Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Fanta, ki sta okrog božiča hodila po hribih, sta zgrešila pot in nato veliko ur hodila, preden sta prišla v neko vas. Ker nista predvidevala, da bosta toliko časa na poti, ju je zalotila tema, predvsem pa sta bila tudi zelo lačna. Ko sta prišla do vasi, sta potrkala pri prvi hiši in povedala, da sta zašla, da sta lačna in da prosita za malo kruha. V hiši so ju najprej malo začudeno gledali, ker se pač redko zgodi, da pride kdo prosit za kruh. Potem pa so ju prijazno povabili noter in prednju na mizo postavili potico. Fanta sta pozneje pripovedovala: »Vzela sva samo majhen košček, ker je bila potica. Če bi nama dali kruha, bi si upala vzeti več in bi se bolj najedla.«
Ob tej pripovedi sem premišljevala o naši pomoči. Velikokrat se želimo pri pomoči izkazati, velikokrat pa tudi mislimo, da dobro vemo, kaj drugi potrebuje. V resnici pa v pomoč projiciramo svoje lastne želje in potrebe in se sploh ne poglobimo v to, kaj drugi od nas pričakuje in za kaj nas prosi. Fanta bi bila bolj vesela kruha kot potice, ker bi lahko bolj potešila svojo lakoto.
Lahko pa razmišljamo ob njuni pripovedi tudi drugače. Bili so praznični dnevi, prijazno so ju povabili noter in postregli s potico. Želeli so, da tudi premražena in tuja fanta občutita praznično vzdušje. Morda fanta preprosto nista znala sprejeti daru, ki jima je bil dan zastonj. Tudi tega se bosta morala v življenju še naučiti, zakaj najlepše in največje stvari v življenju dobivamo zastonj kot dar.
3708 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Fanta, ki sta okrog božiča hodila po hribih, sta zgrešila pot in nato veliko ur hodila, preden sta prišla v neko vas. Ker nista predvidevala, da bosta toliko časa na poti, ju je zalotila tema, predvsem pa sta bila tudi zelo lačna. Ko sta prišla do vasi, sta potrkala pri prvi hiši in povedala, da sta zašla, da sta lačna in da prosita za malo kruha. V hiši so ju najprej malo začudeno gledali, ker se pač redko zgodi, da pride kdo prosit za kruh. Potem pa so ju prijazno povabili noter in prednju na mizo postavili potico. Fanta sta pozneje pripovedovala: »Vzela sva samo majhen košček, ker je bila potica. Če bi nama dali kruha, bi si upala vzeti več in bi se bolj najedla.«
Ob tej pripovedi sem premišljevala o naši pomoči. Velikokrat se želimo pri pomoči izkazati, velikokrat pa tudi mislimo, da dobro vemo, kaj drugi potrebuje. V resnici pa v pomoč projiciramo svoje lastne želje in potrebe in se sploh ne poglobimo v to, kaj drugi od nas pričakuje in za kaj nas prosi. Fanta bi bila bolj vesela kruha kot potice, ker bi lahko bolj potešila svojo lakoto.
Lahko pa razmišljamo ob njuni pripovedi tudi drugače. Bili so praznični dnevi, prijazno so ju povabili noter in postregli s potico. Želeli so, da tudi premražena in tuja fanta občutita praznično vzdušje. Morda fanta preprosto nista znala sprejeti daru, ki jima je bil dan zastonj. Tudi tega se bosta morala v življenju še naučiti, zakaj najlepše in največje stvari v življenju dobivamo zastonj kot dar.
Leta, ki sem jih kot otrok preživela na podeželju, so zaznamovali vaški posebneži in Romi iz nekaj deset kilometrov oddaljenega naselja. Otroke nas niti niso ne vem, kako hudo strašili z njimi češ, da če ne bomo pridni, nas bodo odpeljali s seboj. No, le domislici starejšega brata, da sem padla z romskega voza, se še danes skupaj nasmejiva. Mogoče je tej njegovi razlagi botrovalo dejstvo, da me je bilo vsepovsod dovolj, le doma ne. Da sem se rada potepala po vasi, obiskovala prezgodaj ovdovele vdove, jim prinesla naročaj drv ali vedro vode ter s tem zaslužila kakšen dinar. Starih očetov moja generacija ni poznala. Polovica jih je izgubila mlada življenja v bližnjem gozdu, druga umrla v koncentracijskem taborišču na enem izmed sončnih jadranskih otokov. Ko me prevzame domotožje, se podobe ljudi mojega odraščanja nizajo druga za drugo. Od sosedovega Franceta, ki me je naučil izdelovati leskove piščalke, do Andrejeve tete s slastnim biskvitnim pecivom. V poletnih mesecih smo otroci še posebej z zanimanjem opazovali sosedovega Amerikanca in prvič okusili ameriški žvečilni gumi v lističih. Iz bližnjega Makovega hriba sta enkrat na mesec na vrata naše hiše potrkal Rom Tone in Romkinja Mica. Romu, ki mu je levo roko odtrgala razjarjena medvedka, imena ne vem več. Dvakrat ali trikrat na leto so se na rob našega polja naselili Romi ter v miru nabirali zelišča in smrekove storže. Njihova naselja smo otroci opazovali le od daleč, pa tudi sami se nam niso nikoli preveč približali. Kako neprecenljiva je bila izkušnja, ko sem se ob hudi uri z mežnarico po trhlih stopnicah vzpenjala v vrh zvonika. Mežnarica Julka je vlekla vrv velikega in srednjega zvona, jaz malega. In očitno je zaleglo: hude nevihte in strele sva tisti dan pregnali. To je bil moj črno beli svet odraščanja. Danes v moji vasi skorajda ni več posebnežev oziroma je njihov svet že zdavnaj spremenil barve. V našo vas Romi že desetletja niso prišli s konjsko vprego, niti se ne dviguje več beli dim iz njihovih šotorov. Le enkrat ali dvakrat letno poberejo odvečno železo. V obcestnih jarkih že dolgo več ne ležijo najhujši vaški pijanci, katerim smo otroci pomagali domov. Stiske in posebnosti so z desetletji dobile drugačne razsežnosti, skupaj z njimi je moj navidezno brezskrbni otroški svet prerasel v svet odrasle osebe. A nekaj se vendarle ni spremenilo. Moj odnos do posebnežev, do človeških stisk in nevidnih bolečin. Še vedno mi privabijo solze v oči.
