Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V naglici in hrupu sedanjega časa se velikokrat spregleda, odrine razum. Ni razmisleka in zdrava pamet ima malo prostora. Veliko je stranpoti v odzivanju na probleme. Zmanjkuje nam duha, ki so ga v nas zasejali modreci prejšnjih obdobij.
Prav zato pa se v človeku prebudi prava tolažba in močna spodbuda ob srečanju s pokončnostjo in prekaljenostjo nekega človeka. Tako močno začutiš in zazveni njegova trdnost ter hkrati neke vrste skromnost, ki omogoča, da zmore govoriti resnico. Govori prepričljivo in jasno, z občutkom in prebujanjem globine. Pravi blagoslov.
Nič ga ne zmedejo vprašanja, ali komaj da, niti ga ne zmedejo dvomi različno mislečih. Njegov odkriti pogled spominja na brezčasne modrosti in srce tistih, ki so sejali ljubezen in spodbujali njeno rast. Te so danes pogosto spregledane, nerazumljene, zanemarjene, ali prav zavržene, in to ne samo pri tistih, ki so šele na začetku svoje samostojne poti in preizkušajo oziroma zavračajo negativne, pa tudi pozitivne vzorce svojih staršev. To je razvojno sprejemljivo, iskanje, razvojna pot. So tudi odrasli, ki se najpogosteje kopajo v razvajenosti in samozadostnosti, ali pa v svoji ranjenosti zapirajo srce in oko.
Pri tem stanju duha zmanjka smisla, Luči. Prej ali slej v tej temačnosti pride do potrtosti. Izgubljena pričakovanja so neizogibna. Potisnejo jih v zagrenjenost.
Polno je poti, ki vodijo v svetlobo. Obujanje krščanskega izročila z dejanji, v dejavnem odnosu do sebe in drugih, prebudi občutek smisla, lepote življenja, je spodbuda za dobro. Človek lahko vztraja v iskanju dobrega, ne glede na težave, bolečino, vztraja, zaupa, da je ustvarjen za Božje kraljestvo ljubezni, ki daje iz izvirov veselja, sreče, vedrine, ki jo delim z drugimi.
Zavedam se, da je smisel v vsakem življenju, v vsaki zgodbi drugega. In se rodi usmiljenje, tudi odpuščanje. Brez Boga v meni ugasne luč, ugasne svetloba radosti, ki jo občutim ob vsakem Božjem otroku.
3706 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
V naglici in hrupu sedanjega časa se velikokrat spregleda, odrine razum. Ni razmisleka in zdrava pamet ima malo prostora. Veliko je stranpoti v odzivanju na probleme. Zmanjkuje nam duha, ki so ga v nas zasejali modreci prejšnjih obdobij.
Prav zato pa se v človeku prebudi prava tolažba in močna spodbuda ob srečanju s pokončnostjo in prekaljenostjo nekega človeka. Tako močno začutiš in zazveni njegova trdnost ter hkrati neke vrste skromnost, ki omogoča, da zmore govoriti resnico. Govori prepričljivo in jasno, z občutkom in prebujanjem globine. Pravi blagoslov.
Nič ga ne zmedejo vprašanja, ali komaj da, niti ga ne zmedejo dvomi različno mislečih. Njegov odkriti pogled spominja na brezčasne modrosti in srce tistih, ki so sejali ljubezen in spodbujali njeno rast. Te so danes pogosto spregledane, nerazumljene, zanemarjene, ali prav zavržene, in to ne samo pri tistih, ki so šele na začetku svoje samostojne poti in preizkušajo oziroma zavračajo negativne, pa tudi pozitivne vzorce svojih staršev. To je razvojno sprejemljivo, iskanje, razvojna pot. So tudi odrasli, ki se najpogosteje kopajo v razvajenosti in samozadostnosti, ali pa v svoji ranjenosti zapirajo srce in oko.
Pri tem stanju duha zmanjka smisla, Luči. Prej ali slej v tej temačnosti pride do potrtosti. Izgubljena pričakovanja so neizogibna. Potisnejo jih v zagrenjenost.
Polno je poti, ki vodijo v svetlobo. Obujanje krščanskega izročila z dejanji, v dejavnem odnosu do sebe in drugih, prebudi občutek smisla, lepote življenja, je spodbuda za dobro. Človek lahko vztraja v iskanju dobrega, ne glede na težave, bolečino, vztraja, zaupa, da je ustvarjen za Božje kraljestvo ljubezni, ki daje iz izvirov veselja, sreče, vedrine, ki jo delim z drugimi.
Zavedam se, da je smisel v vsakem življenju, v vsaki zgodbi drugega. In se rodi usmiljenje, tudi odpuščanje. Brez Boga v meni ugasne luč, ugasne svetloba radosti, ki jo občutim ob vsakem Božjem otroku.
Spoštovani, izumi umetne inteligence bodo neizogibno spremenili prihodnost človeštva in ne bo šlo za znanstveno fantastiko. Zamenjujejo nas stroji, humanoidni roboti, ki naredijo neverjetne stvari, celo bolje od nas, a s svojo superinteligenco in singularnostjo nikoli ne bodo osebe. To me spominja na gospo, ki jo je bančna uslužbenka vprašala, zakaj posle ureja na bančnem okencu, ne pa na bankomatu. Odgovorila je: »Zato, ker me »stroj« ne vpraša, kako je z mojo revmo, vnukinjo, rožami in mačko.« Umetna inteligenca postaja novo božanstvo; lahko se bomo »naložili« na računalnik in s tem postali nesmrtni. Gre za nov čudež z imenom Homo deus, človek bog. Ali s tem ustvarjamo novega boga ali priklicujemo starega demona? Človek kot oseba, ki temelji na ogljiku, postaja neosebni robot, ki temelji na siliciju. Kristjani nismo fanatični disidenti, saj verjamemo v potenciale za izboljšanje družbe. Problem je, ker so posledice algoritmov tehnološke singularnosti odvisne od etike programerja in so neobvladljive in nepovratne. Civilizacija brez algoretike je zaradi možnosti zlorab obsojena na propad. Algoritmi lahko razumejo naše občutke bolj, kot razumemo sami sebe, in zlahka določijo, kateri študij, izdelek in sedež na letalu izbrati, kdo je naša prava ljubezen, kakšnega potomca si želimo, kaj je z našo umrljivostjo in na kaj naj stavimo … Začeli bomo govoriti: »Algoritem me je blagoslovil, ne pa Bog.« Toda človek kot bog se je vedno slabo izkazal. Namesto da bi priznavali oblast Boga nad oblaki, bomo zaupali podatkom, naloženim v oblake. Prihodnost umetne inteligence nas straši. Smo v paniki, ali gre za robotski prevzem centralizirane moči, nadzora, podatkov in nov sistem manipulacije. Kot teolog priznam, da bo podoba o Bogu na preizkusu, kajti pridevniki, ki opredeljujejo umetno inteligenco, so lastnosti, ki jih pripisujemo Bogu: vseveden, vsemogočen, vseprisoten, presežen, skrivnosten, neviden, nedojemljiv … Toda Bog kljub vsemu ostaja neprekosljiv zaradi svojega bistva, to je ljubezni, saj je Bog ljubezen (1 Jn 4,16), to pa umetna inteligenca ne bo nikoli. Kako utolažljivo je to. Hvala Bogu za Boga.
