Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Fanta, ki sta okrog božiča hodila po hribih, sta zgrešila pot in nato veliko ur hodila, preden sta prišla v neko vas. Ker nista predvidevala, da bosta toliko časa na poti, ju je zalotila tema, predvsem pa sta bila tudi zelo lačna. Ko sta prišla do vasi, sta potrkala pri prvi hiši in povedala, da sta zašla, da sta lačna in da prosita za malo kruha. V hiši so ju najprej malo začudeno gledali, ker se pač redko zgodi, da pride kdo prosit za kruh. Potem pa so ju prijazno povabili noter in prednju na mizo postavili potico. Fanta sta pozneje pripovedovala: »Vzela sva samo majhen košček, ker je bila potica. Če bi nama dali kruha, bi si upala vzeti več in bi se bolj najedla.«
Ob tej pripovedi sem premišljevala o naši pomoči. Velikokrat se želimo pri pomoči izkazati, velikokrat pa tudi mislimo, da dobro vemo, kaj drugi potrebuje. V resnici pa v pomoč projiciramo svoje lastne želje in potrebe in se sploh ne poglobimo v to, kaj drugi od nas pričakuje in za kaj nas prosi. Fanta bi bila bolj vesela kruha kot potice, ker bi lahko bolj potešila svojo lakoto.
Lahko pa razmišljamo ob njuni pripovedi tudi drugače. Bili so praznični dnevi, prijazno so ju povabili noter in postregli s potico. Želeli so, da tudi premražena in tuja fanta občutita praznično vzdušje. Morda fanta preprosto nista znala sprejeti daru, ki jima je bil dan zastonj. Tudi tega se bosta morala v življenju še naučiti, zakaj najlepše in največje stvari v življenju dobivamo zastonj kot dar.
3708 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Fanta, ki sta okrog božiča hodila po hribih, sta zgrešila pot in nato veliko ur hodila, preden sta prišla v neko vas. Ker nista predvidevala, da bosta toliko časa na poti, ju je zalotila tema, predvsem pa sta bila tudi zelo lačna. Ko sta prišla do vasi, sta potrkala pri prvi hiši in povedala, da sta zašla, da sta lačna in da prosita za malo kruha. V hiši so ju najprej malo začudeno gledali, ker se pač redko zgodi, da pride kdo prosit za kruh. Potem pa so ju prijazno povabili noter in prednju na mizo postavili potico. Fanta sta pozneje pripovedovala: »Vzela sva samo majhen košček, ker je bila potica. Če bi nama dali kruha, bi si upala vzeti več in bi se bolj najedla.«
Ob tej pripovedi sem premišljevala o naši pomoči. Velikokrat se želimo pri pomoči izkazati, velikokrat pa tudi mislimo, da dobro vemo, kaj drugi potrebuje. V resnici pa v pomoč projiciramo svoje lastne želje in potrebe in se sploh ne poglobimo v to, kaj drugi od nas pričakuje in za kaj nas prosi. Fanta bi bila bolj vesela kruha kot potice, ker bi lahko bolj potešila svojo lakoto.
Lahko pa razmišljamo ob njuni pripovedi tudi drugače. Bili so praznični dnevi, prijazno so ju povabili noter in postregli s potico. Želeli so, da tudi premražena in tuja fanta občutita praznično vzdušje. Morda fanta preprosto nista znala sprejeti daru, ki jima je bil dan zastonj. Tudi tega se bosta morala v življenju še naučiti, zakaj najlepše in največje stvari v življenju dobivamo zastonj kot dar.
V Svetem pismu je Bog tisti, ki je ustvaril stvarstvo ter ga tudi osvobaja in odrešuje. Papež v okrožnici opozarja, da ljudje nismo lastniki stvarstva, zato je v tej luči vsako mučenje in trpinčenje kateregakoli bitja, nasprotno človekovemu dostojanstvu. Kljub temu pa ne more biti pristno usmiljenje do drugih bitij v naravi, če hkrati v srcu nimamo spoštovanja, sočutnosti in usmiljenja do ljudi. Jezus je v času svojega zemeljskega življenja preko konkretnega odnosa do sveta vstal od mrtvih in je prisoten v vsem stvarstvu. Kje so vzroki ekološke krize? Jedro diagnostike sodobne dobe je pretirana stopnja antropocentrizma, ki prinaša mišljenje ”za enkratno uporabo”, ta pa opravičuje vsako obliko odpadkov, tako naravnih kakor človeških. Tako mišljenje prinaša izkoriščanje otrok, izključevanje ostarelih, suženjstvo, trgovino z ljudmi … to je logika mafije, trgovcev z orožjem ali človeškimi organi ter ubijanje nerojenih otrok, ki ne odgovarjajo načrtom staršev.” Okrožnica v tem poglavju obravnava tudi meje znanstvenega napredka z jasnim poudarkom na gensko spremenjenih organizmih. Leto usmiljenja nam lahko pomaga odkriti, kaj naj naredimo. Analize same po sebi niso dovolj, zato potrebujemo konkretne predloge za dejanja, ki bodo zajela vsakega od nas in mednarodno politiko. Cerkev ne more določati strokovnih ali znanstvenih vprašanj, niti ne more nadomestiti politike o okolskih temah, vabi pa k poštenemu in preglednemu dialogu zato, da ne bi delni interesi ali ideologije škodile skupnemu dobremu Ekološka kriza se začne v naši notranjosti. Korenine te krize se nahajajo globoko, zato je za vsako spremembo potrebna motivacija in dolgotrajna vzgojna pot. V to je potrebno vključiti vse člane družbe: družino, šolo, sredstva družbenega obveščanja in katehezo. Potrebno je začeti s spremembo življenjskega sloga, ki odpira možnost, da izvajamo ”zdrav pritisk” na tiste, ki imajo moč odločanja. Celostna ekologija gre preko preprostih vsakdanjih dejanj, s katerimi pretrgamo logiko nasilja, izkoriščanja in egoizma. Veren človek sveta ne more občudovati ”od zunaj”, ampak od znotraj, tako da prizna vezi, s katerimi nas je Oče združil z vsemi bitji.
