Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Eno boljših besedil evrovizijskega festivala, ki se mi spomladi večkrat prikrade v misli, je pesem irske skupine Dervish They can't stop the spring, Pomladi ne morejo ustaviti, iz leta 2007. Navdihnila jo je žametna revolucija na Češkem. Kar predstavljam si nekoga pred tankom, kako na ves glas kriči: »Lahko naredite kar koli, lahko me onemogočite, uničite, mi vzamete upanje, ne morete pa ustaviti pomladi.« Ta refren si rad pojem, ko opazim prve zelene vršičke, pa bi si ga moral že dosti prej. Da namreč življenje zmaga, vedno, tudi ko ni možnosti za to. Kajti pomlad pride, ko je čas, in najde svojo pot, tudi če ni nobene.
Ne gre za poceni optimizem. To ni iskanje nečesa, kar bi me potolažilo in mi s trenutkom omame zakrilo kruto resničnost. Gre za nekaj popolnoma iz življenja rojenega, resničnega, kakor je resnično zelenje, ki se spomladi prebija skozi sicer trdne, varne olupke na plano, v tveganje prvih pomladnih dni. Življenje zmaguje, danes, ko topel vetrc ziblje lipe pred hišo, in tudi jutri bo, ko bo spet zapadel sneg, v ljudeh, ki sovražijo, in tistih, ki odpuščajo, tistih, ki služijo, in tistih, ki se jezijo, pa v laboratorijih, v katerih iščejo cepivo, in tudi na posnetkih neskončnih krst iz Bergama, ki so enako pretresljivi kot slike pomladi 1945 iz pravkar osvobojenega Auschwitza. Vse to je pomlad.
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje – za vse tiste velike in male,
ki še verjejo vanje.
Takole z Ivanom Minattijem razmišljam v teh dneh negotovosti, te nezaslišane novosti, upam si reči, te pomladi, ki ji nihče ne zna dati imena in je prav razumeti. Toda treba je videti pomlad, zamaskirano v toliko paradoksov naše sedanje resničnosti, treba je razmišljati o tem, kako se v mojem življenju dogaja, ker se, saj pomladi nihče ne more ustaviti; treba je sanjati, če želite, verjeti vanjo, jo prebirati v težki vihravosti marčnega vetra. Ne da bi kaj v njej spremenili – saj niti ne moremo. Pomlad pride, ali nam je všeč ali ne, nič je ne ustavi, a za pomlad je treba vedeti, treba jo je sprejeti, kakršna je, z veliko žrtvami in veliko solzami, ker je le tako mogoče preživeti. Temu jaz pravim velika noč, vstajenje od mrtvih; nečemu, kar se zgodi v nas, ko se soočimo z nerazumljivim življenjem in se sredi njega odločimo za upanje. Za upanje, ne za optimizem, za upanje, ne za vdanost v usodo, za upanje, ne za upor. Za upanje, da kljub vsemu verjamem: kar se dogaja, je vendarle pomlad in zmaga življenja.
Pomlad pač ni uspeh, dosežen rezultat, sadovi – ti pridejo na poletje ali jesen. Pomlad je napor, samo to, da se spopadamo in soočamo s svojimi mejami, ne da jih premagujemo. Ni nujno, da nam bo ta napor pomladi v veselje, saj so nekatere pomladi pretežke, da bi jih razumeli. Toda treba je rasti, čeprav kakor drevo na mestu, truditi se vzpenjati v nebo. To je pomlad: »dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni presloneti, čakati in hrepeneti«. (Ivan Minatti)
3716 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Eno boljših besedil evrovizijskega festivala, ki se mi spomladi večkrat prikrade v misli, je pesem irske skupine Dervish They can't stop the spring, Pomladi ne morejo ustaviti, iz leta 2007. Navdihnila jo je žametna revolucija na Češkem. Kar predstavljam si nekoga pred tankom, kako na ves glas kriči: »Lahko naredite kar koli, lahko me onemogočite, uničite, mi vzamete upanje, ne morete pa ustaviti pomladi.« Ta refren si rad pojem, ko opazim prve zelene vršičke, pa bi si ga moral že dosti prej. Da namreč življenje zmaga, vedno, tudi ko ni možnosti za to. Kajti pomlad pride, ko je čas, in najde svojo pot, tudi če ni nobene.
Ne gre za poceni optimizem. To ni iskanje nečesa, kar bi me potolažilo in mi s trenutkom omame zakrilo kruto resničnost. Gre za nekaj popolnoma iz življenja rojenega, resničnega, kakor je resnično zelenje, ki se spomladi prebija skozi sicer trdne, varne olupke na plano, v tveganje prvih pomladnih dni. Življenje zmaguje, danes, ko topel vetrc ziblje lipe pred hišo, in tudi jutri bo, ko bo spet zapadel sneg, v ljudeh, ki sovražijo, in tistih, ki odpuščajo, tistih, ki služijo, in tistih, ki se jezijo, pa v laboratorijih, v katerih iščejo cepivo, in tudi na posnetkih neskončnih krst iz Bergama, ki so enako pretresljivi kot slike pomladi 1945 iz pravkar osvobojenega Auschwitza. Vse to je pomlad.
V mladih brezah tiha pomlad, v mladih brezah gnezdijo sanje – za vse tiste velike in male,
ki še verjejo vanje.
Takole z Ivanom Minattijem razmišljam v teh dneh negotovosti, te nezaslišane novosti, upam si reči, te pomladi, ki ji nihče ne zna dati imena in je prav razumeti. Toda treba je videti pomlad, zamaskirano v toliko paradoksov naše sedanje resničnosti, treba je razmišljati o tem, kako se v mojem življenju dogaja, ker se, saj pomladi nihče ne more ustaviti; treba je sanjati, če želite, verjeti vanjo, jo prebirati v težki vihravosti marčnega vetra. Ne da bi kaj v njej spremenili – saj niti ne moremo. Pomlad pride, ali nam je všeč ali ne, nič je ne ustavi, a za pomlad je treba vedeti, treba jo je sprejeti, kakršna je, z veliko žrtvami in veliko solzami, ker je le tako mogoče preživeti. Temu jaz pravim velika noč, vstajenje od mrtvih; nečemu, kar se zgodi v nas, ko se soočimo z nerazumljivim življenjem in se sredi njega odločimo za upanje. Za upanje, ne za optimizem, za upanje, ne za vdanost v usodo, za upanje, ne za upor. Za upanje, da kljub vsemu verjamem: kar se dogaja, je vendarle pomlad in zmaga življenja.
