Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Eno boljših besedil evrovizijskega festivala, ki se mi spomladi večkrat prikrade v misli, je pesem irske skupine Dervish They can't stop the spring, Pomladi ne morejo ustaviti, iz leta 2007. Navdihnila jo je žametna revolucija na Češkem. Kar predstavljam si nekoga pred tankom, kako na ves glas kriči: »Lahko naredite kar koli, lahko me onemogočite, uničite, mi vzamete upanje, ne morete pa ustaviti pomladi.« Ta refren si rad pojem, ko opazim prve zelene vršičke, pa bi si ga moral že dosti prej. Da namreč življenje zmaga, vedno, tudi ko ni možnosti za to. Kajti pomlad pride, ko je čas, in najde svojo pot, tudi če ni nobene.
Ne gre za poceni optimizem. To ni iskanje nečesa, kar bi me potolažilo in mi s trenutkom omame zakrilo kruto resničnost. Gre za nekaj popolnoma iz življenja rojenega, resničnega, kakor je resnično zelenje, ki se spomladi prebija skozi sicer trdne, varne olupke na plano, v tveganje prvih pomladnih dni. Življenje zmaguje, danes, ko topel vetrc ziblje lipe pred hišo, in tudi jutri bo, ko bo spet zapadel sneg, v ljudeh, ki sovražijo, in tistih, ki odpuščajo, tistih, ki služijo, in tistih, ki se jezijo, pa v laboratorijih, v katerih iščejo cepivo, in tudi na posnetkih neskončnih krst iz Bergama, ki so enako pretresljivi kot slike pomladi 1945 iz pravkar osvobojenega Auschwitza. Vse to je pomlad.
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje – za vse tiste velike in male,
ki še verjejo vanje.
Takole z Ivanom Minattijem razmišljam v teh dneh negotovosti, te nezaslišane novosti, upam si reči, te pomladi, ki ji nihče ne zna dati imena in je prav razumeti. Toda treba je videti pomlad, zamaskirano v toliko paradoksov naše sedanje resničnosti, treba je razmišljati o tem, kako se v mojem življenju dogaja, ker se, saj pomladi nihče ne more ustaviti; treba je sanjati, če želite, verjeti vanjo, jo prebirati v težki vihravosti marčnega vetra. Ne da bi kaj v njej spremenili – saj niti ne moremo. Pomlad pride, ali nam je všeč ali ne, nič je ne ustavi, a za pomlad je treba vedeti, treba jo je sprejeti, kakršna je, z veliko žrtvami in veliko solzami, ker je le tako mogoče preživeti. Temu jaz pravim velika noč, vstajenje od mrtvih; nečemu, kar se zgodi v nas, ko se soočimo z nerazumljivim življenjem in se sredi njega odločimo za upanje. Za upanje, ne za optimizem, za upanje, ne za vdanost v usodo, za upanje, ne za upor. Za upanje, da kljub vsemu verjamem: kar se dogaja, je vendarle pomlad in zmaga življenja.
Pomlad pač ni uspeh, dosežen rezultat, sadovi – ti pridejo na poletje ali jesen. Pomlad je napor, samo to, da se spopadamo in soočamo s svojimi mejami, ne da jih premagujemo. Ni nujno, da nam bo ta napor pomladi v veselje, saj so nekatere pomladi pretežke, da bi jih razumeli. Toda treba je rasti, čeprav kakor drevo na mestu, truditi se vzpenjati v nebo. To je pomlad: »dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni presloneti, čakati in hrepeneti«. (Ivan Minatti)
3716 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Eno boljših besedil evrovizijskega festivala, ki se mi spomladi večkrat prikrade v misli, je pesem irske skupine Dervish They can't stop the spring, Pomladi ne morejo ustaviti, iz leta 2007. Navdihnila jo je žametna revolucija na Češkem. Kar predstavljam si nekoga pred tankom, kako na ves glas kriči: »Lahko naredite kar koli, lahko me onemogočite, uničite, mi vzamete upanje, ne morete pa ustaviti pomladi.« Ta refren si rad pojem, ko opazim prve zelene vršičke, pa bi si ga moral že dosti prej. Da namreč življenje zmaga, vedno, tudi ko ni možnosti za to. Kajti pomlad pride, ko je čas, in najde svojo pot, tudi če ni nobene.
Ne gre za poceni optimizem. To ni iskanje nečesa, kar bi me potolažilo in mi s trenutkom omame zakrilo kruto resničnost. Gre za nekaj popolnoma iz življenja rojenega, resničnega, kakor je resnično zelenje, ki se spomladi prebija skozi sicer trdne, varne olupke na plano, v tveganje prvih pomladnih dni. Življenje zmaguje, danes, ko topel vetrc ziblje lipe pred hišo, in tudi jutri bo, ko bo spet zapadel sneg, v ljudeh, ki sovražijo, in tistih, ki odpuščajo, tistih, ki služijo, in tistih, ki se jezijo, pa v laboratorijih, v katerih iščejo cepivo, in tudi na posnetkih neskončnih krst iz Bergama, ki so enako pretresljivi kot slike pomladi 1945 iz pravkar osvobojenega Auschwitza. Vse to je pomlad.
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje – za vse tiste velike in male,
ki še verjejo vanje.
Takole z Ivanom Minattijem razmišljam v teh dneh negotovosti, te nezaslišane novosti, upam si reči, te pomladi, ki ji nihče ne zna dati imena in je prav razumeti. Toda treba je videti pomlad, zamaskirano v toliko paradoksov naše sedanje resničnosti, treba je razmišljati o tem, kako se v mojem življenju dogaja, ker se, saj pomladi nihče ne more ustaviti; treba je sanjati, če želite, verjeti vanjo, jo prebirati v težki vihravosti marčnega vetra. Ne da bi kaj v njej spremenili – saj niti ne moremo. Pomlad pride, ali nam je všeč ali ne, nič je ne ustavi, a za pomlad je treba vedeti, treba jo je sprejeti, kakršna je, z veliko žrtvami in veliko solzami, ker je le tako mogoče preživeti. Temu jaz pravim velika noč, vstajenje od mrtvih; nečemu, kar se zgodi v nas, ko se soočimo z nerazumljivim življenjem in se sredi njega odločimo za upanje. Za upanje, ne za optimizem, za upanje, ne za vdanost v usodo, za upanje, ne za upor. Za upanje, da kljub vsemu verjamem: kar se dogaja, je vendarle pomlad in zmaga življenja.