Francis Bacon, filozof iz 16. stoletja, ki velja za začetnika angleške novoveške filozofije, je v svojih spisih zelo hvalil znanost. Verjel je, da je znanje moč, cilj filozofije in znanosti pa naj bi bil v tem, da človeku omogoči gospodovanje nad naravo, s tem pa naj bi se izboljšalo tudi posameznikovo življenje. Največjo odliko obeh disciplin je videl v njuni praktični uporabi, v njuni aplikaciji na svet in ne v golem teoretiziranju. Da pa bi znanost lahko opravljala svojo nalogo, bi morala najprej osvoboditi človeka vseh njegovih predsodkov oziroma idolov, ki jih oblikujeta tako razum kot čutno zaznavanje. V svojem delu z naslovom Novi Organon je tako ločeval med štirimi vrstami predsodkov: v prvo skupino je uvrstil zmote, ki so skupne celotnemu človeštvu – razum namreč s posploševanjem in abstrakcijo izkrivlja pravo podobo stvarnosti. Ker pa je ta zmožnost skupna vsem ljudem, so tudi podobe sveta, ki jih razum izoblikuje, enako napačne. Dalje človek vse presoja s svojega stališča, vse primerja s seboj in vse izpeljuje iz sebe, kar pomeni, da ne more zavzeti objektivnega stališča do stvarnosti. Njegov pogled je nujno subjektiven in zato popačen. V drugo skupino sodijo zmote, ki nastanejo zaradi posameznikovih lastnosti, navad, nagnjenj, vzgoje in drugih osebnih značilnosti. Vse to še dodatno kvari moč razuma, ki že sama po sebi ni neoporečna. Vsak posameznik ima torej ne samo subjektiven, pač pa tudi le njemu lasten, edinstven pogled na svet. T. i. predsodki trga so dalje zmote, ki jih ustvarja jezik – zlasti problematične so bile za Bacona besede za pojme, ki jih sploh ni oziroma niso nekaj čutno zaznavnega, na primer sreča, izvor, misel in podobno. Takšni izrazi le zmedejo človeka, poleg tega pa je njihov pomen odvisen od nekega določenega časovnega obdobja. Najnevarnejše pa naj bi bile prav zmote filozofije, ki bi jih morali skupaj z ostalimi predsodki zavreči. Seveda se je Bacon zavedal, da teh zmot ni mogoče povsem izkoreniniti, saj je ravno zmotljivost bistvena značilnost človekove narave. Kljub temu si je prizadeval, da bi se te subjektivnosti in težnje k predsodkom vsaj vedno bolj zavedali in jih poskušali prepoznati. Tako bi bolje razumeli, od kod izvirajo naši pogledi na svet, hkrati pa bi bili tudi tolerantnejši do predstav drugih.
Vsi si prizadevamo, da bi čim več vedeli, da bi bili čim bolj izobraženi, da bi čim več prebrali. Gotovo je znanje zelo pozitivna vrednota. In včasih skoraj zavidamo tistim, ki znajo naštevati citate različnih avtorjev, iz raznih knjig, kar tako iz rokava. Lepo, zares lepo! Je pa še ena knjiga, ki jo ima vsakdo izmed nas v rokah in nanjo radi pozabljamo. To je živa knjiga mojega življenja, tvojega življenja, življenja vsakega izmed nas. Vsaka od teh knjig je enkratna, neponovljiva, zanimiva, napeta, zelo realna. V njej ja zapisana vsa modrost življenja. Samo brati jo moramo, o njej razmišljati, poiskati povezave med različnimi dogodki in različnimi srečanji. Če to knjigo dan za dnem prebiram, o njej razmišljam, potem lahko tudi vedno bolj spoznavam, da se nič v mojem življenju ne dogaja slučajno, da je vsaka najmanjša stvar povezana z nekim večjim Smislom, da tudi najbolj žalostni dogodki niso samo žalostni, težki, ampak se iz njih rojeva tudi veliko pozitivnega. Morda nas ravno mejne življenjske situacije, rojstvo, bolezen, umiranje, smrt, spodbudijo, da se ob knjigi svojega življenja ustavimo in jo začnemo prebirati. Potem tudi bolezen ni več samo nekaj izven mene, ampak del moje življenjske zgodovine, del te žive knjige mojega življenja, v kateri ima vse, prav vse, kar se dogodi, svoj pomen. In če vsega tega ne bi bilo, potem to nisem več jaz. Včasih, ko poslušam ljudi, ki vedno znova citirajo tuje ljudi in njihove misli, iz sebe pa ne povedo ničesar, si mislim, koliko bogatejše bi bilo njihovo govorjenje, če bi spregovorili iz knjige svojega življenja. Tudi če bi bile njihove besede na videz skromne in nebogljene, bi bile dragocenejše kot vse drugo. Ne bi bile posnemanje nečesa, ampak bi bile nekaj.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Še nekoliko sramežljivi pomladni žarki so zarisali svetlobo na stekleno stran fasade nekdaj umetelne modne hiše v središču prestolnice. Skupaj z njimi so svojo jutranjo melodijo ponesli tudi zvonovi bližnjih cerkva. Mesto se je že davno prebudilo in zaživelo. Prvi turisti, navadno iz otoške države na Daljnem vzhodu med Tihim oceanom in Japonskim morjem, ovešeni z dragocenimi fotoaparati na svojem le dvodnevnem postanku v naši domovini, lovijo dragocene motive. Nedaleč stran v brezhibni angleščini vodnik večjo skupino popelje v najpomembnejši baročni spomenik v državi. Še prej pa zaustavi korak ob pesniku in njegovi muzi. S pomladjo in poletjem bodo v polnosti zaživeli številni turistični kraji. Že prvi sončni in topli dnevi so dovolj zgovorni. Človek ima rad svetlobo, rad je zunaj, rad naredi korak ali dva po cvetočem parku ... in ne nazadnje človek rad potuje: kakorkoli že poimenujemo to premikanje iz kraja v kraj: romanje, potovanje, potepanje, ekspedicija, letenje. Tisti, ki so prehodili Jakobovo pot do svetišča svetega Jakoba v Composteli, vedo povedati, da se naše romanje, popotovanje začne na domačem pragu. Ni pomembno, kako dolga bo naša pot. Dan ali dva, mogoče ves mesec. Niti ni pomembno ali smo turisti, popotniki ali romarji. Verni ali neverni. Mislim, da nam je vsem skupna priprava, zunanja in notranja. Upam si trditi, da nas vsako romanje, potovanje spremeni. Nič hudega, če v letošnjem letu ne boste mogli odpotovati na eno izmed desetih destinacij po izboru popotnikov. Lahko ostanete tudi v domovini, se za kakšen dan ali dva odpravite na potep. S kolesom, z vlakom ali avtobusom ... ali pa premerite razdaljo domačega kraja ali obhodite katerega izmed slovenskih jezer. Lahko se povzpnete tudi na bližnji hrib in s pogledom objamete širjave. Sama sodim med večne zaljubljence domače zemlje. Pritisnila sem na marsikatero kljuko, žal tudi zaklenjenih cerkvenih vrat, se neštetokrat izgubila in našla. Še vedno nisem zakopala svojih sanj, da bi nekoč lahko živela samo od tega, kar sem videla in spoznala, da bi na številne prehojene poti popeljala radovedne popotnike, romarje ter z njimi podelila svoja občutenja. Velikokrat se spomnim na gospoda v devetdesetih letih, ko mi je potem, ko sem njegovo skupino popeljala skoraj na konec slovenskega sveta, dejal: »Hvaležen sem vam. Teh krajev nikoli ne bi videl, če ne bi bilo vas.« Svoje popotne vtise vsak izmed nas doživlja, beleži in deli po svoje. Tako kot nas doživljajo domačini, kamor prihajamo. In kamorkoli že bomo šli, ne pozabimo, da smo predvsem njihovi gostje.
