Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nekoč je bil par akrobatov, ki ga je sestavljal učitelj, stari vdovec in mlajši učenec po imenu Meda. Ta akrobata sta vsak dan nastopala po ulicah in si na ta način služila za hrano in prenočišče.
Med svojimi nastopi sta akrobata izvajala tudi zahtevno točko, ko je učitelj z dolgo bambusovo palico na glavi lovil ravnotežje, medtem pa je mladi akrobat po njej splezal na sam vrh. Ko je bil mladenič na vrhu, se je začel učitelj premikati okrog in oba sta vedno znova požela navdušenje zbrane publike.
A pri tej akrobatski točki sta morala oba nastopajoča ohranjati stalen in popoln fokus in ravnotežje, da sta tako preprečila morebitne poškodbe in da sta nastop pripeljala do konca. Nekega dne pa je učitelj učencu predlagal spremembo v nastopu: »Poslušaj, Meda, jaz bi po novem gledal tebe in ti mene, da si bova tako pomagala pri ohranjanju koncentracije in ravnotežja ter preprečila nesrečo. Tako bova z nastopom gotovo zaslužila še več.«
A že izkušeni učenec je odgovoril: »Dragi učitelj, mislim da bi bilo bolje, če bi vsak od naju pazil nase. Če paziva vsak nase, bova tako pazila tudi drug na drugega. Tako bova gotovo preprečila nesrečo in zaslužila dovolj za preživetje.«
Zgodba izhaja iz tradicije zen budizma in nas vabi k razmisleku o naši čuječnosti do sebe. Običajno se nam dogaja, da precej pozornosti namenimo drugim. Tudi v smislu rumenega tiska, ki se najbolj prodaja. Pravimo, da smo radovedni, ko razpravljamo ali opravljamo o drugih. Posvečamo precej pozornosti slavnim in malo manj slavnim. Marsikdo med mladimi bi si rad celo za poklic izbral, da bi bil slavna oseba na družbenih omrežjih. Da bi bil občudovan, da bi se o njem ali njej govorilo, da bi vplival na druge.
Pomislimo na naš čas in na naše pogovore. Kako pogosto se vrtijo okrog drugih, kako govorimo o drugih, jim priznavamo zasluge ali se posvečamo valjenju krivde, vidimo predvsem napake? Znamo spregovoriti o sebi? Vsak nosi odgovornost za svoje življenje in če se svoji odgovornosti bolj posvetimo, lahko prepoznamo, koliko pozornosti in koncentracije potrebujemo, da jo izpolnimo. Lahko odkrivamo, kako šibki smo in kako malo je potrebno, da izgubimo ravnotežje. To nas lahko dela bolj razumevajoče tudi do napak in pomanjkljivosti drugih. Morda naša sodba drugih ni več tako stroga, saj se zavedamo, da s tem posredno obsojamo tudi sebe. »Pomagaj si sam, in Bog ti bo pomagal,« pravi stari pregovor. Danes imamo priložnost, da smo čuječi, najprej do sebe in tudi do potreb drugih.
3604 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Nekoč je bil par akrobatov, ki ga je sestavljal učitelj, stari vdovec in mlajši učenec po imenu Meda. Ta akrobata sta vsak dan nastopala po ulicah in si na ta način služila za hrano in prenočišče.
Med svojimi nastopi sta akrobata izvajala tudi zahtevno točko, ko je učitelj z dolgo bambusovo palico na glavi lovil ravnotežje, medtem pa je mladi akrobat po njej splezal na sam vrh. Ko je bil mladenič na vrhu, se je začel učitelj premikati okrog in oba sta vedno znova požela navdušenje zbrane publike.
A pri tej akrobatski točki sta morala oba nastopajoča ohranjati stalen in popoln fokus in ravnotežje, da sta tako preprečila morebitne poškodbe in da sta nastop pripeljala do konca. Nekega dne pa je učitelj učencu predlagal spremembo v nastopu: »Poslušaj, Meda, jaz bi po novem gledal tebe in ti mene, da si bova tako pomagala pri ohranjanju koncentracije in ravnotežja ter preprečila nesrečo. Tako bova z nastopom gotovo zaslužila še več.«
A že izkušeni učenec je odgovoril: »Dragi učitelj, mislim da bi bilo bolje, če bi vsak od naju pazil nase. Če paziva vsak nase, bova tako pazila tudi drug na drugega. Tako bova gotovo preprečila nesrečo in zaslužila dovolj za preživetje.«
Zgodba izhaja iz tradicije zen budizma in nas vabi k razmisleku o naši čuječnosti do sebe. Običajno se nam dogaja, da precej pozornosti namenimo drugim. Tudi v smislu rumenega tiska, ki se najbolj prodaja. Pravimo, da smo radovedni, ko razpravljamo ali opravljamo o drugih. Posvečamo precej pozornosti slavnim in malo manj slavnim. Marsikdo med mladimi bi si rad celo za poklic izbral, da bi bil slavna oseba na družbenih omrežjih. Da bi bil občudovan, da bi se o njem ali njej govorilo, da bi vplival na druge.
Pomislimo na naš čas in na naše pogovore. Kako pogosto se vrtijo okrog drugih, kako govorimo o drugih, jim priznavamo zasluge ali se posvečamo valjenju krivde, vidimo predvsem napake? Znamo spregovoriti o sebi? Vsak nosi odgovornost za svoje življenje in če se svoji odgovornosti bolj posvetimo, lahko prepoznamo, koliko pozornosti in koncentracije potrebujemo, da jo izpolnimo. Lahko odkrivamo, kako šibki smo in kako malo je potrebno, da izgubimo ravnotežje. To nas lahko dela bolj razumevajoče tudi do napak in pomanjkljivosti drugih. Morda naša sodba drugih ni več tako stroga, saj se zavedamo, da s tem posredno obsojamo tudi sebe. »Pomagaj si sam, in Bog ti bo pomagal,« pravi stari pregovor. Danes imamo priložnost, da smo čuječi, najprej do sebe in tudi do potreb drugih.
Grški zdravnik Hipokrat, ki velja za očeta znanstvene medicine, je zapisal: »Življenje je kratko, pot do znanja dolga, pravi trenutek uren, izkušnja negotova, presoja težka.« S temi stavki je z globoko osebno odgovornostjo in etiko hotel povedati, da zdravnik ne more presojati na kratko, tako rekoč – kot bi rekli danes – »v petih minutah«, ampak se mora vživeti v pacienta in dolgo proučevati vse okoliščine njegove bolezni. Prav tako je hotel poudariti, kako težko je postaviti pravilno diagnozo, zakaj za vsako raziskavo, s katero pridemo do določenega znanja in spoznanja, je potreben čas, odločitev o življenju in zdravljenju drugega človeka pa mora biti sprejeta hitro, če hočemo njegovo bolezen in njene morebitne zaplete čim prej preprečiti. Hipokrat nas torej s svojo mislijo drami predvsem v odgovornost za svoje sklepe, besede in dejanja, s katerimi odločamo o življenju drugih ljudi. Danes živimo v času instant znanosti, ko se tako rekoč dnevno rušijo stare in nenehno postavljajo nove znanstvene hipoteze o tem, kaj je za človeka zdravo in dobro in kaj ne. Ker na človeka ne gledamo več celostno, ampak je znanstvenik usmerjen le še na proučevanje – če uporabim metaforo filozofa Hegla – posameznega drevesa v gozdu, lahko tezo, ki jo s svojim raziskovanjem in eksperimenti na določenem specifičnem področju dokaže posamezni znanstvenik, spet drugi z drugimi, novimi dokazi kmalu ovrže. Znanstveniki pa v želji po uspehu in lastni promociji pogosto izgubijo občutek, da lahko imajo njihova spoznanja dolgoročne ali celo usodne posledice za človeka, vsa živa bitja ali naravo v celoti. Zaverovani v moč in veličino svojih znanstvenih spoznanj enostavno ne opazijo, da odločajo o drugem, kar od njih terja izredno razgledanost, usposobljenost in odgovornost. V takih trenutkih bi moral biti Hipokrat naša tiha vest, da to, kar počnemo, delamo z vso strokovno usposobljenostjo, s temeljitim proučevanjem vseh okoliščin in z dolgotrajnim pridobivanjem znanja.
Spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci. Verjetno ima vsak izmed nas koga v svojem krogu znancev, ki je v teh dneh povezan z maturo. Naši maturanti v teh dneh zaključujejo zrelostni izpit. Tisti, ki smo po bližje vključeni v to, vemo, koliko raznih stvari je potrebno, da vse poteka pošteno. Še več so v to vložili naši maturantje in njihovi učitelji. Kaj vse je potrebno, da vsem omogočimo pravično opravljanje zrelostnega izpita. Saj menda še nismo pozabili, kaj pomeni maturirati?! Vsaj včasih se je temu reklo, zrelostni izpit, trenutek, ko je kdo dokazal svojo odraslost. Ni vam treba delati v šoli, še manj je potrebno biti sam maturant, da veste, o čem se ob sami maturi najbolj govori. Niste se zmotili; o tem, ali jo bo kdo opravil ali ne. Nič novega. Pri tem ne smemo pozabiti, da narediti ali ne ni bistveno. Pomembno je, kako so naredili drugi. No, se ne veselijo sošolke, sošolci uspeha drug drugega? Na videz že, globoko v sebi pa so ob uspehu prijateljev zaskrbljeni, še posebej, če se vpisujejo na isto fakulteto, ki ima omejitev vpisa. Zato niste povsem zadeli, če ste pomislili, da je z maturo povezana le uspešnost. Zrelost je tako in tako porinjena na stran, prvo je možnost za prihodnost. Iz mature smo uradniško uspeli narediti zelo zapleten in drag sistem sprejemnih izpitov ter tekmovanje v doseganju najvišjega števila skupnih točk. Zrelost ni ravno v tem, da svojega najboljšega prijatelja doživljam kot nasprotnika, ki ga moram premagati, če hočem uspeti. Ne gre več za zrelostni izpit, kjer bi si mladostnik dokazal, da je uspešno prehodil in zaključil svojo pot do odraslosti. Veliko bolj je to le ovira, ki jo je treba preskočiti. Nič čudnega, saj tudi za nas velja, da so izkušnje preteklosti le takrat smiselne, če nam odpirajo prihodnost. Mladim smo uspeli narisati prihodnost v luči perspektivnega študija in predvsem v zmagi nad konkurenco, zato jemljejo izkušnjo odraslosti s tem pogledom. Morda je zgodaj za premišljevanje o tem, kaj je zrelost in kaj ni. Sem pa prepričan, da našim mladim ne želimo, da bi bila njihova prihodnost le v izrivanju in premagovanju najboljših prijateljev. Bodimo danes blizu tem, ki odraščajo. Naj vidijo v naši bližini tisto pravo zrelost, ki ni v tekmovalnosti in strahu pred drugimi, ampak v prijaznosti in pozornosti. Za tako zrelost ni treba dragega in zapletenega aparata izpitnega centra, še manj strokovnega izpita izvajalcev. Dovolj je biti človek in današnji dan je prav primeren za dokazovanje naše zrelosti v iskrenem prijateljstvu.
Človek potrebuje mizo. Potrebuje jo zato, da se lahko kje ustavi in odpočije. Se nasloni. Se napije in naje. A ne hrane in pijače, za to ne potrebuje mize. Mizo potrebuje zato, da se ob njej z nekom sreča, da se najé njegove bližine. In da ne pozabi, da je nekje prostor, ki je samo njegov, njegov stol, njegov krožnik, njegov pribor. Zato je večerja eden najbolj pomembnih dogodkov našega življenja. Pri njej smo namreč dobili dvoje za življenje ključnih stvari: dobili smo dom, dobili smo svoj prostor pri mizi, in dobili smo nekoga, ki nam umiva noge, nekoga, ki nas sprejema take, kakršni smo. In dobili smo jih, da bi mogli živeti, ker se brez teh dveh stvari tega preprosto ne da. Človek ne umre, če nima hrane, tudi ne umre, če dela hudo, umre pa, ko nima nikogar, ki bi ga pogrešal, ko ga ni ob mizi. Od tega pogrešanja živimo. Pri mizi smo postali družina. Pri mizi smo začeli nekomu pripadati. Zato je večerja tudi v središču krščanstva. Da bi si zapomnili, da imamo ob mizi svoje mesto in da smo ob njej vedno dobrodošli, ne glede na to, kaj smo naredili. To si človek mora zapomniti. To si mora zapomniti, da bi začel bolj verjeti ljubezni kot zlu, bolj dobroti kot izkoriščevanju, bolj odpuščanju kot maščevalnosti. Da bi lahko preživel od teže življenja, mora imeti to izkušnjo sprejetosti in ljubljenosti, ki sta večji od vsakega njegovega zla, večji od prav vsake njegove hudobije. Potem človek vedno znova, ne glede na to, v katerem viharju svojega življenja se znajde, zmore pot nazaj, v smeri življenja. Ta spomin je temelj njegove rešitve, je zvezda, ki se ne gane. Zato Jezus umiva noge ljudem, ki jih ima za prijatelje, istim ljudem, ki ga bodo izdali, zatajili in ga pustili samega. Zato dela dobro ljudem, ki mu delajo slabo. Da bi si zapomnili in da ne bi pozabili, da je njegova ljubezen večja in močnejša od vsakega našega zla. In da bi se zato vrnili za mizo. In si spet pustili umiti noge. Vsakič znova. Ker je tam naše mesto. Tako bomo ostali skupnost. Tako bomo drug drugega odreševali. Ko bomo sedeli za mizo, ko bomo samo tam, kjer je naše mesto, takrat bomo tudi drugim za isto mizo začeli umivati noge. Temu rečemo evharistija. Tej naši družini.