Pomlad pač ni uspeh, dosežen rezultat, sadovi – ti pridejo na poletje ali jesen. Pomlad je napor, samo to, da se spopadamo in soočamo s svojimi mejami, ne da jih premagujemo. Ni nujno, da nam bo ta napor pomladi v veselje, saj so nekatere pomladi pretežke, da bi jih razumeli. Toda treba je rasti, čeprav kakor drevo na mestu, truditi se vzpenjati v nebo. To je pomlad: »dolgo dolgo v večer na oknu zamišljeni presloneti, čakati in hrepeneti«. (Ivan Minatti)
Pratike imajo na današnji dan narisanega svetnika s prašičkom. To je Anton. Puščavnik. Torej iz puščave. K prašičku pa kasneje. Kaj ga je odneslo v puščavo? Tja, kjer ni življenja. Je tja pobegnil pred ljudmi? Morda pred davkarijo, kakor so to že počeli v njegovih časih, to je v 3. stol. po Kr.? Pri njegovem življenjskem preobratu – ko je slišal v cerkvi odlomek iz Svetega pisma, ga razumel, kot da govori prav njemu, in potem šel, in vse razdal ubogim, da bi hodil za Jezusom – v tem naročilu ni besede o puščavi. Zakaj torej ravno v puščavo? In ne v mesto, kjer je bilo vedno več cerkva, kjer je bilo za vse bolje poskrbljeno? Ker je uvidel, da za srečanje s seboj, z drugimi in z Bogom potrebuje korenit odmik, skorajda prelom. V samoti, brez zunanjih dražljajev, brez morečih skrbi, v negotovosti in omejenosti na najnujnejše je spoznal, kdo sploh je; torej kdo je on sam pred Bogom; in kdo je Bog. Potem je razumel tudi, kdo so tisti okrog njega. In naenkrat se je njegova puščava napolnila: prihajali so k njemu po nasvete, celo v velemestno Aleksandrijo je moral nekajkrat k patriarhu, da mu je reševal, on, nepismen, teološke probleme. In puščava se je napolnila tudi s skušnjavami, a tam jih je toliko lažje prepoznal. Te predstavlja tisti pujsek. Vedno bolje je razločeval med dobrimi in slabimi mislimi. In vedno bolje mu je uspevalo preganjati tiste zlohotne. Torej ni zbežal pred življenjem, ampak je našel njegovo središče in od tam nas vabi, da ga poiščemo tudi mi danes. Čeprav ne bomo bežali v puščavo, pa si bomo morda našli kotiček, minutko samote in tihote za srečanje s seboj. To ni prostor udobja in ugodja. Včasih je v puščavi tudi težko vztrajati, še posebej opoldne, v opoldanski vročini. Morda je kdo že slišal za opoldanskega demona ali pa za krizo srednjih let in vsakršne sredine, kar je pravzaprav skoraj isto. Ampak v puščavi lahko, če verujemo v Boga, najdemo tudi njega. In naučil nas bo razločevanja. Razločevanja med tem, kar vodi v smrt, in tem, kar vodi v življenje. In puščava naenkrat ne bo več kraj smrti, ampak preddverje pravega življenja.
Prazniki so v 21.stoletju postali dnevi hrupa, zabav, ko tisoč različnih zvokov napolni ulice in trge, domove in stanovanja. Ljudje so zgubljeni v vrvenju in šumenju, pa še sami začnejo kričati, se dreti, saj jih drugače nihče ne sliši. Tudi poročne pojedine so pogosto tako bučne, da se ljudje samo gledajo, a pogovarjajo se le zunaj, saj se brez mikrofona ne slišijo. Pa vendar…Tišina je še zmeraj privlačna, posebna, izziv vsem nam, potopljenim v zvoke vseh digitalnih in življenjskih tonov. Ko želi kdo povedati kaj važnega, najprej umolknemo. Ko se kakšna pesem ali recital posebej dotakne našega srca, navadno najprej nastane sekunda tišine, in šele nato navdušen aplavz. Človeško življenje je objeto v dva oklepaja tišine. Ko se rodi otrok, je strahotno napeta tišina, ko vsi prisotni – s srcem v grlu- čakajo…mogoče le trenutek, dva, a za njih je to včasih cela večnost!- ali bo novorojeni otroček zajokal ali ne.. IN ko se zadere z doslej še neslišanim jokom, se zruši zid strahu in pričakovanja, nastane smeh in jok obenem! Na koncu življenja se ljudje prav tako počasi odpravljamo v svet tišine. Zmeraj me je pretresla tišina v sobi umirajočih, ko so izginili vsi zvoki tega sveta, ko je tudi umirajoči nehal govoriti, jokati ali vpiti in je tišina vse bolj prevzela vse ude, vse stvari, vse prisotne… Če je umirajoči pred odhodom na drugo stran življenja trpel, imel hude stiske, je tišina bila kot blažila obveza na vse hudo tega sveta. Tišina ima svojo moč in svojo skrivnost. Veliko je tega, kar ne vemo ali ne moremo zaobjeti v naše besede, niti v naše kretnje niti v našo glasbo. Človek ni samo obrnjen na komunikacijo z drugim človekom, ampak rabi še eno drugačno komunikacijo, z velikim Drugim, ki je v nas naselil hrepenenje po sebi in »nemirno je naše srce, dokler se ne spočije v Njem«, kot pravi veliki sveti Avguštin. Še dolgo bo tišina naša prijateljica in skrivnostna pomočnica, ki nam bo pomagala, da se s srcem dotaknemo in povemo stvari, ki jih drugače ne moremo.
