Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Prešernov dan izraža bistvo naše omike, hkrati pa tudi izvor naše narodne samozavesti in vere, da sta vendarle kultura in jezik tista, ki bosta popeljala narod v prihodnost in ga tudi ohranila ter ga uvrstila v širšo družino evropskih držav.
Slovenski jezik ima izvor v večnostnem hrepenenju, in ker se je do njega že zgodaj oblikoval odnos do svetega, se je lahko ohranjal tudi v nemogočih razmerah, pa naj so te bile strahote turških vpadov, črna kuga, ali pa zimsko preživetveno bivakiranje po naših gozdovih in suženjski odnos do tovarniškega traku onstran Luže. Vendar pa se je ta jezik izražal na umirajoči ustnicah, ki so z materinimi besedami klicale usmiljenja in tolažbe: »Oče naš …« To je bila molitev, ki je še danes najstarejši pisni spomenik slovanski besedi.
Zato bi lahko brez pretiravanja rekli, da se slovenski jezik ni porodil iz romantičnega zanosa in sanj, ampak iz duhovnosti in etičnosti. Toda kako potem razumeti Prešerna? Kot vemo, je velikan slovenske poezije svoj jezik povzdignil na najvišjo pesniško melodičnost, ritmičnost in metričnost. S tem pa je pokazal, da je njegovo blagoglasje sposobno doseči tudi najvišjo pretanjenost in lepoto. Prešeren in za njim njegovi duhovni dediči, so bili verniki Lepote. To pomeni, da jim Lepota ni bila samo okrasek, trenutek sproščenosti, ampak temeljna človeška naravnanost. S tem so se nehote približali pitagorejcem, ki so že učili, da se po lepoti prihaja do resnice, ali pa grškim cerkvenim očetom, ki so na obzorju Platonove misli zahtevali Lepo, da bi lahko hodili večnosti naproti. S Prešernom Lepota in umetniški izraz slovenskega jezika odkrijeta novo stezo do večnost. Na tej poti, ki etičnost povezuje z najvišjimi hrepenenji po neskončnosti, vsakodnevne stvari izgubijo svojo neizbežnost in se razkrijejo ničeve.
Če se znova vrnemo k slovenski besedi in njenemu etičnemu temelju, potem lahko v javnem, gospodarskem in političnem življenju nastane neverjeten preobrat. Seveda pa ostaja odprto vprašanje, ali lahko ta etični zasuk k temelju slovenske besede izvedemo brez duhovne prenove in brez etičnega cenjenja večnostne Lepote.
Slovenska beseda, ki jo postavimo pred večnostni prestol, nam lahko omogoči, da tudi danes spoštujemo nravni pluralizem, ki je za pomoderno družbo nekaj naravnega in običajnega, hkrati pa odločno zahtevamo temeljno spoštovanje človeškega življenja, cenjenje otroka in seveda pristne slovenke besede, ki to temeljno etiko tudi izraža. V luči take etike tudi ne bo težko ponovno prenoviti in ohraniti našo slovensko družbo.
3713 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Prešernov dan izraža bistvo naše omike, hkrati pa tudi izvor naše narodne samozavesti in vere, da sta vendarle kultura in jezik tista, ki bosta popeljala narod v prihodnost in ga tudi ohranila ter ga uvrstila v širšo družino evropskih držav.
Slovenski jezik ima izvor v večnostnem hrepenenju, in ker se je do njega že zgodaj oblikoval odnos do svetega, se je lahko ohranjal tudi v nemogočih razmerah, pa naj so te bile strahote turških vpadov, črna kuga, ali pa zimsko preživetveno bivakiranje po naših gozdovih in suženjski odnos do tovarniškega traku onstran Luže. Vendar pa se je ta jezik izražal na umirajoči ustnicah, ki so z materinimi besedami klicale usmiljenja in tolažbe: »Oče naš …« To je bila molitev, ki je še danes najstarejši pisni spomenik slovanski besedi.
Zato bi lahko brez pretiravanja rekli, da se slovenski jezik ni porodil iz romantičnega zanosa in sanj, ampak iz duhovnosti in etičnosti. Toda kako potem razumeti Prešerna? Kot vemo, je velikan slovenske poezije svoj jezik povzdignil na najvišjo pesniško melodičnost, ritmičnost in metričnost. S tem pa je pokazal, da je njegovo blagoglasje sposobno doseči tudi najvišjo pretanjenost in lepoto. Prešeren in za njim njegovi duhovni dediči, so bili verniki Lepote. To pomeni, da jim Lepota ni bila samo okrasek, trenutek sproščenosti, ampak temeljna človeška naravnanost. S tem so se nehote približali pitagorejcem, ki so že učili, da se po lepoti prihaja do resnice, ali pa grškim cerkvenim očetom, ki so na obzorju Platonove misli zahtevali Lepo, da bi lahko hodili večnosti naproti. S Prešernom Lepota in umetniški izraz slovenskega jezika odkrijeta novo stezo do večnost. Na tej poti, ki etičnost povezuje z najvišjimi hrepenenji po neskončnosti, vsakodnevne stvari izgubijo svojo neizbežnost in se razkrijejo ničeve.
Če se znova vrnemo k slovenski besedi in njenemu etičnemu temelju, potem lahko v javnem, gospodarskem in političnem življenju nastane neverjeten preobrat. Seveda pa ostaja odprto vprašanje, ali lahko ta etični zasuk k temelju slovenske besede izvedemo brez duhovne prenove in brez etičnega cenjenja večnostne Lepote.
Slovenska beseda, ki jo postavimo pred večnostni prestol, nam lahko omogoči, da tudi danes spoštujemo nravni pluralizem, ki je za pomoderno družbo nekaj naravnega in običajnega, hkrati pa odločno zahtevamo temeljno spoštovanje človeškega življenja, cenjenje otroka in seveda pristne slovenke besede, ki to temeljno etiko tudi izraža. V luči take etike tudi ne bo težko ponovno prenoviti in ohraniti našo slovensko družbo.
