Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ste se morda zbudili s trpko mislijo na človeka iz včerajšnjega dne? Pogosto naletimo na človeka, ki ima prav čudne navade. Že njegovi ali njeni gibi, način govorjenja, da ne govorimo o tem, kako se vede pri jedi, nas lahko spravijo ob živce. V nas neznosno odmeva: Kdo ga je le vzgajal?
Sam pogosto zapadam v taka presojanja ljudi okrog sebe. Malo se lahko izgovarjam na vzgojiteljsko in učiteljsko deformacijo, a to nič ne olajša srečevanja z drugimi. Lahko živiš desetletja s kom in vendar ne prenašaš niti tega, kako se loti pospravljanja mize. Kot starši, vzgojitelji, učitelji imamo dolžnost, da vzgajamo k primernemu vedenju. In verjamem, da smo vsi bolj ali manj imeli vsaj kakšno vestno in dosledno učiteljico, ki nas je skrbno in potrpežljivo učila, kako naj bi se vedli, da se bomo lahko vključili v utečene življenje skupnosti. Mnogi danes znova poudarjajo pomen bontona. Uglajeno vedenje, določena priporočila in prepovedi pomagajo, da bolje shajamo drug z drugim. Kljub vsemu trudu je še vedno toliko robatega, neprimernega, spotakljivega in verjamem, nenamerno žaljivega vedenja, da je težko preživeti dan brez koga, ki v nas ne bi sprožil vzdihovanja: »Kako se more tako grdo vesti, govoriti?«
Otroke v šoli, ko se pogovarjajo sami med sabo, je zanimivo poslušati. Hitro bodo iz pravih imen prešli h klicanju nekakšnih vzdevkov, ki odražajo določeno lastnost. V razredu ne bo več An, Petrov, Katarin in podobno. V skupini se pojavijo Pametni, Hitri, Molčeči, pogosto pa tudi Špeckahla, Piflar, Neroda. Če hočemo ali ne, že od mladih dni smo pozorni na lastnosti drug drugega. Otroci nimajo težav, koga v celoti označiti s to lastnostjo. Vemo, da to za razvoj tako imenovanega Nerode ni ravno spodbudno. Starejši se trudimo, da bi jih naučili, kako ima vsak svoje ime in ga je treba izgovarjati spoštljivo. Z otroki znamo modrovati, kako je vsak po svoje zaklad, le pustiti moramo, da se razvije.
Zalotil sem se, da znam zelo pametno o tem učiti, pri sebi pa to pogosto pozabljam. Zmoti me lahko že človek, ki nenehno pokašljuje. Neprijetna lastnost, bi lahko rekel. Ne, ta človek mi para živce in zato ga težko prenašam. Niti se ne trudim, da bi mu prišel vsaj malo bliže. Pri tem izgubljam vse tisto, kar bi mi ta človek lahko dobrega dal, omogočil, me obogatil. V tem nisem edini. Motijo nas malenkosti, ki jih pri drugih težko sprejmemo, pri sebi pa jih niti ne opazimo.
So lastnosti drugih, ki jih ne moremo spremeniti. Niso prijetne, jih je pa vredno sprejeti, če želimo videti tiste dobre, prijetne in lepe. Potrudimo se danes prezreti slabe in bodimo pozorni na lepe lastnosti svojih bližnjih.
3715 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Ste se morda zbudili s trpko mislijo na človeka iz včerajšnjega dne? Pogosto naletimo na človeka, ki ima prav čudne navade. Že njegovi ali njeni gibi, način govorjenja, da ne govorimo o tem, kako se vede pri jedi, nas lahko spravijo ob živce. V nas neznosno odmeva: Kdo ga je le vzgajal?
Sam pogosto zapadam v taka presojanja ljudi okrog sebe. Malo se lahko izgovarjam na vzgojiteljsko in učiteljsko deformacijo, a to nič ne olajša srečevanja z drugimi. Lahko živiš desetletja s kom in vendar ne prenašaš niti tega, kako se loti pospravljanja mize. Kot starši, vzgojitelji, učitelji imamo dolžnost, da vzgajamo k primernemu vedenju. In verjamem, da smo vsi bolj ali manj imeli vsaj kakšno vestno in dosledno učiteljico, ki nas je skrbno in potrpežljivo učila, kako naj bi se vedli, da se bomo lahko vključili v utečene življenje skupnosti. Mnogi danes znova poudarjajo pomen bontona. Uglajeno vedenje, določena priporočila in prepovedi pomagajo, da bolje shajamo drug z drugim. Kljub vsemu trudu je še vedno toliko robatega, neprimernega, spotakljivega in verjamem, nenamerno žaljivega vedenja, da je težko preživeti dan brez koga, ki v nas ne bi sprožil vzdihovanja: »Kako se more tako grdo vesti, govoriti?«
Otroke v šoli, ko se pogovarjajo sami med sabo, je zanimivo poslušati. Hitro bodo iz pravih imen prešli h klicanju nekakšnih vzdevkov, ki odražajo določeno lastnost. V razredu ne bo več An, Petrov, Katarin in podobno. V skupini se pojavijo Pametni, Hitri, Molčeči, pogosto pa tudi Špeckahla, Piflar, Neroda. Če hočemo ali ne, že od mladih dni smo pozorni na lastnosti drug drugega. Otroci nimajo težav, koga v celoti označiti s to lastnostjo. Vemo, da to za razvoj tako imenovanega Nerode ni ravno spodbudno. Starejši se trudimo, da bi jih naučili, kako ima vsak svoje ime in ga je treba izgovarjati spoštljivo. Z otroki znamo modrovati, kako je vsak po svoje zaklad, le pustiti moramo, da se razvije.
Zalotil sem se, da znam zelo pametno o tem učiti, pri sebi pa to pogosto pozabljam. Zmoti me lahko že človek, ki nenehno pokašljuje. Neprijetna lastnost, bi lahko rekel. Ne, ta človek mi para živce in zato ga težko prenašam. Niti se ne trudim, da bi mu prišel vsaj malo bliže. Pri tem izgubljam vse tisto, kar bi mi ta človek lahko dobrega dal, omogočil, me obogatil. V tem nisem edini. Motijo nas malenkosti, ki jih pri drugih težko sprejmemo, pri sebi pa jih niti ne opazimo.
So lastnosti drugih, ki jih ne moremo spremeniti. Niso prijetne, jih je pa vredno sprejeti, če želimo videti tiste dobre, prijetne in lepe. Potrudimo se danes prezreti slabe in bodimo pozorni na lepe lastnosti svojih bližnjih.