Mnogi med nami ste se že udeležili službenih usposabljanj in izobraževanj. Na enem takšnih seminarjev, ki se ga je udeleževalo približno petdeset oseb, je predavatelj sredi svojega referata presenetil zbrane. Nenadoma se je odločil za skupinsko igro. Vsakemu izmed zbranih je razdelil po en balon in jih prosil, da nanje napišejo svoje ime. Nato so vse balone zbrali in jih dali v drugo sobo. Tedaj so udeležence seminarja napotili v to sobo in jim naročili, naj vsak izmed njih v petih minutah najde balon s svojim imenom. Udeleženci so se zagnali v sobo in mrzlično iskali svoje ime na balonu. Pri tem so se zaletavali drug v drugega, se prerivali in si stopali na prste. Vse skupaj je v petih minutah preraslo v popoln kaos. Po koncu odmerjenega časa ni bilo prav nobenega udeleženca, ki bi v rokah držal svoj balon. Takrat je predavatelj zaprosil zbrane, naj poberejo najbližji balon, pokličejo ime, ki je napisano na balonu, in ga izročijo lastniku. V nekaj minutah je imel vsak izmed njih pripadajoči balon. Predavatelj je povzel izkušnjo skupinske igre: »To je pokazatelj dogajanja v naših življenjih. Vsak izmed nas kot ves iz sebe išče uresničitev vse naokrog, ne da bi vedeli, kje jo najti. Naša uresničitev pa je povezana z uresničitvijo drugih. Ko pomagamo drugim odkrivati njihovo srečo, bomo našli tudi svojo.« Nekdo je dejal, da je ljubezen stanje, ko nam sreča drugih ljudi predstavlja takšno nujnost kot naša sreča. Kot udeleženci seminarja nas zasledovanje le lastne sreče lahko tako zaslepi, da lahko pri tem pohodimo ljudi okrog sebe. Tako smo osredotočeni na ’svoj’ balon sreče, da kar pozabimo, da srečo iščejo tudi drugi okrog nas. Pa sreče končno sploh ne dočakamo, saj nam običajno zmanjka časa. »Vsi ljudje hitijo, v panje kjer živijo, z obrazi obrnjenimi v tla, nihče nikogar ne pozna,« je pred leti napisal Andrej Šifrer za Neco Falk. Tudi danes se bomo morda znašli med temi ljudmi, ki hitijo za srečo. Pa čeprav se je že tolikokrat izkazalo, da je ne dosežemo in da se nam vedno znova izmuzni. Morda bi jo lažje našli, če bi se znali kdaj ustaviti, si pogledati v oči in si podariti nasmeh. Morda pa je vredno poskusiti. Namesto da se prerivamo za svojem balonom, ga podajmo in bomo prejeli svojega.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Zakaj si tako močno prizadevamo, da bi bili uspešni, prepoznani, da bi nekaj dosegli v svojem delovanju ali karieri? Zakaj je marsikomu do tega, da bi se znašel v soju žarometov, bil privzdignjen ob aplavzu, dosegli takšno ali drugačno odlikovanje, pokal ali priznanje? Čemu je sodobna kultura popolnoma usmerjena v promocijo samega sebe z neprestanim objavljanjem sebe in svojih fotografij? Zakaj toliko vsega tega vrtenja okoli sebe? Marsikaj od tega počnemo, samo zato, da bi zadostili svojemu najglobljemu notranjemu hrepenenju – da bi bili ljubljeni. Temeljena potreba človeka, temeljna potreba vsakega izmed nas je, da bi nekomu pripadal, da bi se ob nekom počutil dobro, lepo in varno, da bi bil priznan, sprejet, predvsem pa ljubljen. Zato, da bi zadostili temu najglobljemu hrepenenju, smo žal pripravljeni narediti marsikaj. Toda, da sem lahko zares priznan, sprejet, predvsem pa ljubljen, se lahko zgodi le v iskrenih, odprtih in pristnih odnosih. Prav tega pa nam danes še kako primanjkuje. Kljub vsem povezavam, ki nam jih omogoča digitalno komuniciranje, smo lahko vse bolj in bolj osamljeni, zaradi česar se občutek neljubljenosti samo še krepi. Navadno sicer skušamo pred tem bežati tako, da iščemo različne potrditve pri drugih, se zakopljemo v delo, ali želimo to utišati in zadušiti s takšno ali drugačno omamo – samo, da ne bi čutili bolečine, ki izvira iz osamljenosti ali celo občutka nevrednosti in neljubljenosti. Bogoslužje današnje nedelje, ko se spominjamo Jezusovega krsta v Jordanu, kaže v nasprotni smeri: da se zavem, da sem ljubljen. Da me ima Bog rad. Da se zavem, da sem ljubljen v Božjih očeh. Besede, ki jih Bog Oče izreže Jezusu: »Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje,« veljajo tudi vsakemu izmed nas. Vprašanje je le, če si upam to verjeti, če zmorem v svojem razumu in svojem čutenju sprejeti in dojeti, da sem Bogu pomemben, da me ima rad takšnega, kakršen sem – tudi z mojimi napakami in slabostmi. Da me torej ljubi – in to zastonj. Da se mi ni treba truditi, da bi si zaslužil njegovo ljubezen s tem, da moram biti priden in zadostiti nekim njegovim normam in pravilom. Ne – rad me ima takšnega, kakršen sem. In, ko se zavem, da sem ljubljen, potem se prav zaradi tega trudim delati dobro, saj to dobro najprej prejemam od Boga. Prvi korak na tej poti pa je prav gotovo ta, da začenjam v globini svojega bitja vse bolj dojemati, sprejemati in verjeti, da te besede veljajo tudi zame: »Ti si moj ljubljeni sin, ti si moja ljubljena hči, nad teboj imam veselje – rad te imam.«
Spoštovani, sodobna filozofija in teologija glede vprašanja zla ovinkarita in se ga izogibata, ker so postale znanstvene vede avtonomne. Prej sta to vprašanje reševali skupaj, znotraj teodiceje, ki je nauk o opravičevanju Božje pravičnosti. Za sodobno filozofijo je postalo vprašanje trpljenja preveč metafizično, moderna teologija pa se za razliko od klasične razvija v drugo smer. Tako ostaja trpljenje prepuščeno izkustveni plati posameznikov. Ko Bog dopusti slabe rečí, nas spravijo v bes in ob pamet. Takrat nam ni treba odpustiti Bogu, ampak prositi za milost, da bi lahko to, kar nas je doletelo, sprejeli. Bog nima nič proti nam. On vé, da nam to ni všeč. Našo jezo razume na isti način kot straši razumejo otrokovo jezo, ko dovolijo, da mu zdravnik vbrizga injekcijo. Dejanje staršev izraža najboljše zanimanje za otroka; prav tako Bog ravna z nami sredi bolečin. Medtem pozabljamo, da je večji in močnejši kot si lahko sploh predstavljamo. Aleksander Solženicin (1918-2008), ruski pisatelj in Nobelov nagrajenec, ki je bil politični zapornik, se je spraševal, zakaj Bog zla od nas ne loči. Zapisal je, da moramo upoštevati, da črta, ki zlo in dobro razdvaja, seka vsako človeško srce. Kdo pa bi hotel uničiti del svojega srca? Človek ne more opravičiti Boga; Bog je tisti, ki opravičuje človeka. Ker Cerkev, ki prste namaka v sladki marmeladi, aktualna vprašanja zanikuje, sama odpira prostor navalu duhovnega terorizma cenenih alternativ. To, da niti ena teodiceja ne pozna končnega odgovora na vprašanje trpljenje, ne pomeni, da smemo Boga glede odgovornosti razvezati, človeka pa obsoditi, niti Boga obsoditi, človeka pa razvezati (I. Raguž). Zlo, ki ima povezavo s svobodo, vključujoč z njeno zlorabo, je nujno za moralni razvoj človeštva. Vendar Bog ni začetni vzrok zla, ampak končni in posredni, in ga dopušča zaradi večjega dobrega. Zlo je cena Božje ljubezni, ki želi svoboden odgovor iz ljubezni (T. Akvinski). Javlja se kot negativni spremljevalec svobode, čigar obstoj bo opravičen šele v končni bodočnosti, čeprav deluje navidezno neurejeno in nesmiselno. Še vedno smo v prehodnem in pomanjkljivem svetu, v katerem hkrati k Bogu tarnamo in proti njemu protestiramo. Angela Folinjska (1249-1309) je sredi trpljenja zapisala: »Ko bi ljudje vedeli, kako vredno je trpeti za Boga, bi postalo trpljenje predmet grabeža in bi ga drug drugemu ugrabljali ter si s silo prilaščali priložnosti za trpljenje.«
