Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Fanta, ki sta okrog božiča hodila po hribih, sta zgrešila pot in nato veliko ur hodila, preden sta prišla v neko vas. Ker nista predvidevala, da bosta toliko časa na poti, ju je zalotila tema, predvsem pa sta bila tudi zelo lačna. Ko sta prišla do vasi, sta potrkala pri prvi hiši in povedala, da sta zašla, da sta lačna in da prosita za malo kruha. V hiši so ju najprej malo začudeno gledali, ker se pač redko zgodi, da pride kdo prosit za kruh. Potem pa so ju prijazno povabili noter in prednju na mizo postavili potico. Fanta sta pozneje pripovedovala: »Vzela sva samo majhen košček, ker je bila potica. Če bi nama dali kruha, bi si upala vzeti več in bi se bolj najedla.«
Ob tej pripovedi sem premišljevala o naši pomoči. Velikokrat se želimo pri pomoči izkazati, velikokrat pa tudi mislimo, da dobro vemo, kaj drugi potrebuje. V resnici pa v pomoč projiciramo svoje lastne želje in potrebe in se sploh ne poglobimo v to, kaj drugi od nas pričakuje in za kaj nas prosi. Fanta bi bila bolj vesela kruha kot potice, ker bi lahko bolj potešila svojo lakoto.
Lahko pa razmišljamo ob njuni pripovedi tudi drugače. Bili so praznični dnevi, prijazno so ju povabili noter in postregli s potico. Želeli so, da tudi premražena in tuja fanta občutita praznično vzdušje. Morda fanta preprosto nista znala sprejeti daru, ki jima je bil dan zastonj. Tudi tega se bosta morala v življenju še naučiti, zakaj najlepše in največje stvari v življenju dobivamo zastonj kot dar.
3708 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Fanta, ki sta okrog božiča hodila po hribih, sta zgrešila pot in nato veliko ur hodila, preden sta prišla v neko vas. Ker nista predvidevala, da bosta toliko časa na poti, ju je zalotila tema, predvsem pa sta bila tudi zelo lačna. Ko sta prišla do vasi, sta potrkala pri prvi hiši in povedala, da sta zašla, da sta lačna in da prosita za malo kruha. V hiši so ju najprej malo začudeno gledali, ker se pač redko zgodi, da pride kdo prosit za kruh. Potem pa so ju prijazno povabili noter in prednju na mizo postavili potico. Fanta sta pozneje pripovedovala: »Vzela sva samo majhen košček, ker je bila potica. Če bi nama dali kruha, bi si upala vzeti več in bi se bolj najedla.«
Ob tej pripovedi sem premišljevala o naši pomoči. Velikokrat se želimo pri pomoči izkazati, velikokrat pa tudi mislimo, da dobro vemo, kaj drugi potrebuje. V resnici pa v pomoč projiciramo svoje lastne želje in potrebe in se sploh ne poglobimo v to, kaj drugi od nas pričakuje in za kaj nas prosi. Fanta bi bila bolj vesela kruha kot potice, ker bi lahko bolj potešila svojo lakoto.
Lahko pa razmišljamo ob njuni pripovedi tudi drugače. Bili so praznični dnevi, prijazno so ju povabili noter in postregli s potico. Želeli so, da tudi premražena in tuja fanta občutita praznično vzdušje. Morda fanta preprosto nista znala sprejeti daru, ki jima je bil dan zastonj. Tudi tega se bosta morala v življenju še naučiti, zakaj najlepše in največje stvari v življenju dobivamo zastonj kot dar.
Slovenija je bogata s številnimi lepotami. Če pa mene vprašate katera lepota je najlepša, bi odgovorila – ljudje! Ljudje so lepota Slovenije. Ljudje Slovenci, moji sonarodnjaki, na katere sem iskreno ponosna. Ker pa tudi mnogi neznani Slovenci v sebi nosijo posebno lepoto, naj posvetim to misel njim. Eden takšnih je bil berač Rojko iz mojih ranih otroških let. Hodil je od vasi do vasi in prosil moko in kruha. Ne vem od kod je bil doma. Vem le, da je bil ves bel, ne vem če od moke ali – beli so bili njegovi lasje, njegova brada, vreča v katero so mu kmetice nasule moke, bele so bile njegove roke, s katerimi je poravnal nabrano moko. Hodil je od hiše do hiše in molil. Nosil je veliki stari kdo ve kolikokrat raztrgani rožni venec in molil. Vsaki kmetici se je dolgo in glasno zahvaljeval in jo blagoslavljal njo, njene otroke, moža, družino, vse tja do tretjega kolena. Videla sem solzo v maminih očeh ob njegovih besedah zahvale! Ko je umrl, je bila na pogrebu cela vas. In ko sem v gimnaziji prvič videla slike indijskih gurujev in svetih mož, sem se takoj spomnila na našega Rojka. Tudi pri svoje delu v hospicu srečam nepozabne ljudi, ki v svojem preprostem, včasih težkem in bolnem življenju, skrivajo neskončni zaklad lepote. Slovenija ima sina rudarja, ki svojo dušo izliva v prelepih oljnatih slikah. Slovenija ima mater, ki je dolga leta z velikim naporom in tono zdravil, s kemoterapijo in obsevanji podaljševala svoje življenje, da bi njena hčerka lahko diplomirala v tujini. Slovenija ima kmeta, ki je vedel na pamet povedati vso zgodovino najbolj pozabljene slovenske pokrajine Prekmurja, in ki je z neskončnim ponosom pripovedoval zgodbe o osamosvojitvi in s solzami v očeh zatrdil: Veš neskončno sem hvaležen Bogu, da sem lahko dočakal dan, ko sem dobil slovensko osebno izkaznico in slovenski potni list! Med lepotami Slovenije je tudi družina, ki je morala oditi v tujino da bi lahko preživeli. Oče in mati sta vse štiri v tujini rojene otroke naučila govoriti slovenski! V dnevih, ki so nabiti s spomini in praznovanji naše države, ki se je posrebrila, smo se pogovarjali, kako veliko število humanitarnih organizacij imamo v naši domovini. In kako smo Slovenci zares radodarni, kako s številnim akcijami podpiramo dobrodelne akcije od Afrike do Azije. Ljudje so najdragocenejši biser v srebrni ogrlici naše države Slovenije. Država so namreč ljudje. Kakršni smo ljudje, takšna je država. A med ljudmi so zmeraj tisti z lepim srcem in lepo dušo, ki v tihoti in skritosti pomagajo državi, ne samo da preživi, ampak da živi.