Pomlad pač ni uspeh, dosežen rezultat, sadovi – ti pridejo na poletje ali jesen. Pomlad je napor, samo to, da se spopadamo in soočamo s svojimi mejami, ne da jih premagujemo. Ni nujno, da nam bo ta napor pomladi v veselje, saj so nekatere pomladi pretežke, da bi jih razumeli. Toda treba je rasti, čeprav kakor drevo na mestu, truditi se vzpenjati v nebo. To je pomlad: »dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni presloneti, čakati in hrepeneti«. (Ivan Minatti)
Slovenci dobro vemo, da je naša nacionalna športna disciplina, ki jo vsi najbolje obvladamo, zavist ali po domače fovšija. Poleg te obstajajo še druge, v katerih smo seveda tudi pravi mojstri, če ne kar eksperti. Recimo opravljanje in obrekovanje. Za namerno širjenje neresnic o nekom z namenom, da bi mu škodovali – torej za obrekovanje – je sicer potrebno zraven vsaj še nekaj malega zlobe. Medtem ko je opravljanje, torej pripovedovanje resničnih slabih stvari o nekom, nekaj, kar navadno precej zlahka zleti iz naših ust. Zakaj pa ne. Če me je nekdo prizdel, me je užalil, mi je povzročil krivico, je bil nesramen do mene, nepošten, nepravičen in kar je še takega – potem si kar nekako lahko lastim pravico do tega, da o njem drugim govorim o slabih stvareh, ki mi jih je povzročil. Seveda za njegovim hrbtom. Po možnosti ne, da bi se prej z njim soočil, mu povedal s čim me je prizadel ali mi povzročil krivico. Ne. Kar direktno usekamo in začnemo drugim pripovedovati o tem. Potem k temu navadno še kaj pridamo. Ne nujno izmišljenega ali neresničnega, ampak resnico, za katero smo sicer izvedeli do drugih, a nam zelo dobro služi za podkrepitev tega, kar smo povedali iz svojih izkušenj s to osebo. Ni pa nujno samo to. Lahko nam je ta oseba samo moteča, nadležna, zoprna. Ali pa me pri čem ogroža, ovira in jo mogoče doživljam kot konkurenco. Lahko ta oseba nima nič z mano, ampak samo s svojim načinom delovanja in komuniciranja v meni prebuja neki nezavedni odpor, zavist ali kaj podobnega. Kakorkoli že. Razlogov za opravljanje imamo nešteto. Še posebej, če je moj jaz, moj ego šibak. Z opravljanjem drugega sogovorniku sporočam, da jaz nisem tako slab in zanič, kot oni, ki ga opravljam. S tem, ko torej nekoga tlačim dol, zaničujem ali črnim, v bistvu posredno sporočam sogovorniku, da sem jaz v redu, oziroma, da vsaj nisem tako pokvarjen. Da bi pridobili na veljavi in ugledu s tem, da o nekom drugem pripovedujemo slabe stvari pač ni način, da bi naš šibek ego v resnici lahko zrasel. Pot iz tega je v prvi vrsti zavest, da tudi jaz nisem popoln, da delam napake, da s svojim ravnanjem prizadenem druge, jih morda nevede ali nehote ranim. V tem je fenomenalnost evangelija današnje nedelje, ko farizeji in pismouki želijo kamenjati ženo, ki je bila zasačena v prešuštvu. Jezus pa jim nastavi ogledalo, ko pravi: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« Naj ta spodbuda velja tudi za vse nas. Ko me bo zasrbel jezik, da bi pričel opravljati, je mogoče dobro, da se spomnim, da imam verjetno tudi jaz kaj masla na glavi. In nenazadnje, da tudi meni ne bi bilo všeč, če nekdo širi naokoli slabe stvari o meni, tudi če so resnične. Verjetno bi si raje želel, da mi jih pove naravnost, s spoštljivostjo in to na štiri oči.
Kdo bo zbral pogum in odprl dosje spornih zadev o Bogu in zlu? Sokrat je trdil, da sta na svetu samo dve vrsti ljudi: modri, ki vedo, da so bedaki, in bedaki, ki mislijo, da so modri. Motijo me puhloglavci, ki se radi postavljajo z urnimi odgovori. Ameriški filozof Peter Kreeft trdi, da zadovoljivega argumenta glede vprašanja trpljenja ni, saj je trpljenje več kot filozofski ali abstraktni pojem. Pravi, da odgovor ne more biti »nekaj«, ker nam to ne zadostuje, ampak »nekdo«, ki z nami sotrpi, torej Bog, kar daje trpljenju edinstveno vrednost. Zato je bistroumni Clive S. Lewis (1898–1963) zapisal: »Če iščete religijo, v kateri bi se počutili udobno, zagotovo ne priporočam krščanstva.« Zlo je posledica dane nam svobodne volje in napačnih odločitev človeških bitij med dobrim in zlom. Predstavljajmo si, kaj bi bilo, če bi Bog vsakič, ko naredimo napačno odločitev, interveniral s svojo magično paličico; ostali bi brez svobodne volje. Ali bi hoteli živeti v svetu, kjer bi bili kot lesene lutke pod nadzorom Boga lutkarja? Zakaj nočemo prevzeti odgovornosti za svoja dejanja, ampak za zlo krivimo Boga? Apokrifna verzija slavne epizode iz Odiseje z naslovom Odisej in svinje govori prav o tem. Čarovnica Kirka je mornarje začarale v svinje in v tem stanju so zelo uživali. Ko jim je Odisej zagotovil, da je našel čarobne zelí, ki bodo uničile prekletstvo in bodo lahko spet postali ljudje, so se mornarji, spremenjeni v svinje, uprli, z največjo hitrostjo pohiteli v zaklonišče ter mu ušli. Odiseju je uspelo ujeti samo eno svinjo. Tako se je iz ščetinaste svinjske kože pojavil mornar Elpenor, ki svojemu osvoboditelju ni bil niti malo hvaležen, ampak ga je besen napadel. Odiseju je očital: »Podlež in zbadljivec, ali nas želiš spet mučiti? Ali spet želiš izpostaviti naša telesa nevarnostim in naše duše prisiliti, da vnovič razmišljajo in se odločajo? Tako srečen sem bil; lahko sem se valjal v blatu in poležaval na soncu in nisem bil utrujen od razmišljana in dvomov, kaj naj storim: to ali ono? Zakaj si prišel? Mar zato, da me vrneš v tisto zoprno življenje odločanja, ki sem ga živel pred tem?« Težko je prevzeti odgovornost človečnosti. Lažje se je obnašati kot svinja. Francoski mislec Albert Camus (1913–1960) je zapisal: »Življenje se konča. In prav tako čas. Oboje se konča. Toda ali je samo konec ali tudi cilj? … Samo če obstaja cilj, ima življenje smisel … Vse ostalo so igre. Najprej je treba na to odgovoriti.«
Dan po pustnem torku smo s pepelnico začeli štiridesetdnevni postni čas. Ljudje smo si ob misli na post ustvarili različne podobe. Na eni strani si želimo postnega »naprezanja« in odpovedovanja, po drugi strani pa smo ustvarjeni tako, da bolj težimo k udobju, da nam nič ne manjka, želimo si nekega temeljnega zadovoljstva. Postni čas je torej hoja med tema dvema poloma. Prišli smo celo tako daleč, da če se postimo, si želimo, da bi to izkušnjo čutili kot nekaj pozitivnega. Do neke mere je temu res tako. Res pa je tudi, da se v tem iskanju pozitivnega lahko skriva zanka. Če se odpovedujemo stvarem zato, da bomo shujšali, potem to ni pravi post, če se odpovem sladkarijam, da očistim kožo, potem tudi to ni pravi post … Krščanski post mora temeljiti na drugih temeljih. Post torej ni boj zoper telo in njegova nagnjenja. Kot poudarja p. Jonas Abib, post telo disciplinira, in kot svarijo mojstri krščanskega postenja, post ne sme biti usmerjen v to, da bi zlomil telesnost ali potlačil naravne nagone in težnje, saj se to lahko izteče v anoreksijo, pa tudi v razna nevrotična in druga bolezenska stanja. Verjetno se nam ob tem samo po sebi postavlja vprašanje: Kaj je torej post? Duhovni pisatelj Vedran Tomič je odgovoril na to vprašanje takole: »Bistvo posta je, da nam pomaga v boju zoper meso, zoper padlo človeško naravo. Post je boj zoper starega človeka, in ko si človek odtegne užitek hranjenja – mesa in drugih dobrot – in sčasoma postane lačen, začuti, kako je stari, neodrešeni človek krhek.« Kot vidimo, post ni samemu sebi namen. V postu ne gre za mazohizem. S športnim izrazoslovjem bi lahko temu rekli: post je neke vrste ogrevanje, je trening. Post je zato idealen čas za molitev. Zakaj? Če nas je prej ovirala prenajedenost, ta huda bolezen zahodnega sveta, se ob postu organizem umiri, pridobimo čas, ki smo ga prej porabili za hranjenje (in morda pripravo hrane), bistrost čutil in uma se izostri. Verjetno se bolj in manj strinjamo, da ko smo lačni, razmišljamo drugače, prihajamo do globljih spoznanj kot takrat, ko smo siti. In prav to stanje lahko človek idealno porabi za spoznavanje samega sebe in svojih omejitev, hkrati pa tudi za iskanje Boga in poglabljanje v Božjo Besedo. Sveti Bernard iz Clairvauxa je zapisal naslednje besede: »Človek z molitvijo pridobi moč za post, s postom pa milost molitve«. Škoda bi bila, če bi obtičali samo v postu, ki se bojuje s telesom. Naj bo post samo odskočna deska, da bi bolj jasno odkrivali ljubezen, s katero nas ljubi Bog. In tako sebe in svet vodili k dobremu.