Cesar Mark Avrelij je v svojih premišljevanjih precej poudarjal povezanost sveta in ljudi in tako pogosto ponavljal, da smo mi vsi dejavni udje tega enega telesa. Celotni svet je živ organizem, ena vseobsegajoča celota, znotraj katere je vse med seboj prepleteno in neločljivo povezano med sabo. Dalje je verjel, da ta svet vodi neka božanska razumska sila, neka praduša, ki ga usmerja k popolnosti in deluje tudi znotraj vsakega razumnega bitja. Vsak posameznik, najsi bo suženj ali svoboden, Grk, Rimljan ali pripadnik kakega drugega ljudstva, nosi torej v sebi dušo, ki je iskra vesoljne duše. Zaradi te duše so si vsi ljudje podobni, med sabo so v sorodu, »ne sicer po krvi,« pravi Mark Avrelij, »pač pa, ker imajo z menoj vred razum in delež božji.« Narava sama nas je rodila kot sorodnike, med sabo enake, saj nas je ustvarila na isti način in v nas vsadila božansko dušo. Mi vsi smo torej le drobci vesoljstva, ki mu vlada narava, z drugimi delci smo že od začetka nekako notranje povezani, a moramo to povezanost še nadalje aktivno negovati in ohranjati, saj bomo v nasprotnem primeru odpadli od skupnosti. Poleg tega Avrelij verjame tudi, da je ta vesoljni um, ki ureja vesoljstvo, vsakemu posamezniku odredil neko mesto v svetu in določil njegovo vlogo v njem. Posameznikova naloga je, da ta svoj smoter prepozna in prostovoljno izpolnjuje dodeljeno vlogo. V nasprotnem primeru bo namreč z upiranjem, s kljubovanjem in negodovanjem nad svojo usodo rušil vesoljni red in tudi sebe prikrajšal za srečo. »Kajti nezadovoljstvo s čimer koli, kar se dogaja, je toliko kot izločitev iz vesoljne narave,« pravi Avrelij. Vsakdo ima torej moč, da prispeva k celoti in nanjo vpliva, oziroma kot pravi Avrelij: »vsakdo prinese usojeni mu del s seboj na svet in vsak del prispeva k namenu celote.« Od nas pa je odvisno, kakšen bo naš prispevek. Če se bomo vselej zavedali, da so si vsa razumna bitja v sorodu, bomo skrbeli za skupno dobrobit in za vse ljudi enako. »Vsi delamo skupno za en smoter, eni zavestno in razumno, drugi nezavestno,« trdi Mark Avrelij in nadaljuje: »Seveda deluje vsak na svoj posebni način: za kratek čas tudi godrnjavec in tisti, ki skuša dogajanje zavirati in zatreti. Zakaj tudi ti so na svetu potrebni. Premisli torej, med katere od teh postavljaš sebe!«
O vprašanju »Ali čas resnično biva?« je prvi analitično razmišljal Aristotel, čeprav je to presenetljivo vprašanje prevzel od starejših filozofov – od Parmenida in Heraklita ter zlasti od svojega učitelja Platona. Toda Aristotel odgovarja nanj drugače od svojih predhodnikov, čeprav tudi sam najprej močno podvomi o resničnem bivanju časa. Ugotavlja namreč, da preteklosti ni več, prihodnosti še ni, sedanjost pa je zgolj drseči, brezrazsežni zdaj, trenutek, ki je podoben točki v prostoru, a še tako veliko število točk ne more tvoriti premice. Aristotel zastavlja temeljna filozofska vprašanja o času, ki so še dandanes aktualna in večinoma še vedno neodgovorjena: Kaj je čas? Ali čas sploh »kaj« je? Kakšna je zveza med časom in »zdajem«? Pa med časom in zavestjo? Itd. Lahko pa se tudi vprašamo: Kje je čas? Čas si namreč lažje predstavljamo, če ga ponazorimo v prostoru in se potem, recimo, vprašamo: Kje je Rimsko cesarstvo, namreč prav zdaj, v 21. stoletju? Ja, kje drugje kot tu: Rimsko cesarstvo je še vedno tu, prisotno je v sedanjem prostoru sveta: z ruševinami rimskih mest, vklesanimi napisi na nagrobnikih, kamni v temeljih starih cest, pa seveda z latinskim jezikom, institucijami, kulturo … in kar je najpomembnejše: prisotno je v našem živem zgodovinskem spominu. Sicer pa je Aristotel na vprašanje, kaj je čas, odgovoril z znamenito definicijo, ki jo najdemo v njegovi knjigi z naslovom Fizika: čas je »število gibanja glede na prej in pozneje« (219b2). Aristotel je torej čas bistveno povezal s fizičnim gibanjem, kajti čas merijo oziroma štejejo ure, različna nihala, od naših korakov do kroženja nebesnih teles in (kar vemo seveda šele danes) nihanja oziroma valovanja elementarnih delcev, kvantov snovi in/ali energije. Aristotelovo definicijo časa se običajno razume kot filozofsko opredelitev fizikalnega oziroma »zunanjega« časa v nasprotju z »notranjim«, doživljajskim časom zavesti, duše – vendar sam Aristotel ni postavil ostre ločnice med zunanjim in notranjim časom, saj je na vprašanje »Ali bi čas bival, ko ne bi bilo duše?« odgovoril: »Če v naravi ne šteje nič drugega kakor duša oziroma um duše, potem ni mogoče, da bi čas bival, ko ne bi bilo duše« (ibid., 223a23-25). – In ravno zato je sedanji trenutek, prav ta zdaj, kot pravi Aristotel, »v enem pomenu isti, v drugem pa ni isti«: trenutki sedanjosti so kot zaporedje mnogi in različni, njihova »podlaga«, se pravi duša, pa je v svojem najglobljem bistvu vselej ena in ista.
Čas se je nagnil že v sredino poletja, od svetlobe in vročine pa kakor da postaja vse razsvetljeno in svetlo, da zagledamo še najmanjše malenkosti. Svetloba je simbol vsega dobrega, simbol življenja in poletje nam postreže z njo na svoj poseben način. Za vsakega je poletje drugačen čas, za nekatere še močno delaven, za druge pa je to čas počitnic, oddiha, sprostitve. To je čas za družino, za prijateljstva, za potovanja, kakor si pač človek zaželi ali kakor daleč doseže. Navkljub močni poletni vročini in svetlobi pa vemo, da se nam ravno ta ena posebna življenjska svetloba, če jo lahko tako poimenujem, izmika. Nekako zmanjka večkrat marsikaj. Ne le, da se človek v tem počitniškem času ne spočije dovolj, ampak vleče naprej mnoge skrbi in stare reči. Delaven človek si zasluži počitnice in mir, a človek je narejen tako, da ga najbolj izpolnjuje in osrečuje ta posebna življenjska svetloba v njem in med ljudmi, katera naj ga spremlja skozi ves čas. Pa veste, o čem govorim. Vse to, kar gradi naš vsakdanjik vsak dan, vsak trenutek… Ko smo skupaj, ko se pogovarjamo, ko delamo, ko živimo pod isto streho - vse vezi so vštete v to, tudi ko srečamo tujca nekje na cesti. Tujca, katerega imena ne poznamo, vendar ima ime in vse ostalo prav tako. Ta življenjska svetloba v človeku kristjanu je v bistvu najbolj osnoven klic. Ta resnična kvaliteta človeka, njegovega dela in počitka, njegove odgovornosti in radosti je tista osnovna stvar, svetloba v njem. Biblija pravi temu Božja podoba v nas, vse tisto, zaradi česar je človek krona stvarstva. Ko potujemo tako skozi čas letnih obdobij, večkrat mnogi premišljujemo tudi naglas, da je na vseh nas, da bomo mi sami in otroci, zanamci deležni te Božje, dobre svetlobe, napredka in trdnega koraka naprej v dobro, socialno in prijazno prihodnost. In vedno bolj premišljujemo, da je Bog na tej poti, Kristus, tista izvorna svetloba, kakor nas na raznolik način uči Božja beseda Svetega pisma. Marsikateri zakladi so skriti v tej starodavni knjigi, katera želi širiti ravno to svetlobo s svetlobno hitrostjo, če se lahko tako izrazim. Ravno v smislu te starodavne, a vedno sveže besede Božje vam želim, da si podarite nazaj vso to svetlobo še bolj, torej da boste našli svoj mir in počitek od skrbi, zamer, težav in od preteklosti, katera vas spremlja. Želim vam, da se podate na pot pogumno in brez stare navlake, ampak prežeti z novim srcem in duhom, kakor nas vabi sam Bog. In vemo, da dela ravno to naše življenje bogato in bolj srečno, mirno in stanovitno.