Prirejeni odlomek iz knjige Sedmerke (Štirje časi – Poletje, II. del), Lj. 2006, str. 49-50 + 56. Ura odbije tri. Trije udarci, ki se zvrstijo v času in katerih sledi druga drugo prekrivajo v tekoči zavesti, v brezčasnem duhu odzvanjajo kakor daljni odmev svete Trojice, ali kot še daljnejši spomin na vedsko Trojstvo: na stvarnika, vzdrževalca in pokončevalca sveta. Vselej in povsod Enega in Samega. Ljudje se bojimo konca, veselimo se začetka. Pozabljamo pa, da sta v krogu življenja začetek in konec skupna in ista. Naš pesnik Prešeren v sonetu nesreče pravi: življenje ječa, čas v nji rabelj hudi … Pa je čas res rabelj v ječi življenja? Seveda, čas je rabelj, vendar je nemalokrat usmiljeni rabelj, in življenje je ječa, vendar je nemalokrat dokaj razkošna ječa – kajti ta vsemogočni rabelj Čas človeku šele omogoča, da sploh jè. Čas, tisti stari grški bog Kronos, ni samo Sovražnik, povampirjeni starec, ki v grškem mitu porojeva otroke, da jih potem požre, Čas je tudi mladi krilatec Kairos, odrešujoči »pravi trenutek«, ki nam odpira rajska vrata, življenje v večnosti – in to ne šele takrat, ko čas tega življenja mine, ampak že zdaj, morda celo samó zdaj, dokler čas traja. Večnost zdaj traja. Sodobni francoski filozof André Comte-Sponville je v svoji knjigi z naslovom Biti-čas [L'être-temps, 1999] znova zapisal tisto staro in obenem vselej novo, ključno misel za razumevanje odnosa med časom in večnostjo: sedanjost ni trenutek, temveč je trajanje. Kajti naša sedanjost traja – le če jo prepoznamo, če jo v duhu uzremo kot trajajočo. V tem smislu je tudi Marcel Proust v svojem znamenitem ciklu romanov Iskanje izgubljenega časa znova »našel« svoj minuli čas. Odlomek iz zadnje, sedme knjige tega cikla pod naslovom Spet najdeni čas se v lepem prevodu gospe Radojke Vrančič glasi takole: »In glej, nenadoma se je zgodilo, da strogi zakon ni več učinkoval, da ga je začasno razveljavila čudovita umetnija narave, ki je povzročila, da se je neki občutek – žvenk žličke ob krožnik, enak naslov knjige itd. – zableščal v preteklosti, kjer ga je lahko okusila moja domišljija, in hkrati v sedanjosti, kjer je stvarna vznemirjenost mojih čutov zaradi žvenketa, dotika platna itd. dodala sanjarijam domišljije še nekaj, kar jim navadno manjka, se pravi pojem obstajanja, in je s to zvijačo mojemu bitju omogočila, da je – samo za tren – ujelo, osamilo in zaustavilo tisto, česar ne more nikoli zgrabiti: malo časa v čisti obliki.« (Spet najdeni čas, str. 186-187)
Vsaka maša se konča z blagoslovom in duhovnikovimi besedami 'pojdite v miru'. Te so v latinskem jeziku malo drugačne, če bi jih prevedli, bi lahko slišali: 'Pojdite, poslani ste!' Tako se združi blaga, dobra beseda in poslanstvo kristjanov zunaj cerkve. Beseda blagoslov namreč pomeni izrekanje dobrega, gre za vero v besedo, ki tudi učinkuje. Pogosto sem samokritičen do nas katoličanov, ki se niti po obisku maše po izrazu na obrazu kaj dosti ne razlikujemo od drugih sodržavljanov. Pričakoval bi, da bi nas duhovna hrana, ki smo jo pri maši deležni, tako okrepčala, da bi se to videlo že z naše drže, izraza na obrazu, bolj vedrega koraka. Da bi živeli blagoslov, ki smo ga deležni. Je že tako, da se morda premalo zavedamo, kako je od naših lastnih korakov odvisno ali se bomo usmerili v smer blagoslova, življenja ali pa bomo v svet prinašali še en zamorjen pogled. Nekoč je živel ostareli modrijan, ki je lahko odgovoril na vsako vprašanje, ki mu ga je kdo zastavil. Dva mladeniča pa sta se odločila, da ga bosta nekoliko potegnila za nos. »Dajva tega starca malo prenesti naokrog,« sta si dejala. »Ujela bova ptico in šla do ostarelega moža ter mu rekla: »O, modri mož! Povej nama, ali je to kar drživa v rokah živo ali mrtvo? Če bo rekel 'mrtvo', bova ptico spustila, da poleti; če pa bo rekel 'živo', bova ptico stisnila do smrti. Tako sta res ujela majhno ptico in šla z njo do ostarelega modrijana. »Ali je kar drživa tukaj v rokah živo ali mrtvo?« sta ga vprašala. Ostareli mož je zgolj oplazil s pogledom oba fanta, se jima nasmehnil in odgovoril: »To je v vajinih rokah.« V tvojih in mojih rokah je ali prinašava življenje ali smrt, blagoslov ali prekletstvo. Vsi ljudje lahko blagoslavljamo in delamo, da se ta blagoslov med nami uresničuje. Morda je lahko še tako naivna misel, a verjamem, da je vredna razmisleka: »Bolje je prižgati eno lučko kot pa preklinjati temo.« Tudi to je lahko izziv za današnji dan – morda že kmalu, ko se bomo znašli na cesti in ko bomo ob sovoznikih postavljeni pred dilemo – preklinjati ali blagoslavljati, življenje ali smrt.
Mark Avrelij, rimski cesar in filozof iz 2. stoletja, je v svojem delu z naslovom Samemu sebi, zapisal precej vodil za srečo in pri tem pozival k preprostemu in poštenemu življenju, ki bi temeljilo na izpolnjevanju dolžnosti do sebe in do drugih. Človeku je v nasprotju z neživimi predmeti dana tudi razumska duša, njegov smoter pa je, da vselej sledi razumu po poti pravičnosti in poštenosti ter tako opravlja dejavnosti, ki bi koristila tudi skupnosti. Človek je namreč s soljudmi povezan v ogromen živ organizem, k dobrobiti katerega mora tudi sam prispevati. »Svet je eno bitje, ki ima /…/ eno dušo,« pravi Avrelij, ko opisuje človeško skupnost. Dobro in pravično delo je nujno nekaj koristnega, zato bi si moral vsak prizadevati za to ne glede na slavo, ki bi sledila. Ta je namreč minljiva, ker je vezana na ljudi, ki nas hvalijo. Mrtvi nima od vse te hvale nič, živemu pa prinese le kakšno kratkotrajno korist. Avrelij nas zato spodbuja, naj hitro opustimo »misel na to puhlo darilo, odvisno od tuje govorice.« Vse, kar je lépo, je namreč lépo samo po sebi, medtem ko mu zunanja hvala ničesar ne prida. Resničnemu lepemu tudi nič ne manjka, ravno tako kot ne manjka ne zakonu ne resnici ne dobrohotnosti ne skromnosti – vse te vrline z zunanjo hvali prav ničesar ne pridobijo. »Mar smaragd ni več smaragd, če ga ne hvališ?