Spoštovani, nemški pesnik Friedrich Schiller je leta 1785 napisal Odo radosti, ki jo je Ludvig van Beethoven uglasbil v 9. simfoniji in je leta 1985 postala uradna himna Evropske unije. Schiller jo je zaključil, prevedeno v slovenski jezik, takole: »Naj objamem vse te milijone! Naj poljubim krasen Božji svet! Bratje, čez nebo razpet, Bog, ljubeči Oče, nikdar ne zatone!« Današnji razvajenci težko poljubljamo trpeči Božji svet. Raje zatrjujemo, da v nebesih ne prebiva ljubeči Bog, sicer bi mu ob grozodejstvih počilo srce. Kaj če ima glede zla v svetu morda ateizem prav, ali pa ima prav sodobni ameriški filozof Peter John Kreeft (r. 1937), ki pronicljivo razčlenjuje, da nasprotje teizmu, priznavanju Boga, ni ateizem, ampak idolatrija, naše malikovanje. V bistvu ateizem zanj ne obstaja, kvečjemu antiteizem. To me rešuje iz zadrege, ko se od mene kot teologa pričakuje rešitev uganke, misleč, da mi je Bog poveril vodenje Božjega ministrstva za notranje zadeve. A tako popolnega človeka, ki bi znal na to odgovoriti, ni. Samo en človek je bil popoln, a smo ga ubili, ko smo ga razpeli na križ, in žal spregledali odgovor na vprašanje o trpljenju. Meni ljub brezbožni filozof Friedrich Nietzsche, gnan od želje po zanikanju Boga, je v bolečini brezizhodnosti napisal: »V resnici je bil samo en kristjan, pa še ta je umrl na križu!« Ravno v trpljenju smrti Božjega Sina je skrit odgovor, da ni ničesar tako slabega, da ne bi moglo vsebovati večjega dobrega; torej odrešenja človeštva. Kristus je dokončna Božja Beseda, Božji odgovor. Dotlej so bile vse besede prerokov, gurujev in filozofov le odmevi te Besede. A kljub temu raje zaključujemo z Nietzschejevo parolo: »Bog je moral umreti, kajti človek ne prenese, da živi taka priča!« Ker verodostojno pričo glede smisla trpljenja odklanjamo, se sprašujem, katera prismuknjena Sneguljčica še tvega ugrizniti v jabolko hudobne mačehe, čarovnice, če ne obstaja princ, ki bi jo obudil s poljubom. Grozeče nevarno je, če nad nami res nihče ne obstaja in smo zapuščene, izgubljene sirote, ki ne najdejo poti do očetovega doma. Moj favorit Nietzsche bi znova pritrdil, kot je zapisal: »Že skoraj dve tisočletji je minilo in ni niti enega novega boga, a možnih je še toliko bogov.« Iluzorni bogovi so možni zato, ker kdor želi delati zlo, vedno najde opravičljiv razlog za to. Zato se kosanje z domislicami, kdo ima prav, nadaljuje brez loterijskega izida. Pri tem ugotavljam, da se konservativno misleči bojijo vprašanj, liberalno misleči pa odgovorov. Tako pojasnitve glede zla ostajajo na tistih, ki v trpljenju spoznajo tehtne odgovore, a nedojemljivo je, da takrat zaradi nadnaravne moči zmorejo molčati.
Po enomesečnem postu muslimanski verniki danes praznujejo ramazanski bajram. Že zgodaj zjutraj so se zbrali pri skupnih molitvah, praznovanje pa bodo nadaljevali v družinskem in prijateljskem krogu. V današnji Duhovni misli bomo prisluhnili modrostnim izrekom Rumija, enega najslavnejših islamskih filozofov in mistikov. Bral bo Ivan Lotrič. »Zvezde so naredile krog in na sredini mi plešemo.« »Svojo telesno podobo klešeš v vse stvari kot znak, da si pozabil, od kod zares si.« »Ko pride On, od mene ne ostane niti las. Senca ljubi sonce, toda ko pride sonce, senca izgine.« »Duša, preveč te skrbi! …Kaj ti mar tistih, ki ne vidijo tvoje lepote in so gluhi za tvoje pesmi?« »Besede lahko pomagajo pri loščenju ogledala srca, preveč besed pa ogledalo umaže.« »Mistik pleše na soncu in posluša glasbo, ki je drugi ne slišijo.« »Išči v sebi, kajti to, kar si želiš, si že ti sam.«
Po več letih sem srečala znanca. Oba sva imela čas in sva šla popit kavo. Nobeden od naju ni pričakoval, da jo bova pila dve uri. Začel mi je pripovedovati o svojih težavah. Pravzaprav nisem storila nič drugega, kot da sem ga zbrano poslušala. Ob koncu je izrekel misel, o kateri sem potem še večkrat premišljevala. »Saj nisem pričakoval, da mi boste pomagali rešiti moje probleme. Nobenega nasveta nisem pričakoval. Zame je pomembno predvsem to, da sem se slišal, da ste me poslušali. Ne morem z vsakim človekom govoriti o svojih problemih, marsikdo me sploh ne bi poslušal. Treba je, da se slišiš, da potem lahko začneš sam korak za korakom reševati svoje probleme.« Res, kako pomembno je, da se človek sliši. Že ko želiš misel izreči, jo moraš oblikovati v besede. Ta prvi korak je pomemben. Šele takrat, ko misel spraviš v besede, jo opazuješ z razdalje in postaneš bolj objektiven. Dokler misel ni oblikovana, obvladuje človeka, ko pa jo ta oblikuje v besede, je lahko njen gospodar. In pri tem ni dovolj, da misel kroži v glavi, čeprav oblikovana v stavke. Treba jo je izreči in slišati. Slišati ne sam zase, ampak v navzočnosti drugega človeka. Treba je, da se slišiš. Vsak izmed nas se mora izmenično znajti v obeh vlogah, v vlogi govorca in v vlogi poslušalca. Tako razumem tudi naša srečanja, naša druženja kot dragoceno priložnost, da drug drugemu omogočamo, da se slišimo. Seveda pa je to mogoče le ob ljudeh, ki znajo poslušati. Verjetno je naš največji problem prav v tem, da se premalo ali preslabo poslušamo.
Spoštovani poslušalci in poslušalke, naše življenje je čudovit preplet kolesja, ki se v nasprotju z urnim vrti v obe smeri. Kot vsak mehanski tudi življenjski mehanizem potrebuje mazivo proti trenju. V vsaki bolje založeni drogeriji ali lekarni boste našli celo vrsto maziv: od rudninskih do živalskih. In vsa po vrsti obljubljajo, da se bomo ob pravilni uporabi še naprej mirno vrteli po življenjski poti. A tako gladko vseeno ne gre, saj je naš mehanizem izjemno zapleten in izviren. Prav nič podoben drugim, zato moramo imeti srečo, da izmed vseh maziv najdemo pravšnje zase. Ena izmed uporabnejših snovi za zmanjševanje trenja je tudi mast, ki je vsestransko uporabna. Poznamo predvsem tisto živalskega izvora. V njej lahko plavajo žganci ali pa z njo napolnimo drsne ležaje. Poznamo pa tudi brezovo in leskovo mast, ki pravzaprav pomenita šibo. Z njo življenje tepe oziroma preizkuša slehernega izmed nas. In tako nam na koncu za ublažitev trpljenja preostane samo še božja mast. »A gorje temu, ki se maže z njo,« je star slovenski pregovor, ki lepo pove, da preveč božje masti tudi ni dobro. Ne vem, dragi moji, zakaj Bog dopušča trpljenje. Ne vem, zakaj morajo zbolevati in umirati mladi ljudje, ne vem, zakaj ljudje umirajo od lakote in zakaj prestajajo vojne grozote. Vem le to, da nisem ne prva ne zadnja, ki se sprašuje podobno. Verjetno vam moja življenjska mast, s katero mažem svoje kolesje, ne bi prav nič pomagala, ali pač. Meni, poleg tega, da z njo blažim udarce, kadar pregrejem ležaje, pomaga prebujati mojo človečnost. Čeprav sem velikokrat jezna na Boga, z njim se tudi prepiram, vendarle skušam tako v svojem trpljenju kot v trpljenju drugih prepoznati Božjo iskro. Iskro, ki lahko zaneti dovolj velik ogenj, da bi v vsem, kar v življenju preizkuša mene in druge, videla in spoznala smisel trpljenja. Ogenj vendarle oddaja svetlobo in toploto. In da zagori, potrebuje netivo, včasih tudi trpljenje. Vem, da pot skozi ogenj trpljenja ni lahka. Za seboj pušča, potem ko se naše rane zacelijo, tudi globoke brazgotine. Apostol Pavel nam je v Pismu Rimljanom zapisal: »… stiska rodi potrpljenje, potrpljenje preizkušenost, preizkušenost upanje. Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan.« (Prim. Rim 5,3–5.)