Moj sosed, čigar roke in um izvabljajo iz predmetov vseh vrst stvaritve, mi je za stenski okras prinesel panjsko končnico. Ponazarja sedanji čas: črno sonce, modro sajasto nebo, gola pokrajina, človeške kosti. Čebelica Maja – on je rekel Ana, kot je ime njegovi mami – zajema vodo iz kalnega studenca. Iz te pustinje se na dan prebija marjetica. Prvi vtis ne vzbuja upanja. Podrobnosti kažejo smer k uničenju vsega živega. Temu pa se upira droben cvet. Spomni me na Tagoreja, ki pravi: Sonce je reklo »Kako se imaš, draga moja?« Ni se ozrlo na bahavo sončnico, ampak na cvetico brez imena. Res, kaj zmore sonce! Isti Tagore zapiše, da ima sonce »luč za celo nebo, svoje temne pege pa zase«. »Izgubila sem rosno kapljo, kliče roža jutranjemu nebu, ki je izgubilo vse svoje zvezde.« Misel istega Indijca. Daje mi misliti. Mislim, torej sem – cogito, ergo sum – kdo že je to rekel? Mislec, filozof. Kako se vse prepleta. En preblisk misli izpodriva drugega. V razsodni glavi se vse zbira v jedro, v begavi se razprši na drobce. Pa saj to velja za vse, o čemer se trudimo razmišljati in to razumeti. Na pretek je vsakodnevnih dogodkov in dnevnih poročil. Veliko je slišati o vseh dogodkih dneva, pomagati pa ne moremo niti enemu. Seveda nas pretresejo, če nismo površni, in se tolažimo, da se bo menda ja našla pomoč za prizadete. Prislovično veljamo, da znamo pomagati ob nezgodah in nesrečah. Dokler je to res, smo pravzaprav varni. Prijazno je vedeti, da se že otroci pridružijo gasilcem; svojim sposobnostim primerno. Usposabljanje, rečemo temu. Dobro je biti usposobljen za pomoč pri nesrečah. Že od majhnega pa za to, da premagujemo sprotne ovire. Ko si kobacaj odrgne koleno, še ni treba z njim navaliti v ambulanto. »Polovico teh ljudi, ki čakajo zunaj rožnatih lic,« sem rekla zdravniku, »bi spodila domov.« To pravite vi, je odvrnil, jaz tako samo mislim. Ta čas je hud. Virusi. Eden kar s krono, kraljestva pa umirajo počasi. Poročila omenjajo pandemijo, raztegnjeno čez svet. Pred časom smo se bali že epidemije. Pan, pan … a nas ne spominja na davno šolo in na panslovansko? Prav vzneseno občutje! Največ sveta otrokom sliši Slave … Zadaj pa pandemija in pišmeuh obrazna maska. Ta čas je razsuti čas. Natlačili smo ga s toliko dejavnostmi, da se dušimo v njih. Matej Bor, ki ga ni več med nami, ga je imenoval atomski vek. Šel je popotnik skozi atomski vek. Med drugim se je popotnik odločil razstaviti dušo. Uspelo mu je. Samo sestaviti nazaj pa ne!
V evangeliju današnje nedelje beremo, da so farizeji odšli in se posvetovali, kako bi Jezusa ujeli v besedi. Zanimalo me je, kaj pomeni »ujeti nekoga v besedi«. Vprašanje sem postavil kar umetni inteligenci, ki je odgovorila: Izraz »ujeti nekoga v besedi« se uporablja, ko nekdo izrazi svoje mnenje, stališče ali obljubo na način, ki ga lahko pozneje izkoristimo ali uporabimo kot dokaz proti njemu. To pomeni, da ste pozorno poslušali, kaj je nekdo rekel, in to izjavo uporabili kot temelj za uveljavljanje njegovih obljub ali za argumentiranje proti njegovemu mnenju. To se običajno uporablja v kontekstu, ko se poskuša kdo izmikati svojim obljubam ali se izogibati odgovornosti za svoje besede. S tem izrazom poudarjamo, da smo opazili, kaj je nekdo povedal, in bomo to uporabili kot dokaz ali argument v prihodnosti. Farizeji so potem nadaljevali pogovor z Jezusom: »Povej nam torej, kaj se ti zdi: Ali smemo dajati cesarju davek ali ne?« Jezus na podlagi novca, ki ima dve plati, zapre usta vsem z modrim odgovorom: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« Iz povedanega lahko izpeljemo, da je davek cesarju treba plačati, ker je podoba na novcu njegova. Toda vsak človek v sebi nosi neko drugo podobo, ki je Božja, zato je vsakdo le Bogu dolžnik za svoje lastno bivanje. In v tem se skriva modrost življenja: smo del družbe tega sveta, nismo pa samo to. Gre za preseganje samo človeških koordinat. Danes je tudi nedelja svetega papeža Janeza Pavla II., ki je Slovenijo obiskal dvakrat: leta 1996 in 1999. Glede na čas, v katerem je živel, je tudi on dal cesarju, kar je cesarjevega, hkrati pa tudi Bogu, kar je božjega. Tudi zaradi njega je Evropa spremenila obličje, vzhod in zahod sta si podala roki. Obisk v Sloveniji leta 1996 je potekal z geslom Oče, potrdi nas v veri. Ob tej priložnosti je papež mladim položil na srce: »Blagor vam, mladi, če bo zaupanje v Božjo besedo močnejše od skepticizma in predsodkov, če boste dovolj pogumni, da se ne boste izogibali srečanjem s Kristusom, če se vaš pogled ne bo ustavil samo na površju stvari in ljudi, ampak bo znal prodreti dogodkom v srce.« V bistvu gre za duha razločevanja, to pomeni, da bi ob vsem pohlepu tega sveta znali gledati tudi na skupno dobro in na dobro drug drugega.