« se sprašuje Avrelij in poudarja, da hvala nikakor ne povzroči, da bi neko dejanje postalo lepo in dobro, kakor tudi graja ne, da bi postalo slabo. Ob tem ugotavlja, da obstajajo več načinov, kako se ljudje odzovejo na svoje dobro dejanje: marsikdo nemudoma zahteva od sočloveka neko povračilo. Drugi povračila ne zahteva takoj, vendar pa prejemnika usluge stalno opominja, da mu je pomagal. Obstajajo pa tudi ljudje, ki so že po naravi dobrotniki in skoraj ne vedo, da so nekomu izkazali dobroto. »Taki so podobni trti, ki rodi grozdje, pa ne zahteva plačila.« Avrelij nam polaga na srce, naj se trudimo tudi sami postati ljudje te tretje vrste, iskalce hvale pa takole kara: »Če si storil dobro delo in ga je drugi užil, čemu iščeš kakor bedaki še tretjo stvar, namreč sloves dobrotnika ali povračilo?« Zares dober človek je namreč tisti, ki »ne razglaša na ves glas, kadar stori kaj dobrega, temveč gre tiho dalje in zopet daje, kakor trta, ki po obroditvi ob svoji uri znova prinese grozd.«
»Svet potrebuje ljudi, ki so posvečeni mistični izkušnji«, je ob neki priložnosti dejal italijanski jezuit in islamolog Paolo DallʾOglio. A kaj pomeni biti posvečen mistični izkušnji? Kako razumeti ta poziv Paola DallʾOglia? Biti posvečen mistični izkušnji pomeni predvsem biti dovzeten za izkušnjo, ki presega našo vsakdanjo zavest v smeri nadčutnega in nadrazumskega doživetja Resničnosti. Mistična izkušnja je – v širšem pomenu besede – izkušnja presežne Resničnosti, ki nas hkrati spomni na naš lasten presežni izvor. Izkušnja polnosti te Resničnosti nas pripelje bližje globlji Resnici o svetu in nas samih. Kajti vsak od nas je na tak ali drugačen način »romar k Resnici«. Eksistencialna naloga vsakega od nas bi zato morala biti v kultiviranju pogojev, ki bi nam omogočili takšno izkušnjo. Če je Immanuel Kant spodbujal človeka, da se poslužuje svojega lastnega razuma, in se tako s pomočjo avtonomnega mišljenja prebije iz svoje nedoletnosti, je za tega istega človeka sedaj čas, da se poslužuje tudi svoje globlje narave – ki jo tradicionalni mistiki prepoznajo kot »subtilno srce« –, in preko kontemplacije ter čuječnosti preseže meje gole refleksije. Znamenita napoved velikega nemškega teologa Karl Rahnerja, pa kateri bo kristjan prihodnosti moral postati mistik ali pa ga ne bo več, bi veljalo prenesti na pripadnika vsakršne veroizpovedi, oz. jo razumeti kot poziv človeku sploh. Različica Rahnerjeve vizije bi se sedaj glasila: »človek prihodnosti bo mistik ali pa ga ne bo več!« Se ta različica zdi preveč radikalna? Proti morebitnim nesporazumom: Z mistiko ne mislim »iracionalnosti«, »ezoterične sentimentalnosti« ali svetu sovražne »introvertiranosti«; ravno nasprotno: »dinamizacijo duha«, »razširitev zavesti« in »predrugačenje lastnega značaja«. Kajti avtentična mistika, ki temelji na samopremagovanju, preiskovanju lastne vesti, uresničevanju dobrega in odkrivanju presežnih dimenzij realnosti, predstavlja pravi »eksistencialni revolt« proti vsakršni obliki nedoletnosti, brezbrižnosti in ignoranci. Torej, da: »Separe aude«! A poleg poguma za uporabo svojega lastnega razuma in mišljenja, imej tudi pogum za duhovni napor in za vzpon k »skrivnosti«! Kajti mistika nikakor ni proti-razumska, temveč nadgrajuje refleksijo, s tem, ko jo obogati za duhovno-izkustveno razsežnost. Ravno ta izkušnja vednost pripelje v stanje in stanje pretvori v spoznanje. Na iniciacijski poti so nam zakladi svetovnih religij in duhovnih sistemov vsekakor v neprecenljivo oporo. Toda mistična izkušnja je navsezadnje rezultat individualnega prizadevanja na eni, in »milosti transcendence«, na drugi strani. Pot, ki vodi k njej, je pot, ki jo mora vsak sam zase odkriti in jo navsezadnje povsem sam tudi prehoditi.
Razodeni, razodeni, svojo dušo s križa snemi. Pa dodal na ustnice si še tri ključavnice … To ugotavlja Jože Pogačnik v svojih Sinjih ozarah. Očitno gre za nekoga, ki ne verjame več v zaupanje. Pa saj takih ni malo in morebiti smo med njimi? Se je pa vredno vprašati, komu zaupati, kar nas teži, da se ne bi nad nami naslajalo pol sveta. Velja namreč stara izkušnja: 'Kar vesta dva, ve pol sveta. Kar vedo trije, pa vsi ljudje.' Med vojno so moja otroška ušesa včasih ujela besedo konspiracija. To mora biti nekaj tako velikega kot konj, če je k o n spiracija. Zdaj že dolgo vem, da pomeni skrivno, skrito, tajno, zaupno, neizdano. Pa ne le v vojni. Še vedno veljajo prisege molčečnosti. Zavezani so ji zdravniki, terapevti, lekarnarji, sodniki, duhovniki in sploh ne samo ti. Tudi jaz in vi. Če smo raztrosili v svet, kar nam je kdo zaupal, smo ga izdali. Kdor je izdal nas, mu skoraj gotovo ne zaupamo več. Zgubiti zaupanje je pa huje kot ostati brez kake potrebne gmotne dobrine. Psihološko – toda raje rečem duhovno – nismo odrasli, če slastno razlagamo zasebnosti koga drugega, čeprav nas ta nikoli ni prosil zaupanja. Prostodušno smo ga postavili na stojnico, da je lahko obran do kosti. Kajti, ko vesta dva, ve pol sveta. Ja, saj jemlje zelo močna zdravila; ali ne veš, da jih dobiva iz Švice? Naslednji skrbni oskrbnik informacij že pripoveduje, da ne bo več dolgo in kako da se bo žlahta zravsala za dediščino. Družinske zdrahe, zakonolom, zasvojenost, razne povezave so pa sploh imenitna poslastica za debate. Že iz davnine je znano, da je rimski veljak dal psu odsekati rep, samo da se je v cesarstvu spet o njem govorilo. Razodeni, razodeni, svojo dušo s križa snemi. Le kdo si ne želi ob sebi zaupljivega človeka, kadar ga duša boli? Pa dodal na ustnice si še tri ključavnice. Kar je žalostna posledica kake bridke izkušnje. Kdor pa je deležen zaupanja, naj ne pozabi stare basni o cesarju in njegovem brivcu. Ko je le-ta skrivnost, ki je res da ni hotel izdati nobenemu človeku, izšepetal v zemljo, so vse trave začele vpiti: Cesar Trajan ima kozja ušesa!