Zagotovo nisem edini, ki me te dni nekoliko skrbi vse novo, kar bo prineslo še eno šolsko leto. Zgodi se namreč, da me ob misli nanj začnejo prešinjati spoznanja iz preteklih let. Ko pretresam stvari, ki so se zgodile, primerjam velikopotezne načrte, ki sem si jih postavil na začetku, s sadovi dela, ki so se junija nabrali med prsti. Če sem prav pošten, se ni bolj ali manj nikoli ni ujelo ničesar velikega. Samo par semen, par drobcenih stvari, ščepec gorčičnih zrn, in veliko razočaranja. Ni tako, kot sem si želel, še manj tako, kot sem načrtoval. Tako je bilo malodane konec vsakega leta. In skrbi me, da bo tako tudi letos. Zakaj bi se torej trudil? Ima to sploh kakšen smisel? »… seme pa klije in raste, da sam ne ve kako.« (Mr 4,27) Setev, kar jemljem kot svoje vzgojno delo, je pač bolj ali manj obupen opravek, preveč je odrekanja in garanja za premalo rezultatov, beri: uresničitve zastavljenih načrtov. Bolj ali manj nič ni tako, kot sem si zamislil. Mali ljudje, ki so nam zaupani, so neugnane sile novega, ki preskakujejo naše kalupe in načrte in sisteme, nočejo živeti, kakor živimo mi. To je glavni razlog nezadovoljstva pri vzgoji, glavni razlog, zaradi katerega mi starši tolikokrat potožijo, da ne vedo pri čem so zgrešili, ker so njihovi otroci povsem drugačni od tega, kar so si želeli. Toda ravno tako je prav. Naši otroci ne smejo živeti, kakor živimo mi, ne smejo nam pripeti priznanja za naše vzgojno delo, četudi bi si na večer vsi radi zadovoljno pridušali, kako zelo uspešni smo bili. Ne sejemo namreč za svoje zadovoljstvo, sejemo za žetev, od katere ne bomo imeli ničesar. Naša setev je zgolj posredovanje življenja. V svoje otroke dajemo seme, nekakšno življenjsko moč, ki še nima končne oblike. Sejemo, kar imamo, kar nam je dragoceno, to je naše delo. In to je dovolj. Mi smo delali, sejali, rasti pa ne bomo dali. Ti Edini moreš dati delu blagoslov bogati, smo peli v domači cerkvi. Tako tudi kot vzgojitelji nimamo drugega, kot da po setvi kakor utrujeni kmetje v zaupanju čakamo, da bodo naša semena zrasla v nekaj velikega. Ker bodo. Ne sicer v to, kar si sami želimo ali pričakujemo, gotovo pa v to, kar potrebuje svet, ki se še ni rodil.
Da bi lahko denimo pospravili sobo, torej jasno videli stanje ali nered v njej, moramo najprej poskrbeti za dovolj svetlobe - odgrniti okna ali prižgati luč. Podobno je z iskanjem notranjega miru, sreče, zadovoljstva, občutka svobode, skratka iskanjem nekakšne pomiritve s seboj in z življenjem, ki ga živimo. V tem primeru osnovo ''teme'' predstavlja notranji nemir, najpogosteje izražen skozi zadovoljevanje najrazličnejših želja, kar pa je povezano z načini, kako te želje uresničevati. Ker seveda ne gre vedno tako, kakor bi si želeli, so zraven tudi strahovi pred morebitnimi ovirami, ki bi lahko preprečevale uresničitev teh ciljev, teh želja. Če tu nadaljujemo in smo pri tem dovolj odprti ter pripravljeni raziskovati, lahko vidimo, da so vsa naša ravnanja, vsa naša čustvovanja, vsi naši odzivi na okolico, pravzaprav tisto, čemur rečemo osebnost, naš jaz, naša predstava o nas samih, o tem, kakšen človek sem. Zatorej lahko rečemo, da so tako naše želje, z njimi povezani cilji in načini, kako jih uresničiti, kakor tudi strahovi, da se ti cilji ne bodo uresničili, odvisni od naše osebnostne strukture, od naših mnenj, prepričanj, miselnih vzorcev, skratka naše osebnosti, našega jaza. Najpogostejša ovira, ki preprečuje, da bi našli iskano, smo torej mi sami, naš način življenja, to, čemur pravimo ‘’moj način’’, skratka naša osebnost, naša zaverovanost v svoj prav, naša trdna prepričanja o tem ali onem. Nemalokrat ugotavljamo, da navkljub številnim prebranim knjigam o osebni rasti, navkljub številnim tečajem in izobraževanjem, ki smo jih opravili, v srcu še vedno nimamo spokojnosti in miru. Zakaj ne? Morebiti zato, ker se nismo dovolj ali na ustrezen način posvetili svoji osebnosti, svojemu jazu, načinu življenja, ki je pravi razlog notranjega nemira. Ker iščemo tam, kjer ne moremo najti, nam tudi najrazličnejše duhovne prakse, molitve, meditacije, askeze in podobno zagotavljajo le občasne, kratkotrajne potešitve nemira. Dovolite, da za primerjavo uporabim prigodo Nasrudina, ki v sufijski različici islama predstavlja tako človeško nespamet, kakor tudi pamet: Nasrudin je v svetlobi svetilke pred hišo lazil po vseh štirih, ko je prišel mimo prijatelj in ga vprašal, kaj počne. Ključ iščem, izgubil sem ga. Prijatelj se je spustil na kolena in skupaj sta skoraj do zore iskala ključ. Naposled je prijatelj vstal ter dejal: vse sva preiskala, ključa pa ni nikjer, ali sploh veš, kje si ga izgubil? Da, je odvrnil Nasrudin, dobro vem, da sem ga izgubil v hiši, ampak tu je veliko svetleje…
Življenje se mi je od nekdaj zdelo polno skrivnosti. Kot otrok sem to resničnost živela, kasneje sem skušala prebliske nedoumljivosti ujeti v besede, v odrasli dobi pa vedno znova izkušam, kako majhen je človeški um pred vsem, kar pride na njegovo pot. Meje mojega jezika nikdar niso bile meje mojega sveta; ta se je vseskozi razlival čez posodo izrekljivega v ocean občutij, slutenj in spomina, v katerega sem lahko kvečjemu namakala stopala. To spontano pestovanje skrivnosti pa je bilo postavljeno pod vprašaj v preizkušnjah. Ko je zarezala bolečina, nenadoma ni bilo več tako naravno posedati na obalah vsemirja; samoumevnost skrivnostne narave sveta je začela mezeti skozi rane. Kot kljubovalni gon se je sprožila nuja vzeti življenje v svoje roke, razkriti mehanizem, s katerim bi bilo mogoče nadzirati nezaželjeno. Če ne prej, sem se tedaj zavedela, da sprejemanje nedoumljivega ni stvar sanjave brezbrižnosti, pač pa zavestne odločitve. Poskusi zanikanja skrivnosti ima danes brezštevilne obraze. V času velikih nestabilnosti in negotovosti se kot paradoksna protiutež uveljavlja »blogerska miselnost«, ki poenostavlja in ukaluplja, in uči, da je naša dobrobit povsem v naših rokah. Kompleksnost bivanjske izkušnje skušajo zamejiti tudi znanost, politika in umetnost. Zgodovinski spomin je šibek pred neizčrpnim zanosom, ki poganja ta prizadevanja. A stvari nam ne polzijo iz rok zaradi odpravljive napake v sistemu, pač pa zaradi sistema samega, ki na koncu svojega delovanja predvideva najbolj brezprizivno od vseh napak ? smrt. Skozi to razpoko najbolj odločno zasije osvobajajoči uvid v nedoumljivo. Radost, ki jo porajajo načrti uma, je kot dežna kapljica v naključjih strasti; radost, ki jo občutimo ob tem spoznanju, pa je spokojna radost, je življenje »v obilju«, o katerem govori Janezov evangelij. Na horizontu te misli je naš korak bolj čvrst, ker je v stiku s tem, kar je ? in ko pridemo do obale skrivnostnega oceana, tam z lahkoto prepoznamo to, kar nam za kratek hip pripada, in pustimo, da voda odnese ostalo.