“Na svet prideš sam in sam tudi odideš z njega. Toda zdi se, da smo najbolj sami med prihodom in odhodom.” (Emily Carr) Te besede dobro povzemajo eno največjih težav sodobne, predvsem zahodne družbe: osamljenost. Nobena družbena skupina – ne glede na svoj spol, izobrazbo, materialno stanje ali dosežke – ni varna pred osamljenostjo. V začetku leta 2018 izvedena študija, v kateri je sodelovalo 20.000 ljudi, je razkrila, da je osamljenost med 18- do 22-letniki veliko večja težava kot pri osebah, starejših od 72 let. Osamljenost povzroča zahrbtno obliko stresa, ta pa povečuje tveganje za srčno-žilna obolenja, visok pritisk, demenco, depresijo, artritis in diabetes. Osamljenost ima na smrtnost enak učinek, kot če bi dnevno pokadili 15 cigaret. Osamljenost je simptom rastočega individualizma, njegov porast pa se ujema s sekularizacijo družbe. Ko človek (posameznik) postane središče smisla, “jaz” dobi prednost pred “mi”. Pri tem pa tudi “mi” naenkrat ni več tesno povezana družbena skupnost, ampak zgolj zbirka posameznikov - podobno neodvisnim in med seboj nepovezanim molekulam v nekakšnem družbenem “plinu”. Svetopisemsko besedilo iz 2. pisma Timoteju 4. poglavja nam razkriva nekatere izmed razlogov za osamljenost, prav tako pa tudi zdravila zanjo. Osamljenost se pogosto pojavi, ko se v življenju srečujemo s spremembami ali prehodnimi obdobji - ko se preselimo v drugo življenjsko okolje, zamenjamo službo, iz študijskih klopi stopimo na trg dela ali pa ko se soočimo s končnim prehodom iz življenja v smrt. Osamljenost se zlahka pojavi tudi takrat, ko smo ločeni od ljudi, s katerimi sicer delimo življenje. In okoliščine, v katerih so izolacija, samoizolacija in karantena tako pogoste besede kot v teh časih, so prepolne takšnih trenutkov. Prav tako pa je osamljenost pogosta tudi takrat, ko doživljamo nasprotovanje. Pa naj gre za nasprotovanje ljudi, ali pa okoliščine, ki so nam izrecno nenaklonjene in zaradi katerih imamo občutek, da se je vse obrnilo proti nam. V trenutkih, ko smo osamljeni, se močno poveča tveganje za samouničujoče vedenje. Številni se takrat zatečejo k mamilom, alkoholu ali drugim škodljivim odzivom, da bi vsaj malo ublažili čustveno bolečino. Toda v besedilu, ki smo ga omenili, je opisan bolj zdrav pristop k spoprjemanju z osamljenostjo. Kako se lahko torej spopademo z njo? Prvič, bodimo pozorni na svoje potrebe. Zastavimo si nekaj praktičnih vprašanj: Ali skrbim za svoje telesne potrebe? Jem zdravo hrano? Dovolj spim? Telovadim? Ali skrbim za higieno misli? Spodbujam svoj razum z branjem dobrih knjig ali ga uspavam z neskončnim buljenjem v kateri koli zaslon, ki mi je pri roki? Ali skrbim za svojo duhovnost? Ti telesni, umski in duhovni dejavniki so zelo pomembni pri obvladovanju osamljenosti. Drugič, preusmerimo pozornost proč od težav in nadomestimo negativne misli s pozitivnimi. Če se ukvarjamo z neprijetnimi okoliščinami, v katerih smo se znašli, ali z nasprotovanjem, ki ga doživljamo, s tem samo hranimo svojo osamljenost in se še bolj odtujujemo od drugih ljudi. Odpustimo, komur je treba odpustiti. Poskušajmo se nekaj naučiti tudi iz najtežjih okoliščin. Nihče izmed nas ne more vplivati na vse okoliščine, toda vsakdo lahko vpliva na to, kako se bo nanje odzval. In tretjič: ne pozabimo, da nismo sami. Ne glede na to, kako osamljene se počutimo, nikdar nismo zunaj dosega Božjega objema. Kristus nam v evangeliju po Mateju zagotavlja: “Jaz sem z vami vse dni do konca sveta.” (Mt 28,20) Avtor pisma Hebrejcem pa k temu dodaja: “Zato smo lahko pogumni in govorimo: Gospod je moj pomočnik, ne bom se bal.” (Heb 13,5.6)
V današnji Duhovni misli se katoliški duhovnik in pisatelj dr. Karel Gržan spominja hudih poplav, ki so prizadele velik del Slovenije v začetku avgusta. Hkrati pa tudi poudaril veliko povezanost in solidarnost ljudi v tej naravni nesreči.
Nekega jutra sem se vozil na sestanek. Pred mano se je znašel rumen avto. Vozil je počasi in okorno. Postajal sem rahlo nejevoljen zaradi vožnje tega voznika, saj se mi je že precej mudilo. Pri tem pa najprej sploh nisem opazil, da je bil na počasi vozečem avtomobilu napis: »Avtošola«. Ko sem zagledal napis, sem postal precej potrpežljivejši ob počasnem zavijanju in previdnem zaviranju. Pomislil sem, da mladi voznici pred mano pravzaprav ne gre tako slabo. Spomnil sem se tudi svojih okornih začetkov za volanom in se malo nasmehnil. Potem pa sem se zamislil: 'Kako bi se odzval na voznico pred sabo, če njen avto ne bi imel napisa 'Avtošola'?' Bi bil še tako potrpežljiv in dobrodušen? Precej verjetno je, da ne, sem si tedaj odgovoril. Drug za drugega ne vemo, kaj trenutno preživljamo v življenju. Ljudje ne nosijo na sebi napisov, ki bi opisovali njihove notranje boje in konflikte. Ne nosimo opozorilnih napisov, ki bi obrzdali druge, da se ne bi prehitro razjezili in povedali, kar si mislijo, da nam gre. Ne vidimo, da bi imel kdo na majici napis kot npr. »Sem v ločitvenem postopku« ali »Žalujem za umrlim možem« ali »V depresiji« ali pa »Diagnosticiran rak«. Če bi videli take napise na ljudeh okoli sebe, bi bili gotovo prizanesljivejši in prijaznejši. Ampak pravzaprav ne potrebujemo napisov, da bi bili prijaznejši do neznancev. Lahko smo prijazni ne glede na to, ali vemo, kaj se v kom dogaja ali ne. Ne glede na to, ali si to po našem mnenju zaslužijo ali ne. Če bomo danes videli napis 'Avtošola' na mimo vozečem avtu, se lahko spomnimo na vse manjkajoče napise pri soljudeh, ki lahko prav danes doživljajo težke osebne preizkušnje in bolečine. To nam lahko da več potrpežljivosti, prijaznosti in naklonjenosti. Morda bodo prav tisti prijazni pozdrav, pridržana vrata, tisto pristno vprašanje 'Kako ti gre? majhna spodbuda, ki jo je bližnji potreboval, da bo laže šel čez dan. Bodimo prizanesljivejši drug do drugega, saj smo ne nazadnje vsi v isti 'avtošoli' življenja.