V svojem planinskem nahrbtniku, čeprav ne osvajam vrtoglavih višin, vedno nosim Prusikovo ali pomožno vrvico, dolgo 5 metrov. Večkrat jo vzamem v roke, razpletem in jo s pomočjo enega izmed vozlov spet spletem v kito v dolžini pol metra ter vanjo vpnem vponko. Skoraj neznatna vrvica, ki v planinskem svetu pomeni začasno vez med plezalno vrvjo in pritrditveno točko za pritrditev padlega ali bremena in razbremenitev soplezalca ali reševalca, v mojem življenju pomeni simbolično vez. Vez, na katero sem obesila vsa bremena, ki mi jih nalaga življenje. Mogočne gore, tiste nad dva tisoč metri, sem prvič ugledala proti koncu srednje šole iz Bavšice, tipične visokogorske doline, ki je z vseh strani obdana z visokimi vrhovi in slemeni. V njej še danes domuje planinsko učno središče. Navidezna odmaknjenost doline je takrat pred menoj razgrnila vso prvinskost gorskega sveta. Sveta, ki me je zaznamoval za vedno. Tistega dne je gorsko tišino zarezal moj krčevit jok in krepak, skoraj kričeč glas alpinističnega inštruktorja. Moj gorski padec s poti na Bavški Grintavec, gore v Julijskih Alpah, ni prestrašil samo mene. Prestrašil je tudi prekaljenega alpinista, ki nas je učil prvih, nekoliko zahtevnejših korakov po gorah. Padec je zaustavila močna vrv v rokah soplezalca, ki me je varoval. Od tistega dogodka dalje me v življenju spremlja simbolika varovalne vrvi, prijateljske vezi in vponke. Ko se znajdem pred življenjskimi razpokami in prepadi, vzamem v roke vrvico in se vpnem. Na Bavški Grintavec se nisem povzpela nikoli več, se pa pogosto vračam v njegovo nedrje in potiho hrepenim o še neosvojenih lepotcih našega pa tudi tujega gorskega sveta. Čemu prav gore? V gorskem svetu se s svojo vrvico in vponko vpnem v neko drugo navezo, v navezo s Stvarnikom. Pogovor z njim na zelenih pašnikih ali redkih šopih trave ne poteka po ustaljenih molitvenih obrazcih. Tudi moja molitvena drža ne ustreza odlokom, ki so predpisani za nek drug prostor. Pogosto namreč zrem vanj iz neobičajne, žabje perspektive. Tako se mi zdi daljava med Njim in menoj krajša. Zdi se, da se tudi Stvarnik v gorskem svetu, eni izmed najlepših katedral, dobro počuti, sicer ne bi bil tako radodaren s prgišči lepot, ki jih je raztrosil ondod. V gorah najdem svojo bit ter odvržem vsakdanja oblačila, ki me vlečejo k tlom. Ko se vrnem domov ali na službeno mesto, čutim da mojo kratko navezo s Stvarnikom zaznajo tudi moji najbližji in sodelavci. Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka. Na zelenih pašnikih mi daje ležišče; k vodam počitka me vodi. Naj tudi vas, dragi poslušalci in cenjene poslušalke, tudi če bi hodili po globeli smrtne sence, Gospod vodi s svojo palico, naj bo vaša opora in tolažba.
Peljala sem se z avtobusom in nehote prisluhnila pogovoru dveh mladih ljudi za seboj. Dekle je pripovedovalo o nesreči, ki jo je doživelo, ko sta se s fantom peljala z motorjem. »Imela sta zares srečo, da se vama ni zgodilo kaj hujšega,« je rekel sogovornik. Dekle je odvrnilo: »Ne, to ni bila sreča. Imela sva angela.« Nekaj trenutkov je sledila tišina, potem pa je fant rekel: »Da, to ni bila samo sreča. To je bil angel.« Pomislila sem: zares, kolikokrat v življenju imamo občutek, da nas je samo »sreča« obvarovala neke hujše nesreče. Ne vem, če se pri tem dovolj pogosto zavemo, da ta »sreča« ni nekaj nedoločenega, česar ne bi znali razlagati, ampak je preprosto otipljiv božji poseg v naše življenje. Mož, ki je pred kratkim v prometni nesreči izgubil ženo in sam dobro ve, kaj pomeni doživljati stisko, mi je pripovedoval tole zgodbo. Peljal se je z mestnim avtobusom in neka ženska je spraševala, kje mora izstopiti. Povedal ji je, hkrati pa je tudi opazil, da je precej zmedena. Izstopil je na isti postaji kot ona in ji skušal pokazati ulico, ki jo je iskala. To je bil povod za pogovor, ki je trajal najmanj pol ure. Njemu, neznanemu človeku, je pripovedovala, da ji mož v bolnišnici umira, da je vsa zbegana, da ne ve, kako bo kos situaciji. Čeprav ga ni poznala, je v njem začutila človeka, ki jo zna poslušati in ki ga v tem trenutku potrebuje. Ko sta se poslovila, mu je rekla: »Hvala za ta pogovor. Pomagali ste mi.« V tem trenutku je bil zanjo ta neznani moški angel, ki ji ga je Bog poslal na pot, da je nekoliko omilil njeno stisko. Tako se naša življenja na čudovit način prepletajo. Verjetno se sami niti ne zavedamo, kolikokrat nas Bog pošilja kot angele na pot, da bi pomagali nekomu, ki ga sploh ne poznamo.
Enajsta knjiga Izpovedi latinskega filozofa in utemeljitelja krščanske teologije sv. Avrelija Avguština velja za temeljno klasično delo na področju filozofije časa. Avguštin nasprotuje aristotelski fizikalni opredelitvi časa kot »števila gibanja glede na prej in pozneje«, češ da zvaja čas zgolj na »zunanji« čas, in nasproti temu postavi lastno pojmovanje časa kot »notranje razsežnosti duše«. Najprej pa si zastavi tisto znamenito vprašanje: »Kaj je torej čas? Če me nihče ne vpraša, vem; če pa ga hočem na vprašanje razložiti, ne vem. Vendar si upam z gotovostjo trditi, da bi ne bilo preteklega časa, če bi nič ne prehajalo, da ne bi bilo prihodnjega časa, če ne bi nič prihajalo, in ne sedanjega časa, če ne bi bilo nič pričujoče.« (Avguštin, XI/14, slov. prev. str. 253–4) Torej tudi Avguštin navsezadnje le opredeli pojem časa. Rešitev uganke časa najde v duši, iskri večnosti, ki nosi v sebi, namreč v svoji sedanjosti, vse tri čase. Zato zapiše: »Kolikor je doslej jasno in očitno, je to, da niti prihodnost ne biva niti preteklost. Potemtakem pravzaprav ne moremo reči: trije časi so – pretekli, sedanji in prihodnji. Natančneje bi se reklo takole: trije časi so – sedanjost glede na preteklost, sedanjost glede na sedanjost in sedanjost glede na prihodnost. Zakaj le v duši bivajo časi kot te vrste trojstvo, drugje jih ne vidim: sedanjost glede preteklosti je spomin, sedanjost glede sedanjosti je vpogled, sedanjost glede prihodnosti je pričakovanje.« (Avguštin, prav tam, XI/20, str. 259) Vsi trije časi – preteklost, sedanjost in prihodnost – torej bivajo v duši, ker pa duša, vsaj na tem svetu, biva le v sedanjosti – četudi je njeno pravo domovanje »četrti čas«, namreč večnost –, lahko sklepamo iz sedanjosti duše, iz njene prisotnosti tu-in-zdaj, da so trije časi le trije načini sedanjosti, ki kakor troedini vodomet vrejo iz treh osnovnih duševnih funkcij: iz spomina, vpogleda in pričakovanja. – Potem pa sv. Avguštin v svoji duši išče Boga, v njenih »prostranih dvoranah spomina« … ampak to je že neka druga (čeprav obenem ista) zgodba. Prirejeni odlomek iz knjige Iskanje poti (Štirje časi – Pomlad), Lj. 2002, ponatis 2011, str. 266–268.