Oče je bil delaven človek, ki je s svojim delom podpiral ženo in tri otroke. Poleg delovnika se je skoraj vsak dan udeleževal še večernih tečajev. Upal je namreč, da si bo nekega dne našel bolje plačano službo. Razen ob nedeljah oče ni obedoval skupaj z družino. Zavzeto je študiral, da bi nekega dne družini s prisluženim denarjem omogočil boljše življenje. Ko se je kdo iz družine pritožil, da ne preživi dovolj časa z njimi, je oče razložil, da vse to dela za njih. Čeprav si je sam še kako želel več časa preživeti z družino. Končno je napočil dan pomembnega izpita, ki ga je oče opravil z odliko. Kmalu za tem mu je šef ponudil napredovanje, ki je vključevalo dobro plačo. Očetu so se izpolnile sanje, zdaj je lahko družini namenil nekaj malega razkošja, ki ga prej niso poznali: nove obleke, večerje v restavraciji, počitnice na tujem. Vendar družina tudi po napredovanju očeta ni videla nič več kot prej. Še naprej je trdo delal, da bi lahko napredoval še na višje delovno mesto. Da bi si zagotovil pogoje, se je vpisal na študij na univerzo. In ko je prišla beseda v družini na njegovo odstotnost, je oče spet poudaril, da to dela zanje. Očetov trud se je izplačal in spet je napredoval. Navdušen se je odločil, da bo najel kuhinjsko pomočnico, da bi ženo razbremenil gospodinjskih opravil. Tudi njihovo trisobno stanovanje se mu ni več zdelo primerno. Zato se je še bolj vrgel v delo, se še bolj dokazoval, da bi lahko še izboljšal svoj službeni položaj in družini privoščil še več. Družinski člani so ga videli še manj, dejansko je moral po novem spremljati pomembno stranko tudi ob nedeljah. In spet je družini pojasnjeval, da vse to dela za njih, da bi jim bilo bolje. Pa čeprav si je sam še kako želel biti z njimi. Ves očetov trud se je končno bogato poplačal in lahko je kupil čudovito hišo s pogledom na morje. Prvo nedeljo, ki so jo skupaj preživeli v novi hiši, je oče naznanil družini, da se ne bo več prizadeval za nova napredovanja. Od sedaj bo več časa namenil družini. Naslednje jutro se oče ni več zbudil. Kolikokrat smo slišali ali sami izgovorili stavek: »To delam zate.« Oče je to vsakič znova povedal svojim družinskim članom, dokler ni bilo prepozno. Za nas to jutro še ni prepozno, da živimo ljubezen tukaj in zdaj.
Dvom, strah in negotovost so stalni spremljevalci človeka kot končnega bitja, ki se zaveda samega sebe. Ti občutki so sestavni del človekovega prebivanja v svetu kot odprtem prostoru iskanja in osmišljanja. Toda k eksistencialni dinamiki človeka sodijo tudi njihova pozitivna nasprotja, kot so gotovost, upanje in zaupanje. Pri tem gre za univerzalna človekova notranja stanja in občutenja. Upanje (»radža«) in zaupanje (»tawakkul«) zavzemata tudi pomembno mesto znotraj islamske religije, predvsem znotraj njegove mistične tradicije, sufizma, ki ga je mogoče na splošno opredeliti kot »vedo o človekovih duhovnih stanjih«. Muslimanski mistiki »upanje« pogosto obravnavajo skupaj z njegovim dopolnjujočim elementom »strahu«, ki pa nikakor ni razumljen negativno. Strah pred Božjim srdom – ki sovpada s strahospoštovanjem pred Transcendenco in pred Svetim – in upanje na Božjo milost, sta kakor dvoje »kril«, ki vernika med njegovim letom k Stvarniku držita v duhovno-duševnem ravnovesju. Sufijski mistiki upanje na splošno označujejo za »naravnanost in navezanost srca« na nekaj, kar mu je ljubo in po čemer hrepeni, a se še ni zgodilo, temveč se bo uresničilo šele v prihodnosti. Upanje je upanje na prihajajoče. Tako je upanje tesno povezano z »za-upanjem«, ki pa v islamski kontemplativni tradiciji ne velja le za notranje stanje, temveč tudi za pomembno religijsko-duhovno vrlino in celo za najvišji izraz religioznosti same. Po Al-Ansariju resnično »zaupanje v Boga« vznikne šele iz človekovega duhovnega uvida v Božjo absolutnost in vsemogočnost. Popolno zaupanje v Božjo voljo – ki je nasprotje slepega verovanja, saj izvira iz gotovega spoznanja in človekove predanosti – nikakor ne izključuje človekove zavzetosti in prizadevnosti. Prav nasprotno: zaupanje spodbuja človekovo udejstvovanje, tako da ga napolnjuje s prizanesljivostjo, notranjim mirom in gotovostjo. Sufijsko »hermenevtiko zaupanja« je tako mogoče povzeti s Schleiermacherjevim razumevanjem bistva religioznega občutja kot »občutja popolne odvisnosti«, izhajajočega iz same »izkušnje neskončnosti«, ki človeka neskončno presega in ga hkrati tudi osmišlja. Pri tem ne gre za suspenz človekovega dejanja, temveč za njegovo dejansko poglobitev prek zavesti o Presežnosti. Takšna drža lahko pripomore k večji humanosti: človek ravno NI absolutno svoboden in vsemogočen, pa vendarle absolutno odgovoren in bistveno dejaven. »Popolno zaupanje« gre tako z roko v roki s »popolno odgovornostjo«, da moramo storiti vse, kar moremo, in sprejmemo ter zaupamo, česar ni mogoče spremeniti. Upanje na Božjo milost in zaupanje v Njegovo previdnost tako iz sufijske perspektive ne pomenita človekove pasivnosti in nedejavnosti, temveč zmogljivost in vzgib, ki pa ju je treba nenehno kultivirati, vzgajati in ohranjati.