Vprašanje človekove svobodne volje je eno temeljnih filozofsko-teoloških vprašanj, ki pa v zadnjih desetletjih vse pogosteje spremlja tudi znanstvene razprave, predvsem na področju kognitivnih znanosti in nevrologije. Ali je človek dejansko svobodno bitje? Kaj sploh pomeni biti svoboden? In ali se lahko izognemo dilemi o »absolutni svobodi« na eni, in »absolutni determiniranosti« na drugi strani, tako da svobode ne pojmujemo kot gole danosti oz. iluzije, temveč kot duhovno-eksistencialni proces? Torej: Svoboda kot osvobajanje? Ravno to pozicijo običajno zagovarjajo islamski mistiki, ki svobode ne prepoznavajo kot golo dejstvo, temveč kot rezultat posameznikovega duhovnega prizadevanja. »Sufizem je svoboda«, je zapisal veliki muslimanski mojster Al-Hudžviri. Toda v kakšnem smislu je sufizem svoboda? Ali drugače. Katero je tisto visoko dejanje, po katerem se sufizem odlikuje in ki človeka iz bitja nujnosti predrugači v bitje svobode? Sufiji odgovarjajo: to dejanje je odpovedovanje! Ravno moč odpovedovanja, sposobnost odrekanja je za islamske mistike tisti akt, s katerim človek preseže svojo determinirajočo naravo, ja, svoje naravno stanje, in se prebije iz duševne v duhovno sfero, sfero duha, tj. sfero svobode. Odpoved tu torej ni razumljena afektivno, temveč eksistencialno. Sposobnost odpovedovanja je zato duhovna vrlina, samo dejanje odpovedi pa najvišji izraz zmage nad samim seboj. Iz perspektive islamske duhovnosti svoboda torej ne pomeni »početi, kar želimo«, temveč, ravno nasprotno, »odpovedati se temu, kar običajno počnemo«; odpovedati se rečem, dobrinam, navadam in dejanjem, ki nas predvsem kot čutna bitja samodejno privlačijo in celo zasužnujejo. Uresničitev svobode je tako povezana z zmožnostjo odpovedovanja. Človek je svoboden toliko, kolikor se je sposoben (notranje) osvoboditi, tj. preseči svojo primordialno naravo. Odrekanje je znak moči, dejanje duha, akt svobode, svoboda pa se uresničuje le kot osvobajanje. Etika odpovedovanja je etika duhovnega negovanja – prastara vrlina mistikov, modrecev in svetnikov, ki pa je današnjemu človeku v svetu neštetih skušnjah, navezanosti in odvisnosti morda potrebna bolj kot kadarkoli. Bližajoči se mesec Ramadan ponuja muslimanom dodatno priložnost za vajo v odpovedovanju in s tem za predrugačenje lastnega značaja in lastne zavesti. Kajti cilj vadbe v odpovedovanju je navsezadnje samoobvladovanje in spoznanje.
Neki kralj je imel na dvoru dva slikarja, ki sta bila med seboj velika tekmeca. Nekega dne je dejal: »Želim odločiti, kdo od vaju je boljši. Zato bosta risala na isto temo, da bom lahko presodil. Tema slikanja je mir.« Slikarja sta se strinjala in čez teden dni sta se vrnila s svojima umetninama. Slika prvega umetnika je prikazovala sanjsko pokrajino s hribi in z jezerom s popolnoma mirno gladino. Slika je odražala mir in spokojnost, toda kralj je dejal slikarju: »Slika je zelo lepa, toda uspava me.« Zatem je svoje delo predstavil drugi umetnik. Prikazovala je bobneč slap. Bila je tako dobro narisana, da si skoraj slišal njegovo bobnenje. »Toda to ne predstavlja miru, kakor sem naročil!« je jezno dejal kralj. Slikar je spodbudil kralja, naj si še natančnejše ogleda sliko. Potem je kralj opazil podrobnost, ki jo je prej prezrl: med skalami ob slapu je rastel grm. Na njegovih vejah je bilo ptičje gnezdo. Ko je natančneje pogledal, je še opazil ptico, ki je sedela na jajcih in imela zaprte oči. Pričakovala je, da se iz jajc izležejo mladiči. Čudovita podoba miru! Ko si je kralj podobo natančno ogledal, se je navdušeno ozrl k slikarju in dejal: »Tvoja slika mi je zelo všeč. Sporočil si nam zelo pomembno stvar o miru: mogoče je biti doseči mir celo sredi hrupa življenja.« Jezus v evangeliju, zlasti v svojem poslovilnem govoru, veliko govori o miru. Pravi tudi: »Mir vam zapuščam, svoj mir vam dajem. Ne dajem vam ga, kakor ga daje svet,« (Jn 14, 27). Mir, ki nam ga zapušča Jezus je drugačen od miru, ki si ga predstavljamo. Kakšna je razlika med mirom, ki nam ga daje svet in Kristusovim mirom? Svetopisemski izraz za mir je šalom. To pa je več kot samo odsotnost vojne, težav, skrbi, bolezni. Mir ni isto kot spokojnost. Spokojnost je zunanja, mir pa je bistveno notranji. Je stanje notranje mirnosti in označuje pravi odnos z Bogom in drugimi. Bistveni del miru je pravičnost. Zato hudobni ali nepravični ne more okušati miru. To je mir, ki ga je hotel prikazati slikar: mogoče je biti doseči mir celo sredi hrupa življenja, ko zmoremo biti osebno povezani s Kristusom. Človekovo globoko hrepenenje po miru lahko nasiti tisti, ki je po vstajenju pozdravljal učence: Mir vam bodi.