Spoštovani, ko me kot teologa sprašujejo o vprašanju zla, ne morejo mimo vprašanja, zakaj Bog ni ustvaril sveta brez možnosti izbire zla? Da bi to vzdržalo, Bog ne bi smel ustvariti ničesar. Vendar »nič« filozofsko ni bolje kot »nekaj«. Filozof Leibniz je v delu Teodiceja zapisal, da bi Bog lahko ustvaril katerikoli možni svet, vendar se je odločil ustvariti najboljši izmed možnih svetov, ki pa upošteva človekovo svobodno voljo, čeprav vključuje tudi trpljenje in krivice. Kajti drugačen svet bi bil brez morale, ker ljudje ne bi mogli in imeli kaj izbirati. Tako ločimo naravno zlo, ko trpljenje izhaja iz naravnih procesov, na katere nimamo vpliva; nesreče, potresi, cunamiji, bolezen, smrt … in so rezultat življenja v padlem svetu greha ter vključuje vse ljudi, verujoče in neverujoče. Ločimo tudi moralno zlo, ko razumno bitje drugemu čutečemu bitju zavestno in namerno prizadene trpljenje, za kar smo odgovorni (razen na primer bolečine, ko jo prizadene zdravnik). Ločimo pa tudi metafizično zlo, ki je nujno pomanjkanje popolnosti, ki obstaja v ustvarjenem kozmosu, saj ne more biti nič tako popolno kakor Bog. Končno, zakaj se glede zla vedno sprašujemo samo v odnosu do dobrih ljudi? Jezus Kristus kot najboljši človek, ki je kdaj živel na svetu, je rekel, da ni nihče dober, razen Boga. Peter Kreeft, eden največjih sodobnih filozofov, pravi, da zato vprašanje ne sme glasiti le – Zakaj se slabe stvari zgodijo dobrim ljudem? – ampak – Zakaj se dobre stvari zgodijo slabim ljudem? Nadalje, zakaj vedno trdimo, da je trpljenje nekaj slabega. Namreč človek, ki ni trpel, ne ve ničesar, in ne more ljubiti, razumeti, niti pomagati. Prav nesreče ljudi najbolj povezujejo. Trpljenje pa je dobro za naš razvoj in za zorenje modrosti. In končno, kdo pravi, da moramo ljudje poznati vse Božje razloge? Živali tudi nas ne morejo razumeti. Prav tako so Božji načrti izven našega umevanja, kajti Božje misli so nad našimi mislimi. (Iz 55,8-9) Njegovi sklepi pa so nedoumljivi in kdo bi lahko spoznal Gospodov um? (Rim 11,33-34) Bog ne obljublja, da na svetu ne bomo trpeli. Obljublja pa konec zlu, saj prihaja dan, ko bo obrisal vse solze z naših oči in smrti ne bo več, kajti prejšnje bo minilo, saj pričakujemo novo nebo in novo zemljo. (Raz 21,4-5) Bog je vprašanje zla rešil z učlovečenjem Kristusa. Križ je praktična, ne pa teoretična rešitev zla. Kristus, ki je osmislil bolečino trpljenja, je »začetnik in dopolnitelj vere« (Heb 12,2), kajti »upanje ne osramoti« (Rim 5,5). Človek lahko živi brez hrane štirideset dni, brez vode tri dni, brez zraka nekaj minut, brez upanja pa niti ene sekunde.
Pred mnogimi leti sta na kitajskem živela dva prijatelja. Prvi je izvrstno igral harfo, drugi ga je pa izredno pazljivo poslušal. Ko je prvi igral ali pel pesmi, ki je na primer govorila o gori, je drugi dejal: »Vidim goro, kakor da stoji pred mano.« Ko je prvi igral o potoku, je ta, ki je poslušal, dejal: »Slišim, kako teče voda po skalah!« Nekega dne je poslušalec zbolel in umrl … Njegov prijatelj je prerezal strune na harfi in ni več igral. … Dejansko obstajamo samo, če nas kdo posluša. Da, obstajamo samo, če nas kdo posluša in obstajamo, samo, če je kdo ob nas. Otrok se zave sebe v odnosu z drugimi ljudmi. Drugi človek je za nas drugi, s katerim lahko začnem dialog. V tem dialogu lahko spoznam resnico, pa tudi sebe vidim prav šele v dialogu z drugimi. So misleci, ki pravijo, da so drugi za nas pekel, zlo. Tudi tako lahko gledamo na druge. Če gledamo tako, potem drugi zlahka taki tudi postanejo. Toda drugi je za nas lahko tudi zakrament, tisti ki nas dela svetega, torej tisti, po katerem se posvečujemo, postajamo bolj božji. K Bogu lahko pridemo samo skupaj z bližnjim. Ruski mislec je to lepo izrazil: V pekel gre vsak sam, v nebesa pa gremo lahko samo vsi skupaj. Zato se kristjani združujemo v skupnost, v Cerkev. V današnjem času pretiranega individualizma nekateri to že težko razumejo. Zakaj tak odpor proti skupnosti? Mogoče tudi zaradi režimov, ki so tako poudarjali skupnost, kolektiv, da so zanemarjali ali celo zatirali osebo, samostojnost vsakega človeka, ki se svobodno odloči, da bo pripadal skupnosti. Če v tej skupnosti vladajo vezi ljubezni, mu je ta odločitev lažja.
Pred kratkim je slovenski kulturnik Mitja Čander dejal, da živimo v normalni državi, ker sovražimo intelektualce. V mislih je imel najbrž usodo starogrškega modreca Sokrata, ki ga je v času atenske demokracije država zaradi njegove kritičnosti do samooklicanih strokovnjakov s področja politike, umetnosti in drugih veščin obsodila celo na smrt. Kljub skoraj dvainpoltisočletni časovni razdalji med obema družbama nedvomno obstajajo podobnosti – tudi v majhni slovenski državici uživamo sadove demokracije in tudi v naši družbi so kritični intelektualci obsojeni ne fizični, pač pa na duhovni propad. Biti kritičen intelektualec je bilo v času komunistične vladavine skorajda lažje kot danes – bil si sicer lahko fizično likvidiran, a bil si junak naroda, disident, ki si je upal povedati na glas nekaj, za kar večina prebivalcev ni našla poguma. Danes pa proces utišanja kritično razmišljujočih ljudi poteka po postopku: najprej se slovenskega Sokrata javno degradira ali pa se o njem preprosto ne piše. Javni, medijski likvidaciji sledi pritajeno finančno uničenje, saj tak javni izobčenec zaradi svoje nepredvidljivosti in nelojalnosti do enega ali drugega lobija zanesljivo ne dobi več dela, kaj šele zaposlitve. Zaradi potrebe, da se v pehanju za dnevno preživetje preusmeri v druge poklice, je končno tudi duhovno likvidiran. Toda nekaj je Mitja Čander v svojem razmišljanju o sovražni nastrojenosti sodobne slovenske družbe do razmišljujočih vendarle zamolčal. Najhujši sovražniki kritičnih intelektualcev danes niso več politiki, ampak tako imenovana intelektualna elita sama – tisti, ki ščitijo svojo udobno premišljevanje v službenih in domačih foteljih. Zoper take samooklicane intelektualce, ki stroko zlorabljajo le za svojo korist in kovanje dobička, pa je prav Sokrat zastavil ne le svojo kritično besedo, ampak tudi življenje.