Vsak človek je radoveden, kdo so tisti, ki jih srečuje, a mogoče nas hitrost življenja zadržuje, da se prej ali slej sprijaznimo s tem, da hodimo drug mimo drugega, kot tujci. Drugih ljudi tako velikokrat ne sprejemamo, ne dojemamo realno. Zvedavost ostane, a kljub zvedavosti biva v nas strah pred neznanim, ki nas sili, da »blefiramo«, zamaskiramo svojo resnico pred resnico drugega. Ljudi povezujejo skupna doživetja, doživljanja v ustvarjalnem ozračju, skupni dosežki, uspehi. S tem se odpirajo poti do večjega zaupanja in neposrednosti v odnosih. Samo tako, da se človeku približamo, se lahko zmanjša posploševanje, strah in nezaupanje. Človek se lahko resno vpraša, kako se rešiti, da bodo naši odnosi boljši, da bo v meni več miru, več prostora za pristnost, za svetlobo. Do ljudi na splošno lahko gojim tudi »črne« misli, ki polnijo mojo notranjost z negativizmom. In moj negativizem se odrazi v odnosu do sočloveka, v odnosu do vseh, ki jih srečujem. Če mislim, da so vsi boljši od mene, me tudi to oddaljuje od mnogih priložnosti za dober odnos. Ali če mislim, da sem kaj vreden samo takrat, ko sem najboljši. Kot da je moja vrednost odvisna od tega, kaj drugi želijo od mene, da vsem skušam ustreči, kakšno mnenje si ustvarijo o meni. Kadar odkrijem, da drugi opazijo moje slabosti, šibkosti, ki se jih sicer bolj ali manj zavedam, jih zanikam, ali pa kar pripisujem drugim. Zadržujem svoja čustva, za katera so mi zabičali, da se zame ne spodobijo. V meni pa tli. Prej ali slej se sproži, zagori moč moje ranjene globine. Zelo problematično je, če vztrajno in sistematično nočem slišati in upoštevati sporočila, ki so zame neprijetna, bolijo in se žal tudi kopičijo v duši kot nevaren, boleč potencial, ki blokira odnose. Stvarnik vesolja me je ustvaril, moja enkratnost je neponovljiva, Njegova ljubezen do mene nikoli ne ugasne, to sem, kar sem. Naučiti se skrbeti zase, sprejeti sebe, pomeni bolje varovati svojo enkratnost, pomeni, da prevzamem odgovornost zase, postavljam svoje dostojanstvo, prevzamem posledice svojega vedenja in pustim, da to delajo tudi drugi. Ob poslušanju drugega zaslutim resnico o sebi. Odkrivam resnico o sočloveku. To se zgodi samo, če se zazrem v njegove oči, če ga poslušam s srcem. In na ta način krepim odkrivanje sebe. Vedno znova in znova, brez dvoma vase, se podam v skrivnostni svet, v globino človeka.
Nekoč je živel univerzitetni profesor, ki je iskal smisel življenja. Po mnogih letih in dolgih poteh je prispel do koče izredno svetega puščavnika in ga prosil za razsvetljenje. Sveti mož je obiskovalca povabil v svoje skromno bivališče in mu postregel s čajem. Natočil je romarjevo skodelico do vrha, pa je še vedno nalival, tako da je čaj začel teči po tleh. Nekaj časa je profesor to gledal, potem pa ni mogel več zdržati: "Nehajte! Polna je! Saj ne more nič več noter!" "Podobno kot ta skodelica," je povzel puščavnik, "si tudi ti poln svojih sodb, spoznanj in zamisli. Kako naj te česa naučim, dokler ne izprazniš samega sebe?« (Drobne zgodbe za dušo, 127). V današnjem evangeliju Jezus sreča skupino ljudi, ki so podobni puščavnikovemu obiskovalcu. Farizeji in pismouki so Jezusa vprašali, bolje zaslišali, o učencih, ki so jedli z obredno nečistimi rokami. Ni šlo za vprašanje higiene, ampak je šlo za obredno umivanje, da so si umili roke, če so se dotaknili česa nečistega. Mojzesova postava je to umivanje predpisala samo za duhovnike, ki so opravljali Božjo službo v svetih prostorih. Farizeji so to navado razširili na vse obrezane. Ko so obiskovalci Jezusa spraševali, zakaj se njegovi učenci ne držijo izročila starih, so bili kakor bi dejal puščavnik, polne posode, ki bi se morale izprazniti. Kajti njihova srca je napolnjevala njihova miselnost pa tudi njihovi predsodki. Jezusa in njegove učence so imeli za slabe ljudi in osredotočili so se na obsodbo njihovih dejanj. To jim je vzelo veliko moči. Tako jim ni preostalo veliko moči za druge stvari, zlasti za dobre in bistvene stvari. Jezus pravi, da so težave v srcu. Naše srce je polno. Prepogosto ga napolnjuje strup, ki ubije našega duha. Duh pa vpliva na nas. Jezus našteje te »ubijalce«: »Hudobne misli, nečistovanje, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh in nespamet,« (Mr 7,21). Prositi moramo zato Gospoda, da bi ga postavili v središče svojega življenja, kar pomeni, naj nam ustvari novo srce, brez predsodkov, ki rojevajo obsodbo. Potrebna je tudi stalna skrb, da bomo skodelico svojega srca neprestano praznili strupa, ki se v njej nabira in onemogoča Bogu, da bi on napolnil skodelico našega srca.
»Kakršni so bili namreč Noetovi dnevi, tako bo tudi ob prihodu Sina človekovega. Kakor so namreč v tistih dneh pred potopom jedli in pili, se ženili in se možile do dne, ko je šel Noe v ladjo, in niso spoznali, dokler ni prišel potop in vseh odnesel, tako bo tudi ob prihodu Sina človekovega.« (Mt 24, 37-39) Zakaj je sploh prišlo do potopa? »Gospod je videl, da na zemlji narašča človekova hudobija in da je vse mišljenje in hotenje njegovega srca ves dan le hudobno.« (1 Mz 6,5) »Bog je pogledal na zemljo in glej, bila je pokvarjena; vse meso je spridilo svojo pot na zemlji.« (1 Mz 6,12). »Noe pa je našel milost v Gospodovih očeh. Bil je pravičen mož, brezgrajen sredi svojega rodu. Noe je hodil z Bogom.« (1 Mz 6,8-9) Tudi po Noetu so ljudje zavili stran od Boga,: »Včasih so se Izraelci mal drugač odločil, Da ne svojega, rajši druge bi bogove častil. Sami so izbral, da od Njega stran obrnejo obraz, Torej sami so krivi, da tko sledil je poraz. Potem so se pokesal in pribežali nazaj, In tko tud mi, zmer se vrnemo loh k Bogu v raj. Le zakaj ne bi grešil – marsikdo se sprašuje, Če mi Bog zmer odpusti, kdo me pol obtožuje? On mi tričetrt stvari, ki bi jih rad, ne pusti, Zakaj bi hotel bit kristjan, ko čist brez veze se zdi? Sem prikrajšan za potrebe, ki jih vsak človek ima. -\tVse te potrebe, ki jih človk ima so le senca Boga, Kaj za potešitev teh potreb ljudje vse bi dal, Namest da šli bi po bližnjici, Boga poiskal. Ker ljudje vsi smo lačni, polni smo hrepenenja, Pa ne vemo, da samo pri Bogu polnost je življenja. Nikjer ne piše, da se nič nam slabega nav zgodil, Piše pa, da bomo zmer na to loh prav odgovoril.