Moje življenje se je spremenilo, ko se mi je nekoč kot strela z jasnega zasidrala v srce misel, da je v ozadju napadalnega, grobega, sovražnega obnašanja človeka v bistvu nemoč, potrtost, strah, da je globoko v globini nesrečen in šibek. Da se na tak, »neprimeren« način brani pred še hujšo stisko, ker ga je strah, da bo še bolj nemočen. Kot prodajalka časopisov iz zgodbe, v kateri sta dva prijatelja vsako jutro na sprehodu kupila časopis in doživela neprijazen sprejem. Ženska se je zadirčno, nestrpno in tudi zajedljivimi izrazi obračala h kupcu. On pa je ostajal prijazen, vljuden, spodbuden. Pa ga je njegov prijatelj nekega dne vprašal, kako to, da je ob tako nesramnem vedenju prodajalke, lahko vedno tako prijazen. Ta je odgovoril: »Prijazen sem, na sprehodu sem s teboj, dobim časopis in seveda – ne dovolim, da bi drugi odločali o tem, kako se jaz obnašam.« Človekova naravnanost v konfliktni situaciji je dober pokazatelj, kje je v odnosih, kaj se z njim dogaja v resnici. Srečujem ljudi, ki mi niso blizu, težko sprejemam njihov način, morda brezobzirnost, napadalnost. Včasih je potrebno precej napora, da ohranim kulturen nivo, s katerim dosežem več kot z borbo. Načeloma gojim temeljno spoštovanje do sočloveka, konstruktiven odnos, da vsaj ne poslabšam situacije. Smo pač različni, imamo različne potrebe, želje. Včasih mi pomaga Sveto pismo, ki pravi, bodite zviti kot kače. V konfliktu se odnos lahko tudi izboljša, a le če poskušamo razumeti drug drugega, predvsem tistega, ki napada, mu priti pod kožo. A kako izraziti, da to ne odbija. Ne povečujmo strahu. Pazimo nase, zavedajmo se svoje telesne reakcije – če zadržim dih, napnem mišice, imam morda negativne misli, izgubim smisel za humor, oziroma se zresnim! Vsak bi si moral pridobiti veščino bolj sproščenega odzivanja na konfliktno situacijo. V odnosih človek lahko zboli, a odnosi tudi zdravijo. Naj sogovornik na drugi strani zazna komuniciranje iz srca, v mislih, besedah in dejanjih. Ne kritizirajmo človeka, ampak le njegovo mnenje, konkretno dejanje, ostanimo spoštljivi – tudi on je Božji otrok. Pojmo hvalnico dobrim odnosom in jih negujmo.
Kakšen bo moj post? Kako bom preživel teh šest tednov in še nekaj dni? Se bom sploh utegnil postiti ob preobilici dela in skrbi, zapleten v vsakdanje obveznosti in odnose? Kaj sploh bo moj post? Ne vem. Post me vedno preseneti in včasih se šele nekje okoli tretje postne nedelje začnem odločati čemu bi se odpovedal. Letos sem hitrejši. Sklenil sem, da bom boljši. Tako. V vseh pogledih. Morda se komu zdi presplošno, vendar se v tej splošnosti skriva mnogo stvarnih, vsakdanjih odločitev. In sprememb. Precej dela me čaka. Koliko ljudi je nezadovoljnih, razočaranih nad sabo in svojim življenjem. Z zavistjo pogledujejo k sosedu in si želijo, ne le »blaga in žene«, ampak tudi navad, obnašanja, vsega. Drugačnega življenja. Drugačnih prijateljev. Ali pa le trenutek pozabe na lastne skrbi. Malo zabave. Spremembe. Vsak človek si kdaj pa kdaj zaželi spremembe. Pa se zjutraj drugače počeše. Ali pa se sploh ne počeše. Nekdo si gre kupit novo obleko. Spet drug se odloči za shujševalno kuro. So ljudje, ki si lahko omislijo nov avto ali stanovanje. Nekdo bo zamenjal službo ali celo poklic. Poznam nekoga, ki se je naveličal svoje žene in si je, tako za spremembo, omislil novo. Imenuje jo ljubica. Pa ja, malo spremembe ne škodi. Tako se na seznamu sprememb znajde vse: od čevlja na nogi do življenjskega sloga. Kaj pa, za spremembo, malo svetništva? Saj lahko začnem z majhnimi koraki: prijazen nasmeh namesto posmeha, prijazna beseda namesto trmastega molka, izpolnjena obljuba namesto izgovorov, vsakodnevna molitev namesto televizije, Sveto pismo namesto interneta… Pa tudi: sadje namesto čokolade, kozarec vode namesto kave… Kako bom preživel teh šest tednov in še nekaj dni?
Na današnji dan se je rodil danski pravljičar Hans Christian Andersen, eden največjih pripovedovalcev zgodb za otroke. Prav zato je 2. april od leta 1967 dalje razglašen za svetovni dan otroške in mladinske književnosti. Andersenova neizmerna domišljija ni poznala meje med nebom in zemljo, jasno pa je začrtala mejo med tem, kar je dobro in kar je zlo. Ob prebiranju sodobnih pravljic pa je vedno več zgodb takih, ki ostajajo priklenjene v razmerja vsakdanjega sveta, v naš zemeljski tu, ujete v probleme, teme, dileme in celo prepire odraslih. Namesto tega, da bi brezmejno krepile otrokove sanje, poskušajo otroške bralce prepričevati, na katero stran bi se v nekem družbenem ali družinskem sporu morali postaviti ali o čem se odrasli pravzaprav ne strinjajo med seboj. Otroci so bolj kot kdaj koli prej, ko so živeli v bistveno bolj zaostrenih socialnih razmerah, postali dragocen plen potrošniške ideologije in industrije. Namesto razvijanja njihovega bogatega notranjega sveta od njih terjamo, da svoje otroštvo čim prej zapustijo in svoj način dojemanja prilagodijo občutenju odraslih. Z uporabo mobilnih telefonov in večurnim dnevnim ležanjem pred zasloni večjih ali manjših dimenzij se njihov domišljijski prostor vedno bolj nevarno krči. Obenem pa jim sodobne pravljice v imenu svobode ne pokažejo več tiste meje, ki bi mu jo morale. To je meja, do kod sme stopiti oziroma kaj je prav in kaj ne. Pod pretvezo, da ne smemo določevati otrokovih življenjskih norm, so pravljičarji našega časa iz svojega besednjaka črtali sporočila o etičnosti in preudarnosti otrokovega delovanja. Tako so podrli vse ograde, ki so označevali varni dom njegove čiste duše, da zdaj negotov tava skozi pusto, brezmejno, pogosto umazano krajino navidezne odraslosti. Ob tem pa obstaja nevarnost, da zaradi tega, ker nikoli ni doživel in izživel svoje ustvarjalne, domišljijske faze, pravzaprav v svojem etičnem presojanju nikoli ne bo odrasel.