Domovina je tisti košček Zemlje, kjer tvoja noga hodi veselo in poskočno, kjer beseda ni govor ampak pesem, je kraj kjer si doma, kjer te poznajo drevesa in ceste, kot pravi pesnik. Neizmerno ljubim svojo domovino Slovenijo! Ponosna Slovenka sem in nič drugega. Prva ljubezen je vzklila v najnežnejšem otroštvu, še preden sem začela hoditi v osnovno šolo in se navduševati nad tedanjo veliko Jugoslavijo. Naše mame- izredno domiselne in pametne kmečke žene iz Prekmurja – so se pri svojih učiteljicah redovnicah, pred drugo svetovno vojno naučile mnogih lepih iger, prireditev in recitacij. Da bi to prenesle svojim otrokom, ki so hodili v drugačne šole, so sklenile narediti eno lepo nedeljsko svečano popoldne. Zbrale so nas otroke iz petih družin in nas naučile igrice in pesmice. Kot najmlajša udeleženka sem takrat recitirala svojo prvo recitacijo in… še danes jo znam ponoviti od začetka do konca! Ona je v moj otroški svet pripeljala spoznanje, da sem doma iz najlepše vasi, da imam prelepo otroštvo in da je slovenska zemljica moja domovina! Recitacija se je začela z Jaz majhna sem deklica, ime mi je Reskica, na rožnatem ličecu se mi pozna, da iz Žižkov sem doma… in se končala..Ko zrastem v višino čez petnajsto zimo, bom lahko ponosno zaklicala v log - naj živi slovensko mi zemljico Bog! Drugo močno obdobje bil čas, ko sem živela na jugu nekdanje skupne države – v Črni gori. Vsakič, ko sem odhajala od doma, sem sedla v avtobus in se skrila pred sopotniki, ter jokala vse do Zagreba! Tretje obdobje moje ljubezni pa je obdobje osamosvojitve, ko sem po cele noči tiščala v samostanski sobici mali tranzistorček na uho in poslušala kaj se dogaja v moji ljubi deželi – od Cankarjevega doma do procesa četverice do… vojne! In ko sem zatem šla delat v bolnišnico, so vsi imeli prižgane radije in televizije in iz vseh je donela obsodba male Slovenije, ki si je upala oditi iz velike države in se kot mali nedonošenček postavila na svoje noge! Sanjsko podobo svoje domovine pa nosim od obiska svetega papeža Janeza Pavla Drugega! Bila sem v Ljubljani na srečanju redovnikov, prebedela celo noč v cerkvi na Rakovniku in ob petih zjutraj odhitela v Prekmurje. Svoje domače sem našla pred televizorjem, a na mizi so še ob treh popoldne stale skodelice od zajtrka! Zdelo se mi je kot bi vsa Slovenija bila ovita z angelskimi krili in se bleščala kot zlata golobica sredi nemirnega evropskega sveta! Na trda tla me je postavilo prvo nepozabno srečanje z našimi ranami – našimi jamami – z nepokopanimi žrtvami. In danes? Ljubim te, ti mala prelepa domovina! Ljubim tvoje gore in doline in koščke morja in vsako ped te zemlje pod Triglavom! Ljubim tvoje ljudi, takšne in drugačne! In zato naj danes znova ponovim zadnji verz iz moje prve recitacije- Zdaj lahko ponosno zakličem v log – naj živi slovensko mi zemljico Bog!
Bila sem na enem od dogodkov Stična diha. Skupaj z Nives sva vodili delavnico Pogum za prijateljstvo. S pomočjo palic (ročajev za lopato), ki jih držita dve osebi v paru, se da zgraditi t. i. človeško lestev, po kateri drugi udeleženci posamič hodijo. Lestev deluje kot neke vrste brv, običajno vsakdo, ki stopi nanjo pomisli: »Me bo zdržalo? Je dovolj stabilno?« Tokrat nas ni bilo prav veliko, a smo se dobro znašle. S hitrim premikanjem smo lestev-brv podaljševale, idej za gibanje je bilo dovolj. Pa tudi domislic, na kaj vse nas je ta struktura iz palic in rok s sprehajalkami na njej spominjala. Skozi dejavnost smo razmišljale predvsem o prijateljstvu. In takrat je ena od udeleženk izrekla: »Videti je, da je nestabilno, a zdrži. To je prijateljstvo.« Kolikokrat je potrebno tvegati prvi korak in se povzpeti na nekaj majavega (začeti nov odnos), se izpostaviti možnosti, da ne uspem, prenašati težo drugega ipd. Vse to smo doživljale, ko smo držale tiste palice ali hodile po njih. Proti koncu sta se nam pridružila še bratec in sestrica, stara okoli 7, 8 let. S kakšnim zaupanjem in spretnostjo sta se pognala na palice, kot mladi opici na veje drevesa - varno, spretno, sproščeno. Vsem nam je postalo v hipu jasno, kako lahko je sklepati prijateljstva v otroštvu, ko je običajno življenje še preprosto. Pozneje se naberejo boleče izkušnje, ki nas hromijo ali zapirajo. Ohranjati odnose, ko se vse maje, pomeni najti jedro, ki zdrži. Prijateljstvo, ki gre skozi viharje in ostane, je velik dar. »Videti je, da je nestabilno, a zdrži.« V primeru takega prijateljstva, se prebuja čudenje in hvaležnost, da je tako, saj izkušnja življenja uči, da se marsikaj polomi in prekine. Prijateljstvo, ki ostaja živo, je zato toliko bolj dar, ker mnogokrat niti nismo sami njegovi avtorji - odvisni smo od svobode in naklonjenosti drugega. Prijateljstvo je prostor, kjer lahko dobimo tudi okus, s katerim se učimo razbirati delovanje Boga v našem življenju. V Janezovem evangeliju Jezus uporabi priliko o Dobrem pastirju, ki pozna svoje ovce in one poslušajo njegov glas. Še več, zagotavlja, da jih nihče ne bo iztrgal iz Njegovih rok. Okus zvestega prijateljstva, s katerim smo bili obdarjeni, je lahko odskočna deska, da se odpremo Božji ljubezni do nas. Nobena človeška podoba ne more zajeti Boga samega. Odstrne pa lahko tančico, ki ga zagrinja. Če smo obdarjeni z zvestim prijateljstvom, smo obdarjeni z okusom, ki nam lahko pomaga odkriti, da je Bog kot naš najboljši prijatelj, ki ostaja z nami, tudi ko se vse maje.
