziroma do življenjske prelomnice, ko bo eno izmed pomembnih vlog zopet igrala življenjska modrost. Le da sem tokrat prodornemu mišljenju in ustreznemu ravnanju dodala še eno modrost: srčno. Ta bo odslej v mojem življenju igrala glavno vlogo. V očeh moje srčne modrosti je zlato le kupček peska in srebro se nasproti njej šteje za blato (prim. Mdr 7,9). Srčno modrost sem dobila po pošteni poti, zato jo dajem brez nevoščljivosti in ne skrivam njenega bogastva (prim. Mdr 7,13). Stavek sem si izposodila v Knjigi modrosti, delu neznanega avtorja. Te nisem zaprla v škatlo. Vzemite Knjigo modrosti tudi vi kdaj v roke. Med prebiranjem boste spoznali, da je za vse en vhod v življenje in enak izhod. Vmes pa je modrost, ki se giblje hitreje kakor katero koli gibanje, zaradi svoje čistosti prodira in pronica skozi vse (prim. Mdr 7,24–25).
Srečala sem nekdanjega soseda. Povedal mi je, da se je veliko spremenilo, odkar sem odšla. Omenil je tudi sosedo Ivano, da jo zelo redko vidi. Na vrtu sedi, pod hruško. Tišje je rekel, da se je spremenila. Iz nekdanje živahne ženice, polne življenja je postala tiha, turobna. Spomnila sem se, da mi je vsako leto prinesla hruške: Zvončke sem vam prinesla, je rekla. Z veseljem je delila svojo solato. Ko sem rodila sinčka, mi je prinesla kokoš. Da boste močni, mi je zatrdila. Veselo se je smejala. Večkrat sva se srečali. Za praznike sem ji nesla potico. Čakala me je in me navdušeno pozdravila. Vaša je najboljša, je rekla. Odločila sem se, da jo ponovno obiščem. Kaj se dogaja z njo, da beži pred ljudmi? Je razočarana? Potrebuje pomoč ob zdravstvenih težavah? Tako topla, vesela je bila njena bližina. Bila je kot angel, ki je varoval vso vaško okolico. Človek se včasih počuti nično, ali pa skoraj nično. Da bi se najraje vdrl v zemljo. Majhen, nemočen. In ob tem pride malodušje. Koliko ljudi je okrog nas, ki živijo v nekakšni odmaknjeni, zaprti drži. Z grenkobo opazujejo ljudi in čakajo, kdaj bo kdo spet »narobe« odreagiral nanje. Prestrašenost, žalost, zamera zatemni pogled. Takrat spodbudne besede, lepota in priložnosti v življenju letijo mimo. Kot bi vse to želelo takoj umreti. Tako človeško je to. Zgodi se. Najbolj me boli, ker se ne morem z nikomer pogovarjati, mi je rekla Ivana, ko sva se srečali in sem jo lahko objela. Pa sem se zatekla v senco moje hruške. In se mi zdi, da me razume. Ljubo drevo, v njegovi senci me ni strah, v šumenju krošnje slišim pesem mojega življenja, čutim svobodo duše, gledam na svojo pot. Zaprem oči in opazujem ljudi, ki so se zvrstili v mojem življenju. Predstavljam si, da hodijo mimo kot v sprevodu. Držijo se za roke. Tako se zdi. In mi je prišlo na misel. Vsi smo povezani. V vseh obdobjih življenja. Kot pri drevesu, v raznih letnih časih. Listi odpadejo, življenje ostane. Razdrapano, trdo, staro deblo, ki ga plemenito razkazuje svetu in govori o vztrajnosti, tudi žrtvovanju, skrivnosti vsega, kar je in kar ga obdaja. Mogoče se bom nekoč tudi jaz prijela za roko. Za tisto roko, ki mi je najbližja. Sedela sem ob njej in jo prijela za roko. Ljubezen opogumlja. Sprva samo od daleč zaslišiš njen odmev. So grde strani življenja, ampak je tudi lepo, svetlo. Ko zbereš moč, se zaveš, da je vse odvisno od tebe. Iščoče stopaš naprej in se oziraš za ljudmi.
V Sloveniji, zamejstvu in tudi med Slovenci drugod po svetu te dni potekajo slovesnosti ob Dnevu državnosti. Spominjamo se uradne neodvisnosti države, ki je bila sicer razglašena naslednji dan, 26. junija. Ob prazniku prisluhnimo mislim o domovini, ki jih je zapisal škof, pesnik in pedagog Anton Martin Slomšek. Bral bo Ivan Lotrič.