Nekega mladeniča, ki je želel stopiti v samostan, je opat najprej preskušal, da bi spoznal njegovo pripravljenost: »Če bi imel tri zlatnike, ali bi jih dal revežem?« »Iz vsega srca, oče.« »In če bi imel tri srebrnike?« »Zelo rad.« »Kaj pa, če bi imel tri bakrene novce?« »Ne, oče.« »Zakaj ne?« začudeno vpraša opat. »Zato, ker jih imam.« *** Neki menih je potožil znanemu očetu Janezu: »Oče, številni me hvalijo. Svetuj mi, kaj naj storim.« »Ko ti nekdo liže noge, ga ustavi, dokler te ne začne gristi.« *** Prave krize so nastopile po več mesecih, preživetih v puščavi. Izkušeni učitelji so vedeli, da se je treba takrat okrepiti z »dozo« duhovnosti. Tako se je neki mlad menih posvetoval z duhovnim voditeljem: »Oče, že leto dni sem v puščavi in v tem času so šest ali sedemkrat napadle kobilice. To je zelo mučno. Povsod so, celo v hrani. Kako se ti braniš pred njimi?« »Že več kot štirinajst let živim v puščavi. Ko sem v začetku opazil kobilice v jedi, sem vse vrgel proč. Potem sem začel jemati kobilice s krožnika in drugo pojedel. Potem sem jedel tudi kobilice. Ko pa sedaj opazim, da kakšna kobilica beži s krožnika, jo zopet vržem na krožnik.« *** Mlad menih je prosil za svet očeta Mojzesa: »Oče, razumem, kako je mogoče grešiti z rokami, očmi, usti, ušesi, ampak kako moremo grešiti z nosom?« Starec mu odgovori: »Da ga ne vtikamo v tuje stvari.« *** Nekega skitskega meniha so poklicali na sodišče pod obtožbo, da je z vilami ubil psa. Sodnik, ljubitelj živali, ga je strogo prijel: »In prav ti, brat, ki bi te morala biti sama blagost! Ali ga nisi mogel vsaj udariti z lesenim ročajem, ne pa z ostrim kovinskim delom.« »Saj bi naredil to,« je odgovoril menih, »če bi me pes ugriznil z repom, ne z zobmi.«
Četrta postna nedelja se pogosto imenuje »Domenica Laetare«. Ime izhaja iz vstopnega mašnega speva, ki se v latinščini začenja z besedami »Laetare Jeruzalem« ali »Veseli se, Jeruzalem«. Na polovici postnega časa naj bi bila današnja nedelja nekakšen duhovni odmor od napornega posta, saj bo Gospod kmalu premagal smrt in vstal od mrtvih, ter pokazal novo življenje.
Večina izmed nas jutro za jutrom pogleda na uro, potem ko nas ta s svojo melodijo prebujanja opomni, da je čas minljiv. A glavni razlog za merjenje časa ni minljivost, temveč preživetje. Stare civilizacije so s pomočjo koledarjev ugotovile, kdaj posejati in požeti poljščine. Načrtovanje časa izboljša učinkovitost, najsi govorimo o kmetovanju ali softverskem inženiringu, toda čim čas razdelimo, izgubimo nadzor: prevzame ga čas. Postanemo sužnji lastnega urnika. Urniki imajo rok, in ta prinaša s seboj tudi razloge za hitenje.[1] Ko še ni bilo natančnih ur, je življenje usmerjal t. i. naravni čas. Ljudje so stvari počeli, ko se jim je zdelo prav, ne zato, ker bi jim tako narekovala ura. Določanje časa je torej že od nekdaj povezano z ukazovanjem ljudem, kdaj naj kaj počnejo. S tiktakanjem mehanične ure so kazalci in danes digitalni zapis časa nad našim življenjem prevzeli brezdušni pritisk. Ko so v 4. stoletju svetega Avguština pobarali: »Kaj je torej čas?«, je ta odgovoril: »Če me nihče ne vpraša, vem, če pa bi želel čas nekomu pojasniti, preprosto ne vem.« Kako naj vam potem jaz razložim vrednost časa? Verjetno komu izmed vas kradem čas, ker me ne poslušate zato, da bi vam čas minil, temveč od mene pričakujete izvirno duhovno misel. Lahko se zgodi, da boste na koncu celo razočarani. Kljub temu, da sem za teh nekaj besed porabila ogromno časa. Če bi čas, ne samo mene, temveč tudi čas vseh drugih, ki so se potrudili, da je besedilo brezhibno lektorirano, posneto in predvajano ob točnem času radijskega programa, merila z uro modernega kapitalizma, potem je naše delo razmetavanje časa oziroma početje, ki si ga lahko privoščijo samo tisti, ki imajo preveč časa in nimajo drugega pametnejšega dela. Ali se spominjate starih budilk z mehanizmom, ki smo jih zvečer navili? Na prodajne police so prišle v drugi polovici 19. stoletja in takrat je točnost dobila nov zagon. V istem obdobju smo dobili tudi ročne ure, ki so pomenile prestiž. Ko so utrujeni delavci v velikih tovarnah po 40 letih dela odhajali v zasluženi pokoj, so v dar največkrat dobili pozlačeno uro z vgraviranim posvetilom. A kaj, ko se časa ne da zavrteti nazaj ali premakniti naprej, če odmislimo pomladni in jesenski premik ure. Če budilkine vzmeti preveč navijemo, se lahko raztegnejo ali celo zlomijo. Ne glede na to, kakšno uro nosite na zapestju, ima dan samo 1440 minut. Zato, cenjene poslušalke in poslušalci, svojih vzmeti ne navijte preveč. [1] Prim. Honoré, Carl. Hvalnica počasnosti. Ljubljana: Chiara, 2018: 32.
Pogosto smo prepričani, da nekomu najbolje pomagamo tako, da ga prepričujemo, da ne bo tako hudo, da bo gotovo vse dobro. Da gotovo ne bo zbolel, da se bo gotovo pozdravil, če bo zbolel, da ga gotovo ne bo bolelo, da gotovo ne bo umrl… Vsaj zaenkrat še ne, morda kdaj pozneje, čez dolgo časa. Ampak to je še zelo daleč. Tako približno ljudje tolažijo druge, bolne in stare in nebogljene. Potem pa se zgodi, da takšno tolaženje ne pomaga veliko, da ljudem ne zmanjša stiske in da ob takšnem tolaženju ljudje v stiski raje umolknejo in o tem ne govorijo več. Takšen način reagiranja se začenja ustvarjati že zelo zgodaj. Zelo pogosto, skoraj vsakdanji je primer mame, ki je takole zagotavljala otroku, ko so mu morali dati injekcijo: »Ne jokaj, saj ne bo nič bolelo. Zagotavljam ti, da še čutil ne boš, kdaj te bodo zbodli.« Pa so ga potem zbodli in je bolelo in je še bolj jokal. To, kar je rekla mama, ni bilo res. Zlagala se mu je. Ali je potem res vse tisto, kar mu govori? Ali ji sploh lahko verjame? Kaj pa, če se mu zlaže tudi pri drugih stvareh? Morda pa bi otrok doživljal drugače, če bi mu rekla: »Veš, injekcija res ni prijetna. Zabolelo te bo, ko te bodo zbodli. Ampak prepričana sem, da boš to pogumno prenesel. In vedi, da sem jaz ves čas ob tebi, da te ne bom zapustila.« Otrok, ki dobi takšno zagotovilo, se ne bo čutil prevaranega. Ve, da ga bo bolelo, da bo tudi to prenesel in da bo mama ves čas ostala pri njem. Ljudje na splošno mislijo, da z lažjo pomagajo v človeku ohranjati upanje. Toda laž nikoli ne more biti rešitev. Laž nikoli ne more biti v pomoč. Za vse, za bolnika in vse, ki so okrog njega, je veliko laže, če so si med seboj iskreni, če lahko zaupajo drug drugemu, če vejo, da se lahko zanesejo na besede, ki so izrečene. Vsi veliko bolj sproščeno živijo. To seveda ne velja samo ob bolezni in umiranju, ampak tudi v vseh drugih težkih situacijah v življenju. In teh je kar veliko.