Sv. Terezija Avilska, mistikinja in učiteljica Cerkve, zagotavlja, da »potrpežljivost vse doseže«. Danes v dobi preobilja in tehnologije pa velja predvsem načelo »vse – in to takoj«. Kako lahko v takih okoliščinah, ko od drugih pričakujemo takojšen odgovor na elektronsko pošto ali SMS sporočilo, sploh postanemo potrpežljivi? Ko mislimo, da se mora vse zgoditi po naših željah in pričakovanjih? Najprej se moramo odpovedati nadzoru nad vsako podrobnostjo v našem življenju in začeti zaupati, da nekdo skrbi za nas, nas varuje in vodi. Prepustiti se presežnemu Viru ali Previdnosti je prvi korak na poti do potrpežljivosti. Potrpežljivost se kaže na raznolike načine: ali znam potolažiti otroka, ko neutolažljivo joka, ali sem sposoben skrbeti za bolnega sorodnika, ki je morda spričo bolezni postal razdražljiv, ali sem pripravljen poslušati prijatelja, ki se je znašel v stiski. Potrpežljivost je odvisna tudi od značaja, eni so bolj potrpežljivi od drugih, toda slej ko prej naša potrpežljivost naleti na svoje meje. Običajno smo še nekako potrpežljivi, ko nam gre dobro in ko se zdi, da imamo svojo usodo trdno v rokah. Povsem drugače pa se začnemo obnašati, ko se znajdemo v preizkušnji, bodisi ko zbolimo, ko nas zapusti ljubljena oseba ali ko se stvari ne odvijajo po naših načrtih. Tedaj se v nas navadno prebudi upor, celo nasilje ali želja po maščevanju. Ko je Terezija hudo zbolela, se je postopoma učila potrpežljivosti. Na tej poti ji je pomagala molitev. Molila je z Jobovimi besedami: »Če torej prejemamo iz Gospodove roke dobre stvari, zakaj ne bi trpeli tudi bridkosti«. Terezija je doumela, da potrpežljivost, s katero je prenašala bolečine in kljub temu ohranila vedrost in sproščenost, ni prihajala od nje, temveč iz globljega vira, od Gospodarja življenja in smrti. Zato jo je vsako najmanjše izboljšanje nadvse klavrnega zdravstvenega stanja navdajalo z nepopisnim veseljem. Ko je po več kot osmih mesecih spet lahko vstala s postelje in začela hoditi z berglami, je slavila Boga, kot poroča v Lastnem življenjepisu. Potrpežljivost gre torej z roko v roki s še eno pomembno krepostjo: hvaležnostjo. Hvaležnost za dobro kot tudi tisto bolj grenko v življenju nas bo končno naredila bolj potrpežljive. Potrpežljive za uresničitev tistega, kar presega vse naše želje in pričakovanja. Tedaj se bomo spomnili Terezijinih besed: »potrpežljivost vse doseže«.
Mark Avrelij, rimski cesar iz 2. stoletja, je bil velik privrženec stoicizma. V svojih meditacijah, naslovljenih Samemu sebi, je premišljeval zlasti o vlogi človeka v svetu in drži, ki vodi do sreče. Te premisleke je zapisal za svoj lasten moralni napredek in obnavljanje temeljnih načel stoicizma, ki jih je želel vselej udejanjati v življenju. Glavno vodilo, okrog katerega so zbrana premišljevanja, je v prepričanju, da imamo sami nadzor nad lastnim razumom in mišljenjem – ko bomo to spoznali, bomo po Avreliju našli tudi moč za dobro življenje. Sreča je tako povsem v naših rokah in je odvisna od naših misli. »Otresi se utvare, da se ti je zgodila krivica, pa ne boš več tožil, da si užaljen,« pravi Avrelij. Najpomembneje je, da se zavedamo, da ne moremo vplivati na dogodke okoli nas, pač pa lahko uravnavamo naše odzive: vsako húdo ima svoj izvor v nas samih, v naši domišljiji, ki si dela sodbe o svetu. »Zato glej, da jih ne bo delala, pa bo vse prav,« je Avrelijev sklep. Dejstvo, da so tudi nesreče neizogibni del življenja, moramo sicer sprejeti, a za našo duhovni mir je veliko bolje, če nanje gledamo kot na priložnosti za osebno rast, saj naj prav taki dogodki prisilijo, da se stalno prevprašujemo o svojih predstavah o svetu in hkrati krepimo svojo potrpežljivost, radodarnost in pogum. Od nas samih je torej odvisno, kako se bomo odzvali na dejanja drugih ljudi. Avrelij to prikaže v naslednji miselni vaji: »Zjutraj si reci: danes se bom srečal z malenkostnim, nehvaležnim, ošabnim, spletkarskim, obrekljivim, nepriljudnim človekom. Vse te napake so se nabrale v ljudeh, ki ne ločijo dobrega od hudega. Toda meni /…/ ne more nihče od njih škodovati, zakaj nobeden od njih me ne bo zapletel v sramotno dejanje.« Če bomo trdni v duhu in bomo sledili svojemu razumu, nas nihče ne bo mogel zvabiti na kriva pota. To spoznanje nam bo vlilo notranjega miru in nam dalo moči, da bomo lažje premagovali vsakodnevne tegobe. »Ne vznemirjaj samega sebe!« naroča Avrelij, saj tisti, ki dela škodo, škoduje le sebi. Moder človek pa se bo zavedal, da le on sam odloča, kako se bo odzval na takšno dejanje.
Pred kratkim me je oče vprašal za svojega najmlajšega otroka, kako naj ga vzgaja, da bo premagal hudo trmo, ki se je pojavila pred kratkim. Kljub izkušnjam s starejšimi otroki, je pri najmlajšem brez pravega odgovora, zatrjuje. Sedeli smo pri obedu, kjer je prav ta otrok na vsak način hotel uveljaviti svoje. Nekaj časa so ga poskušali pomiriti, nato pregovarjati, a ker ni mogel doseči svoje, je uporabil še zadnje: jok. Glasno, kolikor mu je dalo grlo, je dopovedoval vsem, ki so bili na dosegu stotih metrov, da se mu godi krivica. Številni ljudje, saj smo bili v gostilni, so se ozirali in lahko si sklepal po izrazih na njihovih obrazih, kaj si mislijo. Starša se nista kaj dosti menila za te poglede. Mati je otroka prijela in ga preprosto odpeljala proč. Seveda ni šlo z lahkoto, a vseeno je po nekaj minutah glasen jok, ki je bil bolj podoben kričanju, potihnil. Kolikokrat smo priča takim prizorom. V trgovini, ko otrok hoče na vsak način vzeti kaj s police in mu starši vztrajno dopovedujejo, da tega ne potrebuje. Na ulici, ko otrok noče več naprej ter se usede na tla in joka. V avtobusih, ko hoče na vsak način pritiskati to ali ono tipko ali se držati te ali one ročice. In vedno so krivi starši, vsaj v pogledih neznancev, ki z vso vzgojiteljsko modrostjo opazujejo napore staršev s trmastimi otroki. Če bi tem vznemirjenim opazovalcem otroške trme bral misli, bi v takih trenutkih lahko sestavil najboljše vzgojne priročnike: vsi smo takrat tako pametni, a kaj, ko imamo sami opravka z otrok,i nam to kaj dosti ne koristi. Prav zaradi te nemoči t. i. pametnih nasvetov zaskrbljenemu očetu nisem odgovoril. Ko je mati prišla nazaj z bolj ali manj pomirjenim otrokom, sem jo pohvalil in povezal njeno ravnanje z vzgojno literaturo. Sama je le zavzdihnila, da so danes ljudje tako nestrpni do otroškega joka. Pa sem jo opogumil, da je bolje za otroka, da se v njenem ljubečem naročju nauči, da vsega, kar si vbije v glavo, ne more imeti. Če se tega ne bo naučil sedaj, bo s svojo sebičnostjo in brezobzirnostjo veliko bolj neznosen, kot je danes njegov trmasti jok. Vsem skupaj želim dan, v katerem bomo imeli potrpljenje z odraščajočimi. Če jih nimamo, lahko vsaj podpremo vztrajne in požrtvovalne starše, ko se trudijo, da bi gradili otrokovo prihodnost in ne le gledali na njegovo trenutno dobro počutje.