« (osebni arhiv) Ker je Bog obljubil, da »vode nikoli več ne bodo prerasle v potop, da bi iztrebile vse meso,«(1 Mz 9,15), je Bog grešnikom pošiljal opozorila, da bi se le-ti pokesali in se odvrnili od svojih grehov. Tudi Egipčane je Bog opozarjal, naj se pokesajo in se odvrnejo od svojih hudobij, tako, da je med njih poslal nadloge, kot so voda, ki se je spremenila v kri, žabe, komarji, muhe, kuga, tvori na živini in ljudeh, toča, kobilice in trodnevna gosta tema. Ker se po vsemu temu še vedno niso pokesali pred Bogom in se odvrnili od svojih grehov, je Bog poslal še Angela smrti, ki je pokončal vse prvorojence. Šel pa je mimo Izraelcev, ki so svoje podboje vrat in okna premazali s krvjo jagnjetov, kar je bila preroška slika za tiste, ki verujejo v odrešenika Jezusa, ki je jagnje božje, ki odjemlje grehe sveta, angel smrti pa nad njimi tako nima moči. Kako pa je v svetu danes? So vse te nadloge, ki se vse bolj stopnjujejo in so vedno bolj očitne, zgolj slučaj, ali nam želi nekdo nekaj sporočiti? Bodimo budni, kajti »Kakršni so bili namreč Noetovi dnevi, tako bo tudi ob prihodu Sina človekovega.«
Danes, v poplavi lažnih novic, navideznih dejstev in vsakovrstnega zavajanja s sporočili po raznih medijih, se pogosto počutimo na čistini, brezupno prepuščeni samim sebi in svojim subjektivnim presojam, kaj je res in kaj ni. Prav zaradi lastne zbeganosti pogosto iščemo rešitve in prave odgovore pri avtoritetah s tega ali onega področja. Pa tudi tu nam umanjka meril za oceno zanesljivosti teh avtoritet. Seveda se moramo včasih preprosto zanesti na mnenja, ocene in sporočila strokovnjakov na posameznih področjih življenja in dela, ki jih sami ne moremo do konca preveriti. Vemo pa iz izkušenj, da tudi zanašanje na še tako priznane strokovnjake ni vedno zanesljivo. Kaj pa, ko gre za netipične situacije in razmere, ki so nekaj novega tudi za poznavalce? Tedaj se hitro pokaže razlika med pravimi in navideznimi avtoritetami. Prave avtoritete zmorejo priznati svoje meje. Lažne avtoritete pa skušajo po vsej sili ohranjati svojo moč in vpliv s pozivanjem na svojo legitimnost tudi, če jih čas povozi. Zato ni odveč nasvet, da je prava avtoriteta tista oseba, ki dopušča in se celo veseli, da jo njeni sledilci ali učenci popravijo ali tudi prehitijo. Prav tem avtoritetam ostane naše spoštovanje. Pri lažnih avtoritetah pa se umetno podpira avra avtoritete, vendar brez pravega spoštovanja. Namesto tega so pogosto deležni zmesi hlinjene zvestobe na eni strani in ogovarjanja na drugi. Zato se izogibajmo tistim sporočilom in tistim virom informacij, ki sami o sebi trdijo, da imajo vedno prav ter vehementno odbijajo od sebe kritiko in drugačno razmišljanje. Tudi mi ne bodimo sledilci brez razmisleka, ne poklanjajmo kar tako vnaprejšnega zaupanja, ne podlegajmo lažnim avtoritetam brez argumentov, sicer tudi sami izgubimo spoštovanje.
Čeprav si, razen redkih izjem, vsi po vrsti želimo dolgo živeti, se vsi po vrsti, razen redkih izjem, dolgčasa bojimo. In bežimo pred njim. In ga imamo za nekaj slabega. In občudujemo ljudi, ki zatrjujejo, da jim nikoli ni dolgčas. In čeprav nam to zatrjujejo z nasmehom na obrazu, nikoli ne moreš biti čisto do konca prepričan, kaj se skriva za nasmehom. Mnogi, ki jim nikoli ni dolgčas, si ta dolgčas preganjajo z obešanjem po štrikih: na bungee jumpingu, na plezalnih stenah, v hribih … A tudi mnogi, ki hodijo naokrog s širokim nasmehom na obrazu, si včasih dolgčas skrajšajo na štriku … Nam pa je dolgčas! … Dolgčas nam je v šoli. Dolgčas nam je v službi. Dolgčas nam je v teatru. Dolgčas nam je samim in dolgčas nam je v družbi. Dolgočasno nam je učenje, dolgočasno nam je delo in je dolgočasna še zabava. Zato ni čudno, da nam tudi ljudje postanejo dolgočasni. Sploh tisti, s katerimi smo dolgo časa skupaj … Zato se pred dolgčasom zatekamo h kratkočasju. Ki pa nam, jasno, dela kratek čas. Nam skrajšuje čas. Nam jemlje čas. Da ostanemo brez časa (in sape) … sploh za dolgočasne reči in ljudi. In si nekateri, kot sem že omenil, tako ali drugače skrajšajo čas … Nekateri pravijo, da je najbolj dolgočasna - molitev. Rožni venec, na primer. In imajo popolnoma prav. Nenehno ponavljanje enih in istih besed brez konca in kraja - pa pustimo pri strani, čeprav to nikakor ni brez pomena, da gre za svete besede! -, se jim vleče v nedogled. A kar je brez konca in kraja … in je nenehno … je večno! In tja v večnost, v ta silni brezčasni »dolgčas«, te lahko molitev rožnega venca, ki je – zanimivo, ni kaj – pravzaprav neke vrste »štrik«, lahko tudi pripelje. Oziroma, ker je »štrik« - potegne! Lahko, pravim. Ni pa nujno! Kajti, če te rožni venec dolgočasi … če si z njim zgolj krajšaš čas, brez prave misli in namena … potem se ne razlikuje kaj dosti od preostalih »štrikov«, na katere se obešajo tisti, ki jim je dolgčas. A molitev rožnega venca je kot spuščanje zmaja: za nekatere je to zgolj otročarija, ki so jo prerasli, za druge občasen hobi in kratkočasje (!), tretjim vsaj rutina, če ne strast! Zmaj je zmaj: lahko je na preprost lesen križ pritrjen papir, izdelan v petih minutah … lahko vrhunska umetnina, ki jo je nekdo izdeloval nekaj let, ter nato prepustil vetru! Ni vse odvisno le od tebe: tu je gospodar Veter, ki veje, koder hoče … njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre. In je tu vrvica … »štrik« … ki je kot tvoj čas: lahko je dolg, lahko kratek. In Veter dvigne tvojega zmaja pod nebo … ga nosi koder hoče … a še vedno je vrvica v tvoji roki, pa čeprav nad zmajem nimaš nobene moči … Zvezana svoboda! In četudi tvoje misli odtavajo »Bog ve kam«, si z vrvico ovito okrog dlani, skupaj z zmajem, neločljivo povezan z Vetrom. A če te spuščanje zmaja dolgočasi … če se zgolj oklepaš vrvice in se oziraš naokrog za vsakim pasjim repom, ki ga prinese mimo … se ti bo to početje zazdelo prazno kratkočasje ali otročarija … hobi, ki se ga prej ali slej naveličaš … dolgčas, skratka!