Predniki iz ne tako davnega časa, tisti stari stari starši in strici z dvema razredoma ali pa s ponavljalno šolo, so že vedeli za civiliziranost. Imeli so pa svoje stališče. Vse nobel, so rekli, pa tud vse narobe. A je treba vse zavijat, pa za vsako reč svoj škrnicelj! Kupiš kifeljc, plačaš pa še papir. Saj ta ne more bit zastonj. Kdor od njih je doživel plastiko, se je dodatno čudil. Križanagora, mlek v popirnatih škatlah! Samo še nekaj let je nekam odteklo, ko je avtor Nesmilečnega življenja dejal soprogi Branki Jurca: A slišiš, agronom in kmet klatita isto latovščino. Približno takrat pa na simpoziju v Portorožu pisatelj Beno Zupančič: Ne zadošča več stol, zdaj je treba reči »problem stola«. V preprostem pomenu gre za privajanje. Miselni tokovi valovijo na drugačni višini, v vsakdanjem življenju pa »kuhamo z vodó«, kakor je imela navado reči preprosta vaščanka za vse, kar je presegalo njen domet. Bolj kot smo zaradi kake spremembe napeti, manj se zavedamo, čemu vsemu smo se že privadili. Zato je dobro kdaj napraviti kak seznam. Prvo, čemur sem se morala privaditi, so bili čevlji. Pravšnji, a so me utesnjevali. Prepovedano je bilo pa tedaj prihajati v šolo bosonog. Tudi šolske copate niso bile nič podobne domačim. Težko sem se civilizirala s priklanjanjem; klanjam se je kot pozdrav veljal učiteljem. S časom in res počasi se je nabrala vrsta privajanj. Celo s telefonom je šlo težko: zjutraj sem se za napoved ure v slušalko vedno vljudno zahvalila; Nataši Dolec bom pa ja rekla hvala! Da sem tele, mi je razodel kolega v moji tedanji – službi! Kako delujejo avtomati, niti danes ne vem prav dobro. Tako gre s civilizacijo. Vključuje družbeni napredek. A ne človek ne človeštvo ga nista deležna v enaki meri. Če je napredek svetloba, je zaostajanje njegova senca. Prisoje in osoje. A kot da senca nima nobene prednosti! Kako hlastno jo kdaj iščemo. Kdaj sploh smemo reči, da je civiliziranost človeka zgrešila? Ali je manj učen, manj praktičen, manj moderen, manj ustvarjalen, manj komunikativen človek zato tudi manj človeški? Ko je bilo ugledni družini, ker je pač sodila med bogate, zaplenjeno premoženje, niso več jedli s srebrno žlico, a so ostali – dobrosrčni.
Neki veterinar je pripovedoval zgodbo o šestletniku in njegovem umirajočem irskem volčjem hrtu Lakiju. Šestletni Erik in njuna starša sta bila na Lakija močno navezani in vsi so upali, da psa lahko reši čudež. Veterinar je namreč pri psu odkril že precej napredovan stadij raka. Pes je bil že star in veterinar je družini povedal, da ne more več ničesar storiti, da bi psa ohranil pri življenju. Ponudil jim je, da opravi postopek evtanazije pri njih doma. Starša sta se strinjala, da bi lahko bila za vse, posebej za šestletnega Erika, to globoka izkušnja. Otrok bi se lahko iz tega nekaj naučil za življenje. In res je veterinar prišel naslednji dan na dom družine, ki je bila že zbrana okrog starega Lakija. Erik ga je počasi božal, čeprav ni povsem razumel, kaj se pravzaprav dogaja. Laki je čez nekaj trenutkov že zaspal. Mali fant je očitno mirno in brez pretirane žalosti sprejel Lakijevo smrt. Veterinar je še nekaj časa posedel ob družini in odrasli so glasno premlevali, kako žalostno je, da psi živijo tako kratek čas. Sploh v primerjavi z ljudmi, so se vsi strinjali. Erik, ki pa je bil ves ta čas tiho, se je tedaj oglasil: »Jaz vem, zakaj je tako.« Vsi so se začudeno obrnili k fantu, ki jim je razložil: »Ljudje se rodijo, da bi se naučili dobro in prav živeti. To pomeni, da bi imeli vse ljudi radi in da bi bili prijazni, kajne?« Fant je nadaljeval: »No, psi to že znajo in zato jim ni potrebno na svetu vztrajati tako dolgo kot ljudem.« Veterinarju je dala fantova izjava zelo misliti in še danes se večkrat spomni nanjo. Opazil je, kako malo je potrebno, pa so psi videti tako srečni. Kasneje si je napravil kratek seznam, česa vse se še lahko nauči iz življenja psov: – Ko se vrne ljubljena oseba domov, priteci, da jo pozdraviš – Pretegni se, preden vstaneš – Zadremaj – Izogibaj se grizenju, če zadostuje, da zarenčiš – Nikoli se ne pretvarjaj, da si nekaj, kar nisi – Če je tisto, kar si želiš, zakopano, koplji, dokler ne najdeš – Na vroč dan pij veliko tekočine in bodi v senci – Ko ima nekdo slab dan, tiho sedi v bližini in bodi nežen – Uživaj v pozornosti in dovoli, da se te ljudje dotaknejo – Odkrij pristno veselje v preprostem sprehodu – Bodi hvaležen.