Ob snovanju scenarija za film Persona (1966) je Ingmar Bergman (1918–2007) zapisal: »Tudi če je molitev le krik v prazen prostor, se temu kriku ne smemo odreči.« Bergman, sloviti švedski gledališki in filmski režiser, dramatik in scenarist, je s svojim ustvarjanjem raziskoval mitologijo, iskal je Boga in smisel življenja, vse pa povezoval s psihologijo likov. Globoko je bil prepričan, da vsak človek, pa naj pripada kakšni verski denominaciji ali ne, na nek način moli, sicer se lahko njegov duševni svet zlomi. Molitev je človeku imanentna, kajti kar je v nas, veselje ali žalost, moramo z nekom deliti. Toda nikoli ne moremo vsega izreči svojim bližnjim: ali zato, ker jih takrat, ko jih potrebujemo, ni, ali zato, ker nas je strah, da nas ne bodo razumeli. A v nas nikoli trajno ne zamre upanje, da nas onstran vsega vidnega nekdo sliši, nas razume in nam odgovarja. Podobno kot Bergman je razmišljal Tertulijan, izjemen mislec in teolog na prelomu 2. in 3. stoletja. V eni od svojih razprav je zapisal: »Moli sleherna stvar. Moli živad in zverjad, seveda po svoje: ko prihaja iz staj in brlogov, se ozira proti nebu, odpira usta in jih giblje s svojim dihom. Pa tudi ptice, ko zletijo proti nebu, žvrgolijo in razprostirajo peruti, in zdi se, kot da slavijo svojega Stvarnika.« In nadaljuje: »Molitev izmiva grehe, tolaži malodušne, odganja skušnjave, spremlja popotnike, dviga padle, prestreza padajoče, daje zvestim stanovitnost« (prim.: Tertulijan, O molitvi, v: Bogoslužno branje 2, str. 163). Čeprav je molitev, kot smo slišali, del notranje biti slehernega živega bitja, ni nikoli v celoti osvobojena dvomov. Sv. Avguštin se je v tej negotovosti naslonil na sv. Pavla in v njegovi izkušnji prepoznal univerzalni odgovor (prim.: sv. Avguštin, Pismo vdovi Probi, v: Bogoslužno branje 5, str. 137). Zapisal je, da tudi sv. Pavel ni vedno vedel, česa naj prosi, kako naj prosi, in ali naj sploh prosi, še zlasti, ko mu je bil dan trn v meso, da ga bije, torej nadloga, ki je ni opisal in imenoval, vendar ga je spremljala vse življenje. Pavel je trikrat prosil Gospoda, naj mu trn odvzame. Naposled je prejel Božji odgovor, zakaj se ne zgodi, za kar prosi, in zakaj bi mu ne bilo v prid, če bi se zgodilo, kakor si želi: »Dovolj ti je moja milost, zakaj moč se v slabosti spopolnjuje« (Kor 12,9). Gorazd Kocijančič, sodobni slovenski filozof, se kot vrhunski poznavalec Svetega pisma in cerkvenih očetov zelo dobro zaveda številnih kočljivih vprašanj, ki nas prešinjajo, ko molimo. Toda te zadrege naše molitve ne ukinjajo, ker je njeno bistvo samopreseganje. Prav po molitvi, pravi Kocijančič, se naš duh s prošnjo in zahvalo, še posebej pa s čudenjem, odpira v brezmejno, kjer je po Janezu Zlatoustem naše dokončno sidrišče, zatočišče in razlog za veselje.