Dobro jutro, spoštovani poslušalci. Pred leti mi je prijatelj svetoval naj se udeležim delavnice risanja – pravilneje rečeno: pisanja ikon. Ker sem zaslutil, da utegne biti to zame rešilno, sem se odzval. Bil sem namreč v obdobju preutrujenosti, ki je budila v meni temačnost misli in počutja. Že na začetku nam je ikonopisec – voditelj tečaja razložil, da ni najpomembnejša tista lepota, ki se bo prebudila na ikoni, pač pa je najdragocenejša prebujenost nas, po katerih bo ikona nastala, v Sveto in zato svetlo. Najprej smo na podobo nanesli najtemnejše odtenke. »Ne zapirajte vase svojih temnih razpoloženj,« nam je naročal voditelj. »Izpostavite jih v božje.« Nisem ga čisto razumel, a sem ob nastajanju ikone počasi doumel: Na podobo se nanese najprej temina, kot podoba tiste, ki se tolikokrat prebudi v meni. »Naj se v vas in po vas na ikoni prebudi Sveto – svetloba življenja;« je rekel ikonopisec. »Zato kličite Boga z njegovim imenom: Gospod Jezus Kristus, usmili se me. Kličite Sveto, da se prebudi v vas svetlo.« Staro izkustvo je: S ponavljanjem svetega imena se človek budi v območje Svetega. V klicanju svetega imena se svetlita ikonopisec in po njem podoba ikone. Pri tem je potrebna velika potrpežljivost. V rasti človeka in ikone ni bližnjic. Ikonopisje je šola potrpežljivega prebujanja iz temin v svetlobo življenja: nanašanje sloja za slojem vedno bolj svetlih barv, skozi katere odsevajo vsi prejšnji nanosi. To je zgodba zorenja človeka ikonopisca kot je bila to nekoč zgodba osebe, ki se prebuja na sveti podobi. Na določeni stopnji nastanka ikone, se v sveti podobi zazna prisotnost upodobljenega. To je trenutek, ki je v pisanju ikon neponovljivo lep; trenutek, ko zaznaš, da nisi sam, da si v območju svetega. Tudi zato se ikone počastijo s poljubom ali poklonom. Spoštovani, želim, da se v temačnih počutjih ne bi nikoli osamili, da bi se s klicanjem božjih in človeških bližin vedno znova prebujali k notranji moči in radosti bivanja. V nas je tako silno hotenje po svetlem in Svetem.
Rada opazujem ljudi, ko čakam vlak ali avtobus. Ljudje so namreč najbolj zanimiva knjiga in najlepši film. Mnogi hitijo, da bi ujeli vlak ali avtobus in ne vidijo ničesar pred seboj. Mladi študenti se smejijo na ves glas, vidijo vse, tudi tisto kar ne bi bilo treba in šale letijo na vse strani! Starejši se s težkim korakom vzpenjajo po stopnicah.Tujci se plaho ozirajo okrog, strmijo v vozni red ali svoje karte, nemirno hodijo sem ter tja, ne vedoč kaj delati v neznani deželi. Najlepše pa je, ko te ob prihodu nekdo pričaka. Ko sem po več letih spet prišla v Črno Goro, me je na letališču pričakala moja sosestra. Kar samo od sebe se mi je smejalo, ko sem jo zagledala sredi množice ljudi! Kako dobro je bilo videti znan obraz, objeti drago osebo in sprejeti rdeči cvet dobrodošlice! Ljudje mi radi pristopijo, ker hodim v redovniški uniformi in začnejo pogovor. Včasih tako brez veze, največkrat pa kaj o Bogu ali Cerkvi. Nehote pa sem na postaji od ljudi izvedela tudi njihove življenjske zgodbe – pretresljive, vesele, žalostne. Koliko ljudi toliko različnih zgodb! Mladi pijani fant me je prosil za denar in se prav začudil, ko sem mu dala en evro. Ni mogel verjeti, da ena nuna kar tako seže v torbo in mu da en celi evro! Ko sem ga pa vprašala, zakaj potrebuje toliko pijače, se je usedel poleg mene – ni mogel več stati in vsi so bežali od njega- in povedal, da ga njegov oče ne mara, da sovraži svojega očeta, a bi ga želel imeti rad, pa ker to ne more, pije, da pozabi… Govoril je tako glasno, da bi ga slišala če bi bila dva metra daleč. In me je obšla skušnjava odmakniti se od tega pijančka in se postaviti v svečano obsodbe polno držo, a nisem…Ko je prišel moj vlak, se je fant zbudil iz svoje pijanosti, mi dal roko in rekel – edina ste, ki ste me poslušala! Na vlaku sem molila za tega fanta - kot navadno molim za vse ljudi, ki jih srečam. Prijateljica je bila na potovanju v Indiji in mi pripovedovala, kako so med vsemi ostalimi templji odkrili tudi tempelj posvečen podganam! Globoko me je presunilo! V Indiji postavijo tempelj podganam! Koliko več so vendar vredni ljudje! Koliko več bogastva je v njih! Morali bi graditi templje za ljudi – za tiste s katerimi hodimo po poti življenja. Za ljudi, ki jih srečamo tako mimogrede, a se nam vtisnejo v spomin in molitev. Za ljudi, ki so izgubili svoje dostojanstvo in jih imamo za manjvredne. Ljudje so edina bitja na zemlji, ki so bili deležni Božjega dotika ob prihodu v življenje. Zato so dragoceni. Največja vrednost na zemlji. Zato bi jim morali postaviti tempelj spoštovanja in ljubezni.
Kadar prosi, zlata usta nosi. Izkušnja mnogih, zapečatena v pregovor. Že otrok se zna prilizovati, da bi mu izpolnili željo ali pa prošnjo. Običajno besedišče opremi s posebnim tonom, glasovno podobo. Stroka pa omenja vplivanjsko vlogo jezika. Ni vseeno, kako kaj povem. Odrezavo ali omiljeno, glasno ali tiho, veselo ali jokavo. Kakor koli že, vsebuje ali namen ali pa posledico. Mami. Maaami. Maami. Tudi pisne prošnje naj bi bile oblikovane tako, da bi na naslovnika vplivale, kakor to pričakuje prosilec. Teh je čedalje več. Prihajajo na vrata celo z nekakšnimi potrdili. Prošnje tudi med časopisnimi oglasi niso redkost. In le kdo od nas še ni nikoli nikogar kaj prosil! A zakaj – vsaj tako se zdi - nekateri z lahkoto prosijo, kdo drug pa ne in ne. Mar prositi pomeni ponižati se? Samoponižanje. Izguba dostojanstva? V nekih nekdanjih časih, ki radi veljajo za zastarele, otroci ponujenega daru nismo smeli kar prijeti, ampak najprej reči: prosim in potem nujno tudi hvala. Še kdaj preje pa starše prositi tudi za kruh. Da kruh ponoči spi, je pa še danes slišati otožno popevko, le da ne vem, koliko se koga njena vsebina dotakne. V resnici smo pa prosilci za najrazličnejše azile kdaj vsi. Ni sramotno prositi, nehumano je biti imun za prošnje. Razsodno je biti previden, neumno pa biti naiven. Kljub slednjemu pravi sv. Mati Terezija, da je raje naivna kot brezsrčna. Prosite in se vam bo dalo; trkajte in se vam bo odprlo. Če ne zaradi drugega pa zaradi nadležnosti, kot kaže primer onega sodnika iz evangelija. A je za nas, če smo naprošeni, neprimerno lepše, da se odzovemo hitro in dobrovoljno. Kdor hitro da, ima to - po izkušnji iz pregovora - dvakratno vrednost. Se je treba za izpolnjeno prošnjo kako oddolžiti? Kadar prosi, zlata usta nosi – ko pa vrača, hrbet obrača. Če ne že doma, se otroci v vrtcu zapomnijo tri najpomembnejše besede: prosim, hvala, oprosti. Nisem te prosil ljubezni, nisem te prosil roké, v srcu pa tebe bom nosil do konca, do zadnjega dne. Izrazit ponos in lepa izpoved. Naj kar v vseh primerih velja, da lepa beseda lepo mesto najde. Tudi prošnja.
