Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Jaber El Masry je 25-letni Palestinec, ki že eno leto živi v Sloveniji. Diplomant Fakultete za informacijsko tehnologijo v Gazi je zelo povezan s svojo domovino, o kateri tudi veliko razmišlja:
“Imam palestinski potni oziroma potovalni dokument. Potni list ima le državljan neke države. Jaz nisem niti državljan niti države nimam. Palestinci nimamo državljanstva, le nacionalnost – palestinsko”.
Rodil se je v bližini Gaze, ki velja za eno najbolj nevarnih mest na svetu. A Palestinci so razmer vajeni in se ne čutijo tako zelo ogrožene. Obstaja tudi normalno življenje, razlaga Jaber:
“Obstajajo tudi lepe zgodbe, prijetni dogodki, čeprav je videti samo kri. Približno 40 odstotkov življenja normalnega, 60 pa nevarnega.”
Čeprav je Slovenija Jaberjev drugi dom, si nekoč želi vrniti, v državo, ki bo na političnem zemljevidu sveta. Skupaj z ženo, Slovenko, ki jo je spoznal na Facebooku.
“Dodala me je za prijatelja, ko me je videla v dokumentarcu Prihajam iz Gaze. Film pripoveduje o življenju tamkajšnjih otrok. Hotela je pomagati, zbrala je nekaj sredstev in jih poslala. Začela jo je zanimati arabščina in učil sem jo prek interneta. Nato sva se v Sloveniji srečala, zaljubila in poročila.”
Prvič se je Jaber s Slovenijo srečal kot prevajalec naše bližnjevzhodne dopisnice Karmen Švegl. Kmalu zatem je postal še koordinator projekta za pomoč poškodovanim otrokom iz Gaze, ki so v Slovenijo prišli na rehabilitacijo. Pomagali so več kot 70 otrokom, ki so dobili proteze in druge potrebne pripomočke.
“Otroci se v Gazi večino časa igrajo na ulici, saj ni nobenih igrišč ali parkov. Zaradi tega so lahke tarče in kakršnakoli agresija s katerekoli strani jih lahko poškoduje.”
Za otroke skrbijo na Inštitutu za rehabilitacijo Soča. Njihove zgodbe so tragične: 14-letna deklica Džamila je izgubila obe nogi:
“Ko sem jo prvič videl po televiziji, sem jokal. Čez leto dni, ko sem začel sodelovati pri nudenju pomoči, sem jo poskušal najti. In res sem jo našel. Takrat je že dobila neke proteze, ampak z njimi ni mogla hoditi.”
Nato je Dažmila prišla v Slovenijo, dobila nove proteze, s katerimi lahko bolje hodi. Zdaj se uči angleško in želi postati novinarka.
“Dobro ji gre. Lepa zgodba.”
717 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Jaber El Masry je 25-letni Palestinec, ki že eno leto živi v Sloveniji. Diplomant Fakultete za informacijsko tehnologijo v Gazi je zelo povezan s svojo domovino, o kateri tudi veliko razmišlja:
“Imam palestinski potni oziroma potovalni dokument. Potni list ima le državljan neke države. Jaz nisem niti državljan niti države nimam. Palestinci nimamo državljanstva, le nacionalnost – palestinsko”.
Rodil se je v bližini Gaze, ki velja za eno najbolj nevarnih mest na svetu. A Palestinci so razmer vajeni in se ne čutijo tako zelo ogrožene. Obstaja tudi normalno življenje, razlaga Jaber:
“Obstajajo tudi lepe zgodbe, prijetni dogodki, čeprav je videti samo kri. Približno 40 odstotkov življenja normalnega, 60 pa nevarnega.”
Čeprav je Slovenija Jaberjev drugi dom, si nekoč želi vrniti, v državo, ki bo na političnem zemljevidu sveta. Skupaj z ženo, Slovenko, ki jo je spoznal na Facebooku.
“Dodala me je za prijatelja, ko me je videla v dokumentarcu Prihajam iz Gaze. Film pripoveduje o življenju tamkajšnjih otrok. Hotela je pomagati, zbrala je nekaj sredstev in jih poslala. Začela jo je zanimati arabščina in učil sem jo prek interneta. Nato sva se v Sloveniji srečala, zaljubila in poročila.”
Prvič se je Jaber s Slovenijo srečal kot prevajalec naše bližnjevzhodne dopisnice Karmen Švegl. Kmalu zatem je postal še koordinator projekta za pomoč poškodovanim otrokom iz Gaze, ki so v Slovenijo prišli na rehabilitacijo. Pomagali so več kot 70 otrokom, ki so dobili proteze in druge potrebne pripomočke.
“Otroci se v Gazi večino časa igrajo na ulici, saj ni nobenih igrišč ali parkov. Zaradi tega so lahke tarče in kakršnakoli agresija s katerekoli strani jih lahko poškoduje.”
Za otroke skrbijo na Inštitutu za rehabilitacijo Soča. Njihove zgodbe so tragične: 14-letna deklica Džamila je izgubila obe nogi:
“Ko sem jo prvič videl po televiziji, sem jokal. Čez leto dni, ko sem začel sodelovati pri nudenju pomoči, sem jo poskušal najti. In res sem jo našel. Takrat je že dobila neke proteze, ampak z njimi ni mogla hoditi.”