Zaskrbljenost ne pozna razlik. Siromašni so zaskrbljeni, ker nimajo denarja, bogati zato ker ga imajo in ga ne želijo izgubiti. Prav tako tudi ni pomembno, ali ste mlajši ali v zrelih letih – zaskrbljenost je lahko vaš stalni spremljevalec, seveda, če ji to dovolite. Kaj pravzaprav je zaskrbljenost? Zaskrbljenost je razmišljujoči del tesnobe – niz misli in podob, ki so prepolne negativnih čustev. Oseba, ki je zaskrbljena, je povsem prepričana, da bo razplet dogodkov negativen. Zaskrbljenost je neprijeten, dušeč občutek, ki ga pogosto doživljamo, ko nas je strah ali ko smo v težavah. Ko smo zaskrbljeni, smo črnogledi glede prihodnosti in razmišljamo o najhujših možnih scenarijih ali posledicah. Kot pravi švedski pregovor, zaskrbljenost daje mali stvari veliko senco. Učinki zaskrbljenosti so negativni in zelo obsežni. Zaskrbljenost povzroča nespečnost. Ko smo zaskrbljeni, se poveča aktivnost v naših možganih do te mere, da se ne moremo sprostiti. Zaskrbljenost nas ohromi in nas ovira, da bi glede težave naredili kaj učinkovitega. Pogosto zaskrbljenost tudi deluje kot samoizpolnjujoča se prerokba – ne le da ne more preprečiti tega, česar se bojimo, ampak lahko pravzaprav prispeva k temu, da se to zgodi. Kaj lahko naredite, da ne bi bili zaskrbljeni? Sveto pismo ponuja nekaj praktičnih nasvetov, ki jih lahko uporabite. Živite na enkrat samo en dan. “Ne bodite torej v skrbeh za jutri; kajti jutrišnji dan bo imel skrb sam zase; zadosti je dnevu njegova lastna težava,” (Matej 6,34 EKU) se glasijo Kristusove besede. Zakaj bi se obremenjevali z možnimi težavami jutrišnjega dne, ko pa danes glede njih ne morete narediti ničesar? Osredotočite se na rešitev, ne na težavo. Ko se je apostol Peter v svoji znameniti hoji po vodi začel osredotočati na težavo (veter in valove), namesto na vir njegove moči in rešitev težave (na Kristusa), se je začel potapljati (Matej 14,22-33). Zaskrbljenost deluje enako. S svojim osredotočanjem na težavo ustvarjamo še več novih težav, vse dokler se popolnoma ne utopimo v njih. In kot zadnje in nikakor ne najmanj pomembno: izročite svojo skrb Bogu. Peter se je iz svoje izkušnje hoje po vodi zagotovo nekaj naučil, saj je kasneje napisal: “Vse svoje skrbi preložite nanj (tj. na Boga), zakaj on skrbi za vas.” (1. Petrovo pismo 5,7) V Pismu Filipljanom pa beremo: “Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem.” (Filipljanom 4,6) Kakšen pa bo učinek? “Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli.” (Filipljanom 4,7) In prav notranji mir je to, kar si takrat, ko smo zaskrbljeni, želimo in kar potrebujemo.
Umirati še med kristjani ni več primerno, raje se poslovimo s sveta ali pa nam ugasne luč življenja. Smrt je imenovana božja dekla, do pred kratkim bolj po robato matilda, zdaj pa menda dragica. Saj je treba biti že kar petičen, da sploh lahko ležeš v zemljo, kar pomeni biti pokopan. Izrabljenosti pravimo zdaj utrujenost materiala. Starosti že dolgo zrela leta. A kar zadeva njo, je najbolj smešno to, da nihče noče biti star, ampak sodi med starejše. To je starejši človek, pravimo, je že pri osemdesetih. Roko na srce, takrat je star. Toda lepše se sliši biti starejši kot star, a je glede pomena nekaj prekucnjenega; biti starejši je po samem stopnjevanju pridevnika napredujoča mera starosti in betežnosti. Romanje – opažam oziroma vedno bolj pogosto slišim – sodi v verski turizem. Da ga turistične agencije razglašajo kot vrsto turizma, se ni čuditi. Romarski kraji jim omogočajo zaslužek. Z drugo besedo: denar. Priteče pa tudi v te kraje. Božjepotne točke so vedno vsebovale pridih trgovine. Za otroške oči so pisane stojnice že od nekdaj bolj mikavne od zlatega oltarja. A božjepotno romanje je nekaj povsem drugega kot turizem, čeprav mu pritaknemo prilastek, dehteč po pobožnosti. Tako imenovani verski turizem je razvedrilne, razgledovalne, informativne, izobraževalne narave. Njegov temeljni pomen ni kaka poglobljena duhovnost. Romanje pa išče in potrebuje prav to. V današnjih razmerah je romar tudi ta, ki se na cilj pripelje in odpelje od tam. Saj nekoč se je pa z vozom! Jaz kdaj s kolesom in danes ne romam na Brezje nikoli več peš. Niti v Velesovo niti na Sv. Jošta. Pač zaradi starosti, vljudno: starejšnosti. Besede vsebujejo naboj, ki ga na prvi pogled mnogi sploh ne opazijo. Poimenovanja in preimenovanja delujejo na daljši rok in vpečatijo v nas novo prepoznavnost. Sopomenke imajo različne odtenke pomenov. Enačenje romanja in verskega turizma le površno in površinsko zaznamuje človekovo potrebo po presežnostni bližini. Kompostelski camino je dandanes najbolj pogosto omenjano romanje, a ga imajo številni potohodci bolj za preskus zdržljivosti kot za kaj nabožnega. Tudi kadar in kolikor verski turizem nadomešča božjepotnost, ponuja priložnost zamisliti se nad nadčasovnim, neminljivim pomenom sakralnih umetnin.