Dokler je v našem življenju vse lepo urejeno, vse na svojem mestu, se počutimo dobro. Vse teče po ustaljenem redu in o marsičem sploh ne razmišljamo. Kot da je vse čisto samoumevno. Spominjam se, kako je pred leti pri nas počila vodovodna cev in so trije bloki ostali brez vode. Ker se je to zgodilo na praznični dan tik pred vikendom, so nam povedali, da bo tako ostalo morda cela dva dneva. No, potem so v osmih urah vse uredili. Pa je težko biti brez vode sredi mesta že osem ur, kaj šele dva dneva. Ne moreš ne piti, kuhati, se umivati, splakovati straniščno školjko in še marsikaj. Takrat smo se šele prav zavedli, kaj pomeni imeti vodo. Kmalu potem se je oglasila kolegica, ki sicer živi v tujini, je pa takrat za dober teden prišla domov na dopust. Priletela je z letalom in ko je hotela na letališču dvigniti kovček, so ugotovili, da kovčka ni. Verjetno se je odpeljal nekam drugam in dobila ga bo šele čez nekaj dni. Kdaj, niso vedeli, so pa obljubili, da jo bodo obvestili. Dali so ji še paketek za najnujnejšo osebno higieno. Tako je ostala kolegica z obleko, ki jo je imela na sebi. Z enimi samimi kavbojkami in enim puloverjem. Ne spominja se, da bi že kdaj morala živeti s tako malo obleke. Ob vsem tem bi se lahko še in še jezila na letalsko družbo, lahko bi ji ta jeza čisto zagrenila dopust v domovini. Pa je k sreči to dogodivščino z izgubljenim kovčkom spremenila v pozitivno. Spominja se, kako dobro je bilo tiste dni. Sploh ji ni bilo treba razmišljati, kaj bo oblekla. Edine hlače in edini pulover, ki ju je imela. Ljudje, ki jih je srečevala, niti malo niso pomislili, da kaj ni v redu. Bila je prav dostojno oblečena. Prav o tem sva se dolgo pogovarjali. Verjetno bi lahko še na marsikaterem drugem področju imeli podobne izkušnje. Ob tem se lahko tudi vprašamo, kaj res potrebujemo. Verjetno veliko manj garderobe, kot jo vzamemo na pot, pa tudi veliko manj, kot jo imamo doma v omari. Izgubljen kovček nas lahko spomni na to. Od nas samih pa je odvisno, ali bomo to doživeli kot nekaj zelo kompliciranega ali pa čisto enostavnega.
Pravimo, da nam je za kakšno stvar ali pa za človeka toliko mar kot za lanski sneg. Za človeka bi nam moralo biti vedno mar. A se zgodi, da nam ni. Preprosto zato, ker se nam je zameril. Niti ne zaradi česa pomembnega, dovolj je že to, da ne najdemo pravega stika z njim. Kako naj se brigam za lačne, saj ne morem nasititi vse Afrike, radi rečemo. Pa ti – za študente se izdajajo -, ki mi na vratih vsiljujejo vrečke za gospodinjske potrebe. Potem pride še kdo s kakim žigom, ki potrjuje, kako bolnega otroka da ima. Ker mi seže spomin dalj kot do lanskega snega, imam dostikrat pred očmi moškega srednjih let, ki je očeta prosil za denar. Vsaj eno krono, je rekel. Krona je bil najmanjši del dinarja. Takrat je že dišalo po vojni in ta je prav kmalu udarila. Ko je oni človek prosil za krono, se je še poznala gospodarska kriza. Polno ljudi je bilo brezposelnih. In ata mi je, otroku, dejal: »Vidiš, takole pa je, kadar kdo izgubi delo.« Postalo mi je mar. Kaj če se to zgodi našemu atu? Ali bo potem hodil po drugih vaseh in prosil za krone? Imela sem šparovček in vanj sem metala svoje bogastvo. Bile so – krone. Dajal mi jih je vaški furman Jožek, mlad fant dobrodušne narave. Bilo je vznemirljivo: kar dal mi jo je. Zmeraj samo po eno. Takoj po vojni ga je pa zmanjkalo. Spet mi je postalo mar. Kaj to pomeni, da kdo kar izgine in ga ni več in nihče ne ve, ne kaj ne kako in ne zakaj. Krone so bile pozabljene, pa saj vmes so bile tako in tako marke in pfenigi. Lahko si jih imel celo škatlo, kupiti z njimi nisi mogel veliko. Živila so bila na karte in bila so racionalizirana. Tako sem prvič v življenju slišala besedo, ki je prej nismo poznali. A to mi ni bilo mar. Po končani vojni pa marsikaj. Najprej požgana vas tam sredi Kriške gore in tja smo od vznožja do pogorišča učenci drug drugemu v roke podajali opeko, da je gradivo nazadnje prišlo v zidarjeve roke. Spodbujalo je geslo: vsi za enega, eden za vse. Zdaj poslušam, da se nič ne splača. Sploh pa ne delati za majhen zaslužek. Vsaj dvajset evrov na uro, samo da sediš ob bolehnem človeku. Danes bi ata rekel: Vidiš, takole pa je, kadar je še dobro in vsega dovolj. Koliko nam je mar?
Pričakovanje praznikov je nekaj prijetnega. Morda samo pričakovanje daje človeku še več prijetnih trenutkov in veselja, kot sami prazniki. Praznični dnevi so enostavno del našega življenja. Konec koledarskega leta pa poleg vsega drugega pred nas postavlja izzive in vprašanja. Seveda vsi prazniki minejo in spet smo v vrtincu vsakdanjega življenja. Kvaliteta življenja se ne meri po dnevih in urah. Pomemben je vsak trenutek življenja. To so kamenčki, ki vztrajno sestavljajo mozaik našega življenja. To je sled, ki jo puščam v življenju. Zunanje stvari, dogodki, ljudje okoli nas nam lahko pomagajo, morda včasih tudi usmerjajo k razmišljanju. Prav je tako. Človek je toliko svoboden, kolikor zna v velikem neredu raznih vrednot, izbrati tiste, ki poglabljajo njegovo človečnost. Tak človek lahko prinaša med ljudi nekaj dobrega in lepega. Želeli bi si, da bi ljudje izbrali tiste vrednote, ki ljudi povezujejo, ki lepšajo življenje vseh ljudi. Izbrati prave vrednote ni vedno lahko. Včasih imam vtis, da ljudje zaradi nereda izberejo, pod vplivom splošnega mnenja in prepričanja, napačne smeri v življenju. Ta zadrega je stara toliko kot človek. Že pred tisočletji je bilo zapisano: »Če vidiš tatu, tečeš z njim, s prešuštniki imaš svoj delež. Svoja usta pošiljaš v hudobijo, svoj jezik vpregaš k prevari. Sediš, govoriš zoper brata, sina svoje matere omadežuješ.« (prim. Psalm 50) V vsakem obdobju človeštva so ljudje, ki izberejo pravo smer, ki se odločijo za red, ne za zmedo. Ta red pušča v življenju človeka in človeštva lepe sledi. Pred tedni mi je obiskovalec Madagaskarju po srečanju z Petrom Opeko omenil, da je presenečen kako lepo sled pušča človeštvu. In odgovoril sem mu, da je še veliko takšnih ljudi, ki pustijo lepo sled človeštvu na Madagaskarju in v Sloveniji. Sam pri sebi sem razmišljal, da niso to tisti, ki jih poznajo mediji. Veliko je ljudi, veliko je očetov, mater, preprosto dobrih ljudi, ki ne uporabljajo privlačnih besed ampak z dejanji delajo ta svet človeški. Priložnost imamo, da naredimo kaj dobrega za svet. Mi se lahko odločimo ali bomo verjeli privlačnim besedam ali pa prisluhnili ljudem, ki s svojimi dejanji puščajo v človeštvu lepo sled. Morda pa smo lahko tudi mi med njimi!