Glas iz oblaka je rekel: Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje, njega poslušajte. Verovati ne pomeni biti naiven, ampak zaupati Vanj, v Božji način. Videti, slišati, dojemati sebe, sočloveka, Boga. Prišla sem s prekrasnega koncerta klasične glasbe. Polna lepote, doživljanja glasbe, ki navdihuje, pomirja, spodbuja. Odklenila sem vhodna vrata in obstala. Nepovabljeni so bili v hiši. Hitro sem odprla vrata prve, nato druge sobe in obnemela. Moj najbolj ljub, intimen prostor je bil pravi kaos. Razmetane stvari po postelji, tleh, omarah. Pretresena, zmedena, a vendarle trezna sem poklicala sina, nato policijo, brata, prijatelja, da je preklical mojo bančno kartico, soseda, ki ni opazil nobenih znakov vlamljanja. Da ne bi uničila forenzičnih sledi vlomilcev, sem lahko le delno preverila, kaj vse je izginilo. Ko so po razmeroma počasni, a vzorni kontroli kriminalistov vsi utihnili, odšli, sem z bolečino v srcu začela iskati in pregledovati svetinje, ki so se jih dotaknile »umazane« roke. Nekaterih očitno ni bilo več. Vrednosti, ki so izginile, so bile moji dragoceni spomini, darila ljubljenih oseb v mojem življenju. Ostala sem brez nakita, brez denarja, brez kartice, a odločena, da ostanem doma, da ne prespim drugje. »Vse zmorem v Kristusu,« mi je šlo skozi možgane in srce. Dolgo v noč sem pobirala stvari, ki so ostale, vsake, ki mi nekaj pomeni, sem se razveselila. Kot da je nova. Moj brat mi je svetoval, da če bom ostala doma, naj imam ob sebi »kakšno težko ponev«. Jaz pa sem odvrnila, da zadošča električni lopar za mrčes. Gospod, poživi moj smisel za humor. Namesto, da se jezim na vlomilce, poiščem, kaj so mi pustili nedotaknjeno. Namesto, da se jezim nase, kaj sem naredila narobe, lahko z dobro voljo hitro ukrepam, zlahka premostim zaplete, ki nastanejo. Namesto, da obupujem, se vprašam, kaj lahko storim ob tem, kar imam, kar je, kar je dobro. Prosim Svetega Duha, da napolni moje srce z veseljem, da se imamo, da sem ostala živa, sem s svojo družino, ki mi pomaga, s prijatelji, ki čutijo mojo stisko, da so prišli k meni sosedje, strokovnjaki, dobri ljudje, ki mi pomagajo … Vedno in povsod lahko najdem tudi kaj lepega, tudi ko bi se lahko jezila, jokala, obupovala. Moj Bog, napolni me s spoznanji, čuti in pogumom, da najdem veselje, smeh, saj si v mene položil tudi ta dar – smisel za humor. Smisel za humor naj živi naprej. Da ob preizkušnjah ne zmanjka Luči oz. v temačnosti življenja ne pride do potrtosti, zagrenjenosti. Človek lahko tudi z veseljem dela čudeže. Ob tem rodi usmiljenje, celo odpuščanje.
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali kakšnega drugega znanega besedila, govorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek srečuje od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka ob glasbenem izboru Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50, ob koncih tednov ob 6.50. Na Prvem.
Kljub temu, da je bilo lansko poletje totalen luksuz, vsaj kar zadeva njegov dolgi podaljšek v september, je bilo kar težko sprejeti, da se bo z neko hladno soboto kar na lepem končalo. Tako pač je, »oko se ne nasiti z gledanjem, uho se ne napolni s poslušanjem« (Prd 1,8). Človek je nenasitno bitje, zato se tako rad oklepa nečesa, kar mineva, misleč, da ga bo s tem naredil večnega. Vse, kar ima od tega bolestnega objemanja, pa je le pobožno vzdihovanje po dobrih starih časih, ki jih prav zato nikoli nima, ker vedno ostajajo samo v preteklosti. Od te čudne človeške otožnosti imajo še največ plastični kirurgi, ki edini na videz zmorejo nekoliko ustaviti čas, zadržati vsaj za kakšno leto sedanji trenutek, vsaj na obrazu. Spomnim se, kako sem sedel v Strunjanu, z nogami v morju. Vetrič mi je skupaj z ravno prav toplim septembrskim soncem sušil slane kapljice na koži. Nekje na meni sta se srečali lepota trenutka in njegova bridka minljivost, tisti hip, ko sem čutil, da bo od njega ostalo samo par zrn soli. Da le ne bi minil … Vedel sem, da že jutri ne bom mogel več sedeti tam, da bom moral na naslednji tak trenutek čakati še vsaj devetero polnih lun. Vedel sem, da bom močno pogrešal tole božanje Boga na svoji koži. Da bom že jutri spet sredi vrveža vsakdanjosti, sredi številnih obveznosti župnika, ki pogostoma ne pustijo lepoti, da bi se prebila do srca. Kako sem si želel, da ne bi minil, tisti trenutek … In sem si mislil, da je kruto takole živeti, v večnem obžalovanju nečesa, česar nimaš več, kar je za vedno odplaknil čas, še preden je ta hip sploh minil. Zato sem si pustil tisti trenutek, preden pride jesenska megla. Za hip sem ga imel. In se potem poslovil od njega in se v mraku odpravil domov. Zdajle sedim za računalnikom in pišem članek. Zunaj je sonce. Lahko bi bil na morju, če me popoldne ne bi čakal verouk. Lahko bi šel v gore. Ali pa bi se preprosto ulegel na travo z dobro knjigo in bi pustil, da me sonce zaziblje v sen. Koliko stvari, ki jih lahko obžalujem! A čez hodnik diši juha, ki se pravkar kuha. Izpod hiše odmeva otroški vrišč. Očarajo me otroške oči, ki se smejejo mojim izmišljotinam, ko jim govorim o mizi, o kruhu, o Bogu. Koliko lepote, ki jo lahko skrije vsakdanja jutranja megla … Koliko lepote, ki gre lahko kot reka mimo hiše, ko mislim na tisti pretekli dan v Strunjanu … Pa tega danes ne bom počel. Danes bom tu, kjer sem, in bom namesto onega nad gladino gledal sonce v otroških očeh, ki sije tudi tedaj, ko tistole že krene za griče. Vohal bom juho in pustil, da me pogrejeta otroški smeh in hvaležnost bolnika, ki sem mu prinesel obhajilo. In bom srečen človek. Danes, ta trenutek. Ker sem lahko.