Tako kot večkrat na naša, je nekoč, že mnogo prej, potrkalo tudi na Marijina vrata. Ne vem, kako si vi predstavljate prihod angela v Marijino življenje, jaz si ga vsekakor predstavljam kot prepih. Strašno je moralo zazebsti. Kajti tako je vedno, ko spustimo neznanca v svojo hišo. Ali pa otroka. Ali pa Boga, ko pride v naše življenje: ničesar ne pusti tako, kot je. Prevrača normalnost, razmetava lepo urejene in pospravljene stvari, spodkopava stvari, ki se nam zdijo gotove, obrača stvari narobe, zebe in vznemirja. Obupno nadležen je. Z njim v hiši ni miru. Poglejte, kaj je naredil Mariji. Življenje ji je obrnil na glavo. Njena brezskrbna mladost se je sprevrgla v popolno nepredvidljivost. Zato se ljudje Boga pravzaprav bojimo. Nočemo ga, ker sprejeti Boga v svoje življenje, dati mu v svojem življenju prostor ali priložnost, če želite, pomeni odločiti se za neprestani boj, stalno preverjati to, za kar smo se odločili, vedno znova dvomiti v svoje izbire, vedno znova svoje vrednote postavljati pod vprašaj, in, kar je najhuje, dopustiti možnost, da ljubezen posuje vse, kar smo gradili, in vse, v kar smo verjeli. To pomeni Boga spustiti v svoj svet. Pustiti, da te zazebe lastno življenje. Pa ne zato, da bi zmrznil, marveč da bi začel iskati toploto. Takšen je uvod v zgodbo svete noči, ki ni treba, da je samo tistale božična. Tudi tale, današnja noč, v vseh mogočih oblikah. Bog trka na naša vrata z različnimi obrazi in preko različnih dogodkov. Želi si v naše življenje, da bi iz sterilne hiše napravil dom, da bi iz naših zabetoniranih prepričanj napravil prostor za človeka. Velikokrat ne gre drugače, kakor da ruši vse, kakor da v naših življenjih naredi nered. Toda ne pozabimo na betlehemske razmere. Nekaj, kar se zdi človeku »štala«, je v resnici bivališče Boga.
Danes praznujemo materinski dan, v preteklem letu pa smo se spominjali 100-letnice smrti Ivana Cankarja. O njem se je upravičeno govorilo na številnih simpozijih in posvetih, v novih literarnozgodovinskih knjižnih prikazih in revialnih prispevkih. Govorilo se je o vsem mogočem – o pisateljevem odnosu do žensk, njegovi politični dejavnosti, jeziku in seveda tudi o literarnem liku njegove matere. Novi interpreti so v svoji inventivnosti hoteli postaviti tudi povsem nove teze o pisateljevem odnosu do nje. Že dlje časa pa prevladuje psihoanalitična razlaga, da je bilo razmerje med Cankarjem in mamo nezdravo, celo patološko in da je bila njegova mati nekakšna preračunljiva žrtev, ki je s svojo trpečo podobo privezala nase svojega sina. Zato naj nikoli ne bi mogel odrasti in kot odrasel moški razviti zdravega odnosa do žensk. Še več, branje Cankarja in njegovo prikazovanje materinske vloge naj bi celo prek šolajočih se generacij oblikovalo nekakšno psiho slovenskega naroda, ki je prav zaradi takega modela starševstva travmatiziran in blokiran v svoji moški moči. In vse te razlage se vrstijo samo zato, ker je pisatelj kot mnogi drugi slovenski literarni klasiki v svojem delu poveličal lik matere kot žrtvujoče se in trpeče ženske, tiste, ki dobesedno daruje svoje telo in svoje solze, da da kruh svojim otrokom. Če se že sprašujemo o škodi, ki naj bi jo narodovi identiteti povzročalo Cankarjevo razumevanje materinstva, bi se morda ob takih razlagah moral tudi kdo upravičeno povprašati o škodi, ki jo te interpretacije prizadevajo ženskam. Kdo ima pravico, da razglasi za patološko dejstvo, če moški vidi vsakodnevno žrtvovanje lastne matere in ga ovekoveči z močjo svoje literarne besede? In v čigavem interesu je danes materinstvo ponižano tako zelo, da ga literati, če hočejo biti proglašeni za mentalno stabilne osebnosti, naj ne bi prikazovali kot žrtvovanje?
Imate radi fige? Ko so koncem avgusta ali pa v začetku septembra sočno sladkobne in je prava slast, ko zagrizeš v enega takih, dozorelih sadežev. Kot kaže, je tudi gospodar, o katerem pripoveduje evangeljski odlomek današnje nedelje, imel zelo rad fige. Seveda je bil njegov glavni problem ta, da pri vsem bujnem listju na smokvi v treh letih ni našel nobenega sadeža. Kaj mu bo torej smokvino drevo, če je vse skupaj za eno figo. No, ko bi bila vsaj ena figa, pa še te ni bilo. Razočaran in jezen naroči svojemu vinogradniku, naj jo poseka, a ga ta kljub vsemu uspe prepričati, naj jo pusti še eno sezono, češ da jo bo še malo okopal in pognojil in bo mogoče prihodnje leto vendarle rodila. Ta starodavna evangeljska podoba je seveda še kako aktualna. Polno listja, sadu pa nobenega! Z drugimi besedami – vrtenje okrog svojega popka. To, k čemur nas potrošništvo in kultura egoizma z vseh strani spodbujata in vabita. Jaz, meni, moje. Samo, da bo meni dobro, za ostale me prav malo briga. Naj bo to v ekološkem ali pa socialnem smislu. Ni pomembno, kaj in kako bo z drugimi, važno je le, da je meni dobro, da je zame ugodno, da jaz uživam, po možnosti celo na račun drugega. Sebičnost, ki ne vidi drugega, ki noče videti drugega, ampak le samega sebe. Pomembno je, koliko bom zaslužil, oziroma, koliko imam, kaj sem dosegel v karieri, ali kaj veljam, kakšno prepoznavnost ali slavo sem dosegel, koliko imam moči in kontrole … Da ne bo pomote – dobro in lepo je, ko si po napornem delu privoščimo takšno ali drugačno sprostitev in počitek. Ko z veseljem in hvaležnostjo prigriznemo kaj dobrega in to še poplaknemo z rujno kapljico. Problem je, če je vse to usmerjeno izključno name, osrediščeno samo na moj popek. To je potem tisto smokvino drevo, ki se košati z velikimi listi uspeha, pomembnosti, bogastva in moči, ne daje pa nobenega sadu drugemu. Sebičnost in egoizem namreč zapirata človeka samega vase in ne vodita v rodovitnost. Prav premik od sebe k drugemu pa nas v resnici dela ljudi. Rodovitnost, ko naredim nekaj za drugega, ko se zanj res potrudim, ko moram pri tem celo iti preko sebe – to je tisto, kar me kot človeka lahko najbolj notranje izpolnjuje. Človek in človeški postajam namreč šele, ko sem zares v odnosu z drugim, ko dajem in podarjam – predvsem sebe. V tem je rodovitnost, izpolnjenost, sad. Tista figa, na katero je gospodar – z vsem usmiljenjem in potrpežljivostjo – pripravljen počakati še eno sezono. Verjetno pa bomo morali poprej še malo okopati in pognojiti okoli svoje smokve