Svet je čudež in jaz sem čudež. Let ptic je čudež, rast dreves je čudež, srebrno lesketanje jezera v mraku je čudež, brstenje, vse to je čudež. Kako to, da ne opaziš čudežev? Kako to, da se ne znaš veseliti majhnih stvari in ne znaš prisluhniti lepotam narave? Zakaj zapravljaš to enkratno življenje, ki se na enak način ne povrne nikoli? Zakaj dovoliš, da v vsakdanjem kolesju izgubljaš boj s časom, ki te vedno znova sili v stresne situacije in nešteto frustracij, ki izhajajo iz tega, kdo ima več in koliko še moraš imeti ali narediti, da boš bogat in priznan? Izgubljaš stik z izvorom prave narave v tebi samem, saj vidiš le materijo, ki te omejuje. To je bedno življenje, ki te vodi proč od tvojega notranjega življenja. In, praznina, ki zeva v tebi je polna materialnega, namesto, da bi jo prevevala ljubezen. Vsa ta iluzija navidezne razumske domene imeti, postati pomemben, iz sebe narediti pomembnega, je izraz velike racionalnosti in pretirane materialnosti. Ob tem ne pozabimo, da je v svetu tekmovalnosti vedno nekdo, ki zmaga in drugi, ki izgubi. In, ko začnemo deliti ljudi na bogate in revne, pomembne in nepomembne ali dobre in slabe, potem smo ujeti v zanko lastne nemoči. Navidezna ločenost med ljudmi je posledica prekinjenega stika s svetim, z naravo v nas samih, z našo pravo esenco in sposobnostjo čaščenja vseh bitij in zemlje, kjer živimo. Stik s samim seboj, stik z Najvišjim pomeni zapustiti hlepenje po imeti še več, zapustiti tekmovalnost s časom in zapustiti misel po nadvladi nad drugimi. Vrnitev v resnično, pravo Življenje nas vrača k sebi, k izviru ljubezni in sreče. K spoznanju, da je vse v nas in da ni nič zunaj nas. Vso bogastvo in tudi vso razkošje tega sveta. Tudi to je čudež. Zato bi morali pogledati globlje in se zazreti v svoje lastne resnične moči, kjer so zaupanje in spoštovanje drugačnosti v vseh oblikah izraz strpnosti in medsebojne ljubezni do vsakega bitja na zemlji. Ljubiti to življenje in uzreti lepoto vsega kar je v vsem, ne soditi drugega in izpustiti nadzor po prevladi, bi nas povrnil iz bednega v bogato dušno izpolnitev. Za to je potrebna sprememba v zavedanju, da do ljubezni in človečnosti ne pridemo preko denarja in zunanje sreče, temveč v zavedanju, da je potrebno opustiti vse, kar nam več ne služi, da bi se lahko povrnili k svojemu izvoru. Dajmo si možnost, da ustvarjamo iz polja služiti drugim kot pa imeti pred drugimi. Kajti le naš bližnji, ki ga lahko osrečimo, je naše resnično bogastvo.
Na samih začetkih evropske modrosti stoji starogrški filozof Tales, doma na obalah Male Azije. Bil je tako izurjen v astronomiji, da je uspel za 28. maj leta 585 pr. K. napovedati sončni mrk, ki se je dejansko tudi zgodil. Ko so ga spraševali o tem, kaj je na svetu najboljše, je takole odgovoril: Najstarejše bivajoče je bog; je namreč nerojen. Najlepše je vesolje; je stvaritev boga. Največji je prostor; vse obsega. Najhitrejši je um; prodira skoz vse. Najmočnejša je nujnost; vsemu vlada. Najmodrejši je čas; vse razkrije. Tistemu, ki je poizvedoval, kaj naj bi bilo prej - noč ali dan, pa je odgovoril: »Noč, prva v dnevu.« Ko ga je nekdo vprašal, ali se da bogovom prikriti, da človek dela krivico, pa je dejal: »Niti misli se ne more skriti!« Prešuštniku, ki je spraševal, če naj priseže, da ni bilo prešuštvovanja, je rekel: »Kriva prisega ni hujša od prešuštva.« Na vprašanje, kaj je težko, je dejal: »Spoznati samega sebe!«, kaj lahko pa: »Svetovati drugemu.« Na vprašanje kaj je najslajše, je odgovoril: »Doseči cilj.« Kaj božansko? »Kar nima niti začetka niti konca.« Na vprašanje, kaj je bilo najbolj mučno, kar je kdaj videl, je odgovoril: »Tiran, ki je dočakal starost.« Kako bi nekdo najlažje prenašal nesrečo pa: »Če bi videl, da so sovražniki še v slabšem položaju.« Ko so ga vprašali, kako bi najbolje in najbolj pošteno živeli, je odgovoril: »Če sami ne delamo tega, kar obsojamo pri drugih.« Na vprašanje, kdo je srečen, pa: »Tisti, ki je telesno zdrav, duševno razsoden in omikane narave.« Pravi, da se je treba spominjati prijateljev, tako kadar so prisotni, kot kadar so odsotni, ter da naj ne lepotičimo zunanjosti, temveč naj bomo lepi po svojem vedênju. »Ne pridobivaj bogastva z zli dejanji,« pravi, »in ne spravi se na slab glas pri tistih, ki ti zaupajo.« Trdil je tudi: »Kakršno naklonjenost boš izkazoval staršem, enake boš deležen od (svojih) otrok.«
Rimski filozof in politik Seneka je veliko razmišljal o vlogi čustev v našem življenju in bil prepričan, da je vsaka pretirana reakcija slaba, saj nas vrže iz stanja umirjenega ravnovesja duha. Čeprav se je posvečal večinoma negativnim čustvom, je opozarjal, da tudi preveliko veselje ni dobro, ker ravno tako ruši notranji mir. Veliko se je ukvarjal predvsem z občutki jeze in njenimi negativnimi posledicami: menil je, da je jeza najkrajša pot k blaznosti, saj nas prisili, da počnemo stvari, ki jih nikdar ne bi storili, če bi poslušali razum: »ko so ljudje jezni, nad lastne otroke prikličejo smrt, nadse uboštvo, nad svojo družino propad, pri tem pa zatrjujejo, da niso jezni, tako kakor tudi norec zanika svojo norost.« Zaradi jeze ljudje postanejo sovražniki svojih najtesnejših prijateljev, ne zmenijo se več za zakone, vse delajo na silo in pri tem še verjamejo, da jih je zadela najhujša nesreča. Ko pa se enkrat pomirijo, se začnejo navadno opravičevati in zatrjevati, da jih je premagalo čustvo, ki je močnejše od njih. Trdijo, da z žalitvami niso mislili resno in da so nasploh pretiravali v svojem obnašanju in izrečenih besedah. Seneka je zavračal splošno prevladajoče mnenje, da je jeza posledica izbruha strasti, in menil, da je velikokrat posledica napake v razmišljanju: po njegovem mnenju se jezimo, ker imamo preveč optimistične predstave o svetu in ljudeh. Ker se dejansko dogajanje v svetu ne sklada z našimi pričakovanji, to v nas izzove občutje razočaranja in jeze. Trdil je, da se jezimo predvsem v situacijah, ko smo prepričani, da smo upravičeni do nečesa. Če pa bi znižali naša pričakovanja do drugih oziroma bi se vselej miselno pripravili na možne izide – seveda tudi na slabe – nas resničnost ne bi mogla nikdar tako presenetiti, da bi se posledično razjezili in zatrjevali, da se nam dogaja krivica. Seneka je verjel, da nas bo jeza minila, čim bomo opustili prevelike upe o svetu. Ker poleg tega ne moremo predvideti prihodnosti, bi bilo za nas in naša pričakovanja najbolje, če bi se vselej pričakovali najslabše. Če želimo nekaj dobrega, dobimo pa nekaj slabega, je to veliko huje kakor pa, če se pripravimo na nekaj negativnega in do tega ne pride. Modrec se bo tako v vsaki situaciji pripravil na vse možnosti, na vse bo računal in vse pričakoval, usoda pa ga tako nikdar ne bo mogla presenetiti in pripraviti, da bi se jezil zaradi nje.