Slovenska ljudska modrost je izoblikovala številne pregovore, ki izražajo dolgoletno življenjsko izkušnjo našega naroda. Tako npr. tudi pravi: »Če bi gorela naša zavist, trboveljskim knapom ne bi bilo treba kopati premoga!« Gre za tisto globoko nagnjenje, ki je pravzaprav v vsakem človeku, da drug drugemu ne privoščimo veselja in uspeha, če ju nimamo tudi sami v še večji meri. Toda judovski preroki so svojemu ljudstvu v babilonskem izgnanstvu hoteli razkriti še neko drugo modrost. Povedo jim, da jih v prihodnosti čaka novo veselje, takšno, ki je podobno svatovskemu slavju. Na svatbi je dovolj jedače in pijače za vse, kar pomeni, da si ju drug drugemu z veseljem privoščimo. Tudi svatje so veseli, da sta se našla dva mlada, ki bosta pogumno začela skupno življenjsko pot. Privoščijo jima to veselje in njuna radost pomeni tudi zanje globoko zadovoljstvo. Zato prerok Izaija govori o »sočnih in okusnih« jedeh in kar dvakrat omenja »žlahtno vino«, drugič celo »prečiščeno«, ki so ga vsi deležni. Takšno vino, ki se je poprej kar nekaj časa žlahtilo, omogoča, da mladeniči prepevajo in mladenke zaplešejo. Še danes na judovski poroki fantje delijo z ženinom veselje tako, da ga z navdušenjem mečejo v zrak. Preroki s prispodobo svatbe tolažijo svoje ljudstvo, da se bo kmalu vrnilo iz tujine, da bodo pozidali tempelj svojemu ljubemu Bogu, ki jih ni zapustil in je z njimi v izgnanstvu. Znova bodo zasadila trto po jeruzalemskih gričih in spet se bo slišala pesem svatov po jeruzalemskih ulicah. Toda poprej se morajo etično prečistiti, kot je prečiščeno tudi svatovsko vino. Gre za etično spreobrnjenje k prijateljstvu vseh narodov, vseh ljudi. Kot sta ženin in nevesta tako srečna, da privoščita veselje vsem ljudem, podobno morajo tudi oni privoščiti vero v njihovega Boga ljubezni vsem narodom. Zato bodo v prihodnje romali v Jeruzalem, mesto miru, vsi narodi iz vseh koncev sveta. Sedaj razumemo, kakšna grenkoba je lahko za mladoporočenca, če ljudje ne verjamejo v njuno ljubezen, če niso sposobni z njima deliti njune sreče in jih enostavno ni. Lahko se celo zgodi, da celo nekdo pride in ob vstopu v svatovsko dvorano odkloni svatovsko oblačilo, ki ga vsi povabljeni dobijo zastonj. Na svatbi je zato, da bi omaloževal srečo ženina in neveste. Evangelij je zelo stog do tistega, ki drugim ne privošči osnovne življenjske sreče. Ob trenutnih tragičnih dogodkih v Sveti deželi pa se zavemo, da so preroki in Kristus govorili predvsem o nebeškem Jeruzalemu ter sreči in svatbi v večnosti.
Po propadu rimskega cesarstva je bila antična kultura stoletja pozabljena in za srednjeveško družbo večinoma nezanimiva. Beseda renesansa, torej poimenovanje za obdobje od 14. do 16. stoletja, že sama po sebi pomeni »preporod«, torej ponovno rojstvo antične umetnosti in kulture. Med znanimi misleci renesanse je bil tudi nizozemski teolog, filozof, prevajalec in velik humanist Erazem Rotterdamski. Eden njegovih najbolj znanih namigov je, da se je v raziskovanju in premišljevanju treba vračati »Ad fontes!«, k izvirom, torej k tistim studencem modrosti, iz katerih se je napajala na svojih začetkih človeška kultura. Takole je dejal: »Predvsem je treba odhiteti k samim virom, to pomeni h grškim in starim nasploh.« S tem ni le zapisal osrednjega mota renesančnega gibanja, ampak je poskušal pokazati smernice tudi katoliški cerkvi pri raziskovanju njenih korenin in Svetega pisma. Menil je namreč, da se človek ne rodi kot človek, ampak tak šele postane, da homo (po latinsko človek) šele s preučevanjem svojih kulturnih izvorov postane humanus, torej človeški. Danes, ko nas ne zanima več nič starega, ko znanost samovšečno stremi le še k nenehnemu odkrivanju še nedoseženega in tako hrani najbolj osnovno potrebo kapitalizma po izumljanju novih in novih nesmiselnih potreb človeka, smo na stare Grke in Rimljane, na antiko in na vso tradicijo pozabili. Enako se ne zavedamo niti več lastnih nacionalnih korenin – kmečkega izvora slovenstva, ki je zraslo iz ljubezni do rodne grude, zaradi katere se je narod pod tujimi vladarji stoletja sploh uspel ohraniti. Evropa postaja nevarno enaka – sredi Grčije ali v središču Berlina – mladi z mobilnim telefonom v rokah in slušalkami na ušesih. Narodna različnost Evrope izginja, ker svojih korenin ne iščemo več. Še nobeno drevo pa ni preživelo brez srkanja tistih sokov, iz katerih je zraslo.
Dobro jutro, cenjeni poslušalci in cenjene poslušalke, naslov in navdih za tokratno duhovno razmišljanje sem poiskala v Knjigi psalmov. Psalmist je devetintrideseti psalm naslovil Človekova bednost. K pisanju sem se prisilila po jutranjem sprehodu, ki ga je pospremil prebujajoči se dan v popolni samoti. Navadno: kadar le utegnemo, nas je v moji jutranji družbi več: trije ali štirje pari nog z različnimi mislimi v glavah. Predvsem pa vsak par nog s svojimi težavami in različnimi pogledi na svet. To jutro smo dnevu naproti odkorakali vsak zase. Po molitvi sem preletela jutranje novice in svojo knjigo obrazov, v kateri o strahovih, stiskah, nestrinjanju, besu in krivicah pišejo znani, pa tudi nekoliko manj znani prijatelji. To jutro mi je postreglo z vsem:: na eni strani s človekovo bedo, a ne zaradi pomanjkanja materialnih dobrin; in na drugi z njenim nasprotjem: s človekovim bogastvom, a ne zaradi prevelikega obilja. Psalmist je v devetintridesetem psalmu, v peti vrstici, zapisal: »Gospod, daj mi spoznati moj konec, kolikšna je mera mojih dni; spoznati hočem, kako sem minljiv.« (Ps 39,5) To jutro sem bila hvaležna, da mi življenje odmerja številne preizkušnje in stiske. Zdi se mi, da odkar sem kot samostojna podjetnica ostala le z dvema novčičema prihodka, omejitve in prepovedi prenašam s pokončno držo. Ker imam veliko časa, večkrat na dan pomislim na vse, o katerih menim, da imajo skrbi, podobne mojim, in si rečem: zdaj smo pa res vsi v istem čolnu. A čez nekaj časa v moj elektronski poštni predal prileti fotografija, na kateri vidim, da dva para nog mojih bližnjih prijateljev čas izolacije preživljata v lupini razkošne jadrnice. In nato pomislim: bolje, da varujem svojo pot in ne grešim s svojim jezikom (prim. Ps 39,2). Mogoče že res, da smo v istem čolnu, a globine voda življenja, v katerih plujemo, so različne. In mi ljudje smo dobri ali slabi plavalci. Vsaka večja jadrnica ali ladja je opremljena z rešilnimi jopiči in rezervnimi čolni ter sidrom, ki se vrže na dno morja, da se plovilo obdrži na določenem mestu. In kaj imamo mi, dragi poslušalci in cenjene poslušalke? S čim se bomo rešili, ko bodo vesla z našega malega čolna padla v vodo? Tudi stiska in tesnoba sta lahko sidro, četudi nimate čolna ali jadrnice. Za preseganje duhovne bede in revščine ni treba, da vam noge bingljajo s čolna ali z bele jadrnice. Dovolj bo že, če bomo z nogami trdno stali na tleh. Pa kakšna uzda nam bo tudi prišla prav, z njo bomo lahko obvarovali svoja usta pred človeško bednostjo.