Včasih se mi zdi, da me Bog prepušča zlodeju kot igračko za zabavo. Domišljavo zlo je hotelo izruvati vero tudi svetopisemskemu Jobu. Bog je postal zanj uganka. Toliko bolj, ko so ga obiskali kruti prijatelji in ga z neutemeljenim pametovanjem še dodatno prizadeli. Verski čistuni so se kot Božji advokati kar naenkrat postavili Bogu v bran, prijatelju Jobu pa so obrnili hrbet. Po njihovi sodbi – neresničnih resnicah – je Job hudo zgrešil ali pa vero izgubil. Književnik in nobelovec Ivo Andrić (1892–1975) je o takih neznačajnežih v Nemirih zapisal: »Vi, ki mislite, da ste vzeli v zakup resnico, mi ne prihajajte pred oči, ker vas ne morem gledati. Na vse, s čimer se ne strinjate, odgovarjate s strupeno slino; kdor se vas dotakne, vas dolgo pomni.« Trpeči Job vseeno ni odnehal, ampak je z Bogom razpravljal. Ni podlegel zaključkom svojih prijateljev, ki so za njim vohljali in ga hoteli prepričati, da je kriv. Brez prerekanja z Bogom se Job ne bi spreobrnil v najbolj izkustvenega vernika. Bogu je bolj všeč iskrena nevera upornežev kot hlinjena vera pobožnjakarjev. Dejansko so bili ateisti Jobovi prijatelji, s tem pa malikovalci sfižene podobe Boga. Kajti nasprotje teizma ni ateizem, ampak malikovanje (Peter Kreeft). Rokoborba z Bogom – dozdevnim veleizdajalcem – je bila Jobu spodbuda za vzpostavitev odnosa z Bogom, resničnim Odrešenikom. Pravi problem Jobove knjige je Bog, ne pa Job, zato je bila preizkušnja Jobove vere toliko težja. Ko je Job na svoj način srečal Boga, je izjavil: »Jaz vem, da je moj Odkupitelj živ!« (Job 19,25) Zaupanja v Boga ni dosegel razumsko, ampak izkustveno. Job dokazuje, da je Sveto pismo kot najbolj božanska knjiga hkrati najbolj človeška, saj ne moralizira niti ne idealizira, in da se vsak človek, če prizna ali ne, bori z Bogom. Dokazuje tudi, da trpljenje ni argument, zaradi česar bi Job protestno pljunil Bogu v obraz in postal ateist, ampak je vzrok za neustavljivo in stalno iskanje Boga. Zato Joba ne morem brati brez solza. Danski teolog in filozof Søren A. Kierkegaard (1813–1855) je zapisal: »Kaj bi bilo, če ne bi imel Joba! Ne morem vam razložiti, koliko mi pomeni. Jobove knjige ne berem le z očmi, ampak jo devljem na srce in jo vzamem v posteljo ponoči. Vsaka njena beseda je hrana, oblačilo in balzam za mojo dušo. Ko se prebudim iz sna, so pomirjene neme, a strašne muke trpljenja.«
Preko letošnjega gesla tedna družine smo povabljeni, da v premišljujemo o majhnih korakih. Kakšna je torej družina današnjega časa? Po eni strani je še vedno izjemno visok ideal mnogim, tudi mladim. Ko jih npr. anketarji povprašajo o njihovih največjih vrednotah, ki jim želijo v življenju slediti, se na enem prvih mest vedno pojavi družina. Na drugi strani pa je tu realnost … ki jo izkušamo vsi, ki v družinah živimo; realnost, da se mnogi mladi zanjo odločajo, ko niso več tako mladi. Realnost, da mnogi, ki se odločijo, kmalu obupajo ali pa si obupano povzročajo rano za rano, travmo za travmo. Tako je moja 8-letna hči pred kratkim med hojo po cesti slučajno slišala pogovor mamice in hčerke, ki je potekal nekako takole: »Mami, kdaj se bom lahko videla z atijem?« Mama odgovori: »Ti se ne boš, jaz pa se bom jutri.« Hči vpraša: »Mami, kje?« Mama odgovori: »Na sodišču.« Hči pravi: »Kaj bosta pa delala tam«? Mama: »Malo drugače se bova pogovarjala«. Takšnim tragedijam botruje dejstvo, da k skupnemu življenju pogosto pristopamo na dva napačna načina. Ali imamo pretirano idealizirano podobo, da bi morala »mlada dva« po poroki živeti »srečno do konca svojih dni«; ali pa, če se mu približamo iz resigniranega vidika, da »tako pač je«, da se tu ne da nič narediti; da je družinsko življenje pač ena sama velika tragedija. Čemu tako velik razkorak med idealom in realnostjo? Ali se nam to ne dogaja zato, ker ne razumemo dovolj dobro, da je družina res lahko nekaj najlepšega, kar se nam v življenju zgodi – vendar pa moramo najprej vedeti tudi, da se ta dinamika dogaja med osebami, ki so v življenju grešne, ranjene? Družino vedno ustvariva dva, ki sva vsak na svoj način ranjena. Skoraj vedno tako, da najina posamična ranjenost kliče po medsebojni razrešitvi. Kar v tem tednu družine lahko storimo je, da stopimo na pot majhnih korakov. Najprej storimo korak priznanja, da tako pač je. Človek – prav vsak od nas – je ranjen. Nihče ni popoln. In ko se zavedam, da sam nisem popoln, lažje priznam, da tudi tisti drugi v družinskem odnosu ni – in nikoli ne bo – popoln. In to neham od njega pričakovati ter zahtevati. Naslednji korak je, da se zavedam, da odnos med dvema nepopolnima človekoma terja nenehno delo. Trud. Trud, ki je sicer bogato poplačan, ampak najprej je na vrsti delo. In to delo moram začeti pri sebi. Pobuda za gradnjo odnosa je na meni. Šele ko storim prvi korak, lahko pričakujem – upajmo da pozitiven – odziv žene, moža, brata, sestre, otroka. Majhen korak, ki je na vrsti zatem, pa je zavedanje, da je to počasen proces, ki ne bo dal takojšnjih rezultatov. Sploh, če smo bili doslej vajeni živeti tako, da smo si v nestvarnih pričakovanjih prizadevali rano za rano. In največji korak je, da si za te rane odpustimo. K temu nas vabi tudi papež Frančišek, ki družinam priporoča naslednje: »Zakon je dolgo potovanje, ki traja vse življenje, in vi potrebujete Jezusovo pomoč, da bi z zaupanjem potovali skupaj, da bi se sprejemali, drug drugega vsak dan, in si odpuščali vsak dan, to pa je v družinah pomembno, znati odpuščati. Vsi imamo namreč pomanjkljivosti. Vsi!” Zdaj pa nismo več pri majhnih korakih, kajne? Odpuščanje je velik korak. Prevelik, da bi ga zmogel človek sam. Zanj potrebuje Božjo moč in pomoč. Vendar pa je korak, ki ga je potrebno in vredno narediti. Zato pojdimo k Bogu po moč in pomoč in to storimo. Skoraj idealna družina čaka, da se “zgodi”. Tudi nam.
Kadar seješ in sadiš, nikoli ne veš kaj bo zraslo. No, dobro, veš že KAJ bo zraslo: vse sadike, ki jih kupiš so lično opremljene s sliko odrasle rastline, tako da se lažje odločiš, če izbranka po barvi, velikosti, oziroma »celostnem izgledu« sodi v tvoj vrt. A nobenega zagotovila nimaš, da bo to kar sadiš tudi dejansko izgledalo »kot na sliki«. Na rast vpliva ogromno dejavnikov in na večino od njih ti sam nimaš prav nobenega povratnega vpliva. Kot pri otrocih! Vendar pa: ob vseh vrtnarskih prijemih, ki sem jih razbral iz knjig, nikjer nisem zasledil metode, da bi kdo, da bi pospešil rast, kričal na rastlino, ali jo žalil in poniževal zato da se bo hitreje in lepše razcvetela. Niti se v vrtnarjenju ne prisega zgolj na lepo besedo, pohvalo, prošnjo in moledovanje. Torej obe metodi, ki sta v splošni rabi pri vzgoji otrok, tu ne prideta v poštev. O ne! In rožic je vseh sort (tako kot otrok): ene rabijo sonce, druge senco, ene prostor, druge spet družbo, ene zalivaš, druge pustiš pri miru…, da o zemlji niti ne govorim. Treba je vzeti v roke škarje, porezati stare veje, da imajo mlade dovolj moči, za želeno obliko porežeš včasih tudi zdrave veje, da bo raslo v pravo smer rastlino včasih privežeš, ji daš oporo… Pri zanemarjenih rastlinah včasih ni druge kot da jo porežeš do tal in začneš znova. Včasih presadiš; a ne presajaš kadarkoli in kamorkoli, oziroma kogarkoli… In ko že storiš vse kar si lahko, je tu še zmeraj vreme, ki s sušo, nalivi, točo… uniči vse za kar si si prizadeval. In ne veš zakaj in čemu?! Hja, otroci so rožice in te potrebujejo veliko pozornosti, nege, časa in ljubezni, včasih malo obrezovanja, gnojenja, presajanja… in lepo vreme. Torej: pomoč od zgoraj, od Božjega vrtnarja!