Primerjati se z drugimi ljudmi je vedno nevarna reč. Spravi me v slabo voljo. Vedno jih je veliko, ki imajo več in so boljši, uspešnejši od mene. Črni oblaki nezadovoljstva nad samo seboj in huda ura, ki jo uprizarjam v svoji okolici, da bi utišala svoje zoprno razpoloženje, zameglijo zdravo pamet. Tudi druga skrajnost ni nič boljša. Kadar sem ravno prave volje in se počutim uspešno, je četica ljudi, ki so slabši in manj uspešni od mene vedno daljša. Napuh dobi krila in dokazuje imenitnost svoje žrtve, torej mene, z opozarjanjem in obsojanjem napak drugih. Hitro pozabim dejstvo, da je obsojanje pravzaprav izražanje mnenja o sočloveku, ki je storil napako, z avtoriteto in vzvišenostjo, vendar brez ljubezni. Tudi rešitve, kako bi morali ravnati v določenih okoliščinah, so na dlani. A ti neumni ljudje jih ne vidijo, ker so slepi. A slepa sem tudi jaz. Zaprla sem pot ljubezni, torej Bogu, kot ga evangelist Janez imenuje v Svetem pismu. Utišam glas vesti, da bi v istih okoliščinah ravnala enako ali celo slabše. Gospod pa je milostljiv in usmiljen, počasen v jezi in velik v dobroti. Vedno znova trka in me vabi v svoj vinograd. Na pot mi pošilja ljudi, ki so s svojo iskrenostjo in dobroto ogledalo moji slepoti in postane me sram. Sram pred sabo, drugimi in Njim, ki je moj napuh že nesel na križ. In kot bolečini zaradi mraza, ko se mi zanohta v prstih rok ali nog, sledi blagodejna toplota, tako tudi sram zamenja hvaležnost Gospodu, da je blizu vsem, ki ga kličejo v zvestobi. Hvaležna zato, ker mi da vedno znova spoznati, da je smisel življenja doseči nebeško kraljestvo v večnosti. Pa ne samo meni. Vsakemu človeku Bog trka na srce in ga vabi v svoj vinograd. Prihod v ta vinograd pa je odločitev za Jezusa, priznati ga za svojega Odrešenika. To pomeni v vsakem trenutku in v vsaki okoliščini svojega življenja naravnati odločitve v smeri večnosti, četudi to povzroči začudenje ali celo posmehovanje okolice, včasih tudi kakšno gmotno dobrino manj. Rezultati so takojšnji, mir in življenje brez strahov, v veri, da vse premorem v Njem, ki mi daje moč. V različnih obdobjih svojega življenja Lahko človek odgovori na Božje vabilo. V mladosti, v zreli dobi, v starosti ali v zadnjem dihu svojega življenja. Plačilo je vedno enako, neskončno in nedeljivo. Zrenje Boga v vsem njegovem veličastvu, pa kakorkoli si to že predstavljamo. Bog je ves čas na skypu, le priključiti se moramo. Takoj sedaj, dokler smo materialna bitja. Verjamem namreč, da smo ljudje duhovna bitja s kratko človeško izkušnjo. Zato ne obsojajmo in ne obupujmo nad ljudmi. Kajti kakor je nebo visoko nad zemljo, tako visoko so Gospodove poti nad našimi potmi in Gospodove misli nad našimi mislimi.
Spoštovani, zgodba, ki me je presunila, govori o dečku, ki je hodil s svojim dedkom na sprehod. Dedek je bil bolan na srcu, pri hoji pa si je pomagal z berglo. Bila je hladna zima. Vnuček se je drsal po zaledenelem jezeru, dedek pa je oprezal za vsakim vnučkovim gibom. Svaril ga je glede debeline ledu. A že naslednji hip je bilo prepozno. Deček je padel skozi odprtino na ledu in se oprijemal roba luknje. Dedek mu je takoj iztegnil svojo berglo, ki se jo je oprijel, nakar je dedek vnučka potegnil iz vode. Deček je ostal živ, za dedkovo bolno srce pa je bil ta napor prevelik. Po dedkovi smrti so hoteli domači vse dedkove stvari razdeliti, da jih ne bi spominjale nanj. Ko so hoteli odnesti iz hiše še dedkovo berglo, pa je vnuček zavpil: »Ne, tega pa ne dovolim. Dedkova bergla pripada meni. Z njo mi je dedek rešil življenje, svojega pa je izgubil. Dokler bom živel, bo ta bergla znamenje dedkove ljubezni do mene.« Človeštvo se drsa po zelo nevarnem drsališču. Slej ko prej se lahko pod mojimi nogami odpre jama, a je Jezusov križ opomnik mojega odrešenja. To ni bergla za slabiče, ampak znamenje Božje ljubezni. Kajti Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. (Jn 3,16) Ta stavek je miniatura Svetega pisma. Bral sem, da so ga astronavti odnesli celo na Luno. Če ne vem nič o Bogu, moram začeti s tem, kajti Bog je ljubezen. Ljubezen je bistvo Boga. In tudi človek je tak, kakršna je njegova ljubezen. A človek človeku ne more dati popolne ljubezni, niti je potešiti. Uresničim in najdem jo lahko samo v Bogu. Zakaj pa ne morem ljubiti? Zato, ker se bojim darovanja. Ker mislim, da zgubljam, ko dajem. Prava ljubezen pa je več kot čustvo ali pa užitek. Ljubezen je žrtev, je samopodarjanje. Je glagol, ne pa samostalnik. Kdo pa lahko ljubi? Samo tisti, ki je ljubljen. Bog me ljubi in to mi je dovolj. Boga lahko spoznam, ne pa le, da o njem nekaj znam. Kajti znanje brez ljubezni je prazna nadutost, svetost brez ljubezni pa je hladna formalnost. Tako kot oznanjevanje evangelija, ki je brez ljubezni ideološko vsiljevanje verskega prepričanja. Z Božjo ljubeznijo ni tako kot s trganjem venčnih listov na cvetu marjetice: Bog me ljubi, Bog me ne ljubi …, kajti Bog me ljubi - in pika.