Ob pol devetih zjutraj sem bil naročen pri zobozdravniku. Že od nekdaj imam težave z zobmi. Mirno lahko rečem, da sem polovico svojega otroštva in mladosti presedel v zobozdravniških čakalnicah in seveda na znamenitem »stolu«, na katerega še danes sedam z velikim nelagodjem. Navadil sem se na bolečino in jo med zobozdravstvenimi posegi prenašam brez večjih težav, le z največjo muko pa prenašam zobozdravnikove prste v svoji ustni votlini. Pri dveh pomembnih sistematskih pregledih – za sprejem na igralsko akademijo in za delo na višini – so mi pogledali skoz prste … ker teh prstov preprosto nisem zmogel trpeti na svojem jeziku in sem obakrat skoraj pobruhal zdravniško osebje. No, moj zdaj že dolgoletni zobozdravnik je prijeten in prijazen možak, ne nazadnje abonent gledališča, v katerem sem – podobno kot v zobozdravstvenih čakalnicah – zapravil pol življenja. Vedno malo pokramljava o teatru … in sploh. Pri nedavnem pregledu pa me je – sredi posega, ko sem zakrčen ždel, mižal in čakal, da mine – presenetil z vprašanjem: »Gospod Čušin, a vi verjamete, da je še kaj nad nami?« Priznajte, da ni čudno, če človek ob takem vprašanju ostane odprtih ust – ne le zato, ker je to pri zobozdravniku pač običajno – temveč od začudenja! Kaj naj mu odgovorim? Nič. Saj niti ne morem odgovarjati, ko pa ima človek prste v mojih ustih! Potem pa mi je pojasnil, da je s stališča tako imenovane »zahodne medicine« storil vse, kar je v njegovi moči, in da je napovedujoča se paradontoza v božjih rokah. In seveda tudi v mojih, v katerih pa moram krepko vihteti zobno ščetko, nitko in kar je še teh priprav. Številni ljudje, ko zbolijo, predvsem pa, ko »uradna medicina« dvigne roke in obupa nad njimi, iščejo vse vrste tako imenovanih alternativnih pomoči. Marsikdo se zateče v duhovnost. Najdejo vero. Spet najdejo vero. Odkrijejo Boga. Ali pa On odkrije njih … kdo bi vedel. Marsikdo zaradi zdravstvenih težav, bolezni, odkrije bistvo svojega življenja. To seveda ni v pehanju za čim več česar koli, doseganju in dokazovanju … bistvo je preprosto – biti. Živeti. Jutranji obisk zobozdravnika je nekaj najboljšega: od tod gre lahko samo še na bolje, težko se ti pripeti še kaj hujšega! Morda celo odkriješ smisel življenja.
Platon, grški filozof iz 4. stol. pred Kristusom, je v svojem dialogu Simpozij razglabljal o naravi ljubezni. Govornik Aristofan tako razvija idejo o ljubezni kot želji po enosti in jo pojasnjuje z mitološko razlago o izvorni naravi ljudi. Ko so namreč bogovi ustvarili človeštvo, so bili ljudje nenavadna, okrogla bitja s štirimi okončinami in dvema glavama, ki so se prav zaradi teh danosti lahko pomikali na vse strani z izjemno hitrostjo in doumevali najvišje resnice sveta. Ker pa so se naposled prevzeli in se začeli vesti kot bogovi, so jih ti kaznovali, jih razsekali na dve polovici in s tem ustvarili dva spola: moškega in žensko. Vsaka polovica je potem objokovala svojo usodo in poskušala najti svoj drugi del, ker pa so bili zdaj slepi, so se spojili s tistim delom, ki jim je prišel po naključju nasproti. Tako se je začelo porajanje otrok iz skupnosti moškega in ženske. Bogovi so iz usmiljenja ljudem podarili možnost, da se njihov rod ohranja naprej. »Toliko časa torej že biva medsebojna ljubezen, narediti eno iz dvojega ter ozdraviti človeško naravo. Vsakdo izmed nas je polovica človeka, ker je razrezan na dva kosa,« nadaljuje Aristofan svojo pripoved. Zaradi te boleče ločitve od svoje izvorne narave je v nas tako močna želja po ljubezni – vsakdo namreč »vedno išče svojo polovico. Tisti moški, ki so odrezani od skupnega spola, ki se je prej imenoval »moško-ženski«, ljubijo ženske, saj je bilo tako njihovo prvotno bistvo. Samo iz takih zvez se lahko po naravni poti rojevajo otroci, vendar to ni edini možni odnos, trdi Aristofan. Obstajali so namreč tudi izvorni ljudje, ki so bili v celoti ženske: zato po ločitvi »tistim ženskam, ki so odrezane od prvotne ženske, ni dosti do moških, ampak so nagnjene bolj k ženskam,« pojasnjuje. Velja pa seveda tudi obrnjeno: »Tisti moški, ki so odrezani od prvotnega moškega, preganjajo moške« in se zaljubljajo v isti spol. S to mitološko razlago torej Aristofan pojasnjuje različne odnose v svetu in poskuša pokazati, da sta tako hetero- kot homoseksualna ljubezen nekaj naravnega in prirojenega – če pa je to del našega bistva, taki nagnjenosti pravzaprav ne moremo ubežati ali je spremeniti. Naša naloga je tako predvsem, da spoznamo samega sebe, sprejmemo svojo naravo in poskušamo nato poiskati tisti drugi del, ob katerem bomo lahko znova doživeli občutek povezanosti in enosti.
Naneslo je, da sem bila prisotna pri kar zanimivem pogovoru. Po dolgih letih sta se srečali daljni sorodnici, obe že precej v letih. Ena od njiju je bila bolj gluha in je zato govorila precej glasno. »Sem slišala, da si precej bolna,« je rekla drugi. »Ne da bi vedela,« je odgovarjala druga. V tem slogu se je pogovor nadaljeval še nekaj časa. »Sem slišala, da ti hodi ta in ta pomagat … sem slišala, da …« Ves čas je prva govorila drugi, kaj vse je slišala o njej. Niti enkrat samkrat ni vprašala: »Kako pa pravzaprav živiš? Kako ti gre? Kaj delaš? Kako si kos vsemu?« Seveda, saj ji ni bilo treba spraševati, ker je o vsem že slišala od drugih. Verjetno taki pogovori sploh niso tako redki. Kaj vse govorimo o drugih. Kaj delajo, kaj mislijo, kako se počutijo in še in še. Ljudje o drugih vse natančno vedo. Vsaj mislijo tako. Ni pomembno, ali je vse res ali ne. Pomembno je le, da imajo dovolj snovi za pogovor. Če ne gre drugače, pa še malo svojega dodajo. Veliko laže je govoriti o drugih kot o sebi. Kako povsem drugače bi bilo, če bi se bolj znali pogovarjati o sebi. Ne tako, da bi se hvalili, da bi tekmovali, kaj vse znamo, kaj vse zmoremo, kako smo boljši od drugih. Preprosto tako, da bi znali spregovoriti o sebi, o svojih skrbeh, o svojih radostih, o svojih upanjih in strahovih, o tem, kar nas vznemirja in pomirja. Drugemu bi odprli vrata v svoj svet in verjetno bi v takem pogovoru odprl tudi on vrata v svoj svet. Samo to lahko damo drug drugemu: košček sebe, košček svojega sveta. Seveda taki pogovori lahko potekajo le v ozračju, ko začutimo dobrohotnost drugega, ko se nam ni treba bati, da bo drugi zlorabil besede, ki mu jih izrečemo, in jih širil okrog, včasih tudi povsem spremenjene. V takem pogovoru ne bi smelo biti prostora za besede: »Slišala sem o tebi …« Če bi bolj prisluhnili konkretnemu človeku in se manj menili za to, kaj vse ljudje pravijo o njem, bi bilo naše življenje verjetno veliko lepše. Prihranjeno bi nam bilo tudi marsikatero trpljenje.