Ko je Solon, eden izmed sedmih modrecev, obiskal takrat najbogatejšega kralja Krojza v Mali Aziji, mu je slednji razkazal vse svoje dragocenosti z namenom, da bi ga modrec zaradi tolikšnega bogastva oklical za najsrečnejšega človeka tiste dobe. Toda Solon je odvrnil, da ta naziv pripada nekemu Atenčanu, ki je živel preprosto in pošteno v krogu svoje družine, doživel rojstvo svojih vnukov, nato pa v bitki pogumno dal življenje za svoje sodržavljane. Krojz s tem odgovorom ni bil zadovoljen, ker pa je upal, da ga bo Solon imenoval vsaj za drugega najsrečnejšega človeka, ga je povprašal, kakšno je njegovo mnenje glede tega. Solon je po premisleku odgovoril, da to mesto zasedata Kleobis in Biton iz Argosa, sinova Herine svečenice, prislužila pa sta si ga s svojim pobožnim dejanjem. Zgodilo se je namreč, da bi morala njuna mati načelovati neki pomembni verski slovesnosti, a je živela precej daleč stran od templja, poleg tega pa se tudi vprežna vola nista pravočasno vrnila domov. Da mati ne bi zamudila, sta se njena sinova javila, da bosta sama privlekla kočijo do Herinega templja. Ljudje tam so se čudili njuni telesni moči in seveda pohvalili njuno odločitev, da priskočita materi na pomoč. Po opravljenem bogoslužju je svečenica prosila podobo boginje, naj njenima sinovoma v zahvalo za tako pobožno dejanje podeli največji blagoslov, ki lahko doleti smrtnike. Ko so vsi skupaj opravili žrtvovanje in povečerjali, sta mladeniča zaspala kar v templju, zjutraj pa so ju našli mrtva. Sodržavljani so jima postavili spomenik v Delfih in se še dolgo spominjali njune pobožnosti. Krojza tudi ta odgovor ni razveselil in jezno je pripomnil, da ni mogoče, da bi si mrtvi lahko pridobili naziv najsrečnejšega človeka. Toda Solon mu je rekel: »Recimo, da človek živi 70 let, kar je lepa doba, toda od vsega tega časa si niti dva dneva ne bosta enaka. Vse človeštvo je podvrženo naključju, srečo pa vselej spremlja tudi nesreča, vzponom vedno sledijo padci, ki prihitijo hitro kot silni veter in v trenutku postavijo naš položaj na glavo. Ne moremo vedeti, kaj nas v življenju še čaka, pa tudi bogovi so ljubosumni in se večkrat poigrajo s smrtniki. Včasih res doživimo trenutke blaženosti, toda mi Grki ne znamo občudovati bežne sreče: preden razglasimo nekoga za srečnega, hočemo videti, kako bo umrl. Res si srečen, kralj, izredno bogat in vladar mnogih ljudstev, toda ne morem reči, da si resnično srečen, dokler ne izvem, da si dobro zaključil svoje življenje.«
Živel je stari oče, ki ga je njegov vnuk na večer pogosto obiskoval, sedel k njemu in ga spraševal najrazličnejša vprašanja. Nekega večera je prišel vnuk kot običajno svojemu staremu očetu z jeznim izrazom na obrazu. Najprej ni nič rekel, ni povedal, zakaj se jezi, le srepo je gledal. Stari oče mu je tedaj dejal: »Pridi, vnuk, sedi sem in mi povej, kaj se ti je zgodilo danes.« Vnukov jezni obraz so počasi zamenjale solze. Hlipajoče je fant le dejal: »Skupaj z očetom sva šla danes v mesto, kamor je oče odpeljal pohištvo, ki ga je izdelal za neko družino. Za nagrado, ker sem mu pomagal, mi je kupil mali nožiček. In ko sem na ulici čakal na očeta, so me obkrožili fantje, ki so o meni začeli govoriti grde stvari. Največji med njimi, me je porinil, da sem padel na tla. Iz rok mi je padel nožiček in eden izmed fantov ga je pograbil in skupaj z drugimi stekel stran.« Fant je za trenutek prenehal jokati in se spet močno razjezil: »Sovražim jih, sovražim!« »Naj ti povem zgodbo,« mu je dejal stari oče. »Tudi sam sem bil včasih jezen na koga. Ampak spoznal sem, da te jeza utrudi in prav nič ne škodi tvojemu sovražniku. Podobno je, kakor da bi sam vzel strup in si želel, da škodi tvojemu sovražniku. S takšnimi občutki sem se pogosto boril. Zdelo se mi je, da v meni živita dva volka, eden bel, drugi siv. Beli volk je dobrodušen in nikomur ne škodi. Z vsemi okrog njega živi v miru in nikomur ne zameri, če mu kdo nehote stori kaj slabega. Bojevit je samo, če se bori za dobro stvar. Siv volk pa je nasprotno poln jeze. Že najmanjša stvar ga lahko razjezi. Z vsakim se stepe brez najmanjšega razloga. Niti razmišljati ne more trezno, ker je tako jezen. Vendar je kljub vsej jezi nemočen, saj ne more ničesar spremeniti. »Včasih je težko živeti z obema volkovoma, saj vsak izmed njiju želi prevladati nad drugim,« je zaključil zgodbo stari oče. Fant je napeto gledal v njegove oči in ga vprašal: »Kdo bo zmagal na koncu?« Stari oče se je nasmehnil in mu dejal: »Tisti, ki ga bom hranil.« Danes se lahko morda že pri zajtrku vprašam, katerega volka bom hranil?