Nek zenovski mojster je nekoč dejal: “Cilj je dosežen, preden kreneš na pot. Preden se zgane jezik, je vse izrečeno”. Morda mislimo, da gre tu le za ono veliko pot do razsvetljenja, ki jo je začrtal Buda in za znameniti Budov molk, s katerim naj bi učil veliko bolje kot z vsemi svojimi besedami. Vsekakor ta zenovski rek meri tudi na te vzvišene resničnosti, vendar, kot je pravilo v zenu, navedene besede merijo tudi in še zlasti na čisto vsakdanje početje ljudi, na naš vsakdanji tu in zdaj. Šele, če to razumemo, lahko morda vsaj zaslutimo tudi ono vzvišeno resničnost razsvetljenja. Navedeni rek govori namreč tudi o tem, da se v našem prizadevanju za raznimi cilji pogosto izgubljamo sami sebe, zato smo pogosto razočarani, ko svoje cilje dosežemo. Morda smo tedaj še bolj razočarani, kot če jih ne dosežemo. Navedeni rek govori tudi o tem, da naše besede pogosto izzvenijo v prazno in to toliko bolj, kolikor bolj si prizadevamo, da bi dosegle svoj namen. Zdi se, da pri naših prizadevanjih pozabljamo na nekaj bistvenega, namreč na nas same. Pozabljamo na to, da smo mi sami izhodišče in cilj svojih prizadevanj. Ne v zoženem egoističnem smislu, na skrbimo le za svoje koristi in škodo, pa si tega vedno ne priznamo, pač pa v globljem smislu, da smo veliko več, kot vsi naši cilji. Prav tako vse naše besede pričajo o tem, kar dejansko smo, vendar gre za pričevanje, ki gre mimo tega, kar z besedami povemo. Zato je dobro, če od časa do časa pogledamo sami nase z drugačnimi očmi, tako da se prepoznamo kot izvor in cilj vseh svojih prizadevanj, kot tisto, kar je izza vseh dosežkov in izgub, izza naših besed in molka. Prepoznamo se v tem, da smo, čeprav nismo noben nekaj. Razumemo, zakaj smo na cilju, reden stopimo na pot in zakaj je izrečeno vse še preden kaj izgovorimo. Tedaj se nam bo morda razkrila tudi ona velika pot razsvetljenja, na katero nedvomno meri navedeni zenovski rek. Ugotovili bomo, kako neznanski pomen ima to, kar pravkar počnemo ali govorimo, če to motrimo ob neulovljivem obzorju tega, kar resnično smo. Navidezno mahni koraki ozaveščanja tako postanejo neposredni del one “Velike poti”. O tem priča nadaljevanje prej omenjenega zenovskega reka, ki se glasi: “Čeprav vsak korak sledi koraku, ostane še mnogo velikih skrivnosti.”
Med stvarmi, ki jih želimo ohranjati na distanci, je tudi politika. Vsakič, ko pravimo, da jo imamo dovolj, se v tej ali oni obliki vrne, nas vznemiri in zaposli naše razmišljanje. Francoskemu filozofu Michelu Foucaultu je uspelo pojasniti, zakaj je politika vseprisotna. Dotika se namreč naših teles. Oblastna razmerja v družbi so odraz upravljanja s telesi, pravi Foucault. Politika se izvaja z mehanizmi oblasti nad telesi. V nekem smislu je zato vsa politika biopolitika, pravi Foucault. Politika, s tem ko upravlja z našimi telesi, na nas nenehno pritiska. In prav zaradi tega pritiska se hočemo politike znebiti, a se je ne moremo, ker smo telesna bitja. Naše telo ima namreč potrebo po varnosti, hrani, komunikaciji, spolnosti in afirmaciji s pomočjo znanja, moči, zdravja, umetnosti itd. Te potrebe se preslikajo v parcialne politike: varnostno, zdravstveno, kulturno, šolsko, športno. In že smo v oblastnih razmerjih. Vse naštete politike so v osnovi nekaj dobrega, toda tisti, ki pridejo do vzvodov oblasti, lahko naše potrebe tudi zlorabijo za oblast nad nami. Zato oblastna razmerja vedno doživljamo kot stiskanje in omejevanje naših teles. V Jezusu Kristusu se je Bog usmilil našega stiskanja in bridkosti ter sestopil tja, kjer živimo, se veselimo in trpimo. Naših težav ni opazoval od daleč, pač pa je sam postal eden iz med nas, in dopustil, da so krivice, ki so se zgrnile nanj, z bičem udarjale po njegovem telesu. Jezus svojega telesa ni uporabil tako, da bi prek oblastnih razmerjih krepil svojo družbeno moč, ampak je svoje telo dal v služenje: njegove oči so izžarevale sočutje in ljubezen, njegove roke so ozdravljale bolne, njegove besede so potrtim vlivale upanje in obenem grajale nosilce oblasti, ki so izkoriščali vdove in izigravali šibke. Jezusovo telo je bilo v celoti namenjeno reševanju stisk ljudi. Od tod ime za današnji praznik: Sveto Rešnje Telo in Kri. Bog torej prihaja v Kristusovem telesu, da rešuje telesa ljudi. Jezus je za reševanje ljudi iz oblastnih razmerij in vseh drugih težav, sebe zastavil do konca, do krvi. Nič ni ohranil zase, sebe samega je izničil, pravi sv. Pavel, da bi nam lahko vse podaril.