V tretji knjigi svojih Pogovorov v Tuskulu rimski govornik in filozof Cicero razmišlja o potrtosti in načinih, kako jo lajšati, njegovi nasveti pa so še danes izredno uporabni. »Prvo zdravilo pri tolaženju naj bo torej poduk, da zlo bodisi sploh ne obstaja ali pa je le majhno,« pravi. Občutek potrtosti namreč izvira iz napačnih prepričanj – iz mnenja, da nas je doletelo neko veliko zlo; »in res gre za še sveže mnenje o tako velikem zlu, da dobimo vtis, da nas ob tem po pravici stiska tesnoba,« zapiše filozof. Največ pri zdravljenju oziroma lajšanju občutka globoke žalosti torej pripomore uvid, da je potrtost prostovoljna, da vanjo zapademo po svoji volji in presoji, da je odvisna od nas samih in našega mnenja, torej je povsem v naši moči, da se je znebimo. Če torej odstranimo naše prepričanje o domnevnem zlu, »saj je v celoti prostovoljno, bo izginila tudi otožna potrtost.« »Drugo zdravilo je govor o skupnih življenjskih pogojih.« Da bi ublažili prihod kakega zla, Cicero priporoča vsakodnevno premišljevanje »o človeškem položaju, ker lahko predvidevanje v duhu in priprava precej pripomoreta pri lajšanju bolečine.« Tako nas namreč nikdar ne bo zadelo kaj nepričakovanega ali novega, pač pa bomo uvideli, da je vse povsem naravno in človeško. V zvezi s tem ugotavlja, da vzrok za potrtost ni v nenadnosti zla, pač pa v njegovi nedavnosti – v občutku, da je to zlo še zelo sveže. »Da je s tem res tako, jasno kaže minevanje časa, ki tako ublaži potrtost, da se ta kljub še naprej prisotnemu zlu ne samo omili, pač pa v številnih primerih tudi povsem izgine,« ugotavlja Cicero. Veliko moč pri lajšanju imajo tudi zgledi, ki potrjujejo, da se nesreče dogajajo vsem ljudem in torej v občutju potrtosti nismo sami. »Tretje zdravilo,« nadaljuje filozof, »pa je pokazati, da je največja neumnost, če se zaman predajamo žalosti, čeprav uvidimo, da to ničemur ne koristi.« Po njegovem mnenju se je treba otresti predstave, da smo se dolžni žalostiti zaradi zla, ki nas je zadelo, saj z žalostenjem nič ne dosežemo in te potrtosti ne odstranimo. »Ali ni tako, da v trenutku, ko nastopi konec žalovanja in uvidiš, da z žalostjo nisi ničesar dosegel, postane jasno, da je bilo vse to prostovoljno?« Ključna v borbi proti potrtosti pa je že izrečena misel, »da je modrec daleč stran od potrtosti,« zaključi Cicero. Pretirana žalost, globoki obup in dolgotrajna potrtost je navsezadnje nesmiselna, »ker je ničeva, ker jo zaman jemljemo nase, ker ne izhaja iz narave, ampak iz mnenja.«
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Niso vsi z občudovanjem zrli v Jezusa, ko je govoril, niso ga vsi poslušali, mu čestitali in ga pozdravljali. Nikakor. Jezusa niso sprejeli. Celo njegovi, lahko bi rekli, tisti, pri katerih bi moral biti najprej sprejet, tisti, ki bi ga v osnovi morali imeti radi, kakršenkoli že je, tisti, ki bi ga morali podpirati, so ga zapustili in ga zavrgli. Zanje je bil neprimeren, štrlel je iz vrste. In ker jim je to štrlenje postavilo vprašanja, ob katerih so začutili, da bi morali svoja življenja spremeniti, so ta glas preprosto utišali. On je tesar. Kaj more pametnega povedati? Lažje je tako: ostati tam, kjer si, in se ne premakniti. Zato tam, v njihovem mestu ni bilo čudeža. Pravzaprav je to usoda vsakogar, ki želi živeti evangelij. Vedno bo čudak. Ne bo priljubljen. Še več, zdi se, da je nasprotovanje za kristjana dejstvo, ki ga sprejema skupaj z evangelijem. Tako močno dejstvo, da lahko rečemo, da tisti, ki se mu ne nasprotuje, po vsej verjetnosti ne živi po evangeliju. Evangelij je sprevržen, nor, popolnoma drugačen od logike tega sveta, zato je pričakovano tudi vsak, ki ga živi, za ta svet nenormalen. Celo svojim krščanskim sobratom, ne samo svetu. Celo samemu sebi, ko se gleda v ogledalo in si misli, da je nor, da počne kaj takega. Toda to je njegova vloga. Evangelij ni napisan za popularnost, za zasmeh in nasprotovanje je napisan, ker je mišljen kot starševska beseda najstniku: oznanja namreč spreobrnjenje, napor, ki ga potrebujemo, čeprav ni nikomur všeč. Toda evangelij mora biti in vedno ostati glas nenormalnosti, mora zbadati, provocirati in oznanjati nenormalnost sredi normalnosti, da ne bi ves svet postal nenormalen. Zato verjamemo v evangelij. Ker potrebujemo nekoga, ki nam nasprotuje, da se ne bi v tem življenju izgubili. Božja Beseda namreč postavlja meje, do katerih lahko gre človek, in je tako kakor pravi prijatelj, ki ni nikoli napoti, razen če si na napačni poti. (Ž. Petan).