Sem tako navezana na tole staro jopo, kar zrasla se je z menoj. Zdelo se mi je smešno, da se dninarica Mana ne more posloviti od obledele neštetokrat zašite in prešite jopice. Soseda ji je napletla novo; toplo, iz jezerske ovce, kot se je reklo. Mana jo je pa lepo zloženo položila v starikasto omaro; v tako, kakršnih ni več. Saj še marsičesa ni, navezave pa ostajajo. Kljub novim in modernim časom. Kljub temu, da hitro vse zavržemo, nadomestimo z boljšim. S tem v zvezi mi prihaja na misel tako imenovani faks. Kakšno čudo za prav kratek čas. Škatla, pa si skoznjo poslal ali pa dobil natipkano sporočilo. Ali pa iz mojih poučevalnih časov responder. Komaj še vem, kaj je to bilo. Nepogrešljiva aparatura, ki je v naslednjem šolskem letu že samevala na odlagališču. Istočasno pa jaz. Navezana na puščico iz pamtiveka. Oguljeno že do sramote. Vsi učenci so imeli lepše. Kaj so si mislili, ne vem. Doma so razlagali mojo zanikrnost. V resnici je šlo pa za lep spomin na botrico. Kje je končala pokvečena puščica, ne vem. Še vedno pa hranim majhen, prav majhen črn kovček, nekoč poln bonbonov. Starih nepomembnih spričeval, ki počivajo v njem, ne nameravam nikamor preložiti. Kovček, manjši od škatle za čevlje, je poosebljen. Smeji se in en zob se mu zláto sveti. Ko vstopi, precej zasopljen od dolge poti, zapoje: tralala, trilali. Navezave so poslastica. A ne smejo postati opoj. Potem se jim reče odvisnost. Ali pa, da se spremenijo v prisvajanje. Do navezav je treba vzpostaviti distanco. Od daleč naj grejejo naš spomin. Ob dveh ponoči se res ne spodobi buditi iz spanja še tako najboljšega prijatelja. Nadležnost ni še nikogar osrečila. Punčke iz cunj in medvedki so nam preganjali prve strahove. Spominjam se dečka, ki je tja do sedmega leta vlekel dudo. Na slinček je bil tako navezan, da brez njega ni segel po žlici. Njegovi bratje živo nasprotje. Ali je možno z gotovostjo vedeti, kaj in zakaj vpečati v nas značilne navade? Navezave na stvari in ljudi so naš delež. Včasih bi jim lahko rekli ljubezen. Otožni Demon, duh izgnani, v pesnitvi zagotavlja Tamári: Za hip ti večnost dam v posest in kakor v zlobnosti, verjemi, v ljubezni velik bom in zvest.
Gospodar v priliki, ki jo beremo v današnjem evangeliju, naredi vse za najemnike: to je, da bi vinograd rodil in bi najemniki lahko obirali grozdje ter bi lahko iz grozdja pridelali vino in bi lahko najemniki vino prodajali ter dobro živeli od izkupička. Vinogradništvo v Palestini za časa Jezusovega življenja ni bilo lahko. Najboljšo zemljo v ravnini so namenili gojenju drugih pridelkov, vinogradom pa so namenili pobočja hribov. To je pomenilo, da so morali graditi terase. Gospodar je moral poskrbeti, da so iz zemlje očistili kamne in skale. Na terase so nasadili trto. Vinograd je ogradil, da bi preprečil dostop živalim in tatovom. Za zid ograde je lahko uporabil kamenje, ki ga je pobral iz zemlje. Ko so grozdje obrali, so ga morali stisniti. Zato je gospodar moral zgraditi stiskalnico, ki je morala biti dovolj velika, da so v njej lahko delavci s teptanjem stisnili mošt iz grozdja. Za lažje varovanje vinograda je gospodar sezidal stražni stolp. Ta je moral biti dovolj visok in velik, da je na njem lahko stal čuvaj. Da bi zlasti v času trgatve omogočal zadostno število stražarjev, je moral gospodar poskrbeti za prenočišča. V veliki gospodarjevi skrbi za vinograd lahko prepoznavamo Božjo ljubezen in skrb do človeka in zato gospodar predstavlja Boga Očeta. Koga pa predstavljajo viničarji, služabniki? Ljudi, ki zavračajo Boga oziroma se zanj ne zmenijo. Zakaj služabniki zavračajo gospodarja? Ker ga niso videli, ker ni bil pri njih. Daleč od oči, daleč od srca, pravi pregovor. Viničarji so si mislili: Nihče ni že leta videl gospodarja. Ni treba, da nas skrbi, saj ni gospodarja. Ljudje zavračajo Boga in se ne zmenijo zanj, ker ga nimajo pred očmi. Daleč od oči, daleč od srca. Medtem pa ima pravi vernik Boga vedno pred očmi. Kako pa so prišli najemniki v težave? Ker so postali posesivni. Začeli so si lastiti vinograd in se obnašati kot lastniki, njihovo življenje se je začelo vrteti samo okoli vinograda. Podobno kot ti najemniki tudi drugi ljudje hitro kaj priposestvujemo. Računalnik v službi imenujemo moj računalnik, orodje, ki ga uporabljamo, imenujemo moje orodje, čeprav vemo, da je podjetje lastnik vsega tega. Zato ni čudno, da so viničarji menili, da je vinograd njihov. Podoben vzorec mišljenja srečamo pri ekološkem problemu, ko se ljudje začnemo vesti kot lastniki Zemlje, ne pa kot njeni začasni upravljavci. Težke posledice takega mišljenja pa vsi dobro čutimo. Zato obstaja nevarnost, da ne zmoremo več upravljati stvari oziroma bogastva, ampak da stvari oziroma bogastvo upravljajo nas.