Spoštovani, v obstoju zla v svetu vidijo mnogi Božji spodrsljaj. Gre za najbolj razvpito vprašanje, staro toliko kot človeštvo. Zakaj se človeštvo utaplja v morju krvi in solza? Zakaj se predvsem dobrim ljudem dogajajo slabe stvari? Ali nas je Bog izdal in nas vrgel v svet, v katerem naj se pač nekako znajdemo? Ali je Bogu svet ušel z vajeti? Nemški ateist, trikratni doktor znanosti in genij, Arthur Ernest Wilder Smith, je pred svojim spreobrnjenjem v krščanstvo napisal: »Čudi me, da lahko ob vsem, kar se dogaja v svetu, razumen človek veruje v dobrega in ljubečega Boga? Lahko razumem navdušenje nad Bogom, medtem ko opazujem sončni vzhod izza gora in njegov zahod nad morjem, vonj cvetočega cvetja in ljubezen med dekletom in fantom. Toda je še druga plat medalje. Kaj reči o tem, ko mačka ujame miš, jo muči in jo poje? Kaj reči o mladi materi, ki zapušča otroka, sama pa umira za rakom in vpije v neznosnih bolečinah, medtem ko njeno telo razpada v smradu? Kako opravičiti strahote vojn, usmrtitve nedolžnih ljudi v plinskih celicah in ubijanje nedolžnih otrok? Zakaj je na svetu toliko sovraštva, krutosti, sebičnosti, zavisti, krivic? Nočem verovati v takšnega Boga - pa naj bo dober ali hudoben. Vera v Boga mi prinaša več težav kot koristi. Bog sam me sili v to, da ne verujem vanj. V takšnega Boga lahko verujejo le norci in slabiči.« Omenjenih vprašanj se ne izogibam in spoštujem pravico, da nekdo tako razmišlja, vendar želim svoj odgovor osvetliti z naslednjo zgodbo: Nekoč je šel skozi revno čikaško četrt pridigar Evangelija. Srečal je zapriseženega brezbožnika, znanega čikaškega frizerja. Le ta je pridigarja takoj obsipal z vprašanji, da če bi bil Bog dober, kot se pridiga, na svetu ne bi bilo toliko bede in zla. Pridigar je ostal nekaj časa tiho. Medtem je prišel mimo dolgolas, neurejen brezdomec. Lasje so mu padali daleč čez rame. Tudi njegova brada ni bila nekaj mesecev urejena in pristrižena. Nato se je pridigar obrnil k znanemu čikaškemu frizerji in mu rekel: »Vi ste pa res zelo slab frizer, sicer ta ubogi človek ne bi hodil naokoli s tako neurejeno frizuro, s tako dolgimi umazanimi lasmi ter z neokusno poraščeno brado.« Frizer pa mu je nejevoljno in užaljeno odgovoril: »Kaj vendar imam jaz s tem? Če bi ta človek prišel k meni, v moj frizerski salon, in mi ponudil priliko, da ga uredim, bi vse storil zanj; celo zastonj bi mu naredil uslugo, ker sem dober človek.« Pridigar je nato frizerju odvrnil: »Vidite, tako je tudi z nami. Ni Bog kriv, če nočemo priti k njemu, da bi nam pomagal in odgovoril na naše potrebe. Zato ne smemo trditi, da je zaradi tega Bog slab in nemočen.«
Odrasli ljudje marsikdaj stvari zapletamo, otroci pa znajo biti veliko bolj preprosti in neposredni; tudi ko se obrnejo na Boga. Nekaj resno – šaljivih otroških misli, iz knjige Bog ima smisel za humor, bo prebrala Maja Šumej.
V današnji družbi nenehnih informacij in površinskih odnosov imamo težave s poslušanjem. Predvsem s poslušanjem drugega. Papež Frančišek takole razmišlja o poslušanju drugega v posinodalni spodbudi Amoris laetitia: »Pomembno je, da si vzamemo čas, dragocen čas, ki je v tem, da potrpežljivo in pozorno poslušamo, dokler drugi ni izrazil vsega, kar je želel izraziti. To zahteva askezo, da ne začnemo govoriti, preden je napočil pravi trenutek. Preden začnemo izražati svoje mnenje ali dajati nasvete, se moramo prepričati, ali smo slišali vse, kar je imel drugi povedati. To vključuje tišino, ki smo jo ustvarili v svoji notranjosti, da bi v srcu ali umu poslušali brez hrupa: znebiti se moramo vsake naglice, pustiti ob strani lastne potrebe in nujnosti ter dati prostor drugemu« (137). Čeprav papež govori o zakoncih, pa je vendarle njegova beseda namenjena vsem nam. Ali se sploh znamo poslušati? Ali znamo dati prostor drug drugemu, da vsak pove in izrazi, kar želi? Pri poslušanju gre za dolg proces učenja, ki se ne zgodi sam po sebi. Prvi korak je, da se sploh zavem, da je poslušanje drugega nekaj pomembnega zame. Za mojo rast in moj duhovni razvoj. Če se tega ne zavem, ostajam osredinjen nase in drugega ne bom mogel slišati. Če pa se tega zavem, se lahko odločim, da bom drugega ne samo poslušal, ampak tudi slišal – in sicer v tem, kar mi ima povedati. Čeprav ga včasih ne bom razumel, bo dovolj, da bom ob njem in ga preprosto poslušal. Papež Frančišk želi pokazati prav na tišino v naši notranjosti, ki je za poslušanje tako pomembna. Znebiti se moramo vnaprejšnjih sodb, mnenj in že pripravljenih nasvetov v naši glavah. Šele ko je drugi izrazil vse, kar je hotel povedati, sem na vrsti jaz, da kaj povem. A če nimam kaj pametnega povedati, lahko ostanem tudi v tišini. V svobodi se lahko odločim, ali bom spregovoril ali ne. Toda najpomembneje je, da sem drugega zares slišal. Šele sedaj se lahko zgodi pristno srečanje med mano in drugim. Papež Frančišek nas vabi k temu, da drugemu prisluhnemo, da bi slišali, kaj je v njegovem srcu. Tako bo naše sobivanje postalo lepše in bolj polno.