Vprašanje teodiceje, ki je nauk o opravičevanju Božje pravičnosti, je preklop grške filozofije in je postalo teološko vprašanje. Nemška protestantska teologinja Dorothee Sölle (1929–2003), znana po teološkem cinizmu, je misterij teodiceje poimenovala kar »teološki sadizem«. Ocenila je, da je treba izpoved vere iz Nicejsko-carigrajske veroizpovedi, ki pravi, da verujem v enega Boga, Očeta vsemogočnega, Stvarnika nebes in zemlje …, tolmačiti, da Bog še ni končal z ustvarjanjem sveta, ker je svet še vedno v porodnih bolečinah. Temu pritrjuje pismo apostola Pavla Rimljanom, ki pravi: »Saj vemo, da celotno stvarstvo vse do zdaj skupno zdihuje in trpi porodne bolečine.« (Rim 8,21–23) Glasba stvarstva je mračna in žalostna. Zlovešči vpliv smrti je viden v vsakem živem bitju; ihtenje, jecljanje in vzdihovanje. Niti verniki nismo izjema. Söllejeva trdi, da je naš svet trajni in stalni Auschwitz. Njena nova formulacija uglajeno razrešuje problem teodiceje trpečega človeka, ki v hrepenenju po odrešenju na novi zemlji in novih nebesih vpije k odsotnemu Bogu. Naloga in dolžnost človeka je moralno-duhovna rast, le-te pa ni brez naravnega in človeškega trpljenja. Vprašanje trpljenja je láhko, dokler je intelektualne narave in je omejeno le na salonsko filozofsko diskusijo, a je težko, ko morajo trpeči kot kaznjenci prenašati rožljanje in žvenketanje verig trpljenja (Voltaire). Kristusov križ na Kalvariji je Božji odgovor, ne na filozofski, Epikurjev način, ampak na teološki, Božji način. V Kristusovem kriku Bog moj, Bog moj, zakaj si me zapustil? je Božji odgovor na naše protestne ugovore. Gre za konkretno trpljenje, ne pa navidezno, teoretično, filozofsko, stoično ali mistično. Kristus ni trpel zato, da bi dosegel popolnost, ampak da bi bili lahko mi popolni v njegovi popolnosti brezpogojne darovanjske ljubezni. Izvorno pričevanje o trpljenju je zabeležila tudi judinja Simone Weil (1909–1943), francoska filozofinja in krščanska pisateljica, rekoč: »Treba je ljubiti tudi takrat, ko duša nadaljuje ljubiti v prazno in zaman, zato da obstane vsaj volja za ljubiti in v ljubezni vztrajati.« Ko bom stopil pred Boga, me bo vprašal: »Kje so tvoje brazgotine od stisk?« Če bom odgovoril, da jih nimam, me bo vprašal: »Ali nisi našel na svetu ničesar, kar bi bilo vredno trpljenja? Ali te ni sram priti v nebesa brez brazgotin?« (Allan Boesak)
Kanadski psiholog Jordan Peterson se v drugem poglavju svojega dela z naslovom 12 pravil za življenje dotakne pojma samovrednotenja in samospoštovanja. »S sabo ravnaj kot z nekom, ki si mu dolžan pomagati«, se glasi drugo pravilo za dobro življenje. Kako to, da pomagamo svojim bližnjim, sebe pa večkrat kar zanemarimo, se sprašuje. Za primer navede izsledke raziskave: če bi zdravnik sto ljudem predpisal neko zdravilo, ga tretjina pacientov sploh ne bi dvignila. Polovica preostalih bi zdravilo sicer dvignila, a ga ne bi pravilno jemala – pozabili bi na odmerke, prezgodaj prenehali z uporabo, nekateri pa ga morda sploh ne bi zaužili.« Kdo je kriv za takšno ravnanje, se nadalje sprašuje – so krivi pacienti ali zdravniki? Kako je mogoče, da si bolniki nočejo pomagati? Si mar ne želijo ozdraveti? Da bi še poudaril bizarnost našega ravnanja, se vpraša, kako običajno ravnamo, kadar zboli kdo od naših bližnjih. Ugotavlja, da ljudje navadno bolje poskrbijo celo za svojega ljubljenčka kakor zase. Zdi se, da jih imajo ljudje radi bolj kot sebe. Kako to? Po njegovem mnenju smo do sebe tako brezbrižni in nespoštljivi, ker se – v nasprotju z živalmi – zelo dobro zavedamo svoje nepopolnosti, svojih temeljnih hib in pomanjkljivosti: »zavedamo se svoje nemoči, končnosti in umrljivosti. Lahko čutimo bolečino, gnus nad samimi sabo, sram in grozo ter se tega zavedamo. Vemo, kaj nam povzroča trpljenje.« Ker pa vemo, kako bolečina vpliva na nas, jo znamo potemtakem vzbujati drugim, jih izkoristiti, »prizadeti in ponižati zaradi napak, ki jih sami še predobro poznamo« ter jim pri polni zavesti (seveda pa tudi povsem naključno in nevede) prizadejati zlo. »Ljudje imajo izjemno sposobnost za delanje napak,« v njih ždi neka temna plat, ki prepogosto pride na plano, ugotavlja Peterson. Če se torej zavedamo, da je v nas nekaj zlega, ker smo »padla bitja«, zakaj bi kdo potemtakem poskrbel zase, ko bo zbolel? S čim naj bi si to zaslužil? Čemu bi se spoštoval, če pa ve, kako nepopoln je? Toda obstaja tudi drugi, boljši del v nas, ki premore mnogo vrlin, ker je v njem »iskrica božanskega«: imamo namreč »sposobnost, da navezujemo prijateljske stike, da ljubimo svoje partnerje, starše in otroke«, da delujemo v njihovo korist, skrbimo zanje in poskušamo narediti njihovo življenje boljše. Zato si Peterson prizadeva, da bi izpostavili in se naučili pohvaliti tisto v nas, kar je dobro, da bi tudi do nas samih začutili sočutje, do sebe vzgojili spoštljivo držo in poskrbeli tudi zase. »Zaslužiš si spoštovanje,« zapiše v knjigi, »pomemben si za druge ljudi in tudi zase. V svetu igraš ključno vlogo, zato je skrb zase tvoja moralna dolžnost.« Ravnajmo torej s seboj kot z nekom, ki smo mu dolžan pomagati, in vzemimo že tisto zdravilo.