Rada obiščem mogočne cerkve – katedrale, sredi poletne vročine. Ena najdražjih mi je katedrala v Zagrebu, ki je podnevi zmeraj odprta in ni nikoli prazna. Letos imam srečo, da v vročih poletnih dneh, nedaleč od doma obiskujem drugo, posebno katedralo – »zeleno« katedralo! Ko zjutraj hitim po kratki poti do majhnega gozdička nedaleč od našega mesta in se spuščam proti livadi, kjer diši pokošena trava, me objame narava s svojimi mehkimi rokami in me odmakne od vsakdanjega hitenja in stresa. Ta naša zelena katedrala nima vrat niti vratarjev, vsak lahko vstopi in vsak je dobrodošel, vsakemu ponuja enake dobrine – ponosna drevesa, dišeča trava, bele poti, šumenje potoka, leseni mostiček in obilje prijaznih pozdravov, ki vam jih podelijo obiskovalci, ali pa mahanje psičkov in psov z njihovimi repki. V tej katedrali ni potrebno znati na pamet molitve iz mašne knjige, tu moliš že z dihanjem in strmenjem, molijo tvoje noge z vsakim korakom, ki ga naredijo. Tu lahko poješ svojo najdražjo pesem, pa četudi nimaš posluha, lahko ponavljaš molitve iz otroštva, ali najlepše stavke, ki ti jih je podaril ljubljena oseba. Tu se lahko sam spremeniš v molitev, s tem, da se usedeš, in strmiš nad lepoto, ki te obkroža. Najlepša pa je v tej katedrali – tišina. Nedaleč od tega mesta je avtocesta, železnica, hrumijo tovarne, tukaj pa lahko poslušaš tišino. Mali skavti kot eno najlepših izkušenj doživijo prav izkušnjo tišine: ko so prvič sami v gozdu – seveda jih nekje opazujejo in varujejo skriti animatorji! – in ne delaj ničesar, samo stojijo v tišini in poslušajo! Odrasli pa moramo najti blagoslovljena mesta, da prisluhnemo tišini narave – saj drevesa rastejo v tišini, rože cvetijo v tišini…Ogrnjeni v ta plašč tišine, spoznamo kako veliko hrupa delamo za prazen nič! V katedrali nikoli ne morem ostati kolikor bi hotela, saj se moram vrniti v vsakdanjost – na delo, med ljudi, med hitenje in vrvenje. A v srce vsako jutro položim eno dozo tišine in lepote jutranjega sprehoda v upanju, da mi bo ohranila odprte oči in srce za ljudi poleg mene in me naredila ponižno pred lepoto in močjo narave.
Duhovno misel sta pripravila invalida na vozičkih - paraplegika, 67-letni Franc Pinter iz Slovenske Bistrice in njegova nekaj let mlajša partnerica Marija Kerec iz Maribora. On je eden najstarejših invalidov na svetu s statusom vrhunskega športnika. Prav v teh dneh se v Tokiu na Japonskem udeležuje že svojih osmih paraolimpijskih iger. Te se začenjajo prav danes. Disciplina, v kateri tekmuje, je streljanje z zračno puško. Posebej za to rubriko pa Franc in Marija razmišljata o upanju. V prijazen pozdrav jutru, ki nastaja; Francu in ostalim paraolimpijcem pa veliko uspešnih nastopov v Tokiu.
Že preden sem krenil na Camino, so mi mnogi svetovali, naj grem sam. Da je tako ta pot veliko bolj tisto, kar mora biti, da tako spoznaš veliko več novih ljudi, ker se ne zapiraš v krog svojih prijateljev, in da imaš tako veliko časa za tišino in razmislek o svojem življenju. Vendar nisem hotel iti sam. Priznam, da zato, ker me je bilo strah, da se ne bi imel na koga obrniti, če bi se mi na poti kaj zgodilo. Tako sem na Camino odšel z dvema prijateljicama. In z njima naredil pot, ki je zagotovo ne bi, če bi odšel sam. Družba me je povsem razgalila. Ne samo, da sem spoznal, da nimam toliko moči kot drugi, da sem šibkejši, kot sem si mislil pred tem. V veliki meri sem spoznal tudi svoje sence. Svoje kaprice, svoje muhe, svojo trmo in trdoto. Zgrozil sem se pred samim sabo. Bil sem nekdo, ki ga nisem poznal. Za to sta bili odgovorni moji prijateljici. Jaz sem poznal njiju in onidve mene. Če bi hodil z neznanci, bi se vedno lahko umaknil v svoj mehki svet iluzije, da je z menoj vse v redu, da so drugi tisti, ki so slabiči. Tako pa sem vsak dan pred njiju stopil kakor pred svoje ogledalo. Dokler je človek sam, nikdar v resnici ne ve, kdo in kakšen je. Ko pa hodi v družbi, se njegova pot spremeni. Tako ne gre več, kamor bi sam hotel priti, temveč tja, kamor bi moral priti. In tja tudi pride. Jezus vse zapovedi povzame v dve ključni, ki imata enak cilj, ustvariti skupnost. Prav verjetno je to storil zato, ker je to edini način, da zapovedi tako ne postanejo nikakršno dokazovanje, česa vsega smo sposobni, ne postanejo iskanje popolnosti, temveč to, čemur so namenjene – iskanju odnosa. Ljubezen ne more biti zapoved. Ne moremo ljubiti, če nam kdo to ukaže, zapove. Zapoved ljubezni zato v bistvu razumem kot zapoved skupnosti, zapoved, naj vedno hodimo skupaj, tudi ko smo sami. Kdor hodi v skupnosti, ne more zgrešiti poti. Ker ga skupnost sama od sebe vedno pripelje tja, kamor mora priti. Zato res ni treba nobenih drugih usmeritev, nobenih pravil, nobenih zapovedi. Skupnost je edina zapoved. Kdor živi skupnost, je razumel krščanstvo.
Facebook je ena najbolj razširjenih aplikacij. Včasih so v šali dejali, če nimaš Facebooka, potem je skoraj tako, kakor da te ni. Slišal sem zanimivo »ugotovitev«, ki pravi, da Facebook držijo pokonci »všečki« oziroma »lajki«. Strokovnjaki celo pravijo, da če bi Facebook odpravil všečke, bi se verjetno »sesul«, bi propadel. Gre za dejstvo, ki – tudi če ne drži popolnoma – da človeku misliti. Pa ne samo Facebook, tudi naše vsakdanje življenje, tudi nas držijo pokonci »všečki«, ki jih prejemamo oziroma jih ne prejemamo. Po drugi strani pa tudi, kaj vse je človek pripravljen narediti, da bi bil všečen. Poglejmo samo svet športnikov, filmskih igralcev, manekenov, da politikov in gospodarstvenikov ne omenjamo. Nekateri so pripravljeni skoraj umreti za to, da bi bili všečni. Ob tem se postavi vprašanje, ali je to res cilj, smisel našega življenja. Odgovor nam daje evangelij (Jn 6,60-69), v katerem se Jezus predstavlja kot »živi kruh, ki sem (je) prišel iz nebes« (Jn 6,51). Judje tega ne razumejo in se ob tem prepirajo. Jezus pa nadaljuje: »Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi.« (Jn 6,53) V današnjem odlomku pa beremo, kako so se ljudje, ki so poslušali to razpravo, pohujšali do te mere, da so dejali: »Trda je ta beseda. Kdo jo mora poslušati?« Lahko bi rekli – bilo je konec »všečkanja«. Od tistega trenutka je mnogo učencev odšlo stran in enako se je dogajalo skozi vso zgodovino. Če bi Jezus sledil logiki »všečkov«, bi pričakovali, da bi iskal neki kompromis, da bi ga lažje razumeli, toda On ni omilil svojih trditev, nasprotno, kar naravnost se je obrnil na dvanajstere z besedami: »Ali hočete tudi vi oditi?« (v. 67) Papež Benedikt ob tem zapiše zanimivo misel. Pravi, da to izzivalno vprašanje ni bilo namenjeno samo tedanjim poslušalcem, temveč vernikom in ljudem vseh časov. Tudi danes jih ni malo, ki so se pohujšali nad paradoksom krščanske vere. Jezusov nauk se zdi »trd«, pretežak. So ljudje, ki ga zavrnejo in zapustijo Kristusa, so pa tudi taki, ki besedo »prilagodijo« času ter ji tako izpraznijo smisel in vrednost. Apostol Peter odgovarja: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi verujemo in vemo, da si ti Sveti od Boga.« (vv. 86-69) Sklenemo lahko z besedami: všečki da, toda ne za vsako ceno. Če je treba, popravimo kompas svojega življenja.