»Roke kvišku!« zakliče ropar z najlonko na glavi, ki skupaj s pajdašem priteče v banko, da bi jo oropal. Brez skrbi, gre le za prizor iz akcijskega filma, takšnega, ki ga morda ujamete zvečer na televizijskih ekranih. V nadaljevanju filma se poziv ponovi, ko policija po dolgem zasledovanju z avtomobili, ki vključuje veliko akcijskih prizorov, ujame roparja. Končno pride do preobrata, ko se negativni junak z dvignjenimi rokami preda, in nasploh se vse dobro izteče. Dvignjene roke lahko pomenijo predajo, pomenijo, da smo nad nečim dvignili roke, obupali. Nekdo ali nekaj je močnejše od nas in soočenje nima več smisla. Ne iščemo več načinov ali pripomočkov, s katerimi bi se izvlekli iz zapletene situacije. Ničesar več nam ne ostane, ničesar več nimamo v rokah ali pri roki in to tudi pokažemo. Predati se je mogoče bodisi tako, da priznamo lasten poraz, svojo nemoč, majhnost in odvisnost od drugega. Mogoče se je predati tudi določenemu delu, prizadevanju, poslanstvu … Mogoče pa se je predati tudi osebi, mogoče se je predati Bogu. Dvignjene roke namreč lahko pomenijo tudi predajo v smislu izročanja, darovanja. Razprostrte roke simbolizirajo molitev, ki se dviga k Bogu, in hkrati našo pripravljenost sprejeti pomoč »od zgoraj«. Pri maši nas duhovnik povabi tudi, da dvignemo srca, kar pomeni to, kar smo, v vsej svoji pristnosti. Predamo svojo nemoč, svoje poraze in neuspehe Bogu in vse ostalo izpustimo iz rok. Vse ostalo tako postaja drugotno, v tistem trenutku je pomembno naše znamenje odprtosti za pomoč. Dvignjene roke so neke vrste S.O.S., poziv k reševanju. Molitev z dvignjenimi rokami pomeni tudi znamenje slavljenja, zahvaljevanja za vse dobro, za vso prejeto podporo. Drža naših rok lahko veliko pove o naši osebni situaciji, z dvignjenimi rokami gotovo izražamo svojo nesamozadostnost. Človek z dvignjenimi rokami priznava, da ni vse odvisno od njega in njegove moči. Zaveda se, da potrebuje pomoč, spominja pa se, da jo je že prejel in da vsi njegovi uspehi niso le plod njegovega truda. Dvignjene roke sočloveka izražajo prošnjo v stiski ali zahvalo, pričakovanje ali navdušenje. Dvignjene roke predstavljajo poraz zaprtosti ali zahrbtnosti in nas vabijo, da se jim pridružimo v prošnji ali veselju.
Smo sredi počitnic in turistična sezona se počasi bliža višku. Lahko, da smo že bili na dopustu, morda pa nas ta prijetnost še čaka. Poleg oddiha in sprostitve pa lahko turistično dopustovanje s sabo prinaša tudi kakšne nevšečnosti ali neprijetnosti. Verjetno smo se mnogi vsaj že kdaj srečali z občutkom, da so v turističnem kraju, kjer smo počitnikovali, na nas gledali kot na hodečo denarnico: na turista, ki je prišel v naš kraj in ga je treba ožeti, kakor se najboljše da. Že najbolj preprosto z izredno navitimi cenami za najbolj osnovna počitniška zadovoljstva kot so sladoled, kava ali kozarec hladnega piva. Toda, kot pravi pregovor, ima vsaka palica dva konca. Drugi je namreč ta, da je ta drža navzoča tudi obiskovalcih, počitnikarjih in turistih v smislu logike: »Saj sem plačal, zdaj pa dajmo, izkoristimo na polno in iztisnimo iz destinacije in same situacije največ in najboljše zase. Kaj in kako bo ostalo za menoj, mi je popolnoma vseeno, samo, da sem jaz dobil svoje. Saj sem nenazadnje mastno plačal.« Tako smo lahko priče trku dveh logik, ko vsak hoče zase čim več iztržiti in izmolsti, medtem ko me za drugega kaj malo briga. Zato ne preseneča, da je ponekod med lokalnim prebivalstvom vse večji odpor do turistov, ki fizično, moralno in duhovno onesnažujejo njihovo okolje. Nihče od nas si ne žel biti žvečilni gumi, ki si ga nekdo vzame, prežveči in ko izsesa sladkobo slednjič izpljune. In vendar se lahko prav to dogaja, ko je v ospredju logika, da bom iztržil čim več zase, za ostale pa mi ni mar. Prav to nam dejansko onemogoča, da bi se srečali, srečali z drugim v pristnosti. Ko v drugem vidim samo korist in iztržek, ki ga lahko pridobim zase, potem je drugi človek le še sredstvo, za dosego in izpolnitev mojih želja in potreb. To nam seveda onemogoča pristna srečanja. V evangeliju današnje nedelje nas Jezus spodbuja: »Pazite in varujte se vsake pohlepnosti, kajti človekovo življenje ni v premoženju.« Prav gotovo ni. To ne pomeni, da ga človek ne sme imeti. Bistveno pa je, da nas denar in materialne dobrine ne oddaljujejo drug od drugega, kar lahko slednjič vodi v osamljenost in izpraznjenost. Bogastvo je, da se lahko z drugim srečam, da lahko v srečanju, pogovoru, v odnosu z njim odkrivam njegovo in hkrati tudi svoje notranje bogastvo. Ta srečanja, ki se nam kdaj med počitnikovanjem čisto spontano pripetijo, so lahko slednjič najbogatejši trenutki dopusta. Še bolj pa je seveda dopust priložnost, da se lahko v miru srečam s svojimi najbližjimi, za kar med letom neprestano primanjkuje časa, medtem ko so počitnice za takšna srečevanja in poglabljanja odnosov, najboljša priložnost.
Val vihre I. svetovne vojne je iz oddaljenih Galicijskih bojišč pljusknil na slovenska tla okoli deset tisoč ruskih vojnih ujetnikov od katerih je bil del teh napoten na zelo zahtevna gradbišča visokogorske ceste čez 1611 m visok gorski prelaz Vršič, preko katerega je med vojno vodila pomembna oskrbovalna pot zgornjega dela Soške fronte. Dva zaporedna snežna plazova meseca marca leta 1916, ki sta se sprožila z Mojstrovke sta pod seboj pokopala okoli 300 ruskih jetnikov. Ob ‘beli smrti, ki je bila vedno na preži’ v številnih pozebah in snežnih plazovih, sta bila nečloveško težko delo in hudo trpljenje sredi vojne vihre, razlog smrti mnogih jetnikov graditeljev Vršiške ceste. V tako izjemno težkih okoliščinah ostanejo le še ljubezen do dragih in do oddaljenega doma ter globoka vera očetov tisti vzgib, ki daje potrebne moči za soočenje z naslednjim trenutkom življenja, delčkom tistega Življenja, ki ne mine. S temi občutji v srcu in v spomin umrlim tovarišem, so še isto leto hudo nesrečo preživeli ujetniki, pod vršiškim prelazom v ‘vječnaju pamnjat’ zgradili leseno pravoslavno cerkvico z dvema značilnima rusko čebulasto zaključenima zvonikoma in ob njej pokopali umrle rojake. Za preživele ruske ujetnike, ki so po končani vojni ostali v Sloveniji in za tiste, ki so se jim kot begunci pridružili leta 1921 je ruska cerkvica postala delček domovine in ikona bogate ruske duhovnosti. Domačini so jo že ob koncu vojne sprejeli za svojo kot simbol v vojni vihri in trpljenju spletenih vezi med obema narodoma in zato leta vzorno skrbeli zanjo.. Ruska cerkvica je v časih po drugi svetovni vojni kot kulturni spomenik za mnoge verne ljudi postala skrita in varna božja pot, svetišče, kotiček za neopazno tiho in globoko molitev. Od leta po osamosvojitvi se ob njej vsako leto ob godu sv. Vladimira – zadnjo julijsko nedeljo pri njej na spominski slovesnosti srečujejo delegacije visokih slovenskih in ruskih državnih predstavnikov in cerkvenih dostojanstvenikov, ki je obenem priložnost za obnavljanje in utrjevanje medsebojnih vezi na področju kulture, gospodarstva in drugih oblikah sodelovanja vse do tkanja ekumenskih vezi med sestrskima krščanskima Cerkvama. Ruska cerkvica – kapelica pod Vršičem, posvečena Kijevskemu knezu sv. Vladmiru (960-1015) prvemu apostolu krščanstva med narodi Rusije, je z opominjanjem na strahote in nesmisel vojne v sto letih odigrala pomembno zgodovinsko vlogo in poslanstvo tudi s tem, da mimoidočega vabi k spoštovanje življenja vsakega človeka in njegovega nezamenljivega dostojanstva.