Verjamem, da ni lahko dobro vzgojiti otroke. Sama teh izkušenj nimam in se včasih pošalim, da so »moji otroci zelo dobri, nikoli problematični in mi nikoli niso delali težav«. Zelo lahko je drugim deliti nasvete, če se sam nisi nikoli spoprijel z vzgojo. Zato si nikoli ne upam reči, kako bi kdo moral vzgajati svoje otroke. Se pa veliko pogovarjam in pogosto premišljujem o tem, kar mi kdo pove. Neka znanka, ki ima štiri že odrasle otroke, pri katerih na zunaj ni bilo nikoli opaziti, da so problematični, mi je v pogovoru rekla približno takole: »Nič ne pričakujte od otrok. Spremljajte jih v njihovem razvoju, toda ne pričakujte, da morajo biti takšni, kot ste si vi vtepli v glavo. Drugačni so, vedno so drugačni. Sprejmite jih, kot so. Potem boste imeli čisto drugačen odnos z njimi. Potem boste marsičesa veseli in se ne boste neprestano jezili, da ni tako, kot bi si vi želeli. Tudi ne pričakujte, da vas bodo vaši otroci negovali, ko boste stari in obnemogli. Morda bodo skrbeli za vas, morda pa tudi ne. Prihranite si razočaranje, ki vam lahko hudo greni življenje.« Tako je pripovedovala. V dobrem odnosu z otroki je, tudi s snahami, zeti in vnuki, ima pa do njih neko razdaljo, ki se ji zdi potrebna. Tudi mož, oče otrok, se z njo strinja. Pustita jih, da živijo tako, kot so si sami uredili življenje, pa tudi onadva živita svoje življenje, ki ni povsem podrejeno potrebam otrok. Pravita, da spoštujejo drug drugega in to se jima za njihove odnose zdi zelo pomembno. Ne gredo si na živce, ne pričakujejo nemogočega drug od drugega. Kadar pa nastopi kakšna velika stiska ali potreba, lahko računajo na medsebojno pomoč. Rada sem poslušala to gospo. Govorila je sicer o vzgoji otrok, lahko pa je takšen odnos dragocen tudi povsod drugod. Morda nam prav pričakovanja, velika in nerealna, od drugih ljudi, s katerimi živimo, otežujejo to naše skupno bivanje. Če se otresemo takšnih pričakovanj, doživimo veliko več lepega v naših odnosih.
Vsakdanje življenje se gradi na zaupanju do sveta okrog nas, v smiselnost in stabilnost življenjskega poteka. Zaupamo na primer v dobronamernost za nas bližnjih in pomembnih oseb. Zaupamo v pravično in zakonito delovanje za nas važnih institucij. In končno zaupamo v pozitivnost in pravičnost sveta. Temu zaupanju pravimo temeljno zaupanje do sveta in življenja. Temeljno zaupanje predstavlja nekakšen zaščitni kokon posameznika pred občutki ogroženosti in kaosa sveta. Britanski sociolog Anthonny Giddens govori o temeljnem zaupanju kot o osnovnem gradniku »ontološke varnosti« posameznika. Na ontološki varnosti gradimo zavest o smislu življenja. Eden od težkih problemov sodobnega življenja pa je, da postaja temeljno zaupanje ljudi v življenje vedno bolj krhko. Posledično se krha tudi ontološka varnost. Čedalje težje razumemo delovanje in strukturo sistemov upravljanja z ekonomijo in družbo. Zato postajamo skeptični do tradicionalnih ideoloških izvorov zaupanja, kot so npr. množične religije in politične ideologije. Ljudje sodobnih družb tako izgubljajo temeljno zaupanje v družbene sisteme in institucije. Zato iščejo nadomestne izvore in objekte temeljnega zaupanja, namesto onih, ki se jim vedno bolj izmikajo. Med nadomestne izvore zaupanja sodi na primer zatekanje v »močne« skupinske identitete, kot so nacionalnizmi, fundamentalizmi vseh vrst, v razne sekte, v domnevno obetavne terapije, ki obljubljajo naglo izboljšanje in ponovno najdenje izgubljene osebnostne celosti. Sem sodi tudi rastoča obsedenost mnogih ljudi s svojo telesno samopodobo, pa doživljanje življenja kot supermarketa s polnimi policami, ki se nenehno na novo polnijo. Težko se je upreti varljivim ponudbam nadomestkov za izginjanje temeljnega zaupanja, vendar je vsaj ena pomembna pot, ki jo velja poskusiti. To pa je, da v sebi in svojih bližnjih vztrajno iščemo predvsem tiste kvalitete in sposobnosti, ki nas same in drug drugega bogatijo tako, da se z njihovo pomočjo začno topiti zidovi nezaupanja in namesto njih nastajajo vezi sočutja, sodelovanja in medsebojnega razumevanja. Tako namreč se vsi skupaj prizadevamo za bolj zaupanja vreden svet, mi sami pa postajamo državljani sveta, za katerega smo soodgovorni. Zaupanje v svet pomeni tudi zaupanje v življenje samo.
Prijatelj je pripovedoval, kako je pred leti z ženo pil kavo v Benetkah. Ko sta sedela v kavarni, je opazil moškega, ki je vstopil v kavarno, se usedel na bližnji stol in poklical natakarja. Naročil je: »Dve skodelici kave, eno zame in eno za na zid.« Natakar ga je očitno razumel, saj je pokimal in odšel pripravit naročilo. Prijatelj in žena pa sta ostala začudena. Opazovala sta, kako je natakar prinesel eno kavo, moškemu pa je zaračunal dve. Ko je ta moški nato odšel iz kavarne, je natakar na zid pri šanku obesil listek, na katerem je pisalo: »Skodelica kave«. Čez nekaj časa sta v tisto kavarno vstopila dva moška in sedla. Naročila sta tri skodelice kave, »dve za na mizo in eno za na zid«. Popila sta svoji kavi, plačala za tri in odšla. Tudi natakar je naredil enako kot pri prejšnji stranki. Na zid je pritrdil listek z napisom »Skodelica kave.« Slovenskima gostoma se je tedaj zdelo to vedenje precej nenavadno in nerazumno. Vendar nista nič rekla, ko sta popila kavo, sta plačala in odšla. Čez nekaj dni pa sta slučajno spet zašla v isto kavarno. Kmalu za njima je v kavarno stopil tudi brezdomec. Sedel je in pogledal na zid. Natakarju je dejal: »Eno skodelico kave z zidu.« Natakar je očitno s precej spoštovanja postregel moškemu s kavo. Ta je kavo popil in brez plačila odkorakal iz kavarne. Natakar pa je z zidu odstranil listek in ga zavrgel. Tedaj sta tudi naša dva gosta razumela pomen ’skodelice na zidu’. V to kavarno lahko vstopijo ljudje z malo denarja in brez sramu naročijo skodelico kave. Ni jim potrebno prosjačiti ali spraševati za brezplačno kavo. Zaradi prijaznega odnosa someščanov se lahko v miru usedejo, pogledajo na zid, naročijo in uživajo v kavi. Prijatelj je dejal, da je to verjetno najlepši zid, ki ga je kadarkoli videl. Bil je zid, ki je sporočal, da nekomu ni vseeno, da lahko da tisto malo več, da bi lahko v toplem in poživljajočem napitku užival še nekdo drug. Malo je potrebno, da lahko razveselimo še koga v naši bližini. Morda je prav ta skodelica kave tista, ki človeku pomaga iti čez dan. Končno ne gre za toplo črno tekočino, marveč za spoštljiv odnos sočloveka, ki mu ni vseeno. Kako lahko midva danes pokaževa, da nama ni vseeno?