Nihče v življenju ne doživlja samo uspehov. Vsi pa doživljamo poraze, izgube in neuspehe. Modrost pravi, da kdor dela, se tudi moti. Uspeh ne pomeni odsotnost napak. Znane osebnosti, ki je v življenju ustvarile kaj pomembnega, niso doživela enega neuspeha, ampak mnoge. Abraham Lincoln je doživljal neuspeh za neuspehom 28 let, vse dokler ni postal predsednik ZDA! Izumitelj Edison je doživel 14.000 neuspehov dokler ni izumil žarnice. Z neuspehi se soočamo dnevno, zato poglejmo, kako naj odgovarjamo nanje. Prvo, kar je treba narediti, je to, da preudarimo, zakaj smo doživeli neuspeh. Čeprav utegne biti za to več različnih razlogov – marsikdaj ni v naši moči, da bi jih obvladovali –vendarle navajam pet pogostih vzrokov za neuspeh: Kadar ne načrtujemo vnaprej. – Spomnimo se, Noe se je moral lotiti tesarjenja barke veliko prej, preden je začelo deževati! Kakor pravi stari rek: »Če ti ne uspe načrtovati, načrtuješ svoj neuspeh« Knjiga pregovorov (Prg 27,12) pravi: »Previdni opazi zlo in se skrije, / prostaki rinejo naprej in se poškodujejo«. Kadar mislimo, da smo na konju. – »Pred razsulom hodi napuh, / pred padcem ošabnost duha« (Prg 16,18), pravi knjiga Pregovorov. Spomnimo se prilike o kitu: prav tedaj, ko se vzpneš visoko na površje in zatrobiš, prav tedaj te bo zadela harpuna! Kadar si ne upamo sprejeti nujno potrebnega tveganja. Strah pred neuspehom lahko povzroči neuspeh. »Strah pred človekom nastavlja zanko, / kdor pa zaupa v Gospoda, bo obvarovan« (Prg 29,25). Skrbi nas, kaj si bodo o nas mislili drugi, če nam spodleti, in tako sploh ne poskusimo. Nekdanji ameriški nogometaš Frank Tarkenton pravi: »Strah te naredi za poraženca.« Če prehitro odnehamo. – Spomnimo se, tekma je dostikrat dobljena v zadnjih sekundah. Uspeh je velikokrat na dosegu roke. Če se vam ne posreči že v prvem poskusu … ste normalni! Vztrajajte in ne odnehajte že takoj na začetku! Vrednost poštne znamke temelji na njeni zmožnosti, da ostane ves čas prilepljena na svojo podlago, dokler ne dospe na cilj …. Če prezremo Božji nasvet. – Sveto pismo je polno praktičnih napotkov in smernic za delo, dom, za medsebojne odnose in zdravje. Če se ne ravnamo po njem, prav izzivamo nevšečnosti. … »Marsikatera pot se zdi človeku prava, / njen konec pa so poti smrti« (Prg 14,12), dodaja knjiga Pregovorov.
Nekoč je bil par akrobatov, ki ga je sestavljal učitelj, stari vdovec in mlajši učenec po imenu Meda. Ta akrobata sta vsak dan nastopala po ulicah in si na ta način služila za hrano in prenočišče. Med svojimi nastopi sta akrobata izvajala tudi zahtevno točko, ko je učitelj z dolgo bambusovo palico na glavi lovil ravnotežje, medtem pa je mladi akrobat po njej splezal na sam vrh. Ko je bil mladenič na vrhu, se je začel učitelj premikati okrog in oba sta vedno znova požela navdušenje zbrane publike. A pri tej akrobatski točki sta morala oba nastopajoča ohranjati stalen in popoln fokus in ravnotežje, da sta tako preprečila morebitne poškodbe in da sta nastop pripeljala do konca. Nekega dne pa je učitelj učencu predlagal spremembo v nastopu: »Poslušaj, Meda, jaz bi po novem gledal tebe in ti mene, da si bova tako pomagala pri ohranjanju koncentracije in ravnotežja ter preprečila nesrečo. Tako bova z nastopom gotovo zaslužila še več.« A že izkušeni učenec je odgovoril: »Dragi učitelj, mislim da bi bilo bolje, če bi vsak od naju pazil nase. Če paziva vsak nase, bova tako pazila tudi drug na drugega. Tako bova gotovo preprečila nesrečo in zaslužila dovolj za preživetje.« Zgodba izhaja iz tradicije zen budizma in nas vabi k razmisleku o naši čuječnosti do sebe. Običajno se nam dogaja, da precej pozornosti namenimo drugim. Tudi v smislu rumenega tiska, ki se najbolj prodaja. Pravimo, da smo radovedni, ko razpravljamo ali opravljamo o drugih. Posvečamo precej pozornosti slavnim in malo manj slavnim. Marsikdo med mladimi bi si rad celo za poklic izbral, da bi bil slavna oseba na družbenih omrežjih. Da bi bil občudovan, da bi se o njem ali njej govorilo, da bi vplival na druge. Pomislimo na naš čas in na naše pogovore. Kako pogosto se vrtijo okrog drugih, kako govorimo o drugih, jim priznavamo zasluge ali se posvečamo valjenju krivde, vidimo predvsem napake? Znamo spregovoriti o sebi? Vsak nosi odgovornost za svoje življenje in če se svoji odgovornosti bolj posvetimo, lahko prepoznamo, koliko pozornosti in koncentracije potrebujemo, da jo izpolnimo. Lahko odkrivamo, kako šibki smo in kako malo je potrebno, da izgubimo ravnotežje. To nas lahko dela bolj razumevajoče tudi do napak in pomanjkljivosti drugih. Morda naša sodba drugih ni več tako stroga, saj se zavedamo, da s tem posredno obsojamo tudi sebe. »Pomagaj si sam, in Bog ti bo pomagal,« pravi stari pregovor. Danes imamo priložnost, da smo čuječi, najprej do sebe in tudi do potreb drugih.
Če pričakujemo pomembnega gosta, je njegov prihod nepozabni trenutek. Pozabljeni so trenutki čakanja, ko se je upanje in hrepenenje pomešalo z nemirom in strahom: Kaj pa, če ga ne bo? Izgine utrujenost zaradi vseh priprav in dejavnosti, ki so narejene pred prihodom. Vsi mi, ki čakamo, stopamo v ozadje in na prvo mesto postavimo tistega, ki smo ga čakali. Če smo ta važni gost, ki prihaja, mi sami, vemo, kako je najbolj pomembno, da se nas ob našem prihodu nekdo razveseli, da slišimo tisto čarobno besedo – dobro došli! Nepozabno je bilo prihajati od daleč v skupnost, kjer so živele naše stare sestre. Ena od njih je s svojo palico in širokim nasmehom prišla do vrat, me stisnila k sebi in radostno vzkliknila: Kako sem srečna, da ste prišli! Božični čas nas uči prav tega – kulturo dobrodošlice. Da se razveselimo nekoga, ki je prišel k nam, da mu odpremo svoj dom in svoje srce in da jim pokažemo, kako pomembni in važni so za nas. Naša krščanska vera je vera pričakovanja. Zato je prav božič praznik dobrodošlica Njemu, ki je stopil iz svetih nebes in se med nami naselil, da bi nam pokazal pot odrešenja. Prišel je enkrat kot zgodovinska oseba, prihaja vsak dan kot kruh za duše in prišel bo nekoč ob koncu vseh časov. Sam nam je povedal: Prišel sem, da bi imeli življenje in ga imeli v izobilju. Takšen Gost, ki prinaša življenje in veselje do življenja, je najgloblji božični smisel in najlepše darilo božične noči. Kar se ne more kupiti, je prav ta radost zaradi Božjega prihoda. Če bomo našli v srcu hrepenenje po neskončni sreči in ljubezni, mu bomo ob jaslicah lahko iskreno zašepetali: Kako srečen sem, da si prišel!