Slavimo vnebovzetje Device Marije in se veselimo njenega poveličanja, premišljujemo njene kreposti in posnemamo njen zgled, krepimo našo vero, upanje, ljubezen, in se veselimo poveličanja, ki čaka tudi nas. Kristus se je s poveličanim telesom dvignil v nebo, da nam prostor pripravi, in svojo mater Devico Marijo je s poveličanim telesom vzel k sebi, da nam potrjuje obljubo, ki jo je dal svojim apostolom in vsem, ki izpolnjujejo njegove zapovedi. In sveto leto usmiljenja, ki ga doživljamo, nam seveda daje lepo priložnost, da si prikličemo v spomin, kakšna je vloga usmiljenja na naši poti do poveličanja. Prvi pogoj za zveličanje in poveličanje je vsekakor vera, kakor pravi pismo: »Brez vere namreč ni mogoče biti Bogu pogodu, kajti kdor hoče priti k Bogu, mora verovati, da je in da je tistim, ki ga iščejo, plačnik« (Heb 11,6). »Kdor bo veroval in bo krščen, bo zveličan; kdor pa ne bo veroval, bo pogubljen,« je svojim učencem zagotovil Kristus pred svojim vnebohodom (Mr 16,16). Seveda pa ne zadostuje vsaka vera in ne kakršnakoli vera, temveč samo vera, ki je dejavna, kakor pravi apostol Jakob: »Pokaži mi svojo vero brez del, in jaz ti iz svojih del pokažem vero!« (Jk 2,18). In kakor naroča Gospod: »Tako naj sveti vaša luč (vera!) pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 5,16). Tako vsa telesna kot vsa duhovna dobra dela pa se imenujejo 'dela usmiljenja.' Temeljna krepost, iz katere izhajajo vsa dobra dela, je torej usmiljenje, kakor pravi tudi prerok Mihej: »Bilo ti je razodeto, o človek, kaj je dobro in kaj Gospod hoče od tebe: nič drugega, kakor da ravnaš pravično, da ljubiš usmiljenje in ponižno hodiš s svojim Bogom! (Mih 6,8). Znamenje prave vere so daritve in žrtve, pa nas kljub temu Gospod opominja: »Usmiljenja hočem in ne daritve!« (Mt 9,13). In podobno apostol Jakob: »Kajti brez usmiljenja bo sojen, kdor ne izkazuje usmiljenja, usmiljenje pa slavi zmago nad sodbo« (Jk 2,13). Temeljna krepost naše vere in osnovno izhodišče našega zasluženja je torej usmiljenje. Ta resnica je lepo razvidna tudi iz naše vsakdanje molitve, to je Očenaš, ki vsebuje sedem prošenj in na petem mestu prošnjo: »In odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom« (Mt 6,12). In apostol Pavel nam naroča: »Bodite pa drug do drugega dobri in usmiljeni in odpuščajte drug drugemu, kakor je tudi Bog po Kristusu vam odpustil!« (Ef 4,32). Bratje! Noben človek nikoli ni večji kot takrat, ko odpušča in ko prosi odpuščanja! In noben človek nikoli ni tako malo človek kot takrat, ko ne more odpustiti in ko ne more prositi odpuščanja!
Če obiščete prestolnice velikih in slavnih držav, boste skoraj gotovo našli gradove, spomenike ali grobnice njihovih vladarjev. Slovenci smo kot država stari komaj 25 let. Imamo kralja Matjaža, ki spi pod Peco in čaka lepše čase, da bi se končno pokazal svojemu narodu. In to je skoraj vse… Nimamo v naši zgodovini posebno slavnih kraljev ali kraljic… A vendar, tudi Slovenci imamo kraljico! Kraljico, ki nosi krono, je izredno priljubljena med narodom in skoraj ni človeka, ki ne bi poznal njen dom in njeno ime. Naša kraljica je namreč Marija, Božja mati. Njene cerkve so najbolj obiskana svetišča pri nas - od Turnišča preko Ptujske gore do Svetih gora, Zaplaza, Brezij vse tja do zadnjega svetišča – Svete Gore ob italijanski meji. Marija je Mati Jezusa, našega Odrešenika in Boga. V slovenskem narodu ima posebno mesto. Ne samo da je ime Marija zelo pogosto pri deklicah, povezava z Marijo je duhovna povezanost, ki nagovori vsakega človeka. Ali veste, katera pesem se najpogosteje poje v slovenščini? To je Marija skoz življenje, precej težka zborovska skladba, ki je v slovenska srca segla s svojim sporočilom in prekrasno melodijo. Kraljica je narodu v ponos in čast, narod jo ljubi in spoštuje. Slovenski narod je pokazal neizmerno spoštovanje, ljubezen in prizadetost, ko so moderni glasbeniki hoteli prodati svoj album tako, da so na njega prilepili sliko najsvetejše podobe Marije iz Brezij s podgano v naročju! To dejanje je bolelo tudi mene daleč od domovine. Jokala sem skupaj z mojo mamo, ki me je v stiski poklicala daleč na jug in mi izlila svojo srčno bolečino. Potem pa se je zgodil neverjetni dogodek – ljudje so vstali, pred nočjo in ponoči in se odpravili na romanje na Brezje – peš, z avtomobili, avtobusi, kolesi. Šli so globoko prizadeti pokazati vsemu svetu da vendar ni vse dovoljeno, da je nekaj kar je sveto, kar je spoštovano, in nihče nima pravice norčevati se in teptati svetinje. To je bila najbolj nenavadna in neorganizirana vstaja našega naroda, ki ni dal vzeti dostojanstva svoji Kraljici, Materi in Pomočnici. Nikoli več se ni tako pelo in molilo kot tiste noči in tiste dni! Med vojno za samostojno Slovenijo smo največ svojih molitev in prošenj prinašali prav Njej, Materi Mariji, in verjeli, da nas ona ne bo zapustila, da bo ohranila našo majhno deželico in dvemilionski narod tudi, če ne bomo imeli nikogar na zemlji, da se zavzame za nas in nas podpre. Vojna se je hitro končala in dobili smo neverjetni čudež – svojo državo, svojo Slovenijo. Zato je Marija edina slovenska kraljica. Kdor enkrat spozna njeno ljubezen in dobroto, niti ne išče druge kraljice. Le ta namreč skoz življenje voditi srečno zna!