Na duhovnih vajah za najstnike sem izvedel zanimiv poskus. Tik preden so prvo jutro navalili na priljubljeni lešnikovo-čokoladni namaz, sem jim pod obraz pomolil izjavo o škodljivosti taistega namaza za zdravje. Drobni tisk so seveda z naglico preskočili, takoj podpisali in se lotili sladkega greha. Seveda zato niso videli zanke, ki se je poleg slame o potencialnih reakcijah skrivala v drobnem dopisu: da se namreč s podpisom odpovedujejo kosilu. Morali bi videti osuple obraze, ko so opoldne na mizi pred seboj dobili samo kruh in vodo. Čeprav nevede, so svoje kosilo prodali za sladki namaz. Seveda so mi potem tisto podpisano pogodbo takoj izvlekli iz rok in jo pred mojimi očmi raztrgali. Vse, da bi prišli do kosila, do ljubega kruhka, v imenu katerega so malo prej nekaj, česar niso poznali, z vso vehemenco podpisovali. Poskus je uspel, čeprav bi veliko raje videl, da ne bi. Rezultat me je dokončno zgrozil. Če sem prej še mislil, da smo tudi v kriznih časih vendarle sposobni kritičnega razmišljanja, sem uvidel, da se nazadnje vse ustavi pri fiziki, pri konkretnosti človekovega trebuha. Menda so na tak način Egipčani prepričali Izraelce, da so ostali v domovini suženjstva. Ko so jim dajali opravila, ki jih nihče ni maral, ko so jih obravnavali kot živali, ko so jim nazadnje klali otroke, niso zbežali iz te grozljivosti, niti se jim niso uprli, niso povzdignili svojega glasu. Ne, za kumarice in čebulo so prodali svojo prihodnost, varnosti in gotovosti so prostovoljno prepustili svoje dragocenosti, svoje vrednote so prodali za pest orehov. Tako so ostali tam, kjer so bili, sužnji pod svobodnim soncem, pili so kri svojih otrok in si basali čevapčiče v goltanec. Suženj si namreč takrat, ko se namesto za tisto, kar je prav, odločiš za tisto, kar ti bolj koristi. Pa četudi so razlogi za to še tako tehtni. In tega je danes tule pod Alpami morda še več kot tiste dni v Egiptu. Saj nekako razumem. Svet nas je navadil živeti v vati, v udobni varnosti. In vate se človek hitro razvadi. Poleg vsega vata veliko stane. Vedno več. Ne pravim, da med nami ni več nič svetega, ne, nismo zlobneži, nismo svetoskrunci, nasprotno, prepričan sem, da je v nas nekaj velikega, lepega, zlatega in svetlega. Dejal pa bi, da so naše vrednote kot ptice zaklenjene v zlate kletke utilitarizma. Ničesar, kar ni v našo korist, ne bomo počeli, za nič, kar bi nam lahko škodilo, se ne bomo borili. Vendar prav ta strašljiva pasivnost naše načrte, dejanja in življenje spravlja v tiho nezadovoljstvo, skrito nekje zadaj, globoko v nas, v tišini pred večernim počitkom, ko ugasnejo ekrani in luči, tako prikladni, da zamotijo vtis o človekovi bedi. Človek, ki nima ničesar, za kar bi se boril, tudi nima pravega smisla. Zato je razmislek o tem, za kaj se bomo v svojem življenju borili, za kaj bomo zastavili svoje ime in svoje življenje, če bo treba, nujen za obstoj človeka. In ta razmislek ne bo nič kaj kompliciran, toliko bolj težak pač. Vendar bo dovolj že to, da bi bili ob težavah in vprašanjih, ki nam jih na pladnju vsakdanjika nosijo tako mediji kot naši otroci, sposobni druge besede. Prve, pri kateri se zmotimo, in druge, v kateri priznamo svojo napako.
Sem blagoslovljen in ljubljen človek. Nikoli v življenju me ni zapustilo nobeno dekle in tudi jaz nisem prekinil razmerja z nobeno deklico. To gre verjetno pripisati dejstvu, da sem s prvo deklico, ki sem jo malo bolj resno vzljubil, oziroma sem jo vzljubil do te mere, da sva »hodila«, ostal vse do današnjega dneva. In vsaj do pojutrišnjem ne načrtujem noben spremembe v tej smeri. Sem pa zadnjič presenečen in ne malo šokiran odkril, da to ni – če seveda odštejem otroško navezanost na mamo in očeta – najdaljša zveza v mojem življenju. »Mojega najljubšega pesnika« občudujem še kake tri, če ne štiri leta dlje. In ko sem ga lani, prvič v življenju videl od blizu, sem mu poletel v objem in bil posledično krepko presenečen in nemalo razočaran, ker sem bil deležen le stiska roke in formalne ljubeznivosti. Kar pa me je najbolj zabolelo, je bilo to, da sem mu na obrazu razbral, da me sploh ne pozna in da ne ve kdo sem! Priznam, da sem mu zameril, kot kakšne reči običajno zamerim le deklici, ki jo ljubim nekaj let manj kot »mojega najljubšega pesnika« in da sem potreboval kar nekaj časa preden sem mu lahko odpustil! Predvsem pa sem potreboval čas, da sem odpustil sebi neumno razmišljanje in pričakovanje, da te bo nekdo, ki te vidi prvič (!), poznal zgolj zato, ker znaš vse njegove pesmi na pamet in segaš po njih pogosteje kot po Svetem Pismu! Pričakovanja, ki jih vnašamo in prinašamo v odnose, so dostikrat zgolj »naša«. In več kot pričakujemo, dlje ko čakamo na izpolnitev, večje je naše razočaranje in trši pristanek. Kako naj ubogi pesnik pozna vsakega svojega bralca, kljub temu, da na izjemno intimen način vstopa v njegovo življenje. Tudi pesnik je zgolj človek ne Bog, pa čeprav smo si ga postavili na oltar. Je pa res, da Boga dostikrat jemljemo premalo resno… kot da je zgolj pesnik, čigar beseda nas poboža in nas potolaži. In se posledično ne spustimo z njim v »intimo«, ampak zgolj v »estetiko«!