Naše misli imajo izjemno moč. Kar privlači našo pozornost in s čimer se ukvarjamo v svojih mislih, določa našo dejavnost. Zaradi tega je to, kar smo danes, pravzaprav rezultat misli, ki prevladujejo v našem umu. Dobra novica je, da lahko na tem področju marsikaj spremenimo. Svoje misli lahko nadziramo in zaradi tega lahko nadziramo tudi svoj odnos, svoja stališča in posledično svoje življenje. Naredimo preizkus, ki bo to jasno pokazal. Pomislite na prostor, kjer živite. Verjetno s tem niste imeli nobene težave. Odločili ste se, da boste o tem razmišljali in ste to tudi naredili. Zdaj pa si predstavljajte, da bi ta prostor pogorel do tal in da bi vse, kar je v njem, bilo izgubljeno. Kakšen je vaš čustveni odziv? Morda ste v hipu postali žalostni, saj bi v požaru izgubili veliko dragocenih stvari. Morda pa ste bili srečni, saj je vaše trenutno življenjsko okolje povsem neustrezno in bi vam nov začetek prišel prav. Bistvo tega je, da to, o čemer razmišljamo, določa naša čustva in občutke. Zato je tako pomembno, da se zavedamo treh stvari: 1. Svoje misli lahko nadzorujemo. 2. Naša čustva so posledica naših misli. 3. Naša čustva lahko nadzorujemo tako, da spremenimo svoje misli. Zakaj je to pomembno? Ker naša miselna naravnanost predstavlja naš čustven pristop k življenju. Je kot okvir, skozi katerega gledamo dogodke, druge ljudi in same sebe. Zato še kako velja rek: “Nismo to, kar mislimo, da smo, ampak to, o čemer razmišljamo!” In ko gre za naše misli, nam Sveto pismo daje naslednji nasvet: “Sicer pa (…) vse, kar je resnično, kar je vzvišeno, kar je pravično, kar je čisto, kar je ljubeznivo (ali vredno ljubezni), kar je častno, kar je količkaj krepostno in hvalevredno, vse to imejte v mislih.” (Pismo Filipljanom 4,8) Ameriški esejist, pisatelj in filozof Ralph Waldo Emerson je rekel: “To, kar je za nami in kar je pred nami, je drobcena stvar v primerjavi s tem, kar je v nas.” Pred nami je nov dan. Odločimo se, da bodo danes v nas pozitivne misli. In zagotovo bomo ob koncu dneva ugotovili, da je tudi dan bil tak.
Spoštovani, v središču človekovega srca je oltar. Če na oltarju ni Boga, tja postavimo malika, kajti človekovo srce je nenehna tovarna idolov. Včasih je bilo pogansko malikovanje nekaj običajnega. Potem je nastopilo krščanstvo. Toda v postkrščanski dobi je postalo malikovanje še očitnejše. V poskusu, da bi se osvobodili Boga, častimo napačne prioritete, vrednote in želje. Vsak nadomestek Boga je idol. Pa ne zato, ker je Bog kapricast in častihlepen samodržec; Bog to zapoveduje v naše dobro. Sodobni idoli niso izdelani iz kamna, lesa ali zlata. Idoli so lahko občutki, užitki, ambicije, motivi, moč, oblast, uspeh, prepričanje, verovanje, pričakovanja, predstave, sanje, domišljija, fantazija, ideje in iluzije. Ko postanejo osebe ali stvari pomembnejše od Boga, postanejo idoli. Lahko gre za dobre, plemenite in hvalevredne reči, kot so družina, naši otroci, izobrazba, delo, služba, kariera, imetje, hišni ljubljenčki, hobiji, šport, zunanji izgled, prijatelji, ljubezen, pametni telefon, znanstveni dosežek. Martin Luther je trdil, da nihče ne zgreši, ne da bi prej prekršil prvo izmed Desetih Božjih zapovedi, ki pravi: »Ne imej drugih bogov poleg mene!« To pomeni, da je vsak greh najprej greh malikovanja. Ljudje postajamo to, kar častimo. Če je naš idol denar, postanemo grabežljivi in skopuški. Če je naš idol pohota, nas ženeta umazana spolnost in egoizem. Če je naš idol delo, se v delu izgubimo in zaradi njega izgorimo. Če je naš idol krščanstvo, lahko postanemo ošabni, pristranski in arogantni do drugih. Če je naš idol politika, nas lahko zaslepi demon oblastništva in sovražnega govora. Če je naš idol naš lastni videz, privre na površje bolesten narcisizem. Če je naš idol pametni telefon, ne zmoremo vzpostaviti medsebojnega odnosa. Žal velja prepričanje, da kogar ni v virtualnem svetu, ga pravzaprav ni. Ustvarjeni smo po Božji podobi, idoli pa nas naredijo podobne njim. Ugledni ameriški filozof Peter Kreeft trdi, da nasprotje vere ni nevera oziroma ateizem, ampak malikovanje. Predvsem malikovanje samega sebe, ker od Adama naprej želimo postati bogovi. Idol je to, za kar živim in brez česar ne morem živeti. Imam samo eno izbiro: Bog ali idol?
Pri pohajkovanju po neznani pokrajini je popotnik opazil široko in počasno reko. Ustavil se je in opazoval pomirjajoč tok vode, ko je nenadoma zaslišal klice na pomoč, ki so prihajali višje ob reki. Stekel je v smeri klicev in zagledal moškega, ki se je očitno utapljal in drsel po reki navzdol. Popotnik je najprej otrpel, nato pa je skočil v akcijo, saj je moški izginil pod vodo. Odvrgel je svoj nahrbtnik in skočil proti mestu v vodi, kjer je moški izginil. Ko je priplaval do mesta, se je potopil in zagrabil moškega za roko. S hudim naporom je moškega privlekel do obrežja. Moški je izgubil zavest, zato ga je začel popotnik oživljati in končno je moški izpljunil vodo ter začel zasoplo dihati. Popotnik si je oddahnil in poskušal še sam priti do zraka. Ampak nenadoma je spet zaslišal klic na pomoč iz vode. Še nekdo se je utapljal! Spet je skočil v vodo in potegnil iz nje osebo, ki se je potapljala. Popotnik, ki se je prelevil v reševalca iz vode, je začel oživljati drugega utopljenca, ko je zaslišal še en klic na pomoč. Skoraj ves dan je minil in medtem je popotnik reševal enega utopljenca za drugim. Zdelo se je, da vedno novi in novi utopljenci plavajo po toku navzdol, tako da popotnik ni vedel ali bo kdaj konec te katastrofe. Ko je že skoraj omedlel od izčrpanosti, je zagledal moškega, ki je hitel po poti ob reki navzgor. »Gospod,« je zaklical popotnik, »prosim, pomagajte mi! Ti ljudje se utapljajo!« Moški pa je kakor da ga ne bi slišal hodil naprej. Popotnik je osupel klical naprej. Ker se moški ni ustavil, je popotnik stekel za njim, se postavil pred njega in jezno zaklical: »Gospod! Kako lahko greste mimo vseh teh utapljajočih ljudi? Nimate nobene vesti? Vas moram prisiliti, da mi pomagate reševati te ljudi?« Tujec se je ustavil, pogledal popotnika in mu z mirnim glasom dejal: »Gospod, prosim, če se umaknete. Odpravljam se proti izviru reke, kjer ljudje padajo v vodo, da to preprečim.« Ljudje pogosto gasimo požare, ko se ti že razplamtijo ali z drugimi besedami rešujemo probleme na napačnem koncu. Ko se težave že tako razširijo, da jih ni več mogoče omejiti, nas lahko njihovo reševanje preprosto preveč obremeni. Problemi pa še kar ostajajo. Zato se je bolj smiselno obrniti k izvirom naših izzivov in se jih lotiti pri koreninah. Tam bo naše prizadevanje obrodilo več sadov.
Neveljaven email naslov