»Dva Slovenca – tri stranke.« Žal je imel Ivan Cankar prav. In zdi se, kot da se je skozi desetletja to samo še bolj ukoreninilo v naš narod. Pa ne strankarska politika, ampak razklanost. Razklanost na te in one, na takšne in drugačne. Dejstvo je, da smo takšni in drugačni, tako in drugače misleči, takega ali drugačnega prepričanja, tako ali drugače verujoči ali neverujoči. Toda eden bistvenih momentov demokratične družbe je prav ta, da lahko takšna ali drugačna mnenja sobivajo, čemur pravimo pluralizem. Toda pri tem se odpre bistveno vprašanje: kako to, da kljub temu, da nam državna ureditev omogoča bivanje v različnosti in raznolikosti, ne zmoremo dejansko sobivati? Kako to, da kljub vsemu temu zapadamo v delitve in v razklanost? Jezusove besede v evangeliju današnje nedelje so glede tega zelo jasne: »Če je kraljestvo samo proti sebi razdeljeno, takšno kraljestvo ne more obstati. Če je hiša sama proti sebi razdeljena, takšna hiša ne more obstati.« Dejansko ta problem doživljamo vsi, ne samo kristjani, ampak tudi drugače verujoči in neverujoči. Preprosto zato, ker gre za temeljno bivanjsko dejstvo. Razdeljenost, razklanost pač ne prinaša sožitja in ne omogoča ustvarjalnosti, rasti in rodovitnosti, ampak dejansko zavira, zatira in celo uničuje. Pa je to lahko v delovnem kolektivu, ko se zaradi razdeljenosti ustvarjajo napeto razpoloženje, govorice, opravljanja in posledično s tem padata tudi ustvarjalnost in produktivnost; ali pa je nekaj podobnega lahko v razredu, v športni ekipi ali v cerkvenem občestvu. Seveda se to najbolj občuti v družini, ko je, kakor pravi Jezus – hiša razdeljena sama proti sebi. Prav gotovo to razdeljenost doživljamo z največjo bolečino: razdeljenost med možem in ženo, med starši in otroki, med brati in sestrami, med sorodniki … Lahko imamo sicer polna usta o sprejemanju drugačnosti, tolerantnosti in še čem podobnem, a dejstvo je, da nam v jedru manjka temeljnega spoštovanja in ljubezni. Najprej spoštovanja in ljubezni do samega sebe – ko cenim in spoštujem to, kar sem, predvsem pa, kdo sem. Od tod naprej se lahko spoštovanje širi, ne glede na mnenje, poglede, nazorsko različnost. Spoštujem te, ker si človek. Spoštujem te, ker si od Boga ustvarjeno bitje tako kot jaz. Prav spoštovanje temeljnega človeškega dostojanstva v vsakem od nas je lahko prvi pogoj, ki nam omogoča preseganje razdeljenosti. Resnično spoštovanje, ki omogoča bivanje v raznolikosti. Spoštovanje, ki vključuje tudi spoštovanje mej in svobode drugega. Kje smo z vsem tem Slovenci v naših družinah, skupnostih, v našem narodu? »Če je kraljestvo samo proti sebi razdeljeno, takšno kraljestvo ne more obstati. Če je hiša sama proti sebi razdeljena, takšna hiša ne more obstati.«
Danes so mnogi ljudje tako zaposleni in imajo tako hiter življenjski ritem, da težko najdejo čas za molitev. Jezus pa nam v evangeliju daje nekaj koristnih nasvetov za molitev, tudi ko se nam mudi in ne zmoremo dolgih molitev. Pravi, naj ne na dolgo opravljamo molitve in naštevamo naše potrebe, saj Bog že pozna vse: »Pri molitvi pa ne blebetajte kakor pogani; mislijo namreč, da bodo uslišani, če bodo veliko govorili. Ne postanite jim podobni, saj vaš Oče ve, česa potrebujete, preden ga prosite.« (Mt 6, 7-8). Z drugimi besedami naše molitve naj bodo kratke in preproste. Eno najkrajših molitev, ki jih poznamo, je napisal francoski mornar: »Gospod, moj čoln je tako majhen, ocean pa tako velik.« Tako kratka je, da jo nekateri težko imajo sploh za molitev. Zdi se, da malo pove, dejansko pa pove mnogo. Jezus sam nam daje čudovit primer kratke molitve, ki jo položi v usta cestninarju, ki je preprosto pokleknil pred Boga, se trkal na prsi in molil: »Bog, bodi milostljiv meni grešniku.« Ta kratka molitev, ki pa je prihajala iz srca, je ganila Gospoda. Drugi čudovit primer kratke molitve je molitev skesanega razbojnika: »Gospod, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo.« To je vse, kar je prosil, a z njo ni dosegel samo odpuščanja, ampak nebesa sama. Veren človek je zato od nekdaj svoj dan prepletal z molitvijo. Običajno je molitvi namenil zlasti te trenutke dneva: zjutraj, opoldne in zvečer. Z molitvijo, ki je porazdeljena po različnih urah dneva, izpolnjujemo Jezusovo naročilo, da je treba »vedno moliti in se ne naveličati« (Lk 18,1). Tako tudi vidimo, da je bolje večkrat, a krajše moliti, sicer se rado zgodi, da pri dolgih molitvah nismo zbrani. Lepo opozarja sv. Ambrož: »Molitev, ki se predolgo vleče, postane prazna, kakor z druge strani molitev, ki je preporedka, vodi v brezbrižnost.« Z večkratno »molitvijo okrepimo svoje hrepenenje,« zatrjuje sv. Avguštin ter nadaljuje: »Ob določenih urah in časih pa prosimo Boga tudi z besedami zato, da ob teh časovnih znamenjih sami sebe opomnimo in se preverimo, koliko smo v tem hrepenenju napredovali, in da se prav krepko spodbudimo k še večjemu hrepenenju.«
Danes si težko predstavljamo, kako daljnosežne posledice je imelo Trubarjevo življenje in delo za nas Slovence. S svojim prizadevanjem, da bi ljudje poslušali in brali Sveto pismo v svojem jeziku, je odločilno vplival na našo narodno zavest: dobili smo prvo slovensko knjigo, Katekizem iz leta 1550. Zato na dan Primoža Trubarja (1508-1586) prisluhnimo nekaterim odlomkom iz njegovih prevodov: Iz slovenskega predgovora h Katekizmu: Vsem Slovencem gnado, mir, milost inu pravu spoznane božje skuzi Jezusa Kristusa prosim. Lubi krščeniki! Jest sem le-te štuke iz svetiga pisma, katere vsaki zastopni človik, kir hoče v nebo priti, ima vejdeti inu držati, h tim tudi to litanijo inu ano pridigo v le-te bukvice pustil prepisati v naš jezik. Bogu na čast inu h dobrumu vsem mladim ter preprostim ludem naše dežele. Iz ane pridige: An verni človik ta ima napoprej to misel inu dobro šego na sebi, de lubi to božjo besedo, to rad posluša oli sam bere, to samo za risnično drži inu ti isti sami verjame. V eni molitvi beremo: Oča naš, kir si v nebesih, mi počutimo, de ta tuj duh, kateriga si ti nom šenkal, pričo daje timu našimu duhu, de smo tuji otroci, zakaj on je nom eno tako mirno vejst inu veselu srce sturil, de smemo tebe klicati za našiga očeta. Iz Predgovora k Novemu Testamentu: Inu gledajte, de vi tak dar božji hvaležnu gori vzamete inu nucate prov, Bogu na čast inu h dobrimu vašim dušom, de skuzi tak vuk inu pismu pridete h timu pravimu spoznanu tiga praviga stanu božjiga inu te nega svete dobre vole, kir on ima pruti vsem ludem za volo Jezusa Kristusa, v katerim stoji ta večni leben.