Ljudje imamo radi presežke. Večji slovenski mediji so že izbrali osebnost leta, podjetnika leta itd. V akciji Beseda leta je Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU izbiral besedo, ki je značilno zaznamovala leto 2018. Zmagala je beseda čebela, sledita pa ji mikroplastika in skodelica kave. Pri predlogih je glavno, a ne izključno vodilo, da beseda leta ilustrira dogajanje v jeziku, v katerem se zrcalijo spremembe v družbi, kulturi, tehnologiji … Čebela je lepa beseda, saj označuje žuželko, ki je simbol marljivosti, vztrajnosti in izjemne organiziranosti ter občutljiv pokazatelj dogajanja v naravi. Čebela je tudi eno ključnih bitij, ki pomaga k širitvi rastlinskega sveta, kar vpliva na živalski in človeški svet. K izboru besed leta 2018 dodajam še svojo: domiselnost. Domiselnost je naša sposobnost, da hitro najdemo neko izvirno izpeljavo, nove prijeme, na primer v glasbi, in rešitev. Slovenci se radi poistovetimo s čebelo, saj smo delavni in marljivi. Tudi Akademija delavnih Ljubljančanov, prva ljubljanska znanstvena akademija, ustanovljena leta 1693, je imela v svojem simbolu čebelo in panj. Kaj je potem narobe z nami, da je v letu 2018 pod pragom revščine živelo 280 tisoč ljudi? Navkljub naši marljivosti in pridnosti. Mogoče lahko odgovor poiščemo kar v svetu čebel. V njem poznajo tudi roparice; te se v brezpašnem obdobju prebijejo mimo stražark, vstopijo v tuj panj, vzamejo med in odletijo. Ko se v svoj panj vrnejo polne medu, opogumijo preostale čebele iz svoje družine, da se jim pridružijo pri napadu. Začne se čebelji rop. Pri napadu roparice najprej poiščejo matico in jo umorijo. To storijo tako, da jo zbadajo z želi ali pa stisnejo v gručo in s tem zadušijo. Če matica umre, je družina še dodatno oslabljena. Največ hrane potrebujejo najmočnejše čebelje družine, zato so ravno čebele iz teh družin pogosto začetnice ropa. Za napad so primerne družine brez matice, družine s staro matico, družine, okužene z varojo, ali številčno šibkejše družine. Vse te so šibke in nimajo močne obrambe. Tako se ropa v čebeljem svetu. Mar ni njihov svet vsaj malo podoben tudi našemu? Le da v čebeljem svetu skrben čebelar pozna svoje družine in lahko prepreči ropanje šibkejših. Šibkejšim v človeškem svetu, če nimajo skrbnega gospodarja, preostanejo samo še različne tehnike za preživetje, in ena izmed najboljših je domiselnost. Lahko je nekaj tako preprostega, kot je to, da potegnete nogavico čez pohodni čevelj, da bi lahko prečkali spolzek ledenik na gori. Pa varno hodite po pragu preživetja.
Danes goduje sveti Valentin, ki velja za zavetnika oči in notranjega spoznanja. Njegovo ime izhaja iz latinske besede »válens«, kar pomeni močan in zdrav, zato so ga imeli tudi za priprošnjika zoper telesne slabosti in kužna obolenja. Predvsem v anglosaksonskem svetu se je 14. februar uveljavil kot praznik zaljubljencev in se v zadnjih desetletjih, kot praznovanje romantične zaljubljenosti, razširil tudi pri nas. Ob valentinovem bo o ljubezni in osamljenosti razmišljal učitelj zen meditacije Dušan Osojnik.
- Posušeni strugi nismo več hvaležni za vodo, ki nam jo je prej dajala. - Ko gre množica po nji, je cesta samotna, ker je nihče ne ljubi. - Sončnico je bilo sram, da ima sorodnico, cvetico brez imena. Sonce je vstalo, se nasmehljalo cvetici in reklo: kako se imaš, draga moja? - Kdo prevzame mojo službo, je vprašalo zahajajoče sonce. Storila bom, kar bom mogla, je odgovorila glinasta svetilka. - Rakete, sramotenje zvezd gre za vami, ko padate na zemljo. Te modrostne misli so Tagorejeve. Reki, izreki, aforizmi, pregovori … so skoncentrirana modrost. Izšolanost, ki jo dá življenje. Kdo že je dejal: Visoka šola, ta je – svet! Ne fakultete, ampak svet. Slovenski razumnik in doktorant je pa pred leti razlagal, da se človeški paglavci od pregovornih izkušenj malo ali nič ne naučimo. Pred tem še nisem slišala za ljudi kot »paglavce«, za tem menda nikoli. Pa bo kar držalo, da znamo biti paglavi. Izreki in pregovori me navdušujejo. Najti jih je zbrane v knjigah in zdodi se, da katero od njih dobiš v dar. Po možnosti z zlato obrezo. Gotovo so pregovori zato pregovori, ker pre-govorijo vse drugo. Če pomislim, koliko praznih in nepotrebnih in približnih in tjavdan izrečenih besed je po širnem svetu noč in dan natresanih v eter, se vpraša,, v čem so glede na to, da »na svetu nič se ne izgubi«, koristne. Ali sodijo v duhovno dediščino ali ne? Einsteinu je pripisan izrek: »V življenju ima vrednost le to, kar storiš za drugega.« Menart je na njegovo zanano odkritje zrimal stih: Oda ód, balada balad, je em ce na kvadrat.« Da se ljudje pregovorno premalo zavedamo, kakšno moč imajo odkritja in izumi, dokazuje učinkovitost vsega dobrega in nagrmadenost zla. Spravi se s svojim bližnjim, dokler si z njim še na poti, je pa modrost iz Svetega pisma. Ne edina, biblija vsebuje kar posebno knjigo imenovano Pregovori. Niso to zgolj reki in izreki, vsebuje daljša besedila. Tako kakor Knjiga modrosti. Modrovanja premoremo več kot modrosti. Prvo se rado razširi na površinske razlage pomembnih dogodkov; medtem ko modrost vedno osvetli njihovo bistvo. Tudi starodavni psalmi niso brez nje: Za prazen nič se človek vznemirja; kopiči, a ne ve, kdo bo pobral
Vsako jutro na Jožefovem hribu odpre svoja velika prijazna vrat dom starejših. Ko začnejo ugašati zvezde na nebu, vse več sodelavcev hiti na delo, ki je pogosto težko in zahtevno, a prinaša obilje nepričakovanih radosti, rojenih iz medsebojnih odnosov in kontaktov. Mene posebej razveseli prvo jutranje srečanje z gospo Marinko. Odkar prihajam v dom, jo najdem v kotu recepcije, ko sedi čisto mirno in neslišno, z očmi spremlja vse, ki prihajajo. V desni roki drži rožni venec in njene ustnice se ves čas premikajo v tihi molitvi. A te ustnice so vsako jutro urejene, obarvane z živo rdečo barvo! Ko sva se prvič srečali, sem kar obstala, saj v domu redko srečaš v zgodnjem jutru gospo z obarvanimi ustnicami! Ne tako gospa Marinka. Povedala mi je, da vstane zjutraj ob šestih, se uredi in nas pride dočakat. To je njen ritual že več let. Ob njenih rdečih ustnicah sem se zavedala, kako pomembne so malenkosti na zunaj in znotraj! Svoje dostojanstvo lahko ohranimo tudi, če smo v domu ostarelih, odvisni in prepuščeni drugim. Lahko ohranimo svoje navade, da dočakamo ljudi, ki pridejo v našo hišo z nasmehom in molitvijo, da jih objame Božji blagoslov. Gospa Marinka ni samo ena od številnih stanovalcev ali uporabnikov doma na Jožefovem hribu. Ona je mala zvezdica, ki mi preko njenih rdečih ustnic zasveti in polepša jutro. Prinaša upanje, da je lahko življenje lepo in smiselno tudi, ko nismo več delovno aktivni in preprosto živimo svoje življenje. Pa ni imela lahkega življenja! Prišla je v našo domovino kot begunka, iščoč tiho in varno mesto, kjer ni vojne ne ubijanja. Vzljubila je naše mesto, naše ljudi, se naučila lepe slovenščine, a ni nikoli pozabila, kar jo je učila njena mama: Če boš spoštovala sama sebe, te bodo tudi drugi cenili in spoštovali. Ko si torej gospa Marinka našminka ustnice z rdečo barvo, želi, da vidimo nekaj lepega, svežega, in ko vzame v roke rožni venec, nam pove, da nam podarja tisto kar lahko – svojo molitev in svoj blagoslov. Zato je lepo vsako jutro vstopiti skozi steklena vrata našega doma. Tam je vsem nam podarjena njena prisotnost ! Da lahko s hvaležnostjo sprejmemo vsak novi dan in se obarvamo z rdečo barvo ljubezni.