Kako različni smo si ljudje. Tudi ko gre za temeljna življenjska vprašanja. Večkrat bi bilo verjetno bolje, če bi se tega bolj zavedali in tudi sami storili kaj zato, da bi bili bolj zadovoljni. Zadovoljstvo ne prihaja kar tako samo od sebe, od zunaj, brez našega prizadevanja. Tako pa največkrat vidimo samo druge, za katetre se nam zdi, da so na boljšem, sami pa se izgubljamo v tožbah, kako ubogi smo. Prav to mi je prihajalo na misel, ko sem poslušala pripoved znanke o dveh starejši gospeh. Obe sta stari čez osemdeset let. Ena je še kar zdrava in živi v hiši skupaj s sinom in njegovo družino. Druga ima veliko zdravstvenih težav in živi sama, otroci z družinami so v drugih krajih. Obe nekje na deželi. Na Silvestrovo zvečer je obe poklicala. Prva je začela tožiti, kako sama je, kako težko ji je, kako ni ničesar v njenem življenju, kar bi jo razveseljevalo. Druga, ki živi sama v hišici, pa je zvenela prav zadovoljno. Res, da marsičesa ne zmore, pa ji sem in tja pridejo pomagat. Kot prvo ji je rekla: »Tako lepo mi je.« Na ta praznični večer bom malo poslušala radio, pa kaj prebrala. Pripravila si je kar nekaj knjig, ki bi bile primerne za ta večer. No, vsega ne bo mogla prebrati, nekaj pa le. Tudi televizije ne mara preveč, radio ji je ljubši. Dve stari gospe in dva različna odziva na življenje. Verjetno je za prvo sedaj v tej pozni starosti že prepozno, da bi se učila drugače odzivati se na življenje. No, čisto nemogoče pa tudi to ni. Druga stara gospa je lahko samo hvaležna, da je takšna, kot je. Ne poznam je in ne vem, koliko je tudi sama prispevala k temu, da je takšna. Prestavljam si pa, da ima tudi sama zasluge pri tem. Potem pa sem poslušala še zgodbo, kako je znanka z družino obiskala to drugo staro gospo. Otroci so bili navdušeni nad njo. Obe njihovi babici sta že umrli, tako da nimajo sedaj nobene več. Sin, pubertetnik, pa je razmišljal takole: »Takšno babico bi želel imeti!« Ali bi mogla stara gospa dobiti še kakšno večje priznanje kot to, da ji pubertetnik reče, da bi želel imeti takšno babico?
Tako radi rečemo (še neverni ljudje to brez zadržkov izustijo), da je Bog ljubezen. A če je to res (da je Bog ljubezen namreč – v kar sam trdno verjamem), potem je vse (in hkrati edino) kar lahko v Njegovem imenu storim, da ljubim. Pa vendar me vedno znova in znova presune zavest, koliko stvari storimo v imenu Boga, a proti ljubezni! Ni težko ljubiti, če si tudi sam ljubljen. Ni težko širiti ljubezni, če si je sam deležen. Ni težko objeti, če te pričakujejo razširjene roke. Ni težko nositi srca na dlani, če te obkrožajo nasmejani obrazi. A ljubiti tudi, ko ti vzamejo srce… ko ga vržejo na tla… ko ga pohodijo… ko pljunejo nanj… Ljubiti tudi, ko roke udarijo… bijejo… davijo… Ljubiti tudi, ko se srečuješ s kletvijo… s sovraštvom… z zahrbtnostjo… Ljubiti tudi, ko ljubezni ni in ni… in še ta, ki jo hraniš v svojem ranjenem srcu izgublja sapo… in diha vse bolj plitko… ko umira… A ljubezen je ljubezen le, če zna tudi umreti. Če »vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.«(1 Kor 13, 7) Potem »nikoli ne mine!« (1 Kor 13, 8) Ljubezen nima urnika in uradnih ur. Napisa na vratih: Od – do. Ker dela non – stop. Ljubezen ne prešteva nadur in nočnih ur. Ljubezen nima nedeljskega voznega reda. Ker je za ljubezen vsak dan – nedelja. Sicer ni ljubezen. Včasih ostanem brez besed. Včasih ne vem kaj reči. Včasih moje ladje nasedejo na čereh laži in valovi mojih misli me naplavijo na najbližjo obalo: obalo nesmisla… In od daleč lahko samo nebogljeno opazujem kako vse kar imam in vse kar sem tone v globino in izginja v penečih valovih zavrnjene ljubezni… Bog je ljubezen. Ljubezen pa ni Bog. Še bog ne, čeprav je vez popolnosti
Zadnje čase se veliko govori o »čuječnosti«. Ta pojem izvira iz budizma in je prišel do nas prek angleškega izraza mindfulness, ki ga lahko razumemo tudi kot pozornost, »prisotnost duha«. Na spletni strani enega izmed društev za »razvijanje čuječnosti« preberemo, da je čuječnost zavedanje lastnega doživljanja s sprejemanjem, odprtostjo in radovednostjo. Poudarek je na zavedanju sedanjosti, vsakega trenutka »tu in zdaj«. Prakse in tehnike čuječnosti naj bi bile neke vrste psihoterapija ali vsaj »pozitivna psihologija«: čuječnost naj bi izboljšala počutje sodobnega človeka, zmanjševala stres in anksioznost, s tem pa tudi prispevala k večji prilagodljivosti in učinkovitosti posameznika v sodobni družbi, opredeljeni s kapitalom in tehnologijo. V takšnih prizadevanjih po t.i. »osebnostni rasti« seveda ni nič narobe, nasprotno, vaje iz čuječnosti so lahko v marsičem dobre, vendar … Najprej je treba reči, da klic k zavedanju sebe in vseh svojih dejavnosti še zdaleč ni nekaj novega. Ne samo budisti na daljnem vzhodu, temveč tudi zahodni filozofi si prizadevamo za samospoznanje že od Sokrata dalje, sledeč njegovemu miselnemu in etičnemu vodilu, izraženemu v delfskem reklu: Spoznaj samega sebe! – Dve tisočletji po Sokratu je modri in plemeniti renesančni filozof Michel de Montaigne zapisal v svojem zadnjem eseju pod naslovom O izkustvu naslednji stavek, ki čudovito izraža filozofsko čuječnost in človeško modrost: Ko plešem, plešem; ko spim, spim; in ko se samotno sprehajam po lepem sadovnjaku, četudi so moje misli del časa zaposlene z daljnimi stvarmi, jih v drugem delu časa pokličem nazaj k sprehodu, sadovnjaku, milini te samote, k sebi. Če primerjamo »prisotnost duha« pri starih modrecih s sodobno postmoderno čuječnostjo, pri slednji manjka odnos do drugega človeka in nasploh do sveta, saj je osredotočena predvsem na dobrobit lastne osebe. Manjka ji empatija, sposobnost vživljanja v drugega človeka, v drugo živo bitje, so-čutenje z njim ali njo. Prave čuječnosti kot »prisotnosti duha« pa ni brez empatije, brez ponotranjenega »svetovnega etosa«. Ob koncu te glosice naj se za hip vrnem k izvoru čuječnosti – budizmu. Japonski pesnik Matsuo Bashō, utemeljitelj pesniške oblike haiku, je v enem svojih čuječnih haikujev zapisal: Zbudi se zbudi / rad bi bil tvoj prijatelj / speči metuljček.