Antični misleci večkrat opominjajo ljudi, da je njihova sreča je trenutna in minljiva, zato naj pazijo, da se v svojem veselju ne bi prevzeli in s tem priklicali nadse nesrečo. Lep primer tega je zgodba o grškemu politiku Solonu, ki so ga zaradi njegove modrosti prištevali med sedmerico modrih, ter lidijskem vladarju Krojzu, katerega neizmerno bogastvo je že v antiki postalo pregovorno. Ko je Krojz Solona gostil pri sebi, je od njega poskušal izvedeti, kdo je najsrečnejši človek. Menil je namreč, da je to zaradi silnega premoženja in moči prav sam, a je Solon na prvo mesto postavil poštenega in domoljubnega Atenčana, na drugo pa dva brata, ki sta izstopala po pobožnosti. Ko je Krojz začudeno vzkliknil, da so vsi trije že mrtvi, mu je Solon pojasnil, da zaradi spremenljive človekove usode pred njegovo smrtjo ne more zatrdno reči, da je srečen. Ta odgovor je Krojza raztogotil, tako da je modreca hitro odslovil in še najprej trdno verjel, da je prav sam najsrečnejši človek pod nebom. Nedolgo zatem je Apolonovo preročišče vprašal, ali naj vodi vojsko nad Perzijo, ki je takrat pridobivala na moči, in dobil odgovor, da bo veliko kraljestvo padlo. Zaslepljen od samozavesti in zanašajoč se na svojo dotedanjo srečo je Krojz začel spopad, a je doživel hud udarec, kajti v njegovo kraljestvo je vdrl perzijski kralj Kir, zasedel njegovo palačo, samega Krojza pa ukazal zažgati na grmadi. Brž ko so vojaki prinesli bakle, da bi zanetili ogenj, se je Krojz spomnil Solonovih besed in med tarnanjem nad svojo nesrečo glasno ponavljal njegovo ime. Kir ga je povprašal o tem in Krojz mu je povedal, kako se je modrecu nekdaj posmehnil, sedaj pa res doživlja preobrat usode, pred katerim ga je Solon posvaril. Ob tej zgodbi se je Kir zamislil nad sabo in nemudoma ukazal, naj Krojza osvobodijo in ga znova postavijo na čelo Lidije. Že je kazalo, da se mu bo položaj vendarle obrnil na bolje, toda vojaki niso mogli več pogasiti ognja, ki se je hitro razširil po grmadi, tako da se je Krojz že drugič v istem dnevu znašel na robu med življenjem in smrtjo. V obupu je pomolil k bogovom in jih prosil za pomoč – in res se je nebo, ki je bilo do tedaj brez oblačka, nenadoma zmračilo, pridivjala je nevihta in pogasila ogenj, Krojz pa je bil naposled le rešen. Njegova zgodba se je ohranila kot svarilo vsem, ki se v svoji sreči nespametno spozabijo in menijo, da je nič ne bo zamajalo.
Nekoč je živel deček, ki je ves ljubi dan tolkel po bobnu in pri tem nadvse užival. Precej manj pa so uživali njegovi domači in sosedje, ki jim je ta vsakdanji hrup že pošteno paral živce. Deček pa ni nehal, ne glede na to, kaj je kdo rekel ali storil. Sosedje so zato za pomoč prosili nekaj mož, ki so trdili, da so sufiji oziroma muslimanski učenjaki, z namenom da bi dečka vendarle nekako utišali. Prvi sufi je dečku najprej povedal, da mu bodo, če bo še naprej zganjal takšen hrup, popokali bobniči. Toda deček, ki ni bil ne učen ne razgledan, tega ni razumel in je veselo bobnal naprej. Drugi učenjak mu je rekel, da je igranje na boben sveto opravilo, ki se sme izvajati le ob posebnih priložnostih. Tudi tega kaj pomeni, da je nekaj sveto, deček ni razumel, in je nadaljeval s svojim početjem. Tretji sufi je sosedom svetoval, naj si zamašijo ušesa, četrti je dečku podaril knjigo, ki ga naj bi naučila živeti brez bobna. Peti pa je nasprotno dal sosedom knjigo, ki je učila, kako obvladovati jezo. Šesti učenjak je dečku pokazal vaje iz meditacije, ki ga naj bi umirile in mu pokazale, da je njegov boben le plod domišljije. Kot vsako nepopolno zdravilo je vsak od teh nasvetov deloval le kratek čas. Pripetilo pa se je, da je mimo prišel pravi sufi, pravi učenjak. Ogledal si je celotno situacijo, pristopil k dečku, mu podal kladivo in dleto ter dejal: »Prav zanima me, kaj se skriva v tem bobnu.« Vsak izmed nas nosi v sebi takšen boben in vsake toliko udarjamo po njem, tako da smo že moteči za okolico in sami sebi. A kljub temu nadaljujemo z tolčenjem po bobnu, saj mislimo, da tako rešujemo svoj problem. Vendar takšno samodestruktivno obnašanje lahko presežemo le tako, da – kot je namignil pravi muslimanski učenjak dečku – pogledamo in pobrskamo, kaj se skriva globlje v njem.
Eno od naših čutil je dotik, ko se srečamo z drugim ali z drugo stvarjo tako, da na njo položimo roko, da se je dotaknemo s svojo dlanjo ali telesom. Ljudje smo na dotike različno občutljivi in se na njih različno odzivamo. Vemo, da malega otroka lahko pomiriš s tem, da ga pobožaš, da popihaš malo ranico, ali mesto udarca. Vemo, da nekateri odrasli ne trpijo dotikov iz tega ali onega vzroka. Na zahodu ljudje sicer dajo roko v pozdrav ali to nekako zadržano kratko, protokolarno. Na vzhodu so ljudje bolj odprti za dotike in sama vem iz svojega bivanja v Črni gori, da sem doživele nešteto objemov in poljubov že na ulici, ko sem šla v trgovino ali na sprehod. Ko so ljudje bolni, ko se njihovo telo spremeni, se znajo povleči v osamljenost in bežijo pred drugimi, ne dovolijo da bi se jih dotikali. Ali pa še bolj bežijo pred dejstvom, da se jih drugi nočejo več dotikati, da se nekaterim studi dotakniti se jih… To smo včasih doživeli tudi pri umirajočih, ki so dvigovali svoje izsušene roke in iskali v praznem prostoru nekoga, koga bi se ga oprijeli, ga stisnili, začutili, da niso sami na svetu. Kdor dela z ljudmi, ve, da dotik lahko pove več kot veliko besed. Tudi pri odraslih. Spomnimo se samo prvega dotika dveh mladih zaljubljencev, ki ne vesta kaj reči in kako izraziti vse tisto, kar vre v duši in srcu. Pa lahko mali dotik, ki je sicer podoben električnemu udaru, naenkrat pove vse! Zajame celo telo in vso notranjost kot pekoči ogenj, ki ga nič ne more pogasiti! Tudi Bog se nas dotika na svoj, božanski način. Želi stopiti k človeku iz svoje veličine in božanskosti tako, da nam dovoli, da se ga dotaknemo na naš, telesni način. Pravijo, da se je v božični noči nebo dotaknilo zemlje, ker se je takrat rodil Božji Sin. Ko je taisti Božji Sin naredil čudež vseh čudežev in vstal iz smrti v življenje, je hotel, da se ga učenci dotaknejo, da otipajo njegove rane, da vedo, da to ni duh, ampak On, Kristus Odrešenik z dušo in telesom. Jezus je izbral način, da se dotika tudi nas, svojih vernikov skoz vsa stoletja in vse dni – po kruhu iz vode in moke, po beli hostiji, po kateri se nas tudi telesno dotakne. Ni potrebno preplezati nevarnih sten in hribov, ni potrebno preplavati tisoč morij in premagati milijon nevarnosti, da se nas dotakne naš Gospod. Potrebno je le imeti vero, čisto srce in hrepenenje po Njem, ki je in ki bo in, ki nas ljubi. Potem doživimo dotik Boga in lahko iz tega dotika živimo vse do končnega srečanja na oni drugi, večni strani.