Vsa večja svetovna verstva pa tudi številne kulture poznajo določeno obliko tako imenovanega “zlatega pravila”. Gre za Kristusove besede iz Matejevega evangelija: “Vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, tudi vi storite njim.” (Matej 7,12) Zakaj je to pravilo “zlato”, tudi ko gre za družinsko življenje? Prvič, zato ker ga je enostavno razumeti. Ne potrebujete poglobljenega razumevanja psihologije. Ko gre za odločitev, kako boste ravnali, ne rabite raziskovati vseh odtenkov filozofije ali etike. Zadostuje, da si predstavljate sebe na mestu druge osebe. In to je nekaj, kar zmore celo majhen otrok. In drugič, zlato pravilo prinaša korist vsem. Ste kdaj srečali ljudi, ki so prepričani, da morajo poraziti druge, če želijo zmagati? V vsakem človeku vidijo tekmeca za materialne ali nematerialne dobrine, ki so po njihovem prepričanju omejene. Tudi v družini je velikokrat tako. Toda če živimo po zlatem pravilu, vsi zmagajo. Če starši ravnajo z otroki tako, kot si želijo, da bi otroci ravnali z njimi, otroci dobijo. Če otroci ravnajo na enak način, so zmagovalci starši. Kaj je to, kar si želimo zase in kar naj bi postalo pravilo našega ravnanja z drugimi? Nobena družina ni popolna; v vsaki se kdaj skregamo, včasih celo ne govorimo drug z drugim. Toda družina je prostor, kjer lahko zadovoljimo svojo najglobljo potrebo po tem, da smo ljubljeni. Ne zaradi, ampak navkljub. Takšna ljubezen in sprejemanje je kot kisik za dušo. Globoko v sebi si vsakdo želi vedeti, da je pomemben, da šteje, in to prav takšen, kot je. Zato pokažimo članom svoje družine, da jih ljubimo. Ne zato, kar lahko naredijo, ampak preprosto zato, ker so. Tesno povezana s potrebo po ljubezni je naša želja biti cenjen. Zavedati se, da to, kar delamo, šteje in gradi naš občutek lastne vrednosti. In enako velja tudi za naše družinske člane. Zato jim pokažimo, da smo opazili njihov trud in da ga cenimo, tudi če rezultati niso vedno idealni. Ne glejmo njihovega dela in prispevka k skupnemu življenju kot nekaj samoumevnega. Zahvalimo se ob vsaki priložnosti in s tem pokažimo, da cenimo to, kar je bilo narejeno. Dobri družinski odnosi zahtevajo zaupanje. Če ni zaupanja, ne more biti odprtega in iskrenega pogovora. Zato si pridobimo zaupanje tako, da bomo delali, kar govorimo, se osredotočali na skupne cilje in ne na lastne namene, poslušali z odprtimi mislimi, izkazovali sočutje in varovali to, kar nam je zaupano. Ko nas drugi spoštujejo, se to dotakne nečesa, kar je globoko v nas. Potrjuje naše dostojanstvo in gradi našo gotovost. Zato pazimo na svoje besede in dejanja. Govorimo in ravnajmo tako, da bomo izkazovali spoštovanje do članov svoje družine in potrjevali njihovo veljavo in vrednost. Številne težave, s katerimi se soočamo v svojem družinskem življenju, so posledica pomanjkanja razumevanja. Zelo hitro najdemo napake pri drugih, še posebej ko se ti ne prilagajajo vzorcem ali merilom, ki se jih držimo mi. Toda če se jih potrudimo razumeti, pogosto odkrijemo, da njihova pot ali način ni napačen, ampak preprosto drugačen. Za to pa je potrebna drža prilagodljivosti in poučljivosti. In pri tem ne pozabimo: med vedeti in razumeti je velika razlika. O nečem lahko vemo zelo veliko, pa tega v resnici ne razumemo. In enako velja tudi za ljudi, s katerimi živimo. Če povzamemo: pot do srečnejšega in bolj zadovoljujočega družinskega življenja je v tem, da se do drugih družinskih članov vedemo tako, kot si želimo, da bi se oni vedli do nas. In to je nekaj s čimer lahko začnemo že danes.
Mladost sem preživel na vasi, v ta pravi šest članski družini – oče, mama in štirje otroci. Ne morem reči, da sta bila starša stroga, a pri nas se je vedno vedelo kaj se sme in kaj ne, da je treba spoštovati avtoriteto staršev, starih staršev in učiteljev, da je treba pozdravljati in do vsakogar gojiti spoštljiv odnos, da besede hvala, prosim in oprosti rešujejo še tako zahtevne zaplete med nami. Seveda štirje fantje namazani z vsemi žavbami nismo bili za naše starše vselej enostaven zalogaj… in je bilo treba kdaj dvigniti glas, a je bila verjetno mami učiteljici po poklicu srčna potrpežljivost kar v zibko položena. Iz izkušenj lahko rečem, kako pomembna je družina za celovit razvoj posameznika. Prisotnost očeta pravijo – ne le psihoanalitiki -, je ključnega pomena za razvoj morane razsodnosti mladega človeka, fantov še posebej. Podoba družine se spreminja, a nekaj je gotovo – prisotnost očeta in mame, ki se imata odgovorno rada, je najboljše zagotovilo za zdrav in celovit razvoj mladostnikov. To je kot ideal, a praksa je pogosto drugačna… veliko je ločitev, porok je vse manj, enostarševska družina je morebiti prepogost model. Otroci so vse preveč prepuščeni sami sebi in surovi medijski mašineriji za relativizacijo vsega kar šteje… so prevečkrat izgubljeni v vesolju vrednostnega pišmeuhovstva nas odraslih. Zakaj tradicionalni krščanski vrednostni vzorci, mednje štejemo zvestobo, stanovitnost, poštenost, resnicoljubnost, sočutje, dobroto, usmiljenje in odpuščanje tehtajo manj kot kariera, uspešnost, prestiž in denar? Zakaj veljaš za konzervativnega, če si proti abortusu in evtanaziji, če se ne strinjaš s tem, da bi istospolni pari lahko posvojili otroke, če ti je tuja teorija izbire spola… če javno priznaš, da si veren in hodiš v cerkev? Zakaj ima toliko ljudi, tudi mladih, težavo z iskanjem smisla življenja in lovijo samomorilne misli? Zakaj je toliko ekranskih, kemičnih in drugih zasvojenosti… Ker smo razvrednotili pomen družine, ker ni nič več sveto, ker smo krščanskega Boga potisnili v evropsko čakalnico…veliko govorimo o krizi, a v krizi je dejansko preprosta kmečka pamet, ki je kdaj znala tudi v reševanje vsakodnevnih zgodb tkati tudi svetopisemske napotke… Za zaključek le nekaj vrstic iz 6.poglavja pisma apostola Pavla Efežanom: »Otroci, ubogajte svoje starše v Gospodu, kajti tako je prav. ‘Spoštuj očeta in mater’-to je prva zapoved z obljubo: ‘da ti bo dobro in boš dolgo živel na zemlji.« Blagoslovljen dan vsem.
Neveljaven email naslov