Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Jaber El Masry je 25-letni Palestinec, ki že eno leto živi v Sloveniji. Diplomant Fakultete za informacijsko tehnologijo v Gazi je zelo povezan s svojo domovino, o kateri tudi veliko razmišlja:
“Imam palestinski potni oziroma potovalni dokument. Potni list ima le državljan neke države. Jaz nisem niti državljan niti države nimam. Palestinci nimamo državljanstva, le nacionalnost – palestinsko”.
Rodil se je v bližini Gaze, ki velja za eno najbolj nevarnih mest na svetu. A Palestinci so razmer vajeni in se ne čutijo tako zelo ogrožene. Obstaja tudi normalno življenje, razlaga Jaber:
“Obstajajo tudi lepe zgodbe, prijetni dogodki, čeprav je videti samo kri. Približno 40 odstotkov življenja normalnega, 60 pa nevarnega.”
Čeprav je Slovenija Jaberjev drugi dom, si nekoč želi vrniti, v državo, ki bo na političnem zemljevidu sveta. Skupaj z ženo, Slovenko, ki jo je spoznal na Facebooku.
“Dodala me je za prijatelja, ko me je videla v dokumentarcu Prihajam iz Gaze. Film pripoveduje o življenju tamkajšnjih otrok. Hotela je pomagati, zbrala je nekaj sredstev in jih poslala. Začela jo je zanimati arabščina in učil sem jo prek interneta. Nato sva se v Sloveniji srečala, zaljubila in poročila.”
Prvič se je Jaber s Slovenijo srečal kot prevajalec naše bližnjevzhodne dopisnice Karmen Švegl. Kmalu zatem je postal še koordinator projekta za pomoč poškodovanim otrokom iz Gaze, ki so v Slovenijo prišli na rehabilitacijo. Pomagali so več kot 70 otrokom, ki so dobili proteze in druge potrebne pripomočke.
“Otroci se v Gazi večino časa igrajo na ulici, saj ni nobenih igrišč ali parkov. Zaradi tega so lahke tarče in kakršnakoli agresija s katerekoli strani jih lahko poškoduje.”
Za otroke skrbijo na Inštitutu za rehabilitacijo Soča. Njihove zgodbe so tragične: 14-letna deklica Džamila je izgubila obe nogi:
“Ko sem jo prvič videl po televiziji, sem jokal. Čez leto dni, ko sem začel sodelovati pri nudenju pomoči, sem jo poskušal najti. In res sem jo našel. Takrat je že dobila neke proteze, ampak z njimi ni mogla hoditi.”
Nato je Dažmila prišla v Slovenijo, dobila nove proteze, s katerimi lahko bolje hodi. Zdaj se uči angleško in želi postati novinarka.
“Dobro ji gre. Lepa zgodba.”
720 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Jaber El Masry je 25-letni Palestinec, ki že eno leto živi v Sloveniji. Diplomant Fakultete za informacijsko tehnologijo v Gazi je zelo povezan s svojo domovino, o kateri tudi veliko razmišlja:
“Imam palestinski potni oziroma potovalni dokument. Potni list ima le državljan neke države. Jaz nisem niti državljan niti države nimam. Palestinci nimamo državljanstva, le nacionalnost – palestinsko”.
Rodil se je v bližini Gaze, ki velja za eno najbolj nevarnih mest na svetu. A Palestinci so razmer vajeni in se ne čutijo tako zelo ogrožene. Obstaja tudi normalno življenje, razlaga Jaber:
“Obstajajo tudi lepe zgodbe, prijetni dogodki, čeprav je videti samo kri. Približno 40 odstotkov življenja normalnega, 60 pa nevarnega.”
Čeprav je Slovenija Jaberjev drugi dom, si nekoč želi vrniti, v državo, ki bo na političnem zemljevidu sveta. Skupaj z ženo, Slovenko, ki jo je spoznal na Facebooku.
“Dodala me je za prijatelja, ko me je videla v dokumentarcu Prihajam iz Gaze. Film pripoveduje o življenju tamkajšnjih otrok. Hotela je pomagati, zbrala je nekaj sredstev in jih poslala. Začela jo je zanimati arabščina in učil sem jo prek interneta. Nato sva se v Sloveniji srečala, zaljubila in poročila.”
Prvič se je Jaber s Slovenijo srečal kot prevajalec naše bližnjevzhodne dopisnice Karmen Švegl. Kmalu zatem je postal še koordinator projekta za pomoč poškodovanim otrokom iz Gaze, ki so v Slovenijo prišli na rehabilitacijo. Pomagali so več kot 70 otrokom, ki so dobili proteze in druge potrebne pripomočke.
“Otroci se v Gazi večino časa igrajo na ulici, saj ni nobenih igrišč ali parkov. Zaradi tega so lahke tarče in kakršnakoli agresija s katerekoli strani jih lahko poškoduje.”
Za otroke skrbijo na Inštitutu za rehabilitacijo Soča. Njihove zgodbe so tragične: 14-letna deklica Džamila je izgubila obe nogi:
“Ko sem jo prvič videl po televiziji, sem jokal. Čez leto dni, ko sem začel sodelovati pri nudenju pomoči, sem jo poskušal najti. In res sem jo našel. Takrat je že dobila neke proteze, ampak z njimi ni mogla hoditi.”