Rad imam sončne zahode. So pač nekaj tako zelo lepega, da se mi zdi skorajda greh, če vsak večer, ko je za to možnost, ne vsaj za nekaj trenutkov obstaneš pred zardelim nebom in brez besed preprosto gledaš in se čudiš. Vedno sem si mislil, da podobno razmišljajo tudi drugi ljudje. Pa ne. Večina lepoto na nebu samo na hitro ošine in se spusti naprej v divjanje. To me boli. Še bolj pa me boli, če kdo slučajno pride mimo in ga opozoriš na ta čudež, pa se samo namrdne, zamahne z roko in gre svojo pot. Saj mi ni težko, če komu sončni zahodi pač niso nič kaj takega. Težko mi je zato, ker vem, da je ta njihova gesta samo dokaz, da jim lepota ni pomembna. Da taki ljudje tudi sicer ne znajo najti ničesar lepega, ničesar, čemur bi se čudili, ničesar, pred čimer bi jim vzelo sapo in jih očaralo, ničesar, v čemer bi uživali in si s hvaležnostjo napolnili od hoje po svetu izpraznjene duše. Človek, ki se ne zna čuditi, ki ne zna videti lepega, je zagrenjen in črnogled. Nima upanja in nima volje. Nima življenja v sebi. In zato nima prihodnosti. Na splošno se mi zdi, da nam je težavnost časa tako omračila um in srce, da res ne zmoremo več videti lepega. Ne lepega v naravi, ne lepega v dogodkih, ne lepega v ljudeh. Da so na naših očeh kakor luskine dogodkov, porazov in razočaranj našega sveta. Da je zato vse, česar smo sposobni, samo nerganje nad tem in onim, nerganje, za katerega smo vsi že davno ugotovili, da ne bo ničesar popravilo, ničesar izboljšalo, pa se ga še kar poslužujemo. Ker je teža vsega pač prevelika in se nam zdi, da jo to vsaj za malo zmanjša, ko jo prenese na sogovorca. Pa je ne. In tako je velikokrat. Življenje je težko. Kar pa ne pomeni, da v njem ni lepote. Le da lepota pripada tistim, ki so jo pripravljeni iskati vedno, tudi v težkih časih. Lepote tako ni sposoben videti, kdor je ne išče, kdor si je ne želi, kdor se ne bori zanjo. Treba jo je v svojem življenju zahtevati. Potem jo najdemo. Nujno si je treba vzeti čas za lepoto. Iti v hribe ali na sprehod, občudovati lepoto narave, brati, pogovarjati se, se igrati z otroki, biti razigran, vzeti si čas za mir in tišino. Iskati lepoto v stvarstvu in v ljudeh okoli nas, in sicer vseh ljudeh. Vzeti si torej čas, da bi spet spoznali, opazili in se prepričali o lepoti življenja, lepoti ljudi in lepoti sveta. Preprosto zato, da bi jo znali potem najti tudi tam, kjer se na prvi pogled zdi, da je ni. V vsakdanjih opravkih in teži dneva, v napornih in žalostnih dneh, v ljudeh, ki so nam ljubi in prav tako v tistih, ki jih težko prebavljamo. Da bi bili vedno sposobni ustaviti svoj korak, odmisliti besede in dejstva, ki nam jih vsiljuje svet, in v vsem in vsakomur poiskati lepo. Kajti lepota je vedno in povsod. In težji kot so časi, bolj moramo iskati lepoto in tega učiti tudi druge. Vedno in povsod, ker je lepota v vsem in v vsakomur. Če temu ne verjamemo, potem že potrebujemo te vzgoje. Ne vzgoje v sanjače, temveč vzgoje v tiste, ki so sposobni videti dlje, globlje in bolje. Vzgoje v tiste, ki si želijo prihodnosti. Ker je prihodnost samo za tiste, ki iščejo in si želijo lepote.
Kolikokrat smo že slišali stavek: »Sobota je ustvarjena zaradi človeka in ne človek zaradi sobote.« Jezusove besede nam odzvanjajo v ušesih in nam pogosto pridejo prav. Vprašanje, ki je za to nedeljsko jutro skoraj pregrešno, je, če nismo tega prevečkrat uporabiti le za svoj izgovor in manj za to, kar nam Jezus v današnjem evangeliju želi povedati. Ko nas kakšna pravila v našem življenju začnejo omejevati, prehitro najdemo izgovor in si rečemo, da tako in tako ni treba vsega ubogati. Nas Jezus hoče res učiti neposlušnosti zakonom? Sam jih je v veliki meri upošteval, šel je v shodnico vsako soboto, držal se je predpisoval, kjer se je to le dalo. Zato ne pozabimo, da se današnji evangelij ne zaključi s prej omenjeno trditvijo. Zgodba se nadaljuje v shodnici, kjer ozdravi moža s suho roko. Ne ker mi ne pride prav spoštovanje predpisov, še manj, ker od mene terjajo preveč, ampak ker mi ne omogočajo, da pomagam svojim bližnjim, jih ne sprejemam. Kljub svoji šibkosti, kljub temu, da imamo zaklad svoje notranjosti v lončeni posodi, nam nihče nič ne more, kot pravi apostol Pavel, če sledimo tej Jezusovi luči. Vsak predpis, vsak zakon bi moral najprej služiti človeku in njegovemu dobremu življenju. In to ne kateremu koli, ampak temu, ki je najšibkejši. Ne smemo pozabiti, kaj lahko človek povzroči drugemu v imenu zakonov. Ti lahko postanejo varen izgovor za številne zločine do ljudi, ki si tega še najmanj zaslužijo. Zato bi lahko z Greenbergom zatrdili, da nobeno pravilo, nobeno stališče ne more biti sprejeto, če tega ne počnemo pred gorečim otrokom. Še živo nam je lahko pred očmi otrok, ki kot plamenica beži v svoji bolečini pred temi, ki po zakonu voditeljev prepričanih v svoj prav, delajo ravno nasprotno, kar nas Jezus uči. Zato ni dovolj, da poskrbimo samo za najbližjega. Potrebno je to, kar so storili prvi kristjani. Res so najprej spreobrnili sebe, nato pa so spreminjali pravila, da bi ta bolj služila ljudem. Najmanj, kar lahko storimo danes, je, da resno vzamemo svojo državljansko dolžnost. Ni vseeno, kaj kdo zagovarja, niti ne kdo stoji za tem ali onim pravilom. Danes lahko začnem skrbeti za svet, kjer ne bo treba, vsaj v naši domovini, zatiskati oči pred prizori, kjer bodo v imenu zakonov, poniževali, izkoriščali ali celo uničevali koga izmed nas. Ni nujno, da bomo v svojem prizadevanju uspeli v prvem trenutku. Tudi Jezus ni, a ni odnehal in s tem bil luč morilcu Savlu, da je sprevidel, kaj je prava luč in je postal oznanjevalec življenja, apostol Pavel. Drage sestre, dragi bratje, naj bo današnja nedelja trenutek, ko bomo prelomili z grenkim pravilom nezaupanja in bomo z lastno odgovornostjo kakor Jezus vsaj malo ozdravili suho roko naše domovine.