Kadar se človek odloči, da bo vse, kar se mu dogaja, začel gledati na nov način, skušal osmisliti, več poslušati in iskal lepo, se mu stvari nekako postavijo na glavo. Na začetku ne gre takoj, vedno znova, kot mehurčki na vodi, pridejo ven slabe, negativne misli. Pa vztrajaš, čeprav celo sam sebe težko sprejmeš, drugi so začudeni, marsikdaj težko razumejo tvojo radost. Lepo je odkriti, da sem pravzaprav na pravem mestu. Potem je več optimizma, več veselja. Imam več čuta za človeka. Tudi če se zdi, da je v nepremostljivem zapletu življenja, me ne odvrne, se mu lahko približam, se pogovorim, se prijazno nasmehnem, se povežem z njim – z zlato nitko ljubezni. Gledala sem njegov obraz, nemočen, bled je počival na blazini, oči pa so izžarevale neko posebno svetlobo. Govorile so o življenju, naju, o hvaležnosti. Uprla sem se tesnobni skrbi, kaj bo z nama. Hvaležnost je bila tako močna, da se je Njegov mir, ki presega vsak razum, naselil v najini srci. Radost ljubezni ne moreš doseči, če stalno iščeš kompromise. Le z odprtostjo, ko si vztrajno prizadevaš odkrivati globino drugega. Le, ko se mu s čuječnostjo približaš, mu prisluhneš s srcem, slišiš njegovo globino, zaslutiš, kaj je najbolj bistveno zanj. Vzamem si čas. In objame me zavest o nama, ob njem zaslutim resnico o sebi. Tu se pojavi čudovita priložnost, da se učiš, da to učenje sprejmeš kot odločitev za nadaljevanje poti, na kateri se pojavljajo tudi napake. Ko se očitno kaj obrne narobe, me zamika, da bi ponovno videl samo slabo. A ko je najtežje in se počutiš mizerno, nisi sam. Gospod te drži za roko, ali vzame v naročje. Vedno, v veselju in v bolečini je s teboj. Sprejmem šibkosti, svoje in drugega. Pomembna je duhovna rast, molitev. In to je bistveno izhodišče za držo radosti življenja. Papež Frančišek poudarja, da je za dober odnos med možem in ženo potrebna in je bistvena rast v medsebojni ljubezni, cilj tega posebnega, nikoli končanega, skrivnostnega odnosa. Spomnim se modrine neba, ki je med zelenimi drevesi še bolj modra. Vrhovi borovcev so obrobljeni s čarobno modro barvo. Kot bi moj zeleni lesk oči povečal modrino tvojih. Na tvojih ustnicah zasije žarek smehljaja, ki se razširi po vsem obrazu, tudi čez bolečino v tvojem telesu in v srcu je tiho zadoščenje v enosti – ki je večna, ki ne mine, ki je radost ljubezni.
Pred kratkim sem spet slišal že ničkolikokrat slišano oguljeno frazo: »V cerkev pa hodijo samo stare mam’ce.« To, da hodijo samo stare mam’ce, vsi vemo, da ob toliko mladih in tudi tistih v srednjih letih, ki obiskujejo cerkev, pač ne drži. Če smem s to frazo, seveda brez žaljive konotacije, nadaljevati, pa v resnici drži, da so stare mam’ce, pa tudi stari ateji – močno navzoči v občestvu in življenju Cerkve. Razlog za to prepoznavam predvsem v dveh vidikih. Prvi je ta, da dokler smo še trdnega zdravja in pri telesni moči, dokler nam bolj ko ne stvari precej dobro tečejo v življenju, z občutkom, da imamo, če že ne v celoti, pa vsaj v dobršni meri kontrolo nad svojim življenjem, nas vse to pogosto dela nedostopne za Boga. Zaradi občutka moči in obvladovanja postajamo samozadostni in prevzetni ter zato zaprti za odnos z Bogom. Vse do takrat, dokler se nam v življenju nekaj ne zalomi, dokler nas nekaj ne stre: smrt bližnjega, njegova ali moja huda bolezen, izguba službe, ločitev in še bi lahko naštevali. Na kratko: bolj ko smo nemočni, bolj postajamo odprti za Boga. Prav tako, kot o tem piše tudi apostol Pavel: »Kadar sem namreč slaboten, takrat sem močan« (2 Kor 12,10). Drugi razlog, da je v Cerkvi veliko starejših, pa je ta, da zrelejši in modrejši, ko je človek, bolj dela obračun s svojo preteklostjo. Nekakšno refleksijo, revizijo ali morda najboljše – integracijo svojega preteklega življenja. Prav tu nastopi prelomna točka, ne glede na prejšnjo oddaljenost od Boga ali pa bližino. Gre za to, kako gledam na svoje prehojeno življenjsko pot: kritično in moralistično, to nazadnje lahko vodi v zakrknjenost, zagrenjenost ali depresivnost, ali pa zmorem videti svoje preteklo življenje v luči Božjega usmiljenja. Obstaja namreč nevarnost, s katero se je moral soočiti tudi apostol Peter, kot beremo v evangeliju današnje nedelje. Ob tem namreč pravi Jezusu: »Pojdi od mene, Gospod, ker sem grešen človek!« Jezus pa mu ne pusti, da bi ga njegova grešnost oddaljila, ampak ga sprejme takšnega, kakršen je – brez obsojanja in ga povabi, naj hodi življenjsko pot skupaj z njim. To je spoznal tudi apostol Pavel, ko pravi: »Nisem vreden, da bi se imenoval apostol, ker sem preganjal Božjo Cerkev. Po Božji milosti pa sem to, kar sem.« Prav to je tisto glavno vabilo za nas vse, ne glede na leta. Si upam hoditi svojo življenjsko pot skupaj z Jezusom, ne glede na svojo težko preteklost ali sedanjost? Bom pustil, da me bremena in napake preteklosti zaprejo v zakrknjeno osamljenost in obup ali pa si bom vendarle upal verjeti, da me Bog sprejema in ljubi takšnega, kakršen sem? Bom s tem čakal na zrela leta ali si bom to upal že tukaj in zdaj?