V teh posebnih razmerah, ki jih zdaj živimo, je verjetno, da imate še več časa, da nam prisluhnete. Vas sem vesel. Povabili so me, da pripravim kakšno misel, ki bi bila bolj »planinska«. Duhovniki pri sveti maši v tretji evharistični molitvi molimo: »Vsemogočni Bog resnično si svet in po pravici te hvali vse stvarstvo. V vseh časih zbiraš svoje ljudstvo, da od sončnega vzhoda do zahoda tvojemu imenu daruje čisto daritev.« Vsi ljudje smo povabljeni, da skupaj z vsem stvarstvom Boga slavimo, častimo in se zahvaljujemo za vse darove, ki nam jih Bog naklanja. Jaz sem imel to srečo, da sem se rodil v kmečki družini, ki je tesno povezana z naravo. Od petih otrok pri hiši sem bil tretji po vrsti in so me določili za pastirja ovc in živine. Pri opravljanju tega dela sem lahko poslušal žvrgolenje ptic, krakanje vran, žuborenje potočkov in šumenje gozdov v prelepi naravi. Višje v gore pa je nas ministrante popeljal domači župnik na Triglav. Od takrat sem ostal temu zvest vse življenje. Pri opravljanju svojega poklica sem tudi mlade vseh vrst vodil v planine in jih navduševal za občudovanje božjega stvarstva. Ob nekem pohodu mi je na vrhu Krvavca dejal mladi fant (Tone): Tine, ali bo v nebesih tudi tako lepo, kot je tukaj? Še lepše bo, ker bomo lahko občudovali stvarstvo celega sveta, sem odgovoril. Meni planine veliko pomenijo, saj v njih dobivam novih moči in volje do vsakega dela. Redno zahajam v gore. Vse vas povabim, da se čim večkrat podate v naravo in v gorski svet, saj boste s tem poskrbeli za zdravega duha v zdravem telesu. Morda pa boste prišli tudi do prepričanja pregovora, ki se glasi: »Preveč je sonca tam gori, preveč miru v stenah zakotnih, da bi nas mogle vse smrti v gorah odvrniti od tega, da se jim ne bi zapisali do konca življenja.« Vsem vam želim srečno in varno na vseh poteh življenja, še zlasti pri odkrivanju in občudovanju lepot božjega stvarstva.
Čuječnost je starodavna kontemplativna praksa, ki sega daleč nazaj do začetkov različnih duhovnih tradicij. Znotraj teh tradicij se je skozi stoletja razvijala kot ena od vej na drevesu duhovnega iskateljstva, z roko v roki z antropološkim in filozofskim premislekom ter ustvarjalnostjo. V tem širšem kontekstu je čuječnost vaja v spoznavanju, da je en del nas vedno zunaj časa, zunaj družbenih privilegijev in krivic, zgodovinskih in spolnih determiniranosti, in da je ta del prostor notranje svobode. Telesno z dihanjem, umsko z molitvijo in duhovno s prepustitvijo je čuječnost zahteven izziv, ki vodi v globoko osebno preobrazbo. Če je čuječnost kot tehnika usmerjena v razumevanje in obvladovanje trenutnega položaja, je čuječnost kot kontemplativna praksa, nasprotno, vaja v spodmikanju tal, na katerih smo vajeni stati. Pri slednji je bolj pomembno »ne vedeti kot pa vedeti,« kot pravi Thomas Merton. »Smisel kontemplacije,« še zapiše »začnemo spoznavati šele tedaj, ko intuitivno in spontano iščemo temno in nespoznatno pot suhote.« Naravna posledica vadbe čuječnosti je zavedanje nezasegljivosti življenja in njegove podarjenosti, kar prikliče hvaležnost, v odnosih pa nenasilje in spoštovanje. Kot taka nikoli ne vodi v eskapizem, pač pa, nasprotno v globljo povezanost z vsemi in vsem. Že od antike vemo, da obstajajo ljudje, ki se borijo na bojišču, tisti, ki ta prizor gledajo, in oni tretji, ki o vsem skupaj premišljujejo. Vsi so dragoceni, od prvih se ne pričakuje, da bodo drugi, od drugih ne, da bodo prvi, a težava današnjega časa je, da se je ravnotežje porušilo. Premišljevalci malodane izginjajo s prizorišča. Akcija je znak moči, moč je v hitrosti, glasnosti in brezsramnosti. Brezplodna postopanja na robu slike so videti kot dejanja skrajne lenobe in pomanjkanja temeljnih družbenih spretnosti. Čuječneži kljubujejo duhu časa. Obujajo vrlino prostega teka, ki ob ustrezni disciplini uma in odprtosti duha lahko pripelje vse do tihe dežele, kot je cilj kontemplacije povzel Martin Laird. So tihi bojevniki, ki vrlini hitrosti zoperstavljajo postanek, glasnosti premislek, brezsramju pa ranljivost. V svetu, polnem razraščenih poti, utirajo nove prehode.
Znani psiholog je imel psa, za katerega je lepo skrbel. Dolga leta sta si bila zvesta sopotnika na sprehodih in na izletih. Nekega dne pa je pes zbolel. Veterinar je psihologu naročil, naj da psu vsak dan določen odmerek ribjega olja. In psiholog je res pripravil ribje olje v skodelico, vzel psa v naročje in mu skušal zliti žličko v gobček. A pes se je le otepal in otepal. Več dni se je odvijal ta prizor in psiholog je bil prepričan, da ima njegov pes tako močan odpor pred ribjim oljem, da tovrstno zdravljenje ne bo uspešno. Tako je nekega jutra vseeno spet poskusil in vsiljeval otepajočemu se psu olje, ko mu skodelica z oljem pade na tla in se olje razlije. Pes pa nemudoma skoči na tla in začne hitro lizati razlito olje. Takrat je psiholog razumel, da ni bila težava v tem, da pes ne bi maral ribjega olja, marveč v načinu, kako mu je on olje dajal. Pogosto se v naših vsakdanjih komunikacijah dogaja, da forma premaga vsebino. Naučeni vzorci zadušijo želeno sporočilo in potem se vse odvije več ali manj po ustaljenih tirnicah. Naše sporočilo ne uspe priti do sprejemnika, ker smo ga poslali v obliki, ki je naslovnik ne more ali ne želi sprejeti. Kot priponko v elektronski pošti, ki je ni mogoče odpreti, ker nimamo primernega programa zanjo. Podobno je z evangelijem, ki ga kristjani danes na tak ali drugačen način oznanjamo svetu. Vsebino smo prejeli, izkusili in povabljeni smo, da jo damo naprej. Sporočilo prenašamo naprej, sporočila v bistvu ne moremo obrniti na glavo. Lahko pa se vprašamo, ali naš način sporočanja, naša skodelica veča ali manjša apetit za ljubezen. Pred dnevi sem slišal še eno prispodobo. Cerkev je nekdo primerjal s kinodvorano, kjer se predvaja film pod režisersko taktirko Boga. Film se vrti, medtem ko je sama kindvorana v slabem stanju. Pred platno kdaj skoči direktor kinodvorane in želi začeti z govorom. Prodajalec kokic in pijače je preglasen, sliši se hrup varnostnika na vratih, ki se prepira z gosti kinodvorane. Tudi ti so pogosto glasni, klepetavi, v enem kotu se skoraj začne pretep. Kljub vsem motnjam filmska projekcija teče naprej, sporočilo Boga poskuša priti do človeka. Ko začenjamo nov dan, se lahko vprašamo, kakšna je vsebina, ki jo želim ta dan prinesti najprej v svoje življenje in nato vsem tistim, s katerimi bom prišel v stik? S čim se želim napolniti, kakšno bo moje 'olje'? Hkrati s tem pa lahko razmislim tudi o posodi, nosilcu moje vsebine. Na kakšen način bom pristopil, bom vsiljeval, ponujal ali bom pozoren potrebe, na primernost trenutka ali bom želel le doseči svoje? Spomnimo se na psihologovega psa, ki je potreboval olje, vendar ga je skodelica odbijala.