Nato je Dažmila prišla v Slovenijo, dobila nove proteze, s katerimi lahko bolje hodi. Zdaj se uči angleško in želi postati novinarka.
“Dobro ji gre. Lepa zgodba.”
Bruno Gola je brazilski zvočni umetnik in eden vodilnih predstavnikov zvočnega kodiranja, moderne zvrsti umetnosti, ki povezuje programiranje in avdiovizualno umetnost. Na pot zvočnega kodiranja se je podal leta 2016, po skoraj desetih letih dela v programiranju, saj v svojem delu ni več videl izzivov. Zato je poiskal nove.
Filip Kotsambouikidis se je odraščal na Švedskem, poletja pa preživljal na grški obali. Čeprav mora doma ves čas imeti olivno olje in feta sir, se tudi švedski hrani ne bi odpovedal.
Martina Zakocs je predstavnica mlajše generacije porabskih Slovencev. Doma je iz Gornjega Senika, največje slovenske vasi v Porabju. Študirala je v Mariboru in Ljubljani. Bližje so ji Štajerci, ki so bolj podobni nasmejanim Porabcem.V magisteriju je analizirala dvojezične napise v sedmih slovenskih obmejnih vaseh. V politiko se ne vmešava. Pravi, da država pod Orbanom funkcionira: “Dnevi tečejo in se moramo prilagajati temu, kar je.” Tudi o življenju mladih v Porabju, koroni in prihodnosti.
Gabriela-Mihaela Buzoianu je prišla v Ljubljano na trimesečno prakso, zdaj je tukaj že več kot 5 let. Nekdanja študentka novinarstva zdaj dela v logistiki, pri nas pa predvsem pogreša nekoliko romanskega temperamenta.
Annie Millan-Gračner je mlada Venezuelka, po izobrazbi zdravnica, ki se je pred dvema letoma in pol poročila s Slovencem in se preselila v Slovenijo.
Za Skandinavce in Nordijce velja, da so zadržani ljudje. Tudi redkobesedni, kar pa za našega gosta ne moremo trditi. Našega gosta je v Slovenijo pripeljalo trenersko delo.Finec Raimo Summanen je namreč trener hokejistov Olimpije.
Rosi Grillmair, mlada avstrijska umetnica, v odnosu med človekom in umetno inteligenco zaznava omejenost človeške domišljije.
Marina Martensson, simpatična pegasta kodrolaska, je v domovini svoje mame našla mir in vnovič glasbeno zaživela.
Ukaleq Slettemark je biatlonka, ki prihaja z Grenlandije. S tistimi, ki mislijo, da ljudje tam živijo v iglujih se rada pošali, da živi v dvonadstropnem igluju s centralnim ogrevanjem in garažo.
Mohamed al Burai je palestinski begunec. V Slovenijo je prišel pred dvema letoma, pred slabim letom mu je Slovenija podelila azil.
Stefan Gunnarsson je vodja trženja na islandski nogometni zvezi in tvorec islandskega nogometnega čudeža.
Jon Lee Anderson je v svoji bogati novinarski karieri kot dolgoletni dopisnik poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu in v Afriki, prav posebno ljubezen pa čuti do Latinske Amerike.
Jaume Subirana je pisatelj in profesor književnosti iz Barcelone, je strasten zagovornik katalonske kulture, neposreden kritik Španije, a hkrati samostojne države ne vidi kot edine možnosti.
Sašo Niskač se je večkrat selil med različnimi evropskimi mesti in državami ter v Sloveniji deluje kot svobodni umetnik. Producira in organizira festival evropskih kratkih filmov Europanorama.
Nekdanji marinec iz Puščavskega viharja Matt Hamlin že štiri leta živi v Ljubljani, kjer mesi tudi sladko pecivo po receptih svoje babice iz Arizone.
Katja Aleksandra Mežek je pravnica. Kalifornijo je pred nekaj meseci zamenjala za Kranj. Zakaj je navdušena nad življenjem v Sloveniji, kako svetuje podjetjem in kaj ji je najbolj všeč pri očetovi glasbi?
Gledališki in filmski igralec, režiser in producent Vasilis Kukalani se je rodil v Kölnu v Nemčiji, očetu iz Irana in materi iz Grčije. Pri ustvarjanju se napaja s humanizmom, ki je zanj nekaj najbolj osnovnega. Dejstvo.
V poslušanje ponovno ponujamo pogovor s Paymanom Qasimianom, ki je moral dvakrat pobegniti iz Irana. Prvič je zatočišče našel v Združenih državah Amerike, zdaj pa živi v Mariboru, kjer dela in se ukvarja z gledališčem.
Kanadčan Yves Langlois se je s kolesom odpravil okoli sveta, zdaj pa je “ujet” v Ljubljani .
Damir Imamović je bosansko-hercegovski pionir novega vala sevdaha. Doštudiral je filozofijo, a se posvetil glasbi. Prvo sevdalinko je odpel na zabavi, ko ga je nekdo izzval, rekoč: saj si vendar iz glasbene družine.
Neveljaven email naslov