Zame je Dostojevski pisatelj vsega človeštva in prerok našega časa. Začel je tam, kjer sta se znana Nietzsche in Fromm zaustavila, čeprav je bil njun predhodnik, a ju je kot poznavalec človeške duše presegel. V Velikem inkvizitorju iz romana Bratje Karamazovi opisuje inkvizitorja, ki je hotel nedolžnega Ujetnika (Boga) zažgati na zasluženi grmadi, Bogu v čast. Želel je, da bi mu Ujetnik vsaj nekaj odgovoril, tudi če kaj grdega, a je le-ta molčal. Nakar se je Ujetnik inkvizitorju molče približal in ga poljubil na njegova stara usta. Inkvizitor je stopil k vratom, jih odprl in rekel: »Pojdi in ne pridi več … ne pridi sploh nikdar več … nikoli več … nikoli več, slišiš, nikoli!« Sprašujem se, kdo se je danes preoblekel v inkvizicijsko kuto oziroma talar, medtem ko úrbi et órbi ljubečemu in nedolžnemu Bogu grozi: »Za vedno oditi od nas in nas več ne prihajaj vznemirjat! Ali ne vidiš, da vsi ideali sveta niso vredni ene solze trpečega otroka? Kje je vendar tvoja plemenitost?« Ali je Bog res tako nemočen, da se je dovolil pregnati? Ne, le drugačen je. Kajti Bog ni absolutna moč, ampak absolutna ljubezen oziroma moč ljubezni. On vlada z ljubeznijo svobode, ne z močjo sile; zlo pa je rezultat naše zlorabe svobode. Ni teorije, niti v fantaziji ne, ki bi lahko zamenjala mojo svobodo, da obstajam in tudi trpim. To ne pomeni, da v življenju samo jadikujem, ampak da se lahko celo v trpljenju in smrti radujem. Kajti če raja ni v nas samih, nikoli ne bomo vstopili vanj (Dostojevski). Oporišče, ki smo ga zasidrali izključno v racionalizmu, znanosti in tehniki, zanemarjajoč duhovnost, je pogubno. Harvardski profesor Harvey Cox je v romanu Mesto brez Boga (The Secular City) opisal zgodbo danskega filozofa in teologa Kierkegaarda, ki govori o potujočem cirkusu, v katerem je nenadno nastal požar. Lastnik cirkusa je pomislil, da bi jim lahko pri gašenju pomagali tudi meščani. K njim je poslal klovne, a so se jim zaradi klovnovske obleke, navkljub njihovemu dopovedovanju, le smejali in jih imeli za komične zabavljače. Medtem se je požar iz cirkusa razširil in uničil tudi njihovo mesto. Večini se zdi norost križanega in trpečega Boga preveč nora, da bi vanj verjeli in bili rešeni, čeprav ljubezni pristaja trpljenje. To pa zato, ker na Boga gledamo kot letalec na padalo; ima ga za nujne primere, vendar upa, da mu ga ne bo treba nikoli uporabiti (C. S. Lewis).
Naše življenje je polno nesporazumov, ki se jih večinoma niti ne zavedamo. O tem sem bolj začela razmišljati, ko sem poslušala gospo pri šestdesetih letih, ki se je spominjala svojega otroštva. Odraščala je v letih po drugi svetovni vojni, ko marsičesa ni bilo in je bilo treba z vsem zelo, zelo varčno ravnati. Za starejšo sestro so dobivali obleko od znancev, ko jo je prerasla, je obleko dobila mlajša sestra. Ta je živela samo z zavestjo, da sestra dobi novo obleko (čeprav v resnici sploh ni bila nova), ona pa ne. Kot levičarka je v šoli tudi imela občutek, da ni čisto v redu. Takrat so levičarje še na silo hoteli prevzgajati v desničarje. Veliko takega se je nabiralo in počasi si je začela domišljati, da je posvojena. Zato veljajo zanjo drugačna pravila kot za starejšo sestro. Ko se zdaj ozira nazaj, ve, da ji starši in sestra niti malo niso dali povoda, da bi tako razmišljala. Z ljubeznijo so skrbeli za obe hčerki, le da je bila ena nekaj let starejša. Tudi starejši sestri nima kaj očitati, do nje je bila vedno ljubezniva in pripravljena pomagati. Ampak takrat, ko je bila otrok, se je v njeni glavi pletlo vse kaj drugega. O tem tudi ni z nikomer govorila. Verjetno pa za otroka ni bilo lahko živeti z občutkom, da je posvojena, da ne spada prav k družini. Še sreča, da je zdaj o tem spregovorila. Niti starši niti sestra niso nikoli slutili, kaj se plete v tem otroku. Zato tega preprosto niso mogli vedeti. Meni je bila ta njena pripoved zelo zgovorna. Kdo ve, koliko otrok podobno doživlja svoje otroštvo, pa potem do smrti ne spregovorijo o tem. Pa ne samo otroci, tudi odrasli. Kdo ve, kolikim ljudem sem tudi sama dala povod za kakšen nesporazum. Na mnogih različnih področjih, v mnogih različnih okoliščinah. Pa mi potem nihče ni nič rekel, da bi nesporazum lahko razčistili. Prav zdravilno se mi zdi slišati takšno zgodbo. Tako se človek veliko bolj zave nesporazumov, ki so del našega življenja. Če se tega zavedamo, bomo morda kakšnega preprečili. Vsem se ne bomo mogli nikoli izogniti. Naj pa bo to spodbuda za nas vse, da si povemo, če nas kaj teži. Ne agresivno, ampak lepo mirno in z mislijo, da gre morda za nesporazum.