Veliko vemo in čedalje več se zdi še neznanega. Še do predkratkim so bile zvezde božansko daleč, znanstvena fantastika pa že dolgo bujno cvete. Kaj to! Marsikaj fantastičnega je presežno uresničenega. Vozimo se po vesolju, astronavtka naše krvi jé slovensko potico in davni Jurij Slatkonja je naše krvi. Od znanstvenikov do filozofov, od izumiteljev do mistikov sega naša daljica. Pa knjige! Kakšno slavo znamo zapeti prvi slovenski knjigi in prav je tako. Na tihem se sicer kdo zmrduje, ker je ob abecedniku to katekizem, saj nas je v poznem srednjem veku svet že prekašal z viteškimi romani! Mi se moramo pa hvaliti z Biblijo. Z zgodbicami, ki jim ni verjeti. Arheologi zmorejo sicer kaj povedanega pripisati dejanskosti, kako gre vojska po suhem skozi morje, je pa čista pravljica. Ali pa nastanek sveta od ponedeljka do sobote, če se izrazimo po domače. Nedeljo kot počitek bi še sprejeli, toliko smisla za lenarjenje poznamo tudi mi. Kaj so pravzaprav svete knjige? Kako da se zaradi njih še danes lahko razvname boj? Upam, da mlademu rodu niso več predstavljene kot posledica neznanstvenega pogleda na svet in življenje. Nekaj časa je bilo tako. Dokler jih dojemamo le na površini, globljega uvida ne zaznamo. Zadošča nam literarno dojemanje sporočila; spretno oblikovana zgodba o začetku in nadaljevanjih. Taka in drugačna vera v to in ono, v božanska in polbožanska bitja, v pošasti sedmih glav in v volkodlake. Bajke, mitologija, tabuji. Vse to in še več. V jedru za sedmimi lupinami izkušenj, pa človek v svoji moči in nemoči in v nenehnem iskanju. Pravzaprav ustvarjalec z nabojem duhá. Iz veka v vek krvi gre tek, iz roda v rod duh išče pot, kot se izrazi Župančič. V Bibliji je rečeno, da se je Modrost igrala na krogu zemlje in da je njeno veselje biti s človeškimi otroki. Če to ni vredno premisleka! Od prve do zadnje strani vsake svete knjige, krščanske, hindujske, muslimanske …,je neizmerljivo bogastvo snovi za premislek in vzporednice z našim vekom, stoletjem in vsakdanjikom. Tako da lahko ostanemo kar skromni glede lastnega znanja. Mar ni nekdo že zdavnaj rekel: Samo to vem, da nič ne vem.
Seneka, rimski filozof iz 1. st. je v svojem življenju doživel številne pretresljive dogodke: bil je krivo obtožen zarote proti cesarju Kaliguli in za osem let izgnan na Korziko, zaradi napadov jetike naj bi bil velik del svojega življenja depresiven, poleg tega pa je bil učitelj in svetovalec zloglasnega cesarja Nerona, ki je naposled zaradi obtožbe zarotništva od njega zahteval samomor. Kljub temu je Seneka ohranil stoiško držo in dostojanstveno prenesel to zahtevo – po pričevanjih naj bi njegovi tovariši ob ukazu prebledeli in planili v jok, sam pa naj bi ostal miren in jih celo miril, naj se vendarle zberejo. Oštel jih je, ker niso ohranili mirnega duha in so s tem obrnili hrbet filozofiji, ki naj bi ji sledili v življenju. Stoiki so namreč verjeli, da nas zunanji dogodki ne smejo preveč pretresti in čustveno vznemirjati. Po eni strani namreč niso odvisni od nas, pač pa od sil, na katerih ne moremo vplivati, po drugi strani pa se zgodijo po nujnosti, ki vodi svet – vse se namreč zgodi, ker se mora tako zgoditi. Modrec je potemtakem tisti, ki prepozna to nujnost in jo tudi sprejema, to pa se kaže v njegovem pravilnem odnosu do pozitivnih in negativnih dogodkov v našem življenju: ne smemo pustiti, da bi nas vznemirili, nanje se ne smemo odzivati čustveno, saj imajo čustva negativen vpliv na nas: napadi besa, samopomilovanja, skrbi, zagrenjenosti, trme in drugih podobnih občutij nam nič ne pomagajo, saj same situacije ne spremenijo, kvečjemu poslabšajo jo lahko. Vsako pretiravanje v čustvih je slabo, ker človeka odvračajo od njegovega pravega bistva, ki pa je razum. Moder človek zato nikdar ne bo pretirano objokoval nesrečo, po drugi strani pa se tudi v dobrih časih ne bo preveč veselil, ampak vselej ohranjal umirjenega duha. Pri presoji dogodkov torej ne smemo upoštevati naših čustev, pač pa le razum. Da pa bi to lahko naredili, si moramo pomagati s filozofijo, ki nas uči tudi pravilnega pogleda na svet, predvsem pa pravilnega ravnanja. In prav filozofija je bila po Senekovih besedah tista, ki mu je rešila življenje in mu pomagala prebroditi vse težke trenutke. Ker je trdno verjel v stoiški nauk in ga tudi živel, je lahko mirno sprejel Neronov ukaz.