Nato je Dažmila prišla v Slovenijo, dobila nove proteze, s katerimi lahko bolje hodi. Zdaj se uči angleško in želi postati novinarka.
“Dobro ji gre. Lepa zgodba.”
Nemški stripar, risar in ilustrator Patrick Wirbeleit piše in ilustrira otroške knjige ter ustvarja stripe za otroke.
Današnja sogovornica je Tajka, ki obožuje slovensko naravo in kulinariko. Veliko potuje in trenutke lovi v fotografski objektiv.
Najuspešnejši nemški smučar Felix Neureuther je kar 13-krat stal na najvišji stopnički tekem svetovnega pokala, pohvali pa se lahko tudi s petimi odličji s svetovnih prvenstev. Kot zanimivost – svojo prvo tekmo svetovnega pokala je odsmučal prav pri nas v Kranjski Gori. V svojem domu nima osvojenih medalj in pokalov, saj pravi, da mu več pomenijo spomini s tekem in občutki, ki jih je doživljal ob zmagah in porazih.
Marie-Claire Pagano se predstavi kot pol Britanka in pol Italijanka. Čeprav ta hip opravlja doktorat v Združenem kraljestvu, zadnjih nekaj let pogosto obiskuje Slovenijo.
Čeprav Olga Chufistova prihaja iz mesta Ulan-Ude, glavnega mesta ruske republike Burjatije v vzhodni Sibiriji, se je kot srednješolka odločila, da bo raje pobliže spoznala Slovenijo in slovenski jezik.
Robert Swan je ambasador ohranjanja Antarktike kot zadnje nedotaknjene divjine. Čeprav sovraži mraz, pa tudi hojo, že več kot trideset let potuje na celino, veliko za dve Avstraliji in opozarja na njeno krhkost.
Novinarka Ana Lalić iz Novega Sada je bila zaradi svojega dela označena za izdajalko države in tujo plačanko. Prejela je več groženj s smrtjo, zato ima še vedno zasebno varovanje.
75-letni pesnik Fawzi Abder Rahim z ženo Darinko živi v Mariboru že skoraj pol stoletja, nedavno pa sta izdala njegovo najnovejšo pesniško zbirko Do kdaj?
Namiznoteniški igralec Bojan Tokić, rojen v Bosni in Hercegovini, je Slovenijo na olimpijskih igrah zastopal kar trikrat. Na petkovem odprtju olimpijskih iger v Tokiu bo nosil slovensko zastavo.
Marija Šestak, ena najboljših slovenskih atletinj vseh časov, se je rodila v Kragujevcu, del mladosti preživela onstran Atlantika, ljubezen pa jo je pripeljala v Slovenijo, kjer si je ustvarila dom in družino.
Nekdanja rokometašica Nataša Derepasko je doma na polotoku Krim, v Slovenijo pa je prišla zaradi Krima. Zase pravi, da je realistka, njena najbočitnejša lastnost pa je, da želi vedno in povsod zmagati.
Jakov Fak je v Slovenijo prišel pred dobrim desetletjem in si dom ustvaril na Gorenjskem. O koncu kariere pa najboljši slovenski biatlonec še ne razmišlja.
Zoran Jovičić je nekdanji slovenski rokometni reprezentant, zdaj trener državnih prvakov iz Velenja, ki je v Slovenijo v začetku devetdesetih let prišel iz Tuzle na počitnice k stricu in teti v Koper.
Vladimer Boisa, nekdanji košarkar Olimpije, se je pri 17 letih odločil oditi iz Gruzije in priti v Ljubljano. Danes se ukvarja z vinarstvom in je podpredsednik košarkarske zveze Gruzije.
Ljubljana bi lahko bila žarišče za zagonska podjetja in podjetništvo, a se to žal zdaj še ne dogaja.
Bruno Gola je brazilski zvočni umetnik in eden vodilnih predstavnikov zvočnega kodiranja, moderne zvrsti umetnosti, ki povezuje programiranje in avdiovizualno umetnost. Na pot zvočnega kodiranja se je podal leta 2016, po skoraj desetih letih dela v programiranju, saj v svojem delu ni več videl izzivov. Zato je poiskal nove.
Filip Kotsambouikidis se je odraščal na Švedskem, poletja pa preživljal na grški obali. Čeprav mora doma ves čas imeti olivno olje in feta sir, se tudi švedski hrani ne bi odpovedal.
Martina Zakocs je predstavnica mlajše generacije porabskih Slovencev. Doma je iz Gornjega Senika, največje slovenske vasi v Porabju. Študirala je v Mariboru in Ljubljani. Bližje so ji Štajerci, ki so bolj podobni nasmejanim Porabcem.V magisteriju je analizirala dvojezične napise v sedmih slovenskih obmejnih vaseh. V politiko se ne vmešava. Pravi, da država pod Orbanom funkcionira: “Dnevi tečejo in se moramo prilagajati temu, kar je.” Tudi o življenju mladih v Porabju, koroni in prihodnosti.
Neveljaven email naslov