Ko v življenju doživljamo neuspehe, si zapomnimo, da neuspeh ni nikoli dokončen, razen če na to pristanemo! Če ste doživeli neuspeh, vam je na voljo pet korakov, da začnete na novo. Sprejmite odgovornost za lastni neuspeh. – Če ste naredili napako, jo priznajte! Motiti se je človeško. Ne pripisujte krivde drugim. »Kdor prikriva svoje pregrehe, nima sreče, / kdor pa jih prizna in jih opusti, doseže usmiljenje« (Prg 28,13), piše v knjigi Pregovorov. Prepoznajte dobre strani neuspeha. – Neuspeh vam, na primer, pokaže, kaj ni učinkovito. Veliki izumitelj Thomas Edison je rekel: »Ne imenuj tega neuspeh. To imenuj šolanje!« Neuspeh vas prisili, da postanete bolj ustvarjalni. Neuspeh preprečuje ošabnost in bahaštvo. – Če bi bilo vse, kar ste naredili, sijajen dosežek, nihče ne bi mogel živeti z vami! Neuspeh vas prisili, da vnovič presodite, kaj je v življenju pomembno. Neuspeh je eden od načinov, kako nas Bog pripravi do tega, da razmislimo, kam je naše življenje usmerjeno. Prosite Boga za modrost, da boste doumeli, kaj je bil vzrok za neuspeh. – Vprašajte se: »Zakaj mi je spodletelo? Je morda kakšen vzrok, zakaj sem se stvari lotil tako, da se mi je ponesrečila?« Pozabite na preteklost in se usmerite v prihodnost. – Vaša preteklost je minila! Je lanski sneg. Ne morete ga spremeniti, zato je bolje, da se nehate ubadati z njo. Ralph Emerson je dejal: »Sleherni dan dočakaj in ga odloži. Naredil si, kar si zmogel. Nedvomno se je vanj prikradlo nekaj spodrsljajev in neumnosti; pozabi nanje, kolikor hitro moreš. Jutri je nov dan; začni ga dobro in vedro in v tako veselem razpoloženju, da te ne bodo mogle obremenjevati tvoje stare slabosti.« Začnimo nov dan z mislijo na Boga. Apostol Pavel je takole pisal Filipljanom: Bratje, pozabljam, kar je za menoj, in se iztegujem proti temu, kar je pred menoj, ter tečem proti cilju po nagrado, h kateri nas od zgoraj kliče Bog v Kristusu Jezusu (Flp 3,13-14). Zato stopimo pogumno v nov dan!
Ljudstvu je človečnost bolj potrebna od vode in ognja. Videl sem jih, ki so poginili, ker so stopili v vodo ali ogenj. Nisem pa še nikogar videl, ki bi poginil, ker je stopil na pot človečnosti. Učenje brez razmišljanja je prazno, razmišljanje brez učenja nevarno. Preprosta hrana, voda za žejo, komolec za vzglavje: tudi ob tem je lahko človek srečen. Nezasluženo bogastvo in ime povrh pa je zame toliko kot bežen oblak. Človeka, ki stvari ne razmisli daleč naprej, dolete v kratkem težave. Kdor s krepostjo vlada deželi, je podoben Severnici. Ta stoji mirno na svojem mestu in vse druge zvezde jo obkrožajo. Ako naletiš na človeka, ki je sprejemljiv za besede, pa ga ne ogovoriš, si izgubil človeka. Ako naletiš na človeka, ki za besede ni dovzeten in z njim govoriš, si izgubil besede. Modri ne izgublja ne človeka ne besed. Petnajst let sem imel pa sem težil za učenjem, trideset, in stal sem trdno. S štiridesetimi nisem več dvomil, s petdesetimi sem spreumeval Zakon neba. S šestdesetimi se mi je izostrilo uho, pri sedemdesetih pa lahko sledim vsem nagibom srca in mere ne prekoračim.
Pri pohajkovanju po neznani pokrajini je popotnik opazil široko in počasno reko. Ustavil se je in opazoval pomirjajoč tok vode, ko je nenadoma zaslišal klice na pomoč, ki so prihajali višje ob reki. Stekel je v smeri klicev in zagledal moškega, ki se je očitno utapljal in drsel po reki navzdol. Popotnik je najprej otrpel, nato pa je skočil v akcijo, saj je moški izginil pod vodo. Odvrgel je svoj nahrbtnik in skočil proti mestu v vodi, kjer je moški izginil. Ko je priplaval do mesta, se je potopil in zagrabil moškega za roko. S hudim naporom je moškega privlekel do obrežja. Moški je izgubil zavest, zato ga je pričel popotnik oživljati in končno je moški izpljunil vodo ter pričel zasoplo dihati. Popotnik si je oddahnil in poskušal še sam priti do zraka. Ampak nenadoma je spet zaslišal klic na pomoč iz vode. Še nekdo se je utapljal! Spet je skočil v vodo in potegnil iz nje osebo, ki se je potapljala. Popotnik, ki se je prelevil v reševalca iz vode, je pričel oživljati drugega utopljenca, ko je zaslišal še en klic na pomoč. Skoraj ves dan je minil in medtem je popotnik reševal enega utopljenca za drugim. Zdelo se je, da vedno novi in novi utopljenci plavajo po toku navzdol, tako da popotnik ni vedel ali bo kdaj konec te katastrofe. Ko je že skoraj omedlel od izčrpanosti, je zagledal moškega, ki je hitel po poti ob reki navzgor. »Gospod,« je zaklical popotnik, »prosim, pomagajte mi! Ti ljudje se utapljajo!« Moški pa je kakor da ga ne bi slišal hodil naprej. Popotnik je osupel klical naprej. Ker se moški ni ustavil, je popotnik stekel za njim, se postavil pred njega in jezno zaklical: »Gospod! Kako lahko greste mimo vseh teh utapljajočih ljudi? Nimate nobene vesti? Vas moram prisiliti, da mi pomagate reševati te ljudi?« Tujec se je ustavil, pogledal popotnika in mu z mirnim glasom dejal: »Gospod, prosim, če se umaknete. Odpravljam se proti izviru reke, kjer ljudje padajo v vodo, da to preprečim.« Ljudje pogosto gasimo požare, ko se ti že razplamtijo ali z drugimi besedami rešujemo probleme na napačnem koncu. Ko se težave že tako razširijo, da jih ni več mogoče omejiti, nas lahko njihovo reševanje preprosto preveč obremeni. Problemi pa še kar ostajajo. Zato se je bolj smiselno obrniti k izvirom naših izzivov in se jih lotiti pri koreninah. Tam bo naše prizadevanje obrodilo več sadov.
Neveljaven email naslov