Veste, Alenka. »Človek mora v življenju imeti tudi srečo,« mi je nedavno dejal starejši gospod, ko sva v družbi njegovih vrstnikov sedela skupaj ob kosilu. V izrečenih besedah sem začutila globlji pomen. Prijazen gospod v mislih zagotovo ni imel vremena, saj res nismo imeli sreče z njim. Dež je namreč neusmiljeno padal ves dan. A naše družbe to ni motilo. Ljudje in kraji, ki smo jih skupaj spoznavali, so v bližnji in daljni preteklosti preživeli hujše grozote kot je bičanje dežnih kapelj. Nemara mi je gospod, pod vtisom brezimnih življenjskih zgodb, hotel povedati nekaj več ter v mislih ni imel srečke ali loterijskega listka. Slednja le redkokdaj kupim, zato je nesmiselno, da bi se pritoževala, da na tem področju nimam sreče. Prav tako ne verjamem v prerokovanje s kavne usedline in tudi ne načrtujem prihodnosti s pomočjo kart. Sivolasi gospod se večkrat prikrade v moje misli. Zaradi njega v zadnjem času pogosteje razmišljam o sreči, o svojem duševnem ugodju. Tri leta nazaj je moj duševni mir zelo močno načelo dejanje, na katerega sem v tistem trenutku reagirala, kakor sem. Zaradi diskretnosti o njem ne morem razpravljati na dolgo in široko. Povem lahko le to, da sem pri glavnih igralcih tega dejanja pogrešila njihovo empatijo. Boleča izkušnja me ni samo pretresla. V resnici bi jo lahko označila kot hudo nesrečo, v kateri sem izgubila skoraj vse tisto, kar sem ustvarila v treh desetletjih. A nečesa nisem izgubila: svoje srčnosti ter svoje zvezde sreče. Vse bolj in bolj se zavedam, da jo moram privezati na drug voz. Predolgo je, tako še vedno razmišljam zaradi prizadetosti, svetila na napačnem vozu. Pregovor pravi, da smo sami svoje sreče kovač. Že res, a tolči moramo tudi po pravem nakovalu. Voz na katerem sem kovala svojo srečo, in na katerem je še vedno privezana moja zvezda, je odpeljal v drugo smer. Vlečejo ga tiste zvezde, ki so privezane na sprednji strani voza. Žal mi je, da tisti, ki ga vlečejo, ne začutijo ali prepoznajo svetlobe, ki jo izžarevam. Da, imam srečo. Srečo, da sem spoznala, da mi ni potrebno v nedogled bingljati s sedanjega voza kot nebodigatreba privesek. Nihče me ni koval v zvezde, s svojo srčnostjo sem se sama privezala na voz. Zato se lahko tudi odvežem in privežem drugam. Z novim privezom se bo moje kolo sreče zavrtelo drugam, začrtalo novo pot ter začelo puščati nove sledi. Tudi stare, spominske ne bodo tako hitro zbledele, preveč jih je in njihov odtis preglobok. Da, imela sem srečo. Ostala mi je neprecenljiva izkušnja, predvsem pa pogum in odločnost. Bog vam daj srečo, dobri ljudje.
V nasprotju z našo kulturo, ki časti užitek in pravico do njegove čimprejšnje zadovoljitve, je bila ena najvišjih vrednot med starimi Grki preudarnost, to je premišljeno ravnanje na osnovi razumne presoje, nekaj, kar je pre-, torej skoz in skoz obvladano. Od njihovih najstarejših modrecev dalje je bil etični ideal, da razum prevlada, obvlada nagone in čustva, tako da je človek sposoben nadzorovati svoje vedenje tudi v neprijetnih, nepredvidljivih situacijah. »Obvladati je treba užitek,« je dejal eden od prvih sedmih modrih Kleobul. »Ničesar preveč« in »Ogibaj se užitku, ki rodi žalost,« je poudarjal atenski zakonodajalec Solon. »Kadar si jezen, ostani miren; tako jih bo bolj sram pred teboj, kot da bi se te bali,« je govoril Hilon. »Užitki so smrtni, kreposti nesmrtne,« je rekel Periander in opozarjal tudi na to, da »ko si srečen, bodi zmeren, ko si nesrečen, razumen.« Celo sofisti, ki so poudarjali, da je vsaka misel oziroma resnica relativna, saj je odvisno, s katere perspektive zre človek nanjo, se poudarjanju preudarnosti kot temeljne človekove etične drže niso odrekli. Govornik Antisten je povedal: »Tisti, ki gre nad bližnjega, da bi mu storil zlo, in se boji, da ne bi dosegel tega, kar želi storiti, (temveč) da se mu bo povrnilo to, česar ne želi, (je) zelo preudaren. Dokler se namreč boji, se obotavlja, čas med tem, ko se obotavlja, pa mu pogosto odvrne um od željá... Tisti, ki domneva, da bo bližnjim storil zlo, da pa (zla) ne bo doživel, ne razmišlja preudarno. Upi niso povsod dobra stvar. Taki upi so namreč številne spravili v nepopravljive nesreče; kar so predvidevali, da bodo storili bližnjim, so očitno utrpeli sami. Preudarnosti moža ne moremo presojati bolj pravilno po čem drugem, kakor (po tem, da) tisti, ki prepreči trenutne užitke srca, sam sebi vlada in je bil zmožen premagati samega sebe. Tisti pa, ki želi nemudoma ugoditi duši, namesto boljših stvari želi slabše.«
Bistvo platonizma je preseganje minljivosti v neminljivosti, v večnosti, v presežnem »svetu idej«. Umske ideje, predvsem tiste najvišje (kot so Dobro, Lepo, Pravično idr.), so za Platona resničnejše od čutnih stvarih, ki so zgolj posnetki ali podobe idej, s tem da »deležijo« v njihovi višji resničnosti. To deleženje minljivega čutnega sveta v neminljivem svetu idej je ključno tudi za Platonovo pojmovanje odnosa med časom in večnostjo. V kozmološkem dialogu Timaj Platon pravi, da je stvaritelj sveta, ki ga imenuje demiurg, želel dati kozmosu večnost, toda ker to ni bilo mogoče, je ustvaril čas kot »gibljivo podobo večnosti«, kot posnetek večnosti, ki v vesolju teče »v skladu s številom«. Za Platona torej čas sam po sebi ni resnično bivajoč v najvišjem pomenu, ampak biva zgolj kot »gibljiva podoba večnosti«, zgolj s tem, da »deleži« v večnosti. – Kaj pa je večnost? Platon uči, da večnosti ne najdemo niti v brezdanji preteklosti niti v neomejeni prihodnosti, saj pravi, da sta preteklost in prihodnost zgolj »nastali obliki časa«. Večnost spoznamo v umni duši tako, da »svet idej« skusimo kot večno, neminljivo sedanjost, ki vselej in povsod jè. Pol tisočletja po Platonu, v 3. st. n. š., to njegovo misel o brezčasni večnosti uma ali duha še izraziteje razvije novoplatonik Plotin, filozof in mistik, ki v razpravi O večnosti in času med drugim pravi: »… To torej, kar ni bilo in ne bo, ampak samo je, to, kar v svoji biti miruje, kar se ne spreminja v ‘bo’, niti se ni nikoli spremenilo, to je večnost. In tisto življenje, ki pripada temu, kar obstaja in je v biti, povsem celovito in polno, povsem brez razsežnosti ali razdobja, je to, kar iščemo – večnost.« Večnost, o kateri govori in za katero duhovno pričuje Plotin, obenem je in ni večnost zdaja, sedanjega trenutka. Plotin primerja večnost z brezrazsežno mirujočo točko, iz katere še niso stekle premice minevajočih časov. Človeška duša se želi vrniti k tej točki, ki pa ne pomeni zgolj nekega trenutka v času, temveč je prispodoba večne, brezčasno »ustavljene« sedanjosti, žive prisotnosti Duha, najvišjega Enega. Zato lahko rečemo, sledeč starima modrecema Platonu in Plotinu, da je večnost čisti presežek minevajoče sedanjosti, da je »četrti čas«, presežni čas duha. Prirejeni odlomek iz knjige Sedmerke (Štirje časi – Poletje, II. del), Lj. 2006, str. 58–60.