Sv. Pavel nas vzpodbuja v pismu Galačanom: »Nosíte bremena drug drugemu in tako boste izpolnili Kristusovo postavo« (Gal 6,2). Komu naj nosim breme? Saj imam že svoje tako veliko in težko, da včasih ne vem več kako naprej… Kaj pa, če bom, dokler bom nosil breme drugemu, omagal? Kdo bo potem nosil moje breme? Kako naj nosim drugemu breme? Da ga popolnoma rešim vseh obvez, a da sam komaj, komaj lezem naprej?!! Koliko časa naj nosim drugemu breme? Pa je ne cel dan!!! Saj ne bom zmogel!! Komu naj nosim breme? Mojemu bližnjemu, tistemu, ki je poleg mene. Zakaj? Ker je v njem Jezus, ki govori, da bo ljudi sodil po tem, kar bodo naredili za drugega: »kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni… Resnično, resnično, povem vam: kar koli ste storili enemu teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili!« (Mt 25,35-36;40). On, ki nosi naša bremena, bremena naših grehov, najbolje ve, kako nositi breme drugega, da ne omagamo. Svoj pogled odvrnimo od svojega bremena in ga usmerimo na brata, sestro, ki hodi ob nas. Včasih bo dovolj, da si kljub temu, da ga nikoli nimamo, vzamemo čas in zares poslušamo, kaj nam drugi govori. Včasih bo dovolj, da se igramo z otrokom, ki bi rad prijatelja za igro! Ali pa bo dovolj, da se nasmehnemo v sivem dnevu nekemu beraču ali uslužbencu za steklenim okencem! Včasih pa… včasih pa, bomo morali krepko zavihati rokave, upogniti svojo ponosno hrbtenico in vzeti težko breme, ki ga drugi nosi mogoče že leta in leta, a da nismo niti slutili, da je tako težko… Olajšanje na njegovem obrazu bo najlepše plačilo! Znani teolog Hans Urs von Balthasar je zapisal: »Samo ljubezen zasluži, da ji verujemo.« Pomladni čas, ki letos malo kasni, nam pokaže kaj se lahko zgodi, če vzamemo v roke breme našega brata. Kot bi cepili divjo češnjo z novo vejico žlahtne domače češnje, in bi skupaj ustvarili neskončno lepi cvet, ki bo pa kmalu postal sladek sad v veselje vsem, ki ga bodo okušali. Največji čudež, ki nam se lahko zgodi je pa ta, da v času počitka, ko bomo želeli malo pretehtati svoje lastno breme, opazimo, da se nenavadno zmanjšalo, ali celo izginilo!
S stališča spoznavne teorije bi danes težko našli večjo razliko, kot je tista med znanjem in etiko, oziroma med težnjo po resnici in težnjo k dobremu. Obstaja sicer množica razprav in argumentov o tem, da naj bi šlo za nepresegljivo razliko med tem, kaj v svetu obstaja in tem, kaj je vredno in dobro. Vztrajanje na tej razliki med znanjem in etičnim pa je prav danes zašlo v resno krizo. Na to kažejo številne ekonomske, ekološke in civilizacijske krize, do katerih je prišlo zaradi slepe uporabe znanstvenih spoznanj, namenjene le dobičkom in kopičenju moči nad ljudmi in naravo in pozabo na etično plat uporabe spoznanj. Smo torej pred pomembno nalogo, kako ponovno povezati znanstveno prizadevanje in etično ravnanje. In kako to doseči, da ne bi spodkopali tako znanosti kot etičnosti. Do notranje povezave med spoznanjem in etičnostjo lahko pridemo le tedaj, če spoznanje razumemo kot celoto vseh oblik preverljivega in racionalnega dojemanja stvari in dogajanj v svetu. Etičnost pa kot celoto vseh oblik dosegljivega in odgovornega ravnanja v raznih okoliščinah. Vendar pa za oboje potrebujemo kompetentno in odgovorno nanašanje na predmete svoje dejavnosti in situacijam primerno in celostno občutenje in razumevanje življenjskih situacij. To pa zahteva od človeka globlji uvid v celoto življenja, kot jo ponuja sodobni svet in njegovi upravljavci. Vendar, kako naj dosežemo ta globlji uvid? Namesto neposrednega odgovora na to nelahko vprašanje morda tale namig: Globina nam je bližja, kot si mislimo. Bodimo odkritosrčni sami do sebe. Jasno poglejmo, kaj nam preostane od naše zavesti o samem sebi, potem ko se odlepimo od vseh pozitivnih in negativnih predstav o samem sebi. Morda se nam bo zdelo, da nam ne bo preostalo čisto nič. Prav, ampak vseeno pogumno poglejmo v ta »nič«. Morda se nam bo tedaj – vsaj za malo – odprl oni globlji uvid, o katerem govorimo.
Neveljaven email naslov