Na večer pred praznikom Pashe, leta 1135, se je v Cordobi rodil eden največjih judovskih filozofov Mojzes Maimonides. Moše ben Maymon, kakor se v hebrejskem jeziku izgovori njegovo ime, je bil človek, ki je mislil grško, pisal arabsko in molil v hebrejščini. Svoje misli je razvijal v številnih pomembnih traktatih, izmed katerih naj omenimo spis o pomenu hebrejske besede Leb, ki pomeni srce. Za Maimonidesa pojem srca nosi več pomenov in predstavlja tako začetek kot konec življenja. Srce pomeni središče telesa in v širšem smislu tudi središče sleherne stvari. To potrjujeta besedni zvezi, vzeti iz Tore, ki ju navaja judovski mislec: gre za sredino neba in razplamteli ogenj. Življenje je bitka, v kateri doživljamo zmage in poraze, pri čemur pa je srce tisto, ki te bitke bije, tudi bitko, ki jo bomo neizogibno izgubili. Večpomenskost pojma srce se kaže tudi v tem, da Maimonides srce razume kot misel, ki ji mora slediti vsak človek. Misel, ki srce obogati je delo Boga. » Bil si prisoten v mojih mislih, ko se ti je to zgodilo«, je zapisano v Tori, Maimonides jo navaja z namenom, da bi poudaril vlogo transcendentnega. Srce, ki mu judovski filozof, s svojo mislijo daje veličino in pomen, je središče mišljenja. Pravica vsake misli je, da prodre onkraj minljivosti našega telesa in tam ostane za vekomaj. Skozi misel srce prehaja v razum, ki je po Maimonidesu dan vsakomur, saj je takšna Božja volja. V Tori je zapisano: »Kdor bo delal po mojem srcu in želji, bo delal po moji volji«. Maimonides ne zanika enkratnosti srca in človekove svobodne volje, a ob tem poudarja pomen pokoritve Jahveju, ki je počelo vsega. Človeško bitje mora ljubiti Boga z vsem srcem, saj to vodi njegove moči. Le to bo namreč človeka in človeštvo privedlo na pravo pot. Devet stoletij po smrti velikega sredjeveškega filozofa Maimonidesa, njegovo opisovanje globin srca še vedno predstavlja pomemben del judovske kulture.
Med različnimi oblikami usmiljenja je tudi »usmiljenje« do narave, ki ga sicer dajem v narekovaje, vendar je skrajni čas, da postanemo sočutni in usmiljeni do našega naravnega bivanjskega okolja, do naše »matere zemlje«. Gre za preživetje človeka in življenja nasploh. Pojavi, ki jih spremljamo na globalni ravni so lahko del naravnega dogajanja v zgodovini našega planeta in vesolja, vendar pa so danes očitno tudi posledica človekovih posegov v naravne zakone. Papež Frančišek se v okrožnici 'Laudato si’ (Bodi hvaljen) sprašuje, ”kakšen svet želimo zapustiti tistim, ki bodo prišli za nami, otrokom, ki odraščajo?” Poziva vse k ekološkemu spreobrnjenju. To je nakazal že papež Janez Pavel II., ko je omenil, da moramo ”spremeniti smer” ter si prizadevati za skupno dobro našega skupnega doma. Celotno človeštvo ima dolžnost sodelovanja za ”gradnjo skupne hiše”. Za takšno gradnjo pa je potreben dialog. Tudi druge Cerkve in krščanske skupnosti so razvile skrb in tenkočutnost na temo varovanja narave. Že leta 2002 sta carigrajski patriarh Bartolomej in papež Janez Pavel II. podpisala skupni dokument, t.i. Beneško izjavo, in v njem izrazila svojo zaskrbljenost glede zaščite našega planeta, ki ga ogroža ekološka kriza. Pravoslavni metropolit v Pergamu Ionannis Zizioulas pa trdi, da je ekološka kriza predvsem duhovni problem človekove notranjosti. »Z izvirnim grehom se je pravilni odnos med človekom in njegovim naravnim okoljem zlomil. Ta zlom je greh, ekološki greh, ki je tako individualen kot družben. Kdor razmišlja o svojem zveličanju, ne more ne upoštevati ekološkega greha, ki je rezultat človeškega pohlepa.« Bog je »človeka ustvaril po svoji podobi« in mu izročil svet, da mu gospoduje. Prav človekova bogupodobnost postavlja osnovni odnos do stvarstva. Človek ne sme delati kar hoče ali kar zmore, ampak je dolžan upoštevati tisto, kar spozna, da je »najbolj prav« in je res v skupno dobro. Tisto, kar se dogaja v naši hiši povzema najsodobnejša znanstvena dognanja o okolju z namenom, da bi prisluhnili ”kriku stvarstva”. Podnebne spremembe so globalni problem, ki prinaša tudi različne socialne, ekonomske in politične spremembe. Če je podnebje skupno dobro, last vseh, potem so posledice podnebnih sprememb najbolj deležni najrevnejši. Sočutje do stvarstva je usmiljenje do človeka.
Z občudovanjem mislim na ženo, ki je izgubila moža, s katerim sta se zelo dobro razumela. Zelo težko ji je ob tej izgubi, toda to bolečino prenaša s tolikšnim dostojanstvom, da človek kar strmi. Ko sem jo srečala, sem ji to tudi povedala. Za hip je umolknila, potem pa je rekla: »Z možem sva se morala spoprijemati z mnogimi težavami, najina pot je bila tudi pot velikega trpljenja – in verjetno sva ob tem kot človeka rasla – in rasla sva tudi v medsebojni ljubezni.« Ob tem njenem odgovoru mi je prišla na misel drobna zgodba. Ostriga je tožila drugi: »Bolečine imam, počutim se, kot da bi nosila kepo svinca v sebi. Le kaj bo iz tega …?« Druga ostriga je ponosno odgovorila: »Jaz pa se počutim zdravo kot dren, čilo in veselo. Ti boš zaradi te svoje kepe v sebi še umrla, jaz pa imam življenje še pred seboj.« Rak, ki je prisluškoval pogovoru, je menil: »Le kaj razumeš ti, ponosna ostriga, o življenju? Misliš, da so mladost, lepota in zdravje vse. Ona ima sicer bolečine, toda v sebi nosi biser.« Vem, biser, ki ga ta žena nosi v sebi, ji daje takšno dostojanstvo. In bisere nosijo v sebi tudi bolniki, ki s tolikšnim dostojanstvom prenašajo težo svoje bolezni, pa tudi številni drugi, ki se srečujejo s trpljenjem. Včasih se mi zdi, da zaradi tega bisera v sebi čutijo neko samozavest, s katero lahko rečejo: »Le kaj razumeš ti, ponosni mladenič (ponosna mladenka) o življenju? Misliš, da so mladost, lepota in zdravje vse. Mene sicer boli in imam celo kopico drugih težav, toda kot človek sem ob tem dozorel in svoje trpljenje kot biser vtkal v svoje življenje.«
Neveljaven email naslov