Doživel sem presenečenje: Po dolgih letih sta me obiskala mož in žena s katerima sem se seznanil v času svojega bivanja na Ptuju. Neko nedeljo sem svetoval ljudem naj preizkusijo učinkovanje Boga v lastnem izkustvu: »Ko se vam v misel in srce zaleze strah ali mračna turobnost, kličite Jezusovo ime – in sveto in svetlo bo preželo vašo notrino,« sem rekel. Popoldne, istega dne je pozvonil telefon: »Moram vam povedat, da deluje.« Bila je gospa, ki je izvedela, da ima težko bolezen. »Sedaj sem bolj mirna, čeprav vem da bom umrla!« mi je rekla. »Kaj pa, če mora umreti le to, kar vas ‘mori’ in razjeda?« sem vprašal v zaznavi. In kasneje sva ugotavljala kaj bi bilo vredno v odnosih preurediti, da ne bo morilo njena čutenja. Potrebno je bilo ODPUSTITI. Saj veste: običajno zrastejo zamere iz naše občutljivosti in zato so dovolj malenkosti. Vsem s katerimi sta z možem živela v tihi zameri sta napisala pismo. Kolikor se spomnim, se je glasilo nekako takole: »Zbolela sem … morda tudi zato, ker me marsikaj razjeda. Vsaj z moje strani ugotavljam, da je med nami kakor neka zamera. Če je res: kaj ni nespametno, da jo gojimo? Prosim odpustite mi moje nerodnosti … Ker sva z možem sklenila, da po najini smrti ne bo pogostitve ob sedmini, vas vabiva na piknik že sedaj. Zakaj se ne bi, ko še imamo čas, poveselili medsebojne bližine? …« Prišli so prav vsi in je bilo poravnano! Drugo, kar je bilo mnogo težje: potrebno je bilo DOPUSTITI in sicer odraščajočim otrokom, da jih uči življenje tudi po bolečih izkustvih. Mnogi starši bi želeli obvarovati svoje otroke bolečin: a pogosto jih prav ta ‘izučijo’ in postavijo na pravo mesto. Dopustiti življenju njegovo resničnost je običajno težje kakor odpustiti. Od tiste nedelje je minilo že dvaindvajset let. Sami ste ugotovili: ni še prestopila praga večnosti. Kot pravi: bolj kot kdajkoli je živa in zadovoljna. Bolezen ni bila za smrt; za njo je bila v priložnost, da je odmrlo to, kar jo je ‘morilo’ – notranje temnilo. Dopustiti – izpustiti – odpustiti pomeni osvoboditi se v življenju za ž/Življenje! Želim ga tudi vam in to v polni meri!
Kaj je Sveto? Kdo je Bog? Kje ga najti? Od kod prihajam? Kam grem? Kdo sem? Vprašanja, ki si jih človeški um zastavlja ob iskanju Boga in samega sebe. Sveto ali Božje je človeškemu umu težko dojemljivo, zato se je bolje vprašati: Kako se povezati z Bogom, s samim seboj, kako vstopiti v prostor njegovega svetišča? Če vstopamo v svetišče iz našega uma, Boga ne moremo resnično doživeti. Spustiti se moramo globlje v svojo zavest in se odpreti v prostoru znotraj nas samih, kjer je um tih in kjer se lahko odpremo v srcu in duhu, da bi tako lahko začutili svetost sebe, drugih, prostora, vsega živega. Sveto ali Bog namreč prebiva v vsem, kar je ustvarjeno in ni ločeno od nikogar in ničesar. To je lahko razumeti, težje pa resnično doživeti in živeti. Vsa naša življenja so edinstvena in kot taka sveta. Vsak od nas nosi Božjo iskro čiste ljubezni, ki se izraža v milijonih različnih življenj, pogledov, idej, prepričanj, verovanj, doživljanja realnosti, doživljanja Boga in s tem življenja samega v vseh oblikah pojavnosti. In vsak izmed nas nosi svojo osebno povezavo z Bogom. Naši predniki so bili povezani z Božanskim in častili so naravo, žensko, moškega kot Božanski aspekt vsega ustvarjenega. V današnjem času se je ta svetost izgubila. Izgubil se je prenos svete energije od prednikov na potomce. Današnjemu človeku nič več ni sveto. V obilici dela, materialnih dobrin in načina življenja je ta sveta povezava prekinjena. Kaj je sveto, ne učimo v šolah. Če bi učili, potem ne bi bilo toliko nasilja, tekmovalnosti, potrebe po pozornosti, dokazovanju da smo dobri in najboljši in najlepši. Sprejeli bi drugega in ga spoštovali v vsej njegovi raznolikosti in videli v njemu podobo Jezusa ali Marije. Vendar naš um temu nasprotuje. Loči nas na dobre in slabe ljudi, bele in črne, revne in bogate, izobražene in neizobražene, modre in nore, svete in nesvete, begunce in tujce, kriminalce in svetnike. Iz te ločenosti pa izvirajo vojne, sovraštvo, nasilje, hierarhija, globalna apatija in nespoštovanje življenja kot svetega. Če bi vsak izmed nas doživel božansko povezavo, jo gojil in jo vsak dan živel v svoji resnični povezanosti z vsem kar nas obdaja, potem bi zagotovo živeli v svetu sočutja in ljubezni, resnice in sprejemanju vseh različnosti, ki nam jih ponuja bogastvo vsega ustvarjenega v Bogu.
Po britanskem referendumu o odhodu iz Evropske unije se je začelo splošno preizpraševanje o prihodnosti Evrope. Vsi skupaj smo začutili, da varnost in blaginja v Evropi nista samoumevni danosti. Gospodarski in politični centri moči se na novo prerazporejajo. Izid spopadov je negotov. Kako naj vse skupaj razumemo, da nas ne bodo preplavili strahovi in jeza nad aroganco nedotakljivih? Kako se dvigniti nad vse to, da naših src ne bo preplavila vsakovrstna destruktivnost? O tem, kako živeti v prelomnih in kriznih časih, nas uči sv. Benedikt, eden največjih duhov prvega tisočletja, ki je bil rojen okoli leta 480, približno petnajst let po razpadu rimskega cesarstva. Ves tedanji svet je prekril mrak, ki je bil iz leta v leto gostejši, na rimskem forumu so se pasle ovce, mnogi so se pripravljali na konec sveta. Ko je bil Benedikt star komaj dvajset let, je uvidel, da študij prava v svetu, ki se pogreza v brezpravnost, nima nobenega smisla več. Čemu pravo, ko se je pravni red nepovratno razkrajal. Italija je bila cilj številnih narodov, ki so prihajali z Vzhoda. Ti so predvsem ropali in rušili. Na vse to propadanje Benedikt ni imel nobenega odgovora, kot ga tudi ni imel nihče drug. Zapustil je Rim in se naselil na vrhu neobljudene soteske, v pečini nad reko Anion. Živel je v popolni samoti, v skrajno neudobni skalnati votlini, brez redne hrane. Svet sam iz sebe ne more več iztisniti nobene rešitve, je prevevalo sv. Benedikta. Čakanje na božji odgovor v molitvi se je vleklo več let. A odgovor je vendarle prišel. Novi svet, nova kultura, nova Evropa, nova krščanska civilizacija, se je rodila najprej v Benediktovem srcu. Benedikt je v svoji duši postopoma zaživel prihodnji čas, novo Evropo, čeprav je stara rimska Evropa zaradi neprekinjenih pohodov barbarskih ljudstev nezadržno razpadala naprej, še polnih tristo let. Toda obrat se je zgodil. Prvi gradnik nove podobe Evrope je bil postavljen v Benediktovem srcu. Benediktove zgodbe danes ne moremo ponoviti. Iz njegove izkušnje pa lahko razberemo, da se izhod iz krize in iskra upanja v duši prižge takrat, ko v preprostosti srca potrpežljivo stojimo pred Gospodom in poslušamo njegov glas kot nekoč Mojzes, ki mu je bilo razodeto: »Prav blizu tebe je (moja) beseda, v tvojih ustih in v tvojem srcu.«
Neveljaven email naslov