Vernice in verniki radi romajo v Marijina svetišča, še posebej v času praznikov. V Sloveniji so priljubljena tudi romanja v Međugorje. Tam je bil tudi avtor današnje Duhovne misli pravnik in ekonomist dr. Peter Millonig, ki opisuje duhovne izkušnje romarjev v Međugorju, tudi svojo.
Zdi se, kakor da bi živeli v času nenehnih razprodaj. Skorajda ne mine mesec, da ne bi do nas prišla novica o kakšni vrsti razprodaje - redni razprodaji, predrazprodaji, porazprodaji in podobno. Tokrat pa se bomo dotaknili področja, ki mu običajno pravimo ‘’duhovnost’’, osebna rast in podobno. Ker je sodobni človek na vseh področjih svojega življenja tako očaran z iluzijo osebne svobode se je neizmerno odtujil ne le od sočloveka ali narave, ampak predvsem od samega sebe. Zato v neskončni poplavi ponujanega brezupno išče, kjer ni, zato, ker je pozabil, kje se to, kar išče, nahaja. Na žalost k sodelovanju nismo povabili kakšnega znanega bralca, interpreta s privlačnim glasom, ki bi enako uspešno nagovarjal oba spola. Prebrali bomo kar sami. Oglas, ki je nekakšen povzetek, pa se glasi takole: se želite odpočiti od vsakdanjih tegob in skrbi, se znebiti stresa, izboljšati zdravje in samopodobo, izoblikovati postavo? Morda prodreti v skrivnosti svojega obstoja, prejšnjih življenj, zakonov karme, komunicirati z umrlimi modreci ali sorodniki? Želite s svojim skromnim, a plemenitim prispevkom izboljšati svet ali pa vsaj sebe? Se želite osvoboditi in se končno zavedati Boginje ali božanskega v sebi? Lahko pa tudi samo malo obarvate vsakdanjo sivino življenja ali za kratek čas prekinite svoj običajni dolgčas… Če je tako, potem je to poletje pravi čas, prava priložnost - samo za vas! Na voljo so vam najnovejši tečaji različnih vrst joge, tako za začetnike in nadaljevalni. Ker je sezona kopanja pred vrati, smo na podlagi najnovejših študij samo za vas pripravili hitro učinkovite načine za oblikovanje lepe in zdrave postave. Nismo pozabili tudi na tiste, ki želite meditirati. Za vas so na voljo številne metode meditacij in vsakovrstni pristopi duhovnih srečevanj. Vse našteto vam je na voljo od jutra do večera, v naravi, v hribih, na morju ali v samo za vas čudovito urejenih prostorih. In vse to z velikimi popusti, po promocjskih cenah! Programi so na voljo tedensko ali dnevno, izbira je seveda povsem vaša. Spoštovani! Vzemite si čas in izkoristite popuste ter priložnosti, ki se vam ponujajo! S kartico zvestobe boste pridobili še dodatne bonuse! Bodite zraven, bodite ''in''. Ne le da boste spoznali veliko podobno mislečih, najpomembnejše je, da bodo vaši občutki tesnob, osamljenosti ali nerazumljenosti čarobno izginili… Ne odlašajte, pokličite zdaj in si zagotovite svoje mesto! Vaš klic je seveda brezplačen…
Vsi tako ali drugače trpimo, se spoprijemamo z izgubami ter končno z umiranjem in smrtjo. Trpljenje zadene tako verujočega kot tudi neverujočega človeka. Glede tega med njima ni razlike. Razlika med njima je samo v tem, kako se kdo od njiju spopada s trpljenjem in ga prestaja. Nedavno tega mi je beseda apostola Pavla v zvezi s tem odprla povsem nov pogled. Takole pravi: "Za izgubo imam vse zaradi vzvišenosti spoznanja Kristusa Jezusa, mojega Gospoda [...], da bi spoznal njega in moč njegovega vstajenja ter delež pri njegovem trpljenju, pri tem pa postajam podoben njegovi smrti, da kako pridem do vstajenja od mrtvih" (Flp 3,8-11). Nadvse pomenljivo je, da Pavel na prvo mesto postavlja vstajenje in šele nato nadaljuje s trpljenjem in smrtjo. Naše običajno gledanje je prav nasprotno: mi se s trpljenjem največkrat spoprijemamo le iz naše slabotne človeške narave. Apostol pa ne: on "se je znašel v Kristusu" (v. 9) in zato tudi vse zemeljsko življenje doživlja iz izkušnje odrešenega, novega, vstalega človeka. Prav zaradi tega se v svojem življenju s trpljenjem in umiranjem ni spoprijemal iz lastnih moči, temveč iz novega življenja v Kristusu. Pavel po veri vanj že tukaj in zdaj izkuša, da smrt nad njim nima več moči. In enako se dogaja v vsakem krščenem človeku, kajti po krstu je že deležen Kristusovega vstajenja. "Saj vemo, da Kristus, potem ko je bil obujen od mrtvih, več ne umre; smrt nad njim nima več oblasti" (Rim 6,9). Enako velja za nas. Če bomo skušali premagovati trpljenje z našimi človeškimi napori, bomo slej ko prej kapitulirali. Če ne prej, se bo to zgodilo v trenutku naše smrti. Po veri v Kristusa pa imamo zagotovilo novega življenja: ker smo pri krstu sprejeli Kristusa za našega Gospoda in se znašli v njem, trpljenje, življenjske tegobe in končno smrt sama – kljub njihovi dejanski teži, ki jo ob njih občutimo – nad nami nimajo več moči. Tako apostolove besede verujočega uvajajo v resničnost novega življenja v Kristusu, zato ga tudi trpljenje in smrt ne moreta uničiti, neverujočemu pa so lahko v izziv, da se je s trpljenjem in smrtjo mogoče soočati tudi drugače kot zgolj po človeško.
Neveljaven email naslov