Danes, v poplavi lažnih novic, navideznih dejstev in vsakovrstnega zavajanja s sporočili po raznih medijih, se pogosto počutimo na čistini, brezupno prepuščeni samim sebi in svojim subjektivnim presojam, kaj je res in kaj ni. Prav zaradi lastne zbeganosti pogosto iščemo rešitve in prave odgovore pri avtoritetah s tega ali onega področja. Pa tudi tu nam umanjka meril za oceno zanesljivosti teh avtoritet. Seveda se moramo včasih preprosto zanesti na mnenja, ocene in sporočila strokovnjakov na posameznih področjih življenja in dela, ki jih sami ne moremo do kraja preveriti. Vemo pa iz izkušenj, da tudi zanašanje na še tako priznane strokovnjake ni vedno zanesljivo. Kaj pa, ko gre za netipične situacije in razmere, ki so nekaj novega tudi za poznavalce? Tedaj se hitro pokaže razlika med pravimi in navideznimi avtoritetami. Prave avtoritete zmorejo priznati svoje meje. Lažne avtoritete pa skušajo po vsej sili ohranjati svojo moč in vpliv s pozivanjem na svojo legitimnost tudi, če jih čas povozi. Zato ni odveč nasvet, da je prava avtoriteta tista oseba, ki dopušča in se celo veseli, da jo njeni sledilci ali učenci popravijo ali tudi prehitijo. Prav tem avtoritetam ostane naše spoštovanje. Pri lažnih avtoritetah pa se umetno podpira avra avtoritete, vendar brez pravega spoštovanja. Namesto tega so pogosto deležni zmesi hlinjene zvestobe na eni strani in ogovarjanja na drugi. Zato se izogibajmo tistim sporočilom in tistim virom informacij, ki sami o sebi trdijo, da imajo vedno prav ter vehementno odbijajo od sebe kritiko in drugačno razmišljanje. Tudi mi ne bodimo sledilci brez razmisleka, ne poklanjajmo kar tako vnaprejšnega zaupanja, ne podlegajmo lažnim avtoritetam brez argumentov, sicer tudi sami izgubimo spoštovanje.
Spominjam se medicinske sestre, ki sem jo srečala pred mnogimi leti. Poklicno je delala s hudo bolnimi in umirajočimi. Hodila jih je obiskovat po družinah. Pripovedovala je, kako se srečuje z umirajočimi in njihovimi družinami. Omenila je tudi, kako pomembno je, da tisti, ki spremlja bolnike, nosi svoje znanje na hrbtu. Tako ima roke in srce proste za bolnika. O tem sem pozneje še velikokrat premišljevala. To ne velja samo za srečevanje z bolniki, ampak za srečevanje z vsemi ljudmi. Znanje, ki ga imamo, nam je lahko v pomoč in je dragoceno, če je lepo naloženo na hrbtu, in ga uporabimo, ko je treba. Nikoli pa znanje ne sme biti nekaj, kar nas od drugih ločuje, kar ustvarja pregrade. Če bi ga nosili pred seboj, se z njim šopirili in si z njim napolnili roke, smo nesposobni za človeško komunikacijo. Dve stvari sta v naši komunikaciji najpomembnejši in predstavljata tudi podobo vsake pomoči: človeku podati roko in mu pogledati v oči. Na tem nivoju se odvija resnično življenje, tu se človek ne more sprenevedati. Če človeku ne daš roke in ga ne pogledaš v oči, je vse, kar narediš zanj ali na njem, le zunanja akcija. Dobro bi bilo, če bi se tega vedno zavedali. Prav je, da si prizadevamo za čim večje znanje, toda hkrati nam mora biti jasno, da to ni vse in da ni najpomembnejše. Če si hkrati ne bomo prizadevali tudi za dobro, iskreno človeško komunikacijo, nam bo znanje lahko postajalo breme, pod težo katerega bomo podlegli. Prvi korak je, da sprostimo roke, da bodo prazne, in da si znanje naložimo na hrbet.
Zdi se, da postajamo vse bolj ozaveščeni in kritični do hrane, ki jo kupujemo. Tako je lahko na primer pomembno poreklo hrane – je pridelana v Sloveniji ali v tujini; je iz hlevske reje; so bila uporabljena škropiva … Seveda trgovci vedo, kaj je tisto, kar ta hip potegne, kaj je moderno, kaj se kupuje – bio, eko, naravno, domače, brez holesterola, brez tega in onega, skuhano po receptu naših babic in tako naprej. Po drugi strani pa nam nutricionisti svetujejo glede prehrane in nas ozaveščajo glede prehranskih posledic za zdravje. Tem lahko pridružimo še dietetike, ki glede na zdravstvene in druge potrebe ali probleme posameznika, spreminjajo prehrano in prilagajajo dieto. Vse pa z enim samim namenom: da bi živeli dobro, kvalitetno in zdravo življenje. Da ne bi v svoje telo vnašali škodljivih snovi, ampak bi z zdravo prehrano skrbeli za svojo življenjsko dobrobit. In prav je tako. Toda človek je več kot samo telo. Ker smo ljudje odnosna bitja, nimamo samo potreb po zdravi hrani, ampak tudi po zdravih in izpolnjujočih odnosih, po ljubljenosti. Najglobljo izpolnjujočo ljubljenost lahko doživljamo v odnosu z Bogom, ki je ljubezen. Tako verujemo kristjani. Še na prav poseben in edinstven način se tega spominjamo na današnji praznih Svetega Rešnjega Telesa in Krvi. V moči vere namreč priznavamo in verujemo, da je Jezus iz Nazareta, učlovečeni Bog, še vedno navzoč med nami na zelo konkreten in zelo duhoven način, v duhu in v telesu. Tu se dejansko srečamo z vero. Če želim videti kaj več kot zgolj kruh in vino, pa pomeni, da moram gledati z očmi vere, ki je lahko mnogokrat tudi preizkušena z dvomi. Pa vendar verujemo, da je po posvetitvi med sveto mašo Jezus Kristus resnično navzoč – preprosto rečeno: skrit pod podobo kruha in vina. In spet smo pri hrani. Toda, zakaj bi se Bog dajal nam v hrano? Čemu sploh potrebujemo takšno hrano? Kot za svoje telesno življenje potrebujemo hrano, tako je za nas sveta evharistija – Jezus, skrit pod podobo kruha – tista hrana, ki nas – ponovno poudarjam: v moči naše vere – krepi, nam daje moč za vsakdanje življenje, predvsem pa nam omogoča, da na telesno-duhoven način doživljamo ljubljenost od Boga in da v moči te duhovne hrane to ljubljenost lahko podarjamo drugim. Pomembno je, kaj vnašamo v svoje telo; še pomembneje je, da v svoje telo, primerno pripravljeni, sprejmemo Kristusovo Telo, ki je vir tega in tudi prihodnjega življenja. Toda k temu verovanju se ne moremo prisiliti, lahko pa prosimo za dar vere, da bi zmogli prepoznati in verovati, da je Jezus resnično navzoč v sveti evharistiji.
Neveljaven email naslov