Pogosto, ko berem evangelijski odlomek o dečku Jezusu, ki je ostal v jeruzalemskem templju in sta ga prestrašena starša panično iskala, se spomnim na neko, razmeroma nekonvencionalno filmsko upodobitev. Režiser Roger Young je leta 1999 z zvezdniško igralsko ekipo, vključno z Garyjem Oldmanom, posnel triurni film z naslovom Jezus. V njem s čustveno dramatičnostjo povede gledalca v prizor, ko nesrečna Jožef in Marija slednjič najdeta dvanajstletnega Jezusa v templju. Zaskrbljeni in prestrašeni Jožef se ob tem precej razburi, tako da dobi gledalec občutek, da manjka samo še malo in bo od razburjenja dečku Jezusu primazal klofuto. Kar pa se seveda ne zgodi. Kljub vsej jezi in stiski, je do otroka spoštljiv. In to je bistveno. Pristen odnos. Tega nam tolikokrat manjka. Pristnih in iskrenih odnosov, ki temeljijo na resničnem medsebojnem spoštovanju. Sociološke raziskave med mladimi še kažejo, da si mladi želijo v prihodnosti imeti družino, saj jim to predstavlja eno največjih vrednot. Kaj so za to pripravljeni narediti je drugo vprašanje, a želje in hrepenenja so še kako resnična. Toda, prav v tej točki se tolikokrat zalomi. Rad bi, želim si, toda ne zmorem, ne znam, ne upam si. Tako se lahko človek znajde v razcepu med željo in hrepenenjem ter nemočjo, še posebej ob nekakšnih romantičnih prepričanjih zakonskih in družinskih odnosih. Dejstvo je, da idealnih zakonov in idealnih družin ni. Idealne družine obstajajo samo na fotografijah, v reklamah in v filmih. Se pravi: v pravljičnem svetu. V naši stvarnosti so mogoče le dovolj dobre družine, ki poznajo vzpone in padce, preizkušnje in radosti, trpljenje in ljubezen. Vse to pa je seveda mogoče, če so odnosi pristni, iskreni in odprti. Vsak si želi pripadati, biti sprejet in ljubljen, vendar ni vsak pripravljen za to zastaviti sebe v iskrenosti in pristnosti. Kot športnik ali glasbenik, ki želi postati uspešen, lahko to doseže le z naporom, predanostjo, odpovedmi, zvestobo odločitvi, tako je tudi z našimi odnosi. Za vsako resno stvar potrebujemo vajo, trening, vztrajnost, zvestobo, da dosežemo določen uspeh. Kako to, da se nam vse to tolikokrat zdi povsem nepomembno na področju odnosov. In vendar je pot, ki vodi k dovolj dobremu življenju v zakonu in družini zaznamovana prav z zvestobo odločitvi, z odprtostjo, s pristnostjo, z odpuščanjem, s sprejemanjem, z lastno krhkostjo in ranljivostjo, z odpovedjo sebičnost in egoizmu ter z iskanjem drugega. In še bi lahko naštevali. Idealnih družin in zakonov res ni. So pa tisti, ki si upajo živeti in uresničevati svoja najgloblja hrepenenja in želje po pripadnosti in ljubljenosti. Seveda je to pot neprestanega prizadevanja za rast in gradnjo pristnih odnosov. Strma in ozka je pot, ki vodi v življenje in malo jih je, ki hodijo po njej. Si upate stopiti nanjo in hoditi po njej?
Spoštovani, mnogi moji sogovorniki krivijo za zlo Boga in mislijo, da jih bo moral Bog, če res obstaja, prositi za odpuščanje, ker bi se moral svojih početij sramovati, medtem ko so ostali prepričani, da je dobri Oče krščansko ime za Boga. Eni trpljenje zanikajo in se proti njemu borijo, drugi pa ga proslavljajo in iz njega delajo ideologijo. Karl Gustav Jung (1875-1961), švicarski psihiater in psihoanalitik, je trdil, da je trpin Jezus zanj stvarnejši od Bude, ki je trpljenje zavračal in zaradi tega prenehal biti stvarno človeški. Za Junga je trpljenje humus našega zorenja in počlovečenja. Zato je imel v svoji delovni sobi ob sebi Kristusov križ. Zapisal je, da trpljenje nadvladamo le tako, da ga sprejmemo, prenašamo in preživimo. Kajti kdor od trpljenja beži, išče zanj nadomestke. Včasih pomislim, da je morda moje razmišljanje glede zla in Boga komu kamen spotike. Odgovor na take obtožbe mi je dal portugalski pisatelj, nobelovec José Saramago (1922), ko je na očitek, da njegova predrzna mojstrovina Evangelij po Jezusu Kristusu kristjane žali, izjavil: »Moja knjiga kristjanov ne bo užalila, ker tako in tako ne berejo Biblije.« Povedal je resnico. Zapisal je tudi, da je Jezus na križu glede ljudi rekel: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« Nato je stavek glede Jezusa posodobil takole: »Ljudje, odpustite mu, saj ne vé, kaj dela.« Priznam, da je težko sprejeti krščanskega Odrešenika, ki nemočen umira na križu, za svojega odrešenika. Briljantni nemški teolog Walter Kasper (1933) je zapisal, da Božje samozatajevanje, njegova slabotnost in trpljenje, ni izraz primanjkljaja kot pri omejenih bitjih, saj je Bog neomejen. In da ne gre za nujnost usode. Ko Bog trpi, trpi na božanski način in je njegovo trpljenje izraz svobode, kar za ostala bitja ne velja. Boga trpljenje ne doleti, tako kot doleti nas, ampak Bog v svobodi dovoli, da ga trpljenje zadene. On ne trpí kot stvarstvo, ki trpi iz pomanjkljivosti svoje bíti, ampak trpí iz ljubezni in samo zaradi svoje ljubezni, ki je čezmernost njegove bíti. Ker je Bog vsemogočnost ljubezni, si lahko dovoli nemoč ljubezni, in vstopi v trpljenje in smrt, a da v tem ne propade. Bog na križu dokazuje, da je svoboden v ljubezni in hkrati svoboda v ljubezni. Zato lahko edini s trpini sotrpi.
Neveljaven email naslov