Je čas dela, je čas počitka, je čas žalosti, je čas veselja. Vse to je del življenja. Čas počitnic in dopustov naj bi bil čas, ko se človek umiri od nenehnega hitenja, ki je del vsakdana v svetu, kjer veliko govorimo o napredku, tehnološkem razvoju, človekoljubnosti, človeku in podobno. Lepo in dobro je, da si naberemo novih moči za spopadanje z vsakdanjimi izzivi, ki jih prinaša življenje. Ob vsem prijetnem pa ne bi bilo dobro, da bi bežali od realnosti življenja. Življenje ni samo to, kar vidimo okoli sebe, življenje so tudi težji trenutki v našem življenju. Dobro je, da lahko te težave rešujemo. Ko pride bolezen, gremo lahko bolnišnico, ko potrebujemo izobrazbo, gremo v šolo, in še bi lahko naštevali. Vse je vsaj približno urejeno, da bi lahko bili veseli in zadovoljni. Tisto najnujnejše, kar potrebujemo za življenje, imamo na dosegu roke. V ta naš urejeni svet vsake toliko časa pridejo podobe ljudi po svetu, ki morajo za svoje preživetje, in človeka vredno življenje, storiti veliko več. Vsak človek ima pravico do človeka vrednega življenja. Ne sme nam biti vseeno, ko slišimo, da po svetu umirajo otroci, ker jih mame ne morejo pravočasno pripeljati k zdravniku. Včasih je pot do bolnišnice dolga tudi do 100 in več kilometrov. Pred leti mi je zdravnik v Malaviju pripovedoval o majhnih otrocih, starih do tri leta, ki umirajo zaradi malarije. In kot človek iz razvitega dela sveta sem ga vprašal, zakaj mama ne nese otroka k zdravniku. Odgovor je bil enostaven. Pot je dolga nekaj deset kilometrov. Mama in otrok sta podhranjena in ne bi zmogla te poti, ni pa nobenega prevoznega sredstva. In tako najmanjši otroci umirajo zaradi bolezni, ki je ozdravljiva, če bi lahko pravočasno prišli k zdravniku. Ali otroci, ki ne gredo v šolo, ker je šola oddaljena vsaj 20 km. Poti ne zmorejo narediti, ker so lačni. In tako imamo ob vsem govorjenju o človekovih pravicah, pravicah otrok in še o kakšnih pravicah, po svetu ljudi, ki so pozabljeni in odrinjeni na rob življenja. To so krivice, ki vpijejo in pridejo tudi do nas. Ali lahko kaj storimo? Ob tem se spomnim Jezusovih besed o človeku, ki je šel prosit svojega prijatelja, naj mu pomaga, ker so k njemu prišli popotniki. In prijatelj je vstal zaradi nadležnosti in mu dal, kar je potreboval. Ne vzemimo trpljenja ljudi, ki preko medijev prihaja v naše domove, samo kot nadlegovanje. Vse stiske ljudi, o katerih slišimo, o katerih lahko beremo v časopisih, ki jih lahko vidimo na televiziji, naj nas zganejo in spodbudijo, da bomo znali biti usmiljeni, razumevajoči. Zavest, da lahko s svojim darom pomagam reševati življenje otrok, mater, očetov, nas naj napolni z veseljem in radostjo. Ne besede, dejanja spreminjajo svet.
Štirinajst let sem preživel v Afriki. Spoznaval sem, kako so domačini (kot animisti) prepričani o Velikem Duhu, ki se nam razodeva v bujnem življenju narave. "KJE JE BOG?" sem vprašal starca, s katerim sem se srečal sredi narave, kjer naju je obdajala visoka trava, ko sva poslušala šum penečih se slapov in naju je grelo toplo sonce, ki je dajalo življenje svetu okrog naju. Moram reči, da sem pričakoval odgovor, ki bi bil čisto "krščanski": Bog je nad nami, zgoraj. Toda on je brez odlašanja odgovoril v svojem jeziku bemba: "Lesa panši", Bog je tu doli, na zemlji. Slap je šumel, trave so se pregibale v vetru, nad nama je letela velika ptica, ki se je spustila z visoke pečine. Razumel sem ga. Bog je tu, med nami. On je vir vsega življenja in daje to življenje vsemu, kar biva, pripravlja nam hrano in je povsod z nami....Ni nekje daleč od nas. Molčala sva. Vsak v svojih mislih. Oba v zavesti božje bližine. Molče sva nadaljevala pot. Prišla sva prav do slapov, do kraja, ki je kakor veliko naravno svetišče, svet kraj za pleme Bemba, kakor tempelj sredi narave, v katerem so prisotni Bog in duhovi prednikov. Obstala sva ob visoki pečini in globokem breznu. Šumenje je bilo glasno, voda se je penila, hlapi so se dvigali in v soncu spletali mavrico barv nad globoko kotanjo. Starec se je zazrl vame: "Jih slišiš?" - "Kaj naj slišim?" - "Slišiš duhove?". "Da, sem odgovoril, ne da bi pomislil. In res: kakor da je narava oživela. Tako lahko je bilo verjeti, da je vse okrog naju polno skrivnostnih duhov, ki razodevajo svojo bližino v zvoku in barvah in skrivnostih, ki naju obdajajo. Šele tedaj sem se prav zavedel, da stojim na kraju, ki je bil svet tolikim rodovom plemena Bemba, kakor sta bila Izraelcem sveta gora Sinaj in tempelj. Spomnil sem se na grm, ki je gorel in ni izgorel, ko se je vanj zazrl Mojzes:"Sezuj si sandale z nog, kajti kraj, kjer stojiš, je sveta zemlja." Še sva molčala. V molku se mi je razodevala skrivnost tistih, ki so tu verovali v Boga na zemlji, v tistih davnih časih, ko še niso slišali za blagovest, da se je Bog učlovečil in prebival na zemlji - Bog na zemlji, Lesa panši. Bog se jim je razodeval v skrivnostih narave, v čudovitih oblikah življenja, zvokov in barv. Na mnogotere načine se je Bog razodeval različnim kulturam. Hvala ti, starec, za nova spoznanja! Nisi daleč od božjega razodetja